Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot pravi izročilo, na martinovo sveti Martin iz mošta naredi vino. Gre za velik praznik v vinorodnih okoliših, pa tudi v krajih, ki so poimenovani po tem zavetniku. V Lokalnem času smo se danes odpravili na Koroško, v kraj Šmartno pri Slovenj Gradcu, ki je eden od devetih krajev s tem imenom po Sloveniji, med drugim tudi kraj olimpijske prvakinje Janje Garnbret. In čeprav Koroška nima vinogradov, je to v Šmartnu, kraju s približno 1200 prebivalci, velik praznik. Že 25 let pripravljajo Martinove dneve, ki povezujejo tri vaške skupnosti, poleg Šmartna še Legen in Turiško vas. Kraj leži v Mislinjski dolini, obdajajo ga hmeljišča, zato na martinovanju pijejo tudi pivo. Da jim vina, razumljivo, tudi ne manjka, pa sta nam povedala predsednik vaške skupnosti Anton Sedar in nekdanji predsednik Vinko Vrčkovnik, ki tudi skoraj od začetka sodeluje pri pripravi teh dni. Vino dobijo iz Štajerske. Kar se mi zdi v teh časih še posebej izjemno, je to, da ljudje še najdejo srčnost, da so povezani, vsa društva denimo sodelujejo pri pripravi Martinovih dni. In če je za martinovo pojedino značilna goska, je tudi v Šmartnu kulinarika sicer pomemben del slavja.
Martinovo velja za jesenski pust. Ne slavijo ga le v vinorodnih okoliših. Tokrat gremo v Šmartno pri Slovenj Gradcu
Kot pravi izročilo, na martinovo sveti Martin iz mošta naredi vino. Gre za velik praznik v vinorodnih okoliših, pa tudi v krajih, ki so poimenovani po tem zavetniku. V Lokalnem času smo se danes odpravili na Koroško, v kraj Šmartno pri Slovenj Gradcu, ki je eden od devetih krajev s tem imenom po Sloveniji, med drugim tudi kraj olimpijske prvakinje Janje Garnbret.
In čeprav Koroška nima vinogradov, je to v Šmartnu, kraju s približno 1200 prebivalci, velik praznik. Že 25 let pripravljajo Martinove dneve, ki povezujejo tri vaške skupnosti, poleg Šmartna še Legen in Turiško vas. Kraj leži v Mislinjski dolini, obdajajo ga hmeljišča, zato na martinovanju pijejo tudi pivo. Da jim vina, razumljivo, tudi ne manjka, pa sta nam povedala predsednik vaške skupnosti Anton Sedar in nekdanji predsednik Vinko Vrčkovnik, ki tudi skoraj od začetka sodeluje pri pripravi teh dni. Vino dobijo iz Štajerske. Kar se mi zdi v teh časih še posebej izjemno, je to, da ljudje še najdejo srčnost, da so povezani, vsa društva denimo sodelujejo pri pripravi Martinovih dni. In če je za martinovo pojedino značilna goska, je tudi v Šmartnu kulinarika sicer pomemben del slavja.
"Vsako Martinovo nedeljo pripravimo 900 porcij kisle juhe, to je zaščitni znak naših Martinovih dnevov. Ženske pečejo pecivo, potice, moški pa začnejo že zjutraj kuhati kislo juho, tako da ko se prebudimo v Martinovo nedeljo, v Šmartnu že diši po kisli juhi," je dejal Anton Sedar. Pravi pa, da bo letos z Martinovimi dnevi tako kot je z vsem drugim. "Kot so šole, prek Zooma in na kavču, drugo leto si bomo dali več duška. Voščim za martinovo vsem Martinam in Martinom vse najboljše, pa nazdravimo letos na kavču," je dodal.
Martinovi dnevi v Šmartnu so do zdaj odpadli le trikrat: lani in letos zaradi korone, pred leti pa enkrat zaradi velikih poplav, ko so ves denar namenili za sanacijo. Šmartno pri Slovenj Gradcu je 200 let starejši od Slovenj Gradca, ki je mestna občina. Ob 900-letnici kraja, ki so jo praznovali leta 2006, so izdali obsežno monografijo na 350 straneh in takrat je kraj Šmartno dobil tudi svojo zastavo z veliko simbolike.
"Dejansko je zgodovina zapisana, zelo zanimiva, na to smo zelo ponosni. Tistega istega leta smo zasadili lipo ob 900-letnici in seveda dali smo izdelati svojo zastavo. Na njej je upodobitev pava, ta ima devet peres, vsako predstavlja stoletje. Na tej zastavi je upodobljen Martinov plašč, ki je seveda prerezan in v barvah rdeče, modre in bele, vsaka ima pomen, sožitje, mir, ljubezen. Tudi prerezani plašč ima svoj pomen. Sveti Martin je pomagal ubogim, prerezal je plašč in z njim zaščitil vse preostale. To se vidi tudi na tej zastavi. Vse, kar smo storili v tem kraju, sploh po letu 2006, ima svoj pomen. To nam res veliko pomeni, smo ponosni … Sodelujemo z mladimi, da jih učimo zgodovino, zakaj imamo mi sploh Martinove dneve, ker to marsikoga zanima, ko pa nismo vinorodni okoliš," je povedal Vinko Vrčkovnik, nekdanji predsednik vaške skupnosti. V kraju je spominski park, ki je med drugim tudi spomin na osamosvojitveno vojno.
Ko na Koroškem omenite mošt, ne pomislijo na vinski mošt, iz katerega nastane vino. Ampak na sadnega. Etnologinja Brigita Rajšter iz Koroškega pokrajinskega muzeja pa nam je zaupala še zgodbo o kmetu, ki so ga trgatve in vse povezano s trto tako navduševale, da je res zasadil vinograd.
"Na Gmajni pri Slovenj Gradcu je bil kmet Zagmanjšek, Gregor Kragelnik starejši, zelo veliko je dal na tradicijo, tudi sicer na tradicionalne kmečke praznike in opravila. On si je pred drugo svetovno vojno nasadil vinograd, sicer na slabši zemlji. To je bilo 300 trsov šmarnice. Ob tem ko so ga zasadili, so opravljali vsa potrebna dela, ob skrbi za trto, kot se to dela v vinorodnih krajih. In te običaje je prinesel na Gmajno. V dnevnih pred Martinovim je organiziral 'pušl šank', točil vino in mošt, tudi preteklo zalogo za domačine. Zbrala se je množica ljudi, poskrbel je za muzikanta, to je bilo eno veselje in se je pilo in jedlo, pripravili so preproste domače, malo boljše jedi, pravijo, da so takrat spekli precej mežerlija, pogosto je prihajalo tudi do fantovskih sporov, to je bila priložnost, da so fantje poravnali kakšne fantovske zadeve," je pripovedovala Brigita Rajšter.
Čas martinovega je tudi čas, ko so se poravnavali dolgovi, pravde. Kot je dejala Brigita Rajšter, je nekoliko manj znano, da so ta dan poimenovali kar jesenski pust.
"Martin po starem ljudskem vedenju velja za jesenskega pusta, za obilno hrano, ki se pripravi na ta dan. Potem pa se je do božiča kar postilo, da niso obilno jedli. Ta jesenski pust, če poznamo praznik pusta, ki mu sledi 40-dnevni post do velike noči, je bilo to enako tudi jeseni. Praznik okoli svetega Martina je bil jesenski pust in potem se je postilo do božiča."
242 epizod
Nastavimo na lokalni čas in dopisnike po Sloveniji vprašamo koliko je ura v njihovem kraju.
Kot pravi izročilo, na martinovo sveti Martin iz mošta naredi vino. Gre za velik praznik v vinorodnih okoliših, pa tudi v krajih, ki so poimenovani po tem zavetniku. V Lokalnem času smo se danes odpravili na Koroško, v kraj Šmartno pri Slovenj Gradcu, ki je eden od devetih krajev s tem imenom po Sloveniji, med drugim tudi kraj olimpijske prvakinje Janje Garnbret. In čeprav Koroška nima vinogradov, je to v Šmartnu, kraju s približno 1200 prebivalci, velik praznik. Že 25 let pripravljajo Martinove dneve, ki povezujejo tri vaške skupnosti, poleg Šmartna še Legen in Turiško vas. Kraj leži v Mislinjski dolini, obdajajo ga hmeljišča, zato na martinovanju pijejo tudi pivo. Da jim vina, razumljivo, tudi ne manjka, pa sta nam povedala predsednik vaške skupnosti Anton Sedar in nekdanji predsednik Vinko Vrčkovnik, ki tudi skoraj od začetka sodeluje pri pripravi teh dni. Vino dobijo iz Štajerske. Kar se mi zdi v teh časih še posebej izjemno, je to, da ljudje še najdejo srčnost, da so povezani, vsa društva denimo sodelujejo pri pripravi Martinovih dni. In če je za martinovo pojedino značilna goska, je tudi v Šmartnu kulinarika sicer pomemben del slavja.
Martinovo velja za jesenski pust. Ne slavijo ga le v vinorodnih okoliših. Tokrat gremo v Šmartno pri Slovenj Gradcu
Kot pravi izročilo, na martinovo sveti Martin iz mošta naredi vino. Gre za velik praznik v vinorodnih okoliših, pa tudi v krajih, ki so poimenovani po tem zavetniku. V Lokalnem času smo se danes odpravili na Koroško, v kraj Šmartno pri Slovenj Gradcu, ki je eden od devetih krajev s tem imenom po Sloveniji, med drugim tudi kraj olimpijske prvakinje Janje Garnbret.
In čeprav Koroška nima vinogradov, je to v Šmartnu, kraju s približno 1200 prebivalci, velik praznik. Že 25 let pripravljajo Martinove dneve, ki povezujejo tri vaške skupnosti, poleg Šmartna še Legen in Turiško vas. Kraj leži v Mislinjski dolini, obdajajo ga hmeljišča, zato na martinovanju pijejo tudi pivo. Da jim vina, razumljivo, tudi ne manjka, pa sta nam povedala predsednik vaške skupnosti Anton Sedar in nekdanji predsednik Vinko Vrčkovnik, ki tudi skoraj od začetka sodeluje pri pripravi teh dni. Vino dobijo iz Štajerske. Kar se mi zdi v teh časih še posebej izjemno, je to, da ljudje še najdejo srčnost, da so povezani, vsa društva denimo sodelujejo pri pripravi Martinovih dni. In če je za martinovo pojedino značilna goska, je tudi v Šmartnu kulinarika sicer pomemben del slavja.
"Vsako Martinovo nedeljo pripravimo 900 porcij kisle juhe, to je zaščitni znak naših Martinovih dnevov. Ženske pečejo pecivo, potice, moški pa začnejo že zjutraj kuhati kislo juho, tako da ko se prebudimo v Martinovo nedeljo, v Šmartnu že diši po kisli juhi," je dejal Anton Sedar. Pravi pa, da bo letos z Martinovimi dnevi tako kot je z vsem drugim. "Kot so šole, prek Zooma in na kavču, drugo leto si bomo dali več duška. Voščim za martinovo vsem Martinam in Martinom vse najboljše, pa nazdravimo letos na kavču," je dodal.
Martinovi dnevi v Šmartnu so do zdaj odpadli le trikrat: lani in letos zaradi korone, pred leti pa enkrat zaradi velikih poplav, ko so ves denar namenili za sanacijo. Šmartno pri Slovenj Gradcu je 200 let starejši od Slovenj Gradca, ki je mestna občina. Ob 900-letnici kraja, ki so jo praznovali leta 2006, so izdali obsežno monografijo na 350 straneh in takrat je kraj Šmartno dobil tudi svojo zastavo z veliko simbolike.
"Dejansko je zgodovina zapisana, zelo zanimiva, na to smo zelo ponosni. Tistega istega leta smo zasadili lipo ob 900-letnici in seveda dali smo izdelati svojo zastavo. Na njej je upodobitev pava, ta ima devet peres, vsako predstavlja stoletje. Na tej zastavi je upodobljen Martinov plašč, ki je seveda prerezan in v barvah rdeče, modre in bele, vsaka ima pomen, sožitje, mir, ljubezen. Tudi prerezani plašč ima svoj pomen. Sveti Martin je pomagal ubogim, prerezal je plašč in z njim zaščitil vse preostale. To se vidi tudi na tej zastavi. Vse, kar smo storili v tem kraju, sploh po letu 2006, ima svoj pomen. To nam res veliko pomeni, smo ponosni … Sodelujemo z mladimi, da jih učimo zgodovino, zakaj imamo mi sploh Martinove dneve, ker to marsikoga zanima, ko pa nismo vinorodni okoliš," je povedal Vinko Vrčkovnik, nekdanji predsednik vaške skupnosti. V kraju je spominski park, ki je med drugim tudi spomin na osamosvojitveno vojno.
Ko na Koroškem omenite mošt, ne pomislijo na vinski mošt, iz katerega nastane vino. Ampak na sadnega. Etnologinja Brigita Rajšter iz Koroškega pokrajinskega muzeja pa nam je zaupala še zgodbo o kmetu, ki so ga trgatve in vse povezano s trto tako navduševale, da je res zasadil vinograd.
"Na Gmajni pri Slovenj Gradcu je bil kmet Zagmanjšek, Gregor Kragelnik starejši, zelo veliko je dal na tradicijo, tudi sicer na tradicionalne kmečke praznike in opravila. On si je pred drugo svetovno vojno nasadil vinograd, sicer na slabši zemlji. To je bilo 300 trsov šmarnice. Ob tem ko so ga zasadili, so opravljali vsa potrebna dela, ob skrbi za trto, kot se to dela v vinorodnih krajih. In te običaje je prinesel na Gmajno. V dnevnih pred Martinovim je organiziral 'pušl šank', točil vino in mošt, tudi preteklo zalogo za domačine. Zbrala se je množica ljudi, poskrbel je za muzikanta, to je bilo eno veselje in se je pilo in jedlo, pripravili so preproste domače, malo boljše jedi, pravijo, da so takrat spekli precej mežerlija, pogosto je prihajalo tudi do fantovskih sporov, to je bila priložnost, da so fantje poravnali kakšne fantovske zadeve," je pripovedovala Brigita Rajšter.
Čas martinovega je tudi čas, ko so se poravnavali dolgovi, pravde. Kot je dejala Brigita Rajšter, je nekoliko manj znano, da so ta dan poimenovali kar jesenski pust.
"Martin po starem ljudskem vedenju velja za jesenskega pusta, za obilno hrano, ki se pripravi na ta dan. Potem pa se je do božiča kar postilo, da niso obilno jedli. Ta jesenski pust, če poznamo praznik pusta, ki mu sledi 40-dnevni post do velike noči, je bilo to enako tudi jeseni. Praznik okoli svetega Martina je bil jesenski pust in potem se je postilo do božiča."
V tokratnem Lokalnem času smo se odpravili v Spodnje Podravje. Gabrijela Milošič nas je popeljala po pestrem ptujskem festivalskem dogajanju. Od Trojicafesta do 19. Polimaratona, od poletne muzejske noči do Kina brez stropa, Artstaysa, glasbene Arsane ter Dnevov poezije in vina.
Prekmurščina je knjižni jezik, ki so ga ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom vpisali v register nesnovne kulturne dediščine, letos pa je prvič vključena v Resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko do leta 2025. Prekmursko besedo tudi skozi glasbo v ljudski pesmi neguje vse več mlajših izvajalcev, malo pred rojstvom naše države pa je nastala prva tovrstna skupina mladih Marko banda, ki je ob svoji 30-letnici izdala novo ploščo. V prekmurščini pa so s ponosom zapeli tudi nogometni navdušenci, ki so ob koncu letošnjega prvenstva z odprtimi rokami sprejeli nogometaše Mure, ki so se z zadnje tekme v Mariboru v Mursko Soboto vrnili kot državni prvaki. Tokrat Lokalni čas Pomurja odmerja Lidija Kosi.
V Istri se po letu stagniranja in prilagajanja vladnim ukrepom v teh dneh dodobra prebuja življenje. V ospredju je seveda vstop v poletno turistično sezono. Ponekod zaključujejo z naložbami v infrastrukturo, drugje se spogledujejo s prireditvami. A na prizorišče se ne vrnejo vse. Pot preko državnih meja pa še vedno narekuje epidemija. Več pa nam bo povedala kolegica Mateja Brežan z Radia Koper.
Višnja Gora je tretje najstarejše mesto na Dolenjskem. Po Kostanjevici na Krki in Novemu mestu je mestne pravice dobila 9. junija 1478. Simbol mesta je polž, ki je priklenjen z zlato verigo. Gre za legendo, ko je hči višnjegorskega grofa zdravila beneškega viteza ranjenega v bitki pri Sisku in v zahvalo je Beneška kneginja podarila pozlačeno in z diamanti okrašeno polžjo hišico. Višnja Gora je znana tudi po literarnem delu Josipa Jurčiča Kozlovska sodba v Višnji Gori. Humoreska je bila doslej prevedena v kar 13 jezikov in je najbolj prevajano Jurčičevo delo. Višnja Gora pa je tudi rojstni kraj kranjske čebele in v ta namen v tem mestecu staro šolo preurejajo v Hišo kranjske čebele, kjer bo del namenjen sodobni predstavitvi dogajanja na bližnje gradu Podsmreka iz katerega so lastnosti in ime kranjske čebele ponesli v svet. V Hiši bo tudi hostel z nastanitvami v obliki satovja in z delno stekleno streho, ki bo omogočala pogled na vse strani. Vse to in še kaj več v današnjem Lokalnem času z dolenjskim dopisnikom Jožetom Žuro.
Športno plezanje ima v Sloveniji iz leta v leto več privržencev, tistih, ki so jim v izziv strme stene, bodi si v zaprtih prostorih ali na prostem. Po ocenah Planinske zveze Slovenije se s športnim plezanjem pri nas ukvarja okrog 20 tisoč ljudi, ki jim je na voljo kakšnih 115 plezališč, s številnimi, skupaj jih je v Sloveniji več kot 5 tisoč, plezalnimi smermi. Seveda so najbolj poznana naravna plezališča na Kraškem robu in v Alpah. Z bogato in pestro ponudbo plezališč na prostem pa se lahko pohvalijo tudi v Zasavju. Več o tem v tokratnem Lokalnem času s Karmen Štrancar Rajevec
Z rastlinskim popisom soteske Vintgar so ugotovili, da je rastlinstvo na majhnem območju od 500 do 700 višinskih metrov izjemno bogato. Popisali so 540 rastlinskih vrst. V sami soteski raste 22 zavarovanih rastlin, 13 jih je na rdečem seznamu, med njimi tudi orhideje. Ob Radovni so med drugim popisali tudi invazivni rastlini: japonski dresnik in vlažno nedotiko. Vse to in odločilne ekološke dejavnike, ki označujejo rastlinske združbe v Vintgarju, so strokovnjaki Igor Dakskobler, Iztok Sajko, Urban Šilc in Branko Vreš strnili v priročni knjižici Rastje in rastlinstvo soteske Vintgar. Tako so po 120 -ih letih nadgradili delo ljubiteljskega botanika Jana Šaferja, ki je takrat naštel 43 rastlinskih vrst.
Nastavimo na lokalni čas in dopisnike po Sloveniji vprašamo koliko je ura v njihovem kraju.
Tržaško cesto v Postojni bodo v prihodnjem letu, prenova bo stekla konec maja, obnavljali, še prej pa bo za štiri konce tednov postala odprta ullica- ulica nasmejanih ljudi. V prihodnje naj bi postala bolj prijazna predvsem za pešce in kolesarje. Kolesarjenje je v Postojni priljubljeno in prav v teh dneh pripravljajo že 2. koronaizziv - kolesarsko turo po skrajnih mejah občine Postojna. Tura vas bo peljala tudi skozi Planino pri Rakeku, kjer si že več let prizadevajo, da bi obnovili kamniti most čez reko Unico. Več o vsem tem v tokratnem Lokalnem času naša dopisnica Sabrina Mulec.
Na 1114 metrov visoki Slivnici na odprtje čaka prenovljeni dom, sicer ena najbolj obiskanih točk v tem delu Slovenije. Dom sta pred enim letom od občine najela Marija Kočivnik in Robert Polajžer. O prenovi, načrtovani ponudbi in izzivih ter idejah sta se pogovarjala z Markom Škrljem, ki je na Slivnici v radijski mikrofon ujel tudi izkušnje dveh pohodnikov, ki se na to priljubljeno točko odpravita vsak dan. Zavili pa smo tudi v Kostel, kjer je vodenje tamkajšnjega Zavoda za kulturo in turizem pred meseci prevzela Natalie Lisac, za našo oddajo pa je več povedala o novem obsežnem projektu, ustanavljajo namreč Turistični park Kostel.
Nastavimo na lokalni čas in dopisnike po Sloveniji vprašamo koliko je ura v njihovem kraju.
Nastavimo na lokalni čas in dopisnike po Sloveniji vprašamo koliko je ura v njihovem kraju.
Kozjanski regijski park je območje Nature 2000, kjer so lani začeli izvajati sedemletni projekt LIFE Amphicon z naslovom Varstvo dvoživk in obnova njihovih habitatov. Na območju Trebč bodo do leta 2023 v Kolarjevi domačiji, ki je te dni dobila novo slamnato streho, uredili informacijski center za dvoživke. Ob bližnjem ribniku pa še učno pot, saj ga letno obišče med pet in osem tisoč dvoživk in mresti v njem. Zato jim bodo v prihodnjih letih uredili trajne ograje in podhode pod cesto, zdaj tam žabice varujejo tako, da jih že 23 let prenašajo ročno čez cesto. V okviru projekta v Jovsih pri Kapelah na mokrotnih travnikih urejajo prve mlake za dvoživke, predvsem nižinskega urha, podobne bodo v prihodnjih letih uredili tudi na Bohorju.
»Planica, Planica, snežena kraljica, le kdo je ne pozna, lepoto iz snega …« je znan Avsenikov napev, ki ga zagotovo pozna skoraj vsak Slovenec. Tako kot skoraj vsak ve za čudovito dolino pod Poncami, ki je v zadnjih letih doživela pravi razcvet, njeno slavo pa vsako leto v svet ponesejo odmevne prireditve. Te običajno privabijo več deset tisoč ljudi, v najboljših letih si je planiški konec tedna živo ogledalo tudi 60 tisoč obiskovalcev. A letošnje leto seveda ni najboljše, ampak najslabše, pravijo domačini, planiški delavci in organizatorji in upamo, da mine, brez okužb in zapletov in se nikoli več ne povrne. V Lokalni čas se nam je tokrat oglasila Romana Erjavec.
Osrednje mariborsko prostovoljno gasilsk društvo praznuje 150 let, zato nas je Stane Kocutar odpeljal v zgodovino društva, ki domuje znotraj starega mestnega jedra Maribora.Kulture žejno dušo pa lahko pogasi poezija, zato smo se v Lokalnem času ustavili tudi pri nedelji, ko se na svetovni dan poezije tudi v Mariboru ne bodo izneverili tradiciji prebiranja pesmi.
Na Polzeli, kjer so pred tremi leti v tamkajšnji tovarni nogavic ugasnii še zadnje stroje, nastaja muzej nogavičarstva. Uredili ga bodo v nekdanjem skladišču v bližini gradi Komenda. O tem, zgodovini in obetih prihodnosti v tokratnem Lokalnem času Matija Mastnak.
Slovenija je letos Evropska gastronomska regija in pomemben delež v tem projektu zagotovo lahko prispeva tudi Pomurje ali natančneje Prekmurje. Tam so namreč že pred 2.desetletjema ustanovili Društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot, ustvarili blagovno znamko Diši po Prekmurju, pred časom pa na noge postavili še združenje Gourmet over Mura. Pobudnik za vse našteto je bil znani prekmurski podjetnik Janez Janko Kodila, ki je pred leti v Markišavcih pri Murski Soboti prevzel družinsko mesarijo, danes pa njihove prekmurske šunke dišijo tudi na Japonskem.Kljub številnim nagradam in priznanjem tako za svoje delo kot za izdelke Kodila še vedno stavi na domačo in naravi prijazno pridelavo hrane in veliko napora usmerja v povezovanje lokalnih ponudnikov.V tokratni Lokalni čas se nam je z zgodbami oglasila Lidija Kosi.
Naivno bi bilo trditi, da Ikeine prodajalne pri nas ne bi bilo, če velika imena slovenske lesne predelovalne industrije ne bi vzela žalostnega konca. Vseeno pa velja spomniti na čase, ko smo se Slovenci lahko upravičeno kitili s produkcijo pohištva, ki je bilo cenjeno tudi po svetu. Četudi gozdovi pokrivajo več kot 60 odstotkov našega ozemlja, za Finsko in Švedsko smo tretja najbolj gozdnata država Evropske unije, se zdi, da ne znamo izkoristiti tega naravnega bogastva, ki ga imamo v izobilju. Od osamosvojitve dalje je propadla večina lesnopredelovalnih podjetij pri nas. Osrednjeslovenska regija danes tvori približno 15% trga lesnopredelovalne industrije, njeni začetki pa segajo že daleč v zgodovino. Lokalni čas tokrat zavrtimo v preteklost in s pomočjo zgodovinarja dr. Davida Petelina prečešemo razvoj lesnopredelovalne industrije v Ljubljani in njeni bližnji ter daljni okolici.
V tokratni epizodi rubrike Lokalni čas smo se preselili v najsevernejšo slovensko regijo, na Koroško, natančneje v Dravograd. Če se malo pošalimo lahko rečemo, da v tej občini določajo točen srednjeevropski čas. A v tem je tudi kar nekaj resnice, saj skozi Dravograd, tako kot še nekaj drugih slovenskih krajev, teče 15. poldnevnik. Za še posebno točen čas v tokratnem lokalnem času je poskrbela Metka Pirc.
V tokratni epizodi rubrike Lokalni čas smo se preselili v najsevernejšo slovensko regijo, na Koroško, natančneje v Dravograd. Če se malo pošalimo lahko rečemo, da v tej občini določajo točen srednjeevropski čas. A v tem je tudi kar nekaj resnice, saj skozi Dravograd, tako kot še nekaj drugih slovenskih krajev, teče 15. poldnevnik. Za še posebno točen čas v tokratnem lokalnem času je poskrbela Metka Pirc.
V tokratni epizodi rubrike Lokalni čas smo se preselili v najsevernejšo slovensko regijo, na Koroško, natančneje v Dravograd. Če se malo pošalimo lahko rečemo, da v tej občini določajo točen srednjeevropski čas. A v tem je tudi kar nekaj resnice, saj skozi Dravograd, tako kot še nekaj drugih slovenskih krajev, teče 15. poldnevnik. Za še posebno točen čas v tokratnem lokalnem času je poskrbela Metka Pirc.
Neveljaven email naslov