Šport invalidov je v Sloveniji razmeroma dobro razvit in zastopan. Ena mlajših ekip, ki se je na igrišču prvič preizkusila pred slabima dvema mesecema, je slovenska rokometna reprezentanca na vozičkih. Njen član je Nenad Stojakovič – nekdanji poklicni rokometaš, ki je igral tudi za slovensko reprezentanco in bil leta 1993 del moštva, ki je na Sredozemskih igrah doseglo prvo medaljo v tem športu za našo državo. Že med kariero so ga velikokrat pestile težave s hrbtenico, večkrat je bil operiran. Razsežnosti bolezni, ki mu danes onemogoča hojo in narekuje uporabo invalidskega vozička, pa so se zares pokazale po športni »upokojitvi«.

Nenad Stojakovič je nekoč igral rokomet za slovensko člansko reprezentanco, zaradi težav s hrbtenico ga danes igra na vozičku

Nekdanji rokometaš Nenad Stojakovič, ki je v karieri igral tudi za slovensko člansko reprezentanco in bil del ekipe, ki je osvojila prvo medaljo po samostojnosti naše države, je imel težave s hrbtenico že med kariero. Večkrat je bil operiran, zaradi bolečin se je odločil tudi za prenehanje kariere. “Potem pa muskulatura popusti. Zaradi kopičenja kalcija v hrbteničnem kanalu sem imel leta 2008 novo operacijo. Stanje se ni izboljšalo in ko sem šel leta 2012 na vnovični pregled, so našli cisto v prsnem delu hrbtenice, ki je pritiskala živec ob spinalni kazal in onemogočala prekrvavitev v spodnje okončine,” pojasni sogovornik.

“Počasi sem izgubljal motoriko. Tudi senzoriko. Nisem čutil, kdaj je toplo, kdaj hladno, niti dotikov. Hodil sem kot robot, ker je signal iz možganov do okončin prihajal nekako prekinjeno.”

Leta 2015 pa nekega dne ni mogel nikamor več:

“Mislim, da je bilo dan po ženinem rojstnem dnevu. V službo sem poskušal iti s pomočjo tablet, ki sem jih jemal, da sem lahko delal vsaj 3, 4 ure, a ni šlo. Postavil sem se še lahko pokonci, koraka pa samostojno nisem več mogel narediti. Kot da bi te zabetonirali in se ne moreš več premakniti, je bilo.”

Pozneje je preizkusil alternativno zdravljenje in bil operiran v Švici. Po tej operaciji je nekaj časa kazalo, da bo spet lahko samostojno hodil. A zaradi težav z ledvicami, ki so posledica jemanja tablet, je zdaj spet na vozičku. Na življenje pa kljub vsemu gleda pozitivno:

“Se šalim s prijatelji – ne more življenje mene toliko obremeniti, kolikor lahko nesem. Imam pa tudi “rumene” minute, ko je hudo. Ampak ta čustva poskušam zadržati zase, ne deliti z drugimi. Če že tebe boli, ni potrebno, da boli tudi tiste, ki jih imaš rad.”

Nenad je član slovenske rokometne reprezentance na vozičkih. Ta je svojo prvo tekmo odigrala konec oktobra letos:

“Tekmovanje je tu v drugem planu. Prvo je, da se možganom pomaga, da se kdaj odtujijo od razmišljanja, kje smo, kako smo hendikepirani, da se damo v družbo.”

Pravila rokometa na vozičkih se poskušajo čim manj razlikovati od pravil pri siceršnjem rokometu. “Igrišče je enako veliko, igra se 10 minut manj (2×25 minut). Žogo imaš lahko pri sebi največ tri sekunde. Na igrišču je lahko šest članov. Če so v ekipi sami moški, še en manj. Ne sme se uporabljati smole, ki se sicer uporablja za igranje rokometa. Goli pa so nižji, ker so nam prepovedali skakati po golu,” za konec hudomušno doda sogovornik.