Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
15-letnico bi najlepše obeležili, če ambulanta ne bi več potrebna
Prva pro bono ambulanta, ki je odprla vrata v Sloveniji, je ljubljanska. Skupaj so jo ustanovili Zdravstveni dom Ljubljana, Mestna občina Ljubljana ter nevladni organizaciji Župnijska Karitas Štepanja vas in Slovenska filantropija. Te dni mineva 15 let od njenega odprtja. Kot pravi vodja ambulante dr. Aleksander Doplihar, so takrat upali, da bo šlo le za kratkotrajen projekt.
Ko smo bili pred petnajstimi leti na ustanovnem zboru, smo se vsi tolažili, da bo politika uspela rešiti ta problem drugače in da bo to kratkotrajen projekt, ki bo trajal največ dve, tri leta. Upali smo, da bodo uredili stanje, kar je bilo že takrat nujno potrebno.
A izkazalo se je, da volje za spremembe ni. “Problem se je nekoliko rešil le zato, ker je veliko izbrisanih, ki so bili takrat naše glavne stranke, pomrlo,” razlaga dr. Doplihar. A poleg Romov in brezdomcev, ki so pacienti ves ta čas, so v ambulanto prišli novi ljudje: “To so propadli obrtniki, s. p.-jevci, ki zaradi finančne nediscipline ostanejo brez sredstev, ne morejo plačati prispevkov in nato jim ukinejo oziroma zamrznejo zdravstveno zavarovanje. Potem pa so tu še tisti, ki imajo obvezno zavarovanje, a nimajo dodatnega, saj si ga ne morejo privoščiti, prav tako pa nimajo sredstev za plačilo razlike. To so upokojenci in delavci z nizkimi plačami. Eden od njih je upokojenec Jožko, ki v ljubljansko pro bono ambulanto zahaja že 10 let.
Imam osnovno zavarovanje, nimam pa dodatnega. Sem ga imel, a je bilo predrago, zato sem nehal plačevati. Križ me boli in sem hodim po injekcije. Tu dobim tudi čevlje in oblačila.
V ambulanto pridejo tudi izkoriščani tuji delavci, razlaga dr. Doplihar: “Tujci si pogosti. Že spet zaradi države, ki dovoljuje zaposlovanje brez uradnih prijav. Razni posredniki zaposlovanja iz vseh mogočih evropskih držav vzamejo v koncesijo neko delo, pripeljejo sem toliko in toliko delavcev. Trenutno predvsem Bolgare in Romune. Ti potem delajo na teh delovnih mestih, ne da bi imeli zavarovanje, ne da bi imeli pogodbo. Posledica tega je, da če zbolijo, jih pripeljejo k nam, če pa je huje, pa jih naložijo v avto in odpeljejo domov.”
Imeli smo primer človeka, ki je v Celju padel iz 3. nadstropja. Potem je enostavno izginil. Nihče ne ve, ali je sploh že živ, ali je mrtev, ali so ga pokopali, kaj so napravili z njim.
“Največ pacientov ima razne psihiatrične diagnoze. Stiske, depresije, samomorilne misli, nevroze, psihoze. Vsak, ki izgubi službo, izgubi tudi možnost prehranjevanje, nima denarja in se takoj znajde v eni taki psihični krizi. Zelo pogosta pa so tudi prehladna obolenja, težave z želodcem, pljuči, potem alkoholizem je zelo pogost. Če nekdo izgubi vse, potem išče uteho vsaj v tem pozabljanju, vsaj v alkoholu,” težave, s katerimi se soočajo pacienti pro bono ambulante opisuje dr. Doplihar, ki opozarja tudi na nesmisle v zdravstvenem sistemu, točneje na nerealne napotke invalidske komisije.
Dogodilo se mi je, da je invalidska komisija klošarju, ki je spal pod zmajskim mostom, da bi postal delovno sposoben, svetovala sprehode po svežem zraku in dietno hrano. On v zadnjih 20 letih enkrat ni jedel pošteno!
Pro bono ambulanta je brezplačna, brezplačno pa v njej deluje tudi večina osebja, zaposlene so le medicinska sestra, čistilka in socialna delavka. V okviru ambulante deluje tudi posvetovalnica ter kopalnica, kjer se lahko brezdomci umijejo, preoblečejo in preobujejo. Kot razlaga diplomirana medicinska sestra Sara Gregori, pa pacienti v ambulanto včasih pridejo le na klepet, po kakšno prijazno besedo: “Mi smo tem ljudem neko zatočišče. Pridejo, se pogovorijo, da dobijo kakšno kremico, čajček … To jim veliko pomeni. Tudi če se samo pogovoriš, jih kam usmeriš, jim pomagaš izpolniti kakšen papir, kakšen obrazec, ki ga morajo izpolniti, pa je težak, že tako jim pomagamo.”
Določene zgodbe se te zelo dotaknejo. Potem moraš nekako izklopiti čustva. Sploh pri kakšnih ženskah, ki so bile žrtve spolnega nasilja, se te kar malo dotakne. Ko pridejo z majhnimi otroki in če imaš ti doma svojega, ki je podobne starosti.
Z okolico in zdravniki – prostovoljci v ambulanti nimajo težav, pravi dr. Doplihar. Še posebej ga veseli, da se za delo odločajo tudi mlajši zdravniki. Eden od njih je dr. Tomaž Velnar, ki pravi, da z veseljem sodeluje pri dobrodelnih projektih. Ne glede na to, da ambulanta deluje razmeroma brez težav, pa je dr. Doplihar prepričan, da je že dolgo ne bi smelo več biti: “Ta ambulanta, ne, pravzaprav vse pro bono ambulante so črni madež zdravstveni politiki. Pokrivamo njihovo neaktivnost, neažurnost. Pokrivamo politično slabo voljo oziroma nejevoljo, da bi rešili težave revežev.”
875 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
15-letnico bi najlepše obeležili, če ambulanta ne bi več potrebna
Prva pro bono ambulanta, ki je odprla vrata v Sloveniji, je ljubljanska. Skupaj so jo ustanovili Zdravstveni dom Ljubljana, Mestna občina Ljubljana ter nevladni organizaciji Župnijska Karitas Štepanja vas in Slovenska filantropija. Te dni mineva 15 let od njenega odprtja. Kot pravi vodja ambulante dr. Aleksander Doplihar, so takrat upali, da bo šlo le za kratkotrajen projekt.
Ko smo bili pred petnajstimi leti na ustanovnem zboru, smo se vsi tolažili, da bo politika uspela rešiti ta problem drugače in da bo to kratkotrajen projekt, ki bo trajal največ dve, tri leta. Upali smo, da bodo uredili stanje, kar je bilo že takrat nujno potrebno.
A izkazalo se je, da volje za spremembe ni. “Problem se je nekoliko rešil le zato, ker je veliko izbrisanih, ki so bili takrat naše glavne stranke, pomrlo,” razlaga dr. Doplihar. A poleg Romov in brezdomcev, ki so pacienti ves ta čas, so v ambulanto prišli novi ljudje: “To so propadli obrtniki, s. p.-jevci, ki zaradi finančne nediscipline ostanejo brez sredstev, ne morejo plačati prispevkov in nato jim ukinejo oziroma zamrznejo zdravstveno zavarovanje. Potem pa so tu še tisti, ki imajo obvezno zavarovanje, a nimajo dodatnega, saj si ga ne morejo privoščiti, prav tako pa nimajo sredstev za plačilo razlike. To so upokojenci in delavci z nizkimi plačami. Eden od njih je upokojenec Jožko, ki v ljubljansko pro bono ambulanto zahaja že 10 let.
Imam osnovno zavarovanje, nimam pa dodatnega. Sem ga imel, a je bilo predrago, zato sem nehal plačevati. Križ me boli in sem hodim po injekcije. Tu dobim tudi čevlje in oblačila.
V ambulanto pridejo tudi izkoriščani tuji delavci, razlaga dr. Doplihar: “Tujci si pogosti. Že spet zaradi države, ki dovoljuje zaposlovanje brez uradnih prijav. Razni posredniki zaposlovanja iz vseh mogočih evropskih držav vzamejo v koncesijo neko delo, pripeljejo sem toliko in toliko delavcev. Trenutno predvsem Bolgare in Romune. Ti potem delajo na teh delovnih mestih, ne da bi imeli zavarovanje, ne da bi imeli pogodbo. Posledica tega je, da če zbolijo, jih pripeljejo k nam, če pa je huje, pa jih naložijo v avto in odpeljejo domov.”
Imeli smo primer človeka, ki je v Celju padel iz 3. nadstropja. Potem je enostavno izginil. Nihče ne ve, ali je sploh že živ, ali je mrtev, ali so ga pokopali, kaj so napravili z njim.
“Največ pacientov ima razne psihiatrične diagnoze. Stiske, depresije, samomorilne misli, nevroze, psihoze. Vsak, ki izgubi službo, izgubi tudi možnost prehranjevanje, nima denarja in se takoj znajde v eni taki psihični krizi. Zelo pogosta pa so tudi prehladna obolenja, težave z želodcem, pljuči, potem alkoholizem je zelo pogost. Če nekdo izgubi vse, potem išče uteho vsaj v tem pozabljanju, vsaj v alkoholu,” težave, s katerimi se soočajo pacienti pro bono ambulante opisuje dr. Doplihar, ki opozarja tudi na nesmisle v zdravstvenem sistemu, točneje na nerealne napotke invalidske komisije.
Dogodilo se mi je, da je invalidska komisija klošarju, ki je spal pod zmajskim mostom, da bi postal delovno sposoben, svetovala sprehode po svežem zraku in dietno hrano. On v zadnjih 20 letih enkrat ni jedel pošteno!
Pro bono ambulanta je brezplačna, brezplačno pa v njej deluje tudi večina osebja, zaposlene so le medicinska sestra, čistilka in socialna delavka. V okviru ambulante deluje tudi posvetovalnica ter kopalnica, kjer se lahko brezdomci umijejo, preoblečejo in preobujejo. Kot razlaga diplomirana medicinska sestra Sara Gregori, pa pacienti v ambulanto včasih pridejo le na klepet, po kakšno prijazno besedo: “Mi smo tem ljudem neko zatočišče. Pridejo, se pogovorijo, da dobijo kakšno kremico, čajček … To jim veliko pomeni. Tudi če se samo pogovoriš, jih kam usmeriš, jim pomagaš izpolniti kakšen papir, kakšen obrazec, ki ga morajo izpolniti, pa je težak, že tako jim pomagamo.”
Določene zgodbe se te zelo dotaknejo. Potem moraš nekako izklopiti čustva. Sploh pri kakšnih ženskah, ki so bile žrtve spolnega nasilja, se te kar malo dotakne. Ko pridejo z majhnimi otroki in če imaš ti doma svojega, ki je podobne starosti.
Z okolico in zdravniki – prostovoljci v ambulanti nimajo težav, pravi dr. Doplihar. Še posebej ga veseli, da se za delo odločajo tudi mlajši zdravniki. Eden od njih je dr. Tomaž Velnar, ki pravi, da z veseljem sodeluje pri dobrodelnih projektih. Ne glede na to, da ambulanta deluje razmeroma brez težav, pa je dr. Doplihar prepričan, da je že dolgo ne bi smelo več biti: “Ta ambulanta, ne, pravzaprav vse pro bono ambulante so črni madež zdravstveni politiki. Pokrivamo njihovo neaktivnost, neažurnost. Pokrivamo politično slabo voljo oziroma nejevoljo, da bi rešili težave revežev.”
Bolnika lahko dobro razume samo tisti, ki je tudi sam bolnik. To velja tudi za bolnike z različnimi obolenji ščitnice, zato so se že pred več kot desetletjem povezali v društvo Metuljčica. Kako je kljub številnim težavam, ki jih prinaša bolezen, kot so izčrpanost, depresija, živčnost in tesnoba, spreminjanje urnika spanja, sprememba apetita in okusa ter razbijanje srca, mogoče živeti polno življenje, se bomo pogovarjali s Klavdijo Eržen in Gregorjem Srčnikom.
dr. Saša Krajnc: Pretirano pridni ljudje se morajo vprašati, kaj si želijo zase Za žensko velja stereotip popolnosti. In pridnosti. Skrb za druge naj bi imele ženske na prvem mestu, biti delavna in pridna kot mravljica mora biti prav tako prioriteta. Pa ženske ob tem občutijo zadovoljstvo? Jih to izpopolnjuje? »Pretirano pridni ljudje, ki so izgubili sebe v ugajanju drugim, se morajo vprašati, kaj si želijo zase in kaj bi naredili, če jih ne bi bilo strah, kaj si bodo o njih mislili drugi,« pravi dr. Saša Krajnc, coachinja, psihoterapevtka, predavateljica in avtorica, s katero se bomo o tem pogovarjali v tokratni oddaji Med štirimi stenami. Dr. Sašo Krajnc je v studio povabila Lucija Fatur.
Vsak starš želi otroku le najboljše. Vendar se je za kvalitetno starševstvo treba potruditi. »Včasih je veljalo, da starši otroke učijo na podlagi lastnih izkušenj. Če so se naučili tega, kar so znali sami, je bila to običajno dobra popotnica v življenje. Modern starš nima več tega privilegija. Še sam ne razpolaga z izkušnjami, ki bi njemu samemu pomagale pri spoprijemanju s spremembami, ki jih sam doživlja,« je zapisal v knjigi Tretji obraz psiholog in specialist klinične psihologije doktor Aleksander Zadel, oče štirih otrok in ustanovitelj Inštituta za osebni razvoj C.A.R. ter soustanovitelj in direktor zaposlitvene agencije Competo. In kaj lahko dajo starši otroku? Na to odgovarja: »Starš lahko da otroku varno okolje, v katerem lahko preizkuša in dela napake, mu da delovne navade in odnos do vrednot in etike. Svoje izkušnje pa bo pridobil vsak otrok sam.«
Ariana Lucija Tratar Supan razkriva svojo življenjsko zgodbo, v kateri se prepletajo boleče izkušnje, od zlorabe v otroštvu, nefunkcionalnih zvez z moškimi, do motenj hranjenja in neujemanja s psihoterapevtom, s katerim je želela razreševati svoje nakopičene težave, ki so hromile njeno življenje.
Težav in poti do rešitev je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami in tisti, ki so se morali spoprijeti s hudo boleznijo. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. Med štirimi stenami ob ponedeljkih ob 10.10 na Prvem.
Pri nas živi približno 3500 oseb s trajno ali začasno izločalno stomo. Stoma je umetno narejena odprtina na vratu ali trebuhu, katere namen je zagotoviti dihanje, hranjenje in izločanje blata ali urina, kadar zaradi bolezni po naravni poti to ni mogoče. V Invalidskem društvu ILCO Ljubljana so združeni stomisti z izločalnimi stomami. Stomo na izločilih je treba narediti, ko je prebavni ali sečni trakt tako poškodovan, da je normalno izločanje onemogočeno. Vzroki za te težave so lahko prirojene nepravilnosti, nepravilnosti v razvoju, karcinom, kronično vnetna črevesna bolezen Morbus Crohn (Crohnova bolezen) in ulcerozni kolitis ter poškodbe prebavil, ki so posledica različnih nesreč. Kakšno je življenje s stomo, s kakšnimi stiskami se srečujejo bolniki, kakšne programe izvajajo v invalidskem društvu Ilko Ljubljana za lažje premagovanje težav in kako bolnikom s stomo pomagajo njihovi prostovoljci – o tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami z gosti: predsednikom društva Zoranom Terglavom, prostovoljko Renato Laznik in članom Branetom Tometom. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta izpostavljamo travmatična doživetja vojne, jetništva, trpljenja, lakote, nasilja, groženj in bližine smrti. Kakšni mehanizmi se sprožijo v človeku, ko se znajde v brezizhodnih okoliščinah? Kako se spremeni njegov pogled na sebe in svet? Kako se travmatična izkušnja prenaša iz ene generacije v drugo? V studio Prvega sta povabljena otroška psihiatrinja primarijka Anica Mikuš Kos ter psihiater in psihoterapevt Miran Možina.
Projekt je zasnovan z namenom krepitve zaposljivosti posameznikov iz ranljivih skupin na področju kulture in umetniškega ustvarjanja. Prispeva k k večji socialni vključenosti udeležencev in k senzibilizaciji večine.
Kako si utreti pot od občutka odrinjenosti in nerazumljenosti do pripadnosti in vključenosti? Projekt Multivizija, multimedijsko, plesno in gledališko usposabljanje za ranljive skupine, se ukvarja z ljudmi, ki se iz različnih razlogov znajdejo na obrobju družbe. V njem so želeli usposobiti pripadnike ranljivih družbenih skupin, zlasti gibalno ovirane, migrante in priseljence, na področju fotografije, videa, zvoka, plesa in gledališke igre s poudarkom na gledališču zatiranih. O projektu in o temi vseh modulov – identiteti, ki se je prepletala skozi različne umetniške jezike – bodo v oddaji Med štirimi stenami govorile udeleženka projekta Katrin Modic, koordinatorica projekta Mija Pungeršič in Romana Zajec, programski vodja projekta Zavoda Apis.
Novembra pred dobrimi tridesetimi leti so se prvič srečali svojci in prijatelji alkoholikov v skupini Al-Anon. Danes se srečuje več kot 30 skupin v skoraj 20-ih krajih, mnogo svojcev in prijateljev alkoholikov je tu našlo pomoč in zaživelo drugo življenje, saj številni zapadejo v začaran krog nezdravih medsebojnih odnosov, so zbegani zaradi nepredvidljivosti alkoholika in pogosto žrtve psihičnega in fizičnega nasilja. Skupnost Al-Anon jim predstavlja oporo, kjer dobijo moč za novo upanje. Gostje v oddaji gostje delijo z nami tudi osebne zgodbe.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je tudi letos podelilo priznanja za dolgoletno in uspešno izvajanje rejniške dejavnosti. Med prejemnicami priznanj je rejnica Majda Justinek Koban.
Zgodba Aleša Krámolca je zgodba mladostnika, ki mu je prometna nesreča pri 17-ih letih popolnoma spremenila življenje. Tistega usodnega 15. avgusta 2007 je vozil pod vplivom alkohola. Posledice nesreče so bile tako hude, da je postal tetraplegik. Zgodbo je opisal v knjigi Vozim skozi življenje, zapisala jo je Petra Škarja. Nesreča je spremenila njegove cilje, vrednote in sanje. Najtežje si je bilo odpustiti. »Ta jeza do sebe in nezmožnost, da bi si odpustil, sta bili najtežje breme, ki sem ga nosil kar nekaj let,« je napisal v knjigi. Z delitvijo svoje lastne zgodbe poskuša preprečiti nastanek podobnih zgodb. Zato ozavešča mlade in starejše, naj poskrbijo za varen prevoz domov, še preden nagnejo prvi kozarec alkoholne pijače. Aleš Krámolc bo gost oddaje Med štirimi stenami. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
Šport invalidov je v Sloveniji razmeroma dobro razvit in zastopan. Ena mlajših ekip, ki se je na igrišču prvič preizkusila pred slabima dvema mesecema, je slovenska rokometna reprezentanca na vozičkih. Njen član je Nenad Stojakovič – nekdanji poklicni rokometaš, ki je igral tudi za slovensko reprezentanco in bil leta 1993 del moštva, ki je na Sredozemskih igrah doseglo prvo medaljo v tem športu za našo državo. Že med kariero so ga velikokrat pestile težave s hrbtenico, večkrat je bil operiran. Razsežnosti bolezni, ki mu danes onemogoča hojo in narekuje uporabo invalidskega vozička, pa so se zares pokazale po športni »upokojitvi«.
Zgodba Lidije Štefanec je zgodba o otroštvu, prežetem z materinim nasiljem, je zgodba o psihični in fizični bolečini, je zgodba o hrepenenju po življenju, ki ga nikoli ni bilo. Je zgodba o dekletu in ženski, ki se znajde v podobno nasilnem zakonu in se iz njega izkoplje po 38-ih letih. Je zgodba o reševanju lastne duše, o letih antidepresivov in številnih selitvah. Pa tudi zgodba o svetli luči, ki posveti na koncu. Je zgodba gospe Lidije, popisana v dveh knjigah: Solze izpirajo bolečino in Tri ure življenja.
Gost oddaje Med štirimi stenami bo slovenski mladinski pisatelj, geograf in sociolog mag. Igor Plohl. Padec z lestve junija 2008 ga je zaznamoval za vse življenje. Postal je paraplegik. Po dolgotrajni rehabilitaciji pa je kljub invalidnosti znova samostojno zaživel. V knjigi Ne domišljaj si! odkrito opisuje dve leti svojega življenja po nesreči. Poleg zaposlitve veliko energije posveča ozaveščanju otrok in mladostnikov o posledicah poškodbe hrbtenjače in invalidnosti tudi s svojimi knjigami Lev Rogi, Lev Rogi najde srečo, Rogi in Edi na paraolimpijskih igrah. Z mag. Igorjem Plohlom se je v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala novinarka Petra Medved. Foto: Ingrid Ladinek Korez
Spolno nasilje je vsakršno spolno dejanje, ki ga oseba zagreši nad drugo brez njene privolitve. Gre za zlorabo moči in ohranjanje nadzora ene osebe nad drugo. Kakšne so posledice spolnega nasilja za žrtve, zakaj je treba rušiti stereotipe, da so za spolno nasilje krive same? O tem ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami s Špelo Veselič iz društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja in psihoterapevtko Sanjo Rozman.
Zveza Sonček izvaja program bivanja za odrasle osebe s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi že vrsto let. Program institucionalnega varstva poteka v okviru stanovanjskih skupin, ki so v začetku so pomenile prehod iz večjih institucij v manjše, ljudem bolj prijazne oblike bivanja za manjše število ljudi, ki živijo skupaj. V stanovanjskih skupinah je pomembno, da stanovalci živijo čim bolj neodvisno življenje v običajnem okolju in da imajo zagotovljeno fizično pomoč, ustrezno pomoč pri negi, vsakdanjih življenjskih dejavnostih, pri gospodinjskih opravilih, prehranjevanju in drugem. V zadnjem času v Zvezi Sonček vse pogosteje opažajo, da se kažejo potrebe po bolj intenzivni pomoči zaradi intelektualnih in telesnih težav ter zaradi staranja. Kakšno je življenje v stanovanjskih skupinah, ali so možne tudi druge oblike bivanja, kako je z deinstitucionalizacijo in kaj bo pomenilo bivanje s podporo v skupnosti po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (ta del zakona se bo začel izvajati leta 2022), bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Gostje oddaje bodo diplomirana socialna delavka in do nedavna vodja institucionalnega varstva Zveze Sonček Jelka Bratec, stanovalka Urška Jurman in nekdanja stanovalka Saša Rolih.
Lastnica nepremičninskega podjetja, motivatorka, life coach, dreamBuilder coach – predvsem pa oseba, ki je morala skozi težko življenjsko preizkušnjo, sebi odgovoriti na številna vprašanja, se soočiti z brezupom in dnom, da je danes to, kar je – vse to in še mnogo več je Sabinca Gorenc. Svoje življenje je popisala v knjigi Raztrgana do kosti, a zdaj letim. Svojo pot pa deli tudi z nami v tokratni oddaji.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Partnerstva brez kriz in bojev ni. Kriza je lahko priložnost za rast, lahko pa je pogubna za partnerstvo in se zveza konča. Kadar se pojavi kriza, je v ozadju prtljaga iz otroštva. V imagu se prtljaga nahaja v štirih kovčkih. Dobra poznavalca imago partnerske terapije sta Tadeja Milivojevič Nemanič in Tjaž Nemanič, zakonski par in starša.
Neveljaven email naslov