Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu!" To je slogan specialno olimpijskega gibanja. Specialna olimpijada je način življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, s športom ohranjajo psihofizične sposobnosti in se vključujejo v družbo. Ekipa 24 športnikov specialne olimpijade, ki se je udeležila Poletnih svetovnih iger specialne olimpijade v Los Angelesu, se je domov vrnila s 26 medaljami, in sicer v atletiki, plavanju, balinanju, kolesarstvu, judu, namiznem tenisu in nogometu. Jan Lukanič je bil eden izmed 24 tekmovalcev, ki je osvojil bronasto medaljo v kolesarstvu na 25 kilometrov. Koliko volje, poguma, učenja in sprejemanja sinove drugačnosti je potrebno za tak uspeh, nam bodo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami povedali njegovi starši Marjanca in Boris Lukanič. Oddajo pripravlja Petra Medved.
“Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu!” To je slogan specialno olimpijskega gibanja. Specialna olimpijada je način življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, s športom ohranjajo psihofizične sposobnosti in se vključujejo v družbo. Ekipa 24 športnikov specialne olimpijade, ki se je udeležila Poletnih svetovnih iger specialne olimpijade v Los Angelesu, se je domov vrnila s 26 medaljami, in sicer v atletiki, plavanju, balinanju, kolesarstvu, judu, namiznem tenisu in nogometu. Jan Lukanič je bil eden izmed 24 tekmovalcev, ki je osvojil bronasto medaljo v kolesarstvu na 25 kilometrov. Koliko volje, poguma, učenja in sprejemanja sinove drugačnosti je potrebno za tak uspeh, so povedali njegovi starši Marjanca in Boris Lukanič. Oddajo je pripravila Petra Medved.
22- letnega Jana Lukaniča poznajo po njegovi kolesarski vnemi v Bohinju, pa tudi v Radovljici, kjer obiskuje osnovno šolo Antona Janše v oddelku vzgoje in izobraževanja. Neizmerna podpora in ljubezen staršev ter pomoč učiteljev so mu omogočile, da je kljub zmerni do težji motnji v duševnem razvoju razvil svoje močno področje. Področje, kjer lahko pokaže, da je uspešen. Na letošnjih poletnih svetovnih igrah specialne olimpijade v Los Angelesu si je tako prislužil bronasto medaljo v kolesarstvu na 25 kilometrov.
Uspeh ni prišel čez noč, pravita njegova starša Marjanca in Boris Lukanič. Potrebno je bilo veliko volje, razumevanja, poguma, učenja in sprejemanja sinove drugačnosti. Najtežji so bili začetki, takrat je bila vsaka spodbuda še kako pomembna. Sinovega uspeha na olimpijadi sta zelo vesela.
To je bila za nas prelomnica, ker sva spoznala, da se je Jan v kolesarstvu našel. Preden smo prišli tako daleč, je bilo kar nekaj trdega dela. Če se prav spomnim, naprej ni znal niti poganjati pedala. Z možem sta večkrat trenirala vožnjo s kolesom.
Marjanca Lukanič pripoveduje, da si je bilo težko priznati, da je s sinom nekaj narobe.
Ker delam v vrtcu, sem hitro opazila, da je drugačen, ampak na začetku si zatiskaš oči in si govoriš: ne, saj verjetno ni tako. Čeprav sem imela nekaj izkušenj z delom z otroki s posebnimi potrebami, ker sem začela delati v razvojnem oddelku vrtca, sem doma govorila: saj bo mogoče še vse v redu. Potem pa smo le spoznali, da ima posebne potrebe, in smo, če lahko tako rečem, začeli precej trdo šolo.
In kaj je bilo najtežje? Gospa Marjanca Lukanič pripoveduje, da je najteže sprejeti drugačnost.
Naj odkrito povem, da se s tem nikoli ne sprijazniš. Najteže pa je sprejeti, ker je to odvisno tudi od okolice, zaradi načina, kako ljudje dojemajo te stvari. Ko je začel hoditi v šolo, se je tam izredno dobro počutil, zato smo tudi doma začeli to sprejemati. Odločili smo se, da prej ko sprejmemo, bolje bo zanj in za nas same. In smo si začeli prizadevati za to, ga spremljati, nič ga nismo skrivali. Ljudem smo povedali marsikaj, včasih celo preveč, da so lahko spoznali, da nam ni vseeno, da ni prijetno. Je pa res, da s takim otrokom tudi marsikaj pridobiš.
Marjanca in Boris Lukanič ter učitelji osnovne šole Antona Janše v Radovljici so sodelovali in odkrili Janova močna področja. Janova mama Marjanca pa je opozorila, da imajo v Ameriki drugačen odnos do oseb s posebnimi potrebami.
Že pri izstopu iz letala so nas čakali ljudje, ki so športnike že ob pristanku spodbujali z aplavzom, z nasmehi – eno samo veselje, ena sama dobra volja. Na te otroke, imam občutek, ne gledajo, kot da so drugačni. Sprejemajo jih take, kot so, komunicirajo z njimi, na obrazih ne vidiš tistih čudnih pogledov – ja, s tem je pa nekaj narobe, ali bi govorili z njim ali rajši ne. Vsi so bili izredno prijazni. Res sem spoznala, da živijo za te otroke, jih sprejemajo, so del njih.
Jan je danes samostojen. Sam kolesari od Bohinja do Bleda, gre na Pokljuko. In če se ozreta na to prehojeno pot, staršem, ki imajo otroke s posebnimi potrebami, svetujeta:
875 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
"Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu!" To je slogan specialno olimpijskega gibanja. Specialna olimpijada je način življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, s športom ohranjajo psihofizične sposobnosti in se vključujejo v družbo. Ekipa 24 športnikov specialne olimpijade, ki se je udeležila Poletnih svetovnih iger specialne olimpijade v Los Angelesu, se je domov vrnila s 26 medaljami, in sicer v atletiki, plavanju, balinanju, kolesarstvu, judu, namiznem tenisu in nogometu. Jan Lukanič je bil eden izmed 24 tekmovalcev, ki je osvojil bronasto medaljo v kolesarstvu na 25 kilometrov. Koliko volje, poguma, učenja in sprejemanja sinove drugačnosti je potrebno za tak uspeh, nam bodo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami povedali njegovi starši Marjanca in Boris Lukanič. Oddajo pripravlja Petra Medved.
“Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu!” To je slogan specialno olimpijskega gibanja. Specialna olimpijada je način življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, s športom ohranjajo psihofizične sposobnosti in se vključujejo v družbo. Ekipa 24 športnikov specialne olimpijade, ki se je udeležila Poletnih svetovnih iger specialne olimpijade v Los Angelesu, se je domov vrnila s 26 medaljami, in sicer v atletiki, plavanju, balinanju, kolesarstvu, judu, namiznem tenisu in nogometu. Jan Lukanič je bil eden izmed 24 tekmovalcev, ki je osvojil bronasto medaljo v kolesarstvu na 25 kilometrov. Koliko volje, poguma, učenja in sprejemanja sinove drugačnosti je potrebno za tak uspeh, so povedali njegovi starši Marjanca in Boris Lukanič. Oddajo je pripravila Petra Medved.
22- letnega Jana Lukaniča poznajo po njegovi kolesarski vnemi v Bohinju, pa tudi v Radovljici, kjer obiskuje osnovno šolo Antona Janše v oddelku vzgoje in izobraževanja. Neizmerna podpora in ljubezen staršev ter pomoč učiteljev so mu omogočile, da je kljub zmerni do težji motnji v duševnem razvoju razvil svoje močno področje. Področje, kjer lahko pokaže, da je uspešen. Na letošnjih poletnih svetovnih igrah specialne olimpijade v Los Angelesu si je tako prislužil bronasto medaljo v kolesarstvu na 25 kilometrov.
Uspeh ni prišel čez noč, pravita njegova starša Marjanca in Boris Lukanič. Potrebno je bilo veliko volje, razumevanja, poguma, učenja in sprejemanja sinove drugačnosti. Najtežji so bili začetki, takrat je bila vsaka spodbuda še kako pomembna. Sinovega uspeha na olimpijadi sta zelo vesela.
To je bila za nas prelomnica, ker sva spoznala, da se je Jan v kolesarstvu našel. Preden smo prišli tako daleč, je bilo kar nekaj trdega dela. Če se prav spomnim, naprej ni znal niti poganjati pedala. Z možem sta večkrat trenirala vožnjo s kolesom.
Marjanca Lukanič pripoveduje, da si je bilo težko priznati, da je s sinom nekaj narobe.
Ker delam v vrtcu, sem hitro opazila, da je drugačen, ampak na začetku si zatiskaš oči in si govoriš: ne, saj verjetno ni tako. Čeprav sem imela nekaj izkušenj z delom z otroki s posebnimi potrebami, ker sem začela delati v razvojnem oddelku vrtca, sem doma govorila: saj bo mogoče še vse v redu. Potem pa smo le spoznali, da ima posebne potrebe, in smo, če lahko tako rečem, začeli precej trdo šolo.
In kaj je bilo najtežje? Gospa Marjanca Lukanič pripoveduje, da je najteže sprejeti drugačnost.
Naj odkrito povem, da se s tem nikoli ne sprijazniš. Najteže pa je sprejeti, ker je to odvisno tudi od okolice, zaradi načina, kako ljudje dojemajo te stvari. Ko je začel hoditi v šolo, se je tam izredno dobro počutil, zato smo tudi doma začeli to sprejemati. Odločili smo se, da prej ko sprejmemo, bolje bo zanj in za nas same. In smo si začeli prizadevati za to, ga spremljati, nič ga nismo skrivali. Ljudem smo povedali marsikaj, včasih celo preveč, da so lahko spoznali, da nam ni vseeno, da ni prijetno. Je pa res, da s takim otrokom tudi marsikaj pridobiš.
Marjanca in Boris Lukanič ter učitelji osnovne šole Antona Janše v Radovljici so sodelovali in odkrili Janova močna področja. Janova mama Marjanca pa je opozorila, da imajo v Ameriki drugačen odnos do oseb s posebnimi potrebami.
Že pri izstopu iz letala so nas čakali ljudje, ki so športnike že ob pristanku spodbujali z aplavzom, z nasmehi – eno samo veselje, ena sama dobra volja. Na te otroke, imam občutek, ne gledajo, kot da so drugačni. Sprejemajo jih take, kot so, komunicirajo z njimi, na obrazih ne vidiš tistih čudnih pogledov – ja, s tem je pa nekaj narobe, ali bi govorili z njim ali rajši ne. Vsi so bili izredno prijazni. Res sem spoznala, da živijo za te otroke, jih sprejemajo, so del njih.
Jan je danes samostojen. Sam kolesari od Bohinja do Bleda, gre na Pokljuko. In če se ozreta na to prehojeno pot, staršem, ki imajo otroke s posebnimi potrebami, svetujeta:
Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami in tisti, ki so se morali soočiti s težko boleznijo. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. Med štirimi stenami, ob ponedeljkih ob 10.10 na Prvem.
Dušenova mišična distrofija je živčno-mišična bolezen, za katero sta značilni hitro napredujoča mišična šibkost in izguba mišične mase zaradi propadanja skeletnih in srčnih mišičnih vlaken. Gre za redko gensko bolezen, ki se pojavi že v otroštvu, najpogosteje pri dečkih do petega leta starosti. Bolezen ima slabo prognozo in pričakovana življenjska doba je znatno skrajšana. Kako bolezen prizadene bolnika, kakšni so vzroki zanjo, kakšne raziskave potekajo, da bi jo upočasnili, saj zdravila ne poznamo, in kakšno je življenje s to boleznijo, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.
Starši pomembno zaznamujejo otroka ter njegovo življenje in odnos do sebe in drugih v odraslosti. Če so prisotni v njegovem življenju in tudi, če jih v njegovem življenju ni. Marja Černelič je otroštvo preživela z mamo, očeta ni poznala. Sama pravi, da je imela slabo preživetveno opremo, s katero bi lahko čim bolj cela prešla skozi življenje. Kljub temu ji je uspelo obrniti smer
Razveza je življenjska preizkušnja, pravi Milena Svetlin, zakonska in družinska terapevtka, graditi pa moramo nove vzorce odnosov. Odhajajoči in zapuščeni so med razvezo v bolečem procesu. Ločitev oziroma razpad partnerske zveze je eden najbolj stresnih dogodkov v življenju. Gre za življenjsko preizkušnjo, ki za številne pomeni tudi poraz. Vendar pa je konec lahko tudi nov začetek in razveza lahko pomeni osebnostno rast posameznika.
V Prešernovem gledališču v Kranju je na sporedu predstava Zabava za Borisa, v kateri vlogo Borisa, ki je brez nog, igra Simon Šerbinek. Dramski igralec, ki je med drugim gledališki lektor, je invalid tudi v resničnem življenju, saj je v nesreči izgubil obe nogi pod kolenom. Danes med deseto in enajsto bo Simon Šerbinek gost v oddaji Med štirimi stenami.
Zase pravi, da je srečen duhovnik. Humanizem in vera sta globoko zasidrana v njem. »To sta dve stvari, ki jih ne moreš ločiti,« pravi misijonar Tone Kerin, ki že 34 let živi in dela na Madagaskarju. Pri 26-ih letih je kot mlad duhovnik odšel v misijone na Madagaskar. Predvideval je, da bo tam ostal le pet let, vendar ga je Afrika očarala. »V Afriki postaneš drug človek,« razlaga. Postala je njegov dom, prevzeli so ga narod, malgaška kultura in družba. Še bolj pa preprostost ljudi. Njegovo delo ni le oznanjevanje evangelija, temveč tudi izobraževanje in pomoč Malgašem na vseh področjih. Zgradil je 26 cerkva, 30 državnih šol in dve zasebni, ki ju tudi sam vodi. Pred njim pa je še veliko izzivov. Misijonar Tone Kerin, ki je zdaj v Sloveniji, bo gost oddaje Med štirimi stenami. O njegovem življenju in delu se bo z njim pogovarjala Petra Medved.
Zveza paraplegikov Slovenije praznuje 50 let uspešnega delovanja, ki poteka pod sloganom: »Naš korak se vrti že pol stoletja.« V sklopu praznovanja organizirajo številne dogodke, predvsem pa poudarjajo, da so se v petdesetih letih delovanja organizacije zgodile korenite spremembe na področju medicinsko tehničnih pripomočkov in pri odpravljanju arhitekturnih ovir. Najpomembnejše pa je, da se je z razvojem in napredkom pri ljudeh spreminjala tudi miselnost. Če so se pred petdesetimi in več leti invalidi zaradi predsodkov in kompleksa manjvrednosti skrivali doma, so danes enakovredni člani družbe, poudarjajo v Zvezi paraplegikov Slovenije. Kakšne programe in podporo nudi Zveza paraplegikov Slovenije svojim članom in s kakšnimi težavami se srečujejo v vsakdanjem življenju – o tem bomo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. Gosta bosta ustanovni član tetraplegik Jože Globokar in predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic.
Redke bolezni so po večini genetskega izvora, pogosto so neozdravljive in napredujoče, nemalokrat pa se jim pridružuje še vrsta drugih težav. V Sloveniji živi približno 150 tisoč ljudi z redkimi boleznimi, ki imajo velik psihosocialni vpliv na bolnike in njihove svojce. Med njimi je tudi 12-letna Ela, edina v Sloveniji, ki ima sindrom Pallister Killian. Na svetu živi približno 500 ljudi s to boleznijo. Pripravila Karmen Štrancar Rajevec.
Avtizem je razvojna nevrološka motnja. Ljudje z avtizmom imajo največji primanjkljaj na področju socialne komunikacije in interakcije. Po navadi se težko sporazumevajo z drugimi, imajo težave v socialnih odnosih, težko predvidijo stvari ali izluščijo bistvo iz povedanega. Zato se posamezniki z avtizmom na vsakodnevne situacije in spremembe odzivajo na neobičajen način. Avtizem ostaja stalnica vse življenje, ravno tako tudi potreba teh oseb po pomoči in podpori. Kako pravilno prepoznati potrebe otroka in mladostnika z avtizmom v različnih starostnih obdobjih, kaj potrebujejo starši, vzgojitelji in učitelji, ki ga poučujejo, zakaj je pomembno, da ima tak otrok v šoli spremljevalca, in kakšne težave imajo starši otrok z avtizmom, ko postanejo polnoletni - o tem se bo v oddaji Med štirimi stenami Petra Medved pogovarjala z mamo mladostnika z avtizmom in ustanoviteljico zasebnega Zavoda Modri december, zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma Koper - defektologinjo Patricijo Lovišček, ki največ časa posveča izobraževanju in usposabljanju staršev, vzgojiteljev, učiteljev ter laične javnosti o avtizmu in Aspergerjevem sindromu.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
»Oče je bil ujet v kletko svojega telesa,« tako opisuje psihično trpljenje svojega 95 let starega očeta, akademika Janka Pletérskega, njegov sin Andrej Pléterski, koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Zaradi izgube vida in sluha je bila očetova komunikacija s svetom onemogočena. Njegova stiska je bila neizmerna, življenje neznosno, zato je želel umreti. Poskušal je narediti samomor, vendar mu ni uspelo. Pred smrtjo je državnemu zboru poslal pismo, v katerem se je zavzel za sistemsko ureditev pravice do dokončanja svojega življenja.
»Človek se ne sme predati. Ni pomembno, kaj mu manjka, pomembno je tisto, kar ima, kar mu je ostalo,« razlaga Jože Okoren, ki je že petdeset let na invalidskem vozičku. Njegova življenjska zgodba – je dobitnik srebrne in bronaste medalje v metu diska na paraolimpijskih igrah, kar devet let pa je bil tudi evropski rekorder v metu diska – dokazuje, da paraplegija ne pomeni konca življenja. Postal je uspešen športnik, ustvaril si je družino; že med športno kariero se je vključil v delovanje invalidskih organizacij, v katerih je opravljal številne pomembne funkcije, svoje znanje pa še zdaj prenaša na mlajše invalide. Je predsednik Društva paraplegikov Dolenjske, Bele Krajine in Posavja, podpredsednik strokovnega sveta pri paraolimpijskem komiteju in član komisije za tekmovalni šport pri Zvezi za šport invalidov ter član Slovenske olimpijske akademije pri Olimpijskem komiteju Slovenije. O njegovem življenju in delu, karieri uspešnega športnika in pogledu na invalidnost se bo v oddaji Med štirimi stenami z njim pogovarjala Petra Medved.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Psihologinja in mama treh otrok, sodelavka FamilyLab Slovenija, voditeljica starševskih večerov, ki na Facebooku vodi tudi skupino Kje vas čevelj žuli? - šolstvo, je kritična opazovalka šolskega sistema. Zato se je poglobila v delovanje različnih šolskih in izobraževalnih sistemov. In da ne bi samo kritizirala, ponuja tudi alternative. V času, ko tudi pri nas slišimo pobude za spremembo šolskega sistema, je izdala knjigo z naslovom Šola, kam greš?. Marjana Škalič bo gostja ponedeljkove oddaje Med štirimi stenami po deseti uri na Prvem.
Marjetka Kulovec je prva gluha doktorica znanosti pri nas. Lani decembra je zagovarjala svojo doktorsko disertacijo z naslovom Analiza strategij tolmačenja znakovnega jezika v Sloveniji in njihovega vpliva na razumevanje. Zaposlena je na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana. Kot profesorica defektologije za osebe z motnjami sluha že 25 let poučuje gluhe otroke. Poudarja pomen znanja slovenskega znakovnega jezika za gluhe otroke, saj po njenih izkušnjah tako najhitreje napredujejo na vseh področjih življenja. Kakšno je bilo njeno otroštvo, kako se je učila slovenskega jezika in kako je premagovala ovire v svojem izobraževanju ter kakšno je življenje gluhih – o tem bo Marjetka Kulovec pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. V goste jo je povabila Petra Medved. Njen govor bo tolmačila tolmačka za slovenski znakovni jezik Tinkara Jerina. Na Prvem programu Radia Slovenija smo zagotovili, da lahko oddajo Med štirimi stenami v video posnetku spremljajo tudi gluhi v slovenskem znakovnem jeziku.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Pred 27. leti sta z možem sprejela v rejništvo prvega otroka – deklico, ki je imela raka. Potem so bili pri njiju še trije otroci s kompleksnimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami. Anže, ki ima cerebralno paralizo, je še vedno v njuni družini. Zaradi telesne oviranosti mu ves čas nudita nego in pomoč pri vseh vsakdanjih opravilih, ki jih sam ne zmore. Svojo hišo in način življenja sta prilagodila njegovim gibalnim zmožnostim. Marija Baš je za dolgoletno in uspešno rejniško delo letos prejela priznanje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Gospo Baš, njenega moža Stanislava in Anžeta gostimo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po deseti uri na Prvem.
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.
Neveljaven email naslov