Zgodba o Krstu pri Savici (tako Prešernova kot Smoletova) je ne glede na vse pomisleke in polemike, ki jih je zapisala literarna zgodovina, še vedno presenetljivo živa in ,,poučna''; po Andreju Inkretu je "eksemplarično pokazala na načelen in splošen problem slovenskega zgodovinskega duha". Smole se v svoji dramski različici (iz leta 1969) ukvarja z vprašanjem, kaj se je dogajalo s Črtomirom, potem ko je v Ogleju sprejel mašniško posvečenje, v drugem delu te dvodelne drame pa je subjektivni drami konvertita pridružil splošnejšo, družbeno: o Črtomirovih 'rojakih Slovencih' in njihovi zgodovinski perspektivi pod katoliško oblastjo, predvsem pa po propadu Črtomirovega apostolata. Ne glede na njihovo šibko kritično maso "bo bolj od tistega, kar drugi počnejo s Slovenci, odločalo to, kar bodo Slovenci počeli sami s seboj ..." (A. Inkret). Smole tako Črtomiru in njegovi samovolji postavlja nasproti postprešernovskega junaka, v krščansko vero prekrščenega karantanskega kneza, ki uteleša bolj pragmatičnega duha z osrednjim načrtom: "… da svoje ljudi zberem na kup. Počasen, mučen opravek, ne kaj prida časten in s sekiro časa nad glavo." Zvočno gledališče torej ob 27. marcu, svetovnem dnevu gledališča. Nastopajo Saša Tabakovič kot Kočar, Matej Puc kot Gorazd in Primož Pirnat kot Bonifacij, glasbena oprema: Darja Hlavka Godina, ton in montaža: Sonja Strenar, režija: Špela Kravogel. Urednik oddaje: Matej Juh. Produkcija leta 2020.