Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Oče je bil ujet v kletko svojega telesa,« tako opisuje psihično trpljenje svojega 95 let starega očeta, akademika Janka Pletérskega, njegov sin Andrej Pléterski, koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Zaradi izgube vida in sluha je bila očetova komunikacija s svetom onemogočena. Njegova stiska je bila neizmerna, življenje neznosno, zato je želel umreti. Poskušal je narediti samomor, vendar mu ni uspelo. Pred smrtjo je državnemu zboru poslal pismo, v katerem se je zavzel za sistemsko ureditev pravice do dokončanja svojega življenja.
Koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja Andrej Pleterski o stiskah svojega očeta
»Oče je bil ujet v kletko svojega telesa,« tako opisuje psihično trpljenje svojega 95 let starega očeta akademika Janka Pleterskega njegov sin Andrej Pleterski.
Z očetom sta se zelo zbližala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta v treh letih med počitnicami prehodila jugoslovansko diagonalo od Peči na avstrijsko-italijansko-slovenski tromeji do Belasice na grško-bolgarsko-makedonski tromeji.
»Ko z nekom deliš telesne napore, ki so na neki način bolj vprašanje duševne vzdržljivosti, imaš le dve možnosti: ali se divje skregaš ali pa se zelo zbližaš. Nama z očetom je uspela druga možnost. Od takrat sva se lahko pogovarjala o čemer koli.«
O smrti se na tej zahtevni poti nista pogovarjala, saj je bil Janko Pleterski takrat na vrhuncu svoje moči. V zadnjih sedmih letih njegovega življenja pa sta se o tem veliko pogovarjala. Oče je bil dolgo časa samostojen in sposoben skrbeti zase. V dom za starejše se je preselil zaradi svoje soproge, ker jo je zadela kap. Po selitvi v dom se je njegovo stanje slabšalo, ker sta mu začela pešati vid in sluh.
»To je bila na neki način njegova tragedija. Duševno je bil popolnoma zdrav tako kot vse življenje in je zato še bolj bridko čutil omejitve, ki mu jih je prineslo telo.«
Po ponesrečenem samomoru je razmišljal, kaj lahko naredi v danih okoliščinah. Ugotovil je, da zase ne more narediti ničesar več. Vdal se je v usodo, da se mu življenje izteče tako, kot se bo izteklo.
»Peklilo ga je, da država ni prepoznala pravice odločanja o svojem življenju in končanja življenja takrat, ko človek to želi. Ker je oče nekaj časa študiral tudi pravo, mu je bilo jasno, da se v urejeni družbi stvari urejajo na praven način. Zato je svoje pismo naslovil na najvišje zakonodajno telo v državi in ga prosil, naj ta problem reši.«
Končevanje očetovega življenja je v Andreju Pleterskem vzbudilo ustvarjalno trmo. Na eni strani je občudoval očetovo moč, da je skušal obvladati svoje življenje do zadnjega trenutka. Na drugi strani pa tudi, da se je oče med drugim boril do zadnjega trenutka. Vedel je, da problema dokončanja življenja ni še nihče pred njegovim očetom ustrezno ubesedil. Zato je v očetovem pismu državnemu zboru začutil pravi trenutek, da se začne pri nas pravno urejati področje evtanazije.
»Če v pravem trenutku izrečeš pravi stavek, nenadoma postaneš gospodar tiste stvari, ki jo skušaš obvladati.«
Andrej Pleterski je zdaj koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja, ki pripravlja osnutek predloga zakona.
875 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
»Oče je bil ujet v kletko svojega telesa,« tako opisuje psihično trpljenje svojega 95 let starega očeta, akademika Janka Pletérskega, njegov sin Andrej Pléterski, koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Zaradi izgube vida in sluha je bila očetova komunikacija s svetom onemogočena. Njegova stiska je bila neizmerna, življenje neznosno, zato je želel umreti. Poskušal je narediti samomor, vendar mu ni uspelo. Pred smrtjo je državnemu zboru poslal pismo, v katerem se je zavzel za sistemsko ureditev pravice do dokončanja svojega življenja.
Koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja Andrej Pleterski o stiskah svojega očeta
»Oče je bil ujet v kletko svojega telesa,« tako opisuje psihično trpljenje svojega 95 let starega očeta akademika Janka Pleterskega njegov sin Andrej Pleterski.
Z očetom sta se zelo zbližala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta v treh letih med počitnicami prehodila jugoslovansko diagonalo od Peči na avstrijsko-italijansko-slovenski tromeji do Belasice na grško-bolgarsko-makedonski tromeji.
»Ko z nekom deliš telesne napore, ki so na neki način bolj vprašanje duševne vzdržljivosti, imaš le dve možnosti: ali se divje skregaš ali pa se zelo zbližaš. Nama z očetom je uspela druga možnost. Od takrat sva se lahko pogovarjala o čemer koli.«
O smrti se na tej zahtevni poti nista pogovarjala, saj je bil Janko Pleterski takrat na vrhuncu svoje moči. V zadnjih sedmih letih njegovega življenja pa sta se o tem veliko pogovarjala. Oče je bil dolgo časa samostojen in sposoben skrbeti zase. V dom za starejše se je preselil zaradi svoje soproge, ker jo je zadela kap. Po selitvi v dom se je njegovo stanje slabšalo, ker sta mu začela pešati vid in sluh.
»To je bila na neki način njegova tragedija. Duševno je bil popolnoma zdrav tako kot vse življenje in je zato še bolj bridko čutil omejitve, ki mu jih je prineslo telo.«
Po ponesrečenem samomoru je razmišljal, kaj lahko naredi v danih okoliščinah. Ugotovil je, da zase ne more narediti ničesar več. Vdal se je v usodo, da se mu življenje izteče tako, kot se bo izteklo.
»Peklilo ga je, da država ni prepoznala pravice odločanja o svojem življenju in končanja življenja takrat, ko človek to želi. Ker je oče nekaj časa študiral tudi pravo, mu je bilo jasno, da se v urejeni družbi stvari urejajo na praven način. Zato je svoje pismo naslovil na najvišje zakonodajno telo v državi in ga prosil, naj ta problem reši.«
Končevanje očetovega življenja je v Andreju Pleterskem vzbudilo ustvarjalno trmo. Na eni strani je občudoval očetovo moč, da je skušal obvladati svoje življenje do zadnjega trenutka. Na drugi strani pa tudi, da se je oče med drugim boril do zadnjega trenutka. Vedel je, da problema dokončanja življenja ni še nihče pred njegovim očetom ustrezno ubesedil. Zato je v očetovem pismu državnemu zboru začutil pravi trenutek, da se začne pri nas pravno urejati področje evtanazije.
»Če v pravem trenutku izrečeš pravi stavek, nenadoma postaneš gospodar tiste stvari, ki jo skušaš obvladati.«
Andrej Pleterski je zdaj koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja, ki pripravlja osnutek predloga zakona.
Nenehno hitenje in stres lahko zaustavijo hude preizkušnje. Slovenski igralec Matjaž Javšnik, ki ga občinstvo po vsej Sloveniji pozna po monokomedijah, nastopa pa tudi v številnih drugih filmskih projektih, je pred letom dni doživel srčni infarkt. Pa to še ni vse. Sledili so še hudi zdravstveni zapleti. Vse se je srečno končalo. Mu je ta izkušnja spremenila življenje?
November je mesec ozaveščanja o pljučni hipertenziji. Gre za stanje z zvišanim krvnim tlakom v pljučnem krvnem obtoku, katerega posledica so lahko resni zapleti. Pomembno je, da je diagnoza postavljena čimbolj zgodaj. Gre sicer za redko bolezen, lahko pa se pojavi v vseh starostnih obdobjih. O soočenju, zdravljenju in življenju s pljučno hipertenzijo bomo govorili v tokratni oddaji. Goste je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.
Kako zlahka zdrsnemo v spiralo dolgov ob izgubi bližnjih, ločitvi, izgubi dela in ob drugih življenjskih prelomnicah, bomo slišali v oddaji Med štirimi stenami, kjer bomo predstavili zgodbo družine samostojnega podjetnika, ki se je ujela v spiralo dolgov, iz katere so se rešili z brezplačno strokovno pomočjo tik pred tem, ko bi se njihova družinska hiša že znašla na dražbi.
Ko nam življenje pokaže drugo plat, ko potrebujemo podporo, razumevanje - in plemenite odločitve. To so zgodbe vseh, ki potrebujejo darovan organ. "Transplantacija - zgodba o partnerstvu" je kampanja, ki so jo ob letošnjem evropskem dnevu darovanja organov in tkiv začeli v Slovenskem društvu Transplant. Radi bi nam predstavili svoje zgodbe in nam povedali, kako pomembna je odločitev za darovanje organov. Tokratno oddajo posvečamo tej temi, goste je v studio povabila Lucija Fatur.
Spremljanje umirajočih se je v zadnjih desetletjih v Sloveniji uveljavilo kot prostovoljska dejavnost, ponudba umirajočim in svojcem je prek Slovenskega društva Hospic razširjena po vsej državi. Kaj potrebuje umirajoči, ko se mu življenje začne iztekati, in kaj potrebujejo svojci – pa tudi o tem, kaj je tisto, kar bogato žanje spremljajoči prostovoljec, se bo Cirila Štuber pogovarjala z Žigo Čamernikom, prostovoljcem pri Slovenskem društvu Hospic.
Ksenija Trs že tri desetletja dela kot knjižničarka v bibliobusu, torej v potujoči knjižnici Knjižnice Maribor, pred dobrima dvema letoma pa je izšla njena knjiga Kdo se boji črnega moža. V njej v prvem delu na duhovit način opisuje svoje ne prav preprosto otroštvo, v drugem delu pa opiše leta v zakonu, ko je na lastni koži več let doživljala nasilje zaradi posesivnega moža, ki ga je vodil alkohol. Je ena redkih žrtev nasilja v družini, ki ji je uspelo uiti iz tega in se sami, z otrokoma, ponovno postaviti nazaj na noge. V oddajo Med štirimi stenami jo je povabila Andreja Čokl.
Bliža se november, ki je bil razglašen za movember - mesec je namenjen opozarjanju moških, da morajo biti pozorni do zdravja, ki je lahko ogroženo. Rak prostate je najpogosteje diagnosticirana oblika raka pri moških, kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Za rakom vsako leto po svetu zboli več kot 12 milijonov moških. Kakšna je statistika v Sloveniji, zakaj je pomembna preventiva in kakšne so aktivnosti Onkomana, slovenskega onkološkega društva za moške? O tem Matej Pečovnik, predsednik društva Onkoman.
Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije praznuje 40 let delovanja. Združuje več kot štiri tisoč ljudi s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi, njihovih svojcev in strokovnih sodelavcev. Prizadevajo si za sistem vzgoje in izobraževanja, ki bo vključujoč za otroke s posebnimi potrebami. O tem bomo govorili v tokratni oddaji, goste je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.
Zadnjih 10 let pri nas v povprečju vsako leto zboli za rakom 150 mladih med 15. in 29. letom starosti. Pogosto gre za krvne rake, še posebno limfome. Mladi so specifična populacija, ki se ob težavah in skrbi zaradi bolezni sooča še s stigmo na drugih področjih življenja. Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo zato predstavlja kampanjo "Pridem takoj", o kateri govorimo v tokratni oddaji. Goste je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.
Med štiri stene smo povabili starše otrok, ki so se odločili za šolanje svojih otrok na domu. Njihove zgodbe in tudi razlogi za takšno odločitev so raznoliki. Zanimalo nas bo, zakaj je za njihovo družino šolanje na domu boljša rešitev kot klasično šolanje, kako poskrbijo za izobrazbo in socializacijo svojih otrok, kako organizirajo življenje družine in kako je njihovo odločitev sprejema okolje, v katerem živijo.
Najrazličnejše so poti in stranpoti naših življenj. Včasih ravne in gladke, drugič z mnogimi ovinki in posute z makadamom. V tokratni oddaji bomo spoznali zgodbo Lucije Zajc, ki jo delno avtobiografsko razgrne pred nas v svojem prvencu z naslovom "S tem boste morala živeti". Pripoved junakinje Larise nas popelje v svet, ki je za mnoge še vedno tabu, pogovor o tem pa vedno neprijeten in ovit v tančico strahu in predsodkov. Lucijo Zajc je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.
Z začetkom šolskega leta otroci in mladostniki začenjajo tudi zunajšolske aktivnosti. Šport je gotovo zelo pogosta izbira. Ampak – kako izbrati primeren šport za otroka? Kateri šport je primeren za katero starostno skupino? Katere so prednosti ekipnega, katere pa individualnega športa? Zakaj je šport koristen in kdaj je ta meja presežena? Smo do otrok preveč zaščitniški ali jim prepogosto naložimo pretirane športne obremenitve? O tem z gostom oddaje Med štirimi stenami Andrejem Miklavcem, nekdanjim vrhunskim športnikom in piscem priročnika Šepetalec športnim otrokom.
V osnovi je namen psihološke pomoči s strani usposobljenih zaupnikov predvsem varovanje pred poklicnim izgorevanjem in zmanjševanje stresa med pripadniki interventnih služb. Psihološka pomoč, ki jo nudijo zaupniki, ponuja možnosti za hitrejše okrevanje po travmatskih dogodkih s pomočjo razvijanja zaupanja in sodelovanja v skupini ter z izmenjavo izkušenj. V oddaji Med štirimi stenami je o tovrstni pomoči spregovoril strokovno usposobljen zaupnik, sicer reševalec in vodja izmene na Reševalni postaji v Ljubljani, Boštjan Plahutnik.
Stojan Rozman je pred 27 leti zaradi utrujenosti zaspal za volanom. Prometna nesreča mu je v hipu spremenila življenje, saj je postal tetraplegik. Po poklicu je elektrotehnik in inženir varstva pri delu in okolja, po poškodbi pa se je odločil, da bo kljub temu živel dejavno in neodvisno življenje. Je predstavnik Zveze paraplegikov Slovenije v delovni skupini Gibalno ovirani gore osvajajo pri odboru inPlaninec Planinske zveze Slovenije, sodeluje v delovni skupini za evropski standard za pse pomočnike in je organizator Festivala drugačnosti. Prav tako je tudi član Sveta invalidov v več koroških občinah ter popisuje ovire v okviru projekta Multimodalna mobilnost. Z gostom Stojanom Rozmanom se bo v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.
Zgodbe o krajah novorojenčkov iz porodnišnic so zadnjih 10 let prihajale iz Srbije. Tam so najprej odkrili, da so v 70tih in 80tih letih 20. stoletja organizirano kradli novorojenčke iz porodnišnic, ponarejali dokumentacijo in starše obvestili, da je njihov otrok po porodu umrl, ne da bi jim pokazali truplo. Na podlagi resnične zgodbe so na to temo posneli celo igrani dokumentarni film Šivi, ki smo si ga lahko pred tremi leti ogledali tudi na Televiziji Slovenija. Do nedavna smo verjeli, da se v Sloveniji kaj takega ni moglo dogajati, čeprav so nekateri srbski ukradeni dojenčki s ponarejeno dokumentacijo pristali tudi v slovenskih družinah. Še danes bi verjeli, da so slovenske porodnišnice in centri za socialno delo brezmadežni, ko gre za tovrstno trgovino z ljudmi, če ne bi Simona Š. Kalanj raziskala primera svojega bližnjega, ki ni vedel, da je bil v resnici posvojen, se je pa v svoji družini počutil nenavadno. V zadnjih dveh letih je do zaključka pripeljala vsaj dve taki zgodbi, še več pa jih čaka na razplet in pomoč državnih organov pri dostopu do dokumentacije. Simona Š. Kalanj je gostja Cirile Štuber v oddaji Med štirimi stenami.
Da imajo živali številne terapevtske razsežnosti, ni nič novega. To velja tudi za konje. Na zavodu Nazaj na konja imajo veliko izkušenj z različnimi terapijami s konji. K njim prihajajo predšolski otroci, šolarji, mladostniki, odrasli, osebe s posebnimi potrebami in tudi tisti z različnimi življenjskimi stiskami. Prihajajo skupine in tudi posamezniki. V oddaji Med štirimi stenami bosta terapije s konji predstavila Aleksander S.Goljevšček in Metka Demšar Goljevšček iz zavoda Na konju.
Življenje nas vodi po najrazličnejših poteh, nekatere so nujne in vsakodnevne, druge izberemo sami ali pa nam kratko malo same pridejo naproti. Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki so in še vodijo do svetišča svetega Jakoba v Santiagu de Compostela. In prav Camino, kot krajše rečemo, marsikdaj marsikomu pride naproti kot umik od vsakdanjega življenja, kot življenjska odločitev. Naša današnja sogovornica pravi, da je na Camino odšla, ko je na poti življenja izgubila sebe. In ko je odšla leta 2009 prvič in se po 800 prehojenih kilometrih vrnila domov, jo je ta pot tako prevzela, da se je tja vrnila še osemkrat in prehodila krajšo razdaljo. O svoji poti življenja bo pripovedovala Tanja Šuligoj. Na Camino se bo vračala vedno znova, pravi. Tanjo Šuligoj je obiskala Lucija Fatur.
V Sloveniji živi od 3100 do 3500 ljudi z multiplo sklerozo. Multipla skleroza je neozdravljiva avtoimunska bolezen in je drugi najpogostejši vzrok invalidnosti pri mladih. Po navadi zbolevajo odrasli, stari od 20 do 40 let. Kakšno je življenje z multiplo sklerozo, kako bolniki premagujejo vsakdanje stiske ter kako si lahko organizirajo kakovostno življenje? Kako pomembno je zgodnje zdravljenje bolezni, kakšne so najsodobnejše terapije? O tem bosta v oddaji Med štirimi stenami govorila predsednik Združenja multiple skleroze Slovenije Pavel Kranjc, združenja, ki letos zaznamuje 50-letnico delovanja, in nevrolog asist. dr. Gregor Brecl Jakob, vodja Centra za multiplo sklerozo iz nevrološke klinike UKC Ljubljana. Oddajo pripravlja Petra Medved.
V oddaji smo govorili o travmi in njeni obravnavi s pomočjo psihoterapije. Cirila Štuber je obiskala Inštitut za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo, ki ga vodi doc. dr. Robert Óravecz, psihiater in psihoterapevt, ki z ekipo del psihoterapevtskih storitev za zdravljenje travme izvaja v obliki dnevne bolnišnice v okviru javnega zdravstvenega sistema. Doc. dr. Robert Óravecz je bil kot vojvodinski Madžar zaposlen v jugoslovanski vojski v Ljubljani in je, ko se je začela vojna v Sloveniji, prestopil v Teritorialno obrambo. S travmo se je srečal, ko je kot psihiater nudil pomoč hrvaškim in bosanskim beguncem.
Duševno zdravje je po opredelitvi Svetovne zdravstvene organizacije »dobro počutje, v katerem posameznik uresničuje svoje sposobnosti, normalno obvladuje stres v vsakdanjem življenju, svoje delo opravlja produktivno in je sposoben prispevati k skupnosti, v kateri živi«. Prizadevati si moramo za čim večjo ozaveščenost o duševnem zdravju in tematiko približati ljudem. Zato z današnjo oddajo napovedujemo Festival duševnega zdravja, ki ga boste pri nas prvič lahko obiskali ta četrtek na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani med 10.00 in 19.00 uro. V prihodnji uri bomo govorili o demenci, saj ta neozdravljiva bolezen pomeni velik izziv glede na to, da se življenjska doba prebivalstva postopoma podaljšuje in naj bi se vsakih 20 let število bolnikov z demenco skoraj podvojilo - leta 2030 bo v Sloveniji 48.000 oseb z demenco, starejših od 60 let. V tokratni oddaji želimo znova osvetliti problematiko te bolezni, saj poleg bolnika samega močno prizadene njegove bližnje. Lucija Fatur je v studio povabila gospo Štefanijo Lukič Zlobec, predsednico Združenja Spominčica, slovensko združenje za pomoč pri demenci Alzheimer Slovenije in Vido Drame Orožim, dr. med., upokojeno specialistko nevrologije in psihiatrije.
Neveljaven email naslov