Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem?in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Po nekaterih ugotovitvah naj bi tavanje misli obsegalo celo več kot pol časa naše budnosti, pri tem pa seveda obstajajo razlike med posamezniki. Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Odgovore na ta in druga vprašanja nam bosta v četrtkovem jutru ob 7.35 pomagala poiskati prof. dr. Urban Kordeš in prof. dr. Michael Corballis. Upamo, da vam misli ne odtavajo drugam in da boste z nami! Pripravlja: Mojca Delač.
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem…in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Vabljeni na tavanje z nami!
Kot je za Možgane na dlani pojasnil prof. dr. Urban Kordeš, vodja študija Kognitivne znanosti na Univerzi v Ljubljani, je tavanje misli
“…najbolj divje razvijajoče se področje raziskovanja v zadnjem desetletju ali zadnjih petnajstih letih. Okrog leta 1999 je skupina znanstvenikov odkrila mreže v možganih, ki se aktivirajo takrat, ko ničesar ne počnemo, ko nismo zaposleni z nobeno nalogo. Gre za pet ali šest centrov v možganih, ki torej začnejo delovati takrat, ko nam začnejo tavati misli. Nismo še ugotovili, ali je to dobro ali slabo, vendar pa obstaja v zvezi s tem veliko zanimivih teorij”.
Tavanje misli naj bi obsegalo kar polovico, nekateri znanstveniki pravijo celo 80% , časa naše budnosti. Pri tem pa obstajajo seveda izjemne razlike med posamezniki.
Eden od načinov, je pojasnil prof. Kordeš, je tako imenovana tehnika deskriptivnega vzorčenja izkustva. Z “beep-om” ljudi v določenem trenutku predramijo, in povedati morajo, o čem so razmišljali v tistem trenutku in ali so se tega zavedali.
“Naša osnovna intuicija nam pravi, da smo vedno zavestni in očitno je z njo nekaj narobe.”
Še več in podrobneje o tem, kako merijo naše tavajoče misli pa v tem posnetku:
Med znanstveniki, ki raziskujejo tavanje misli, obstajata dva pola, eden zagovarja stališče, da tavanje misli ni najboljše za nas, drugi pa ravno nasprotno. Prof. Kordeš je pri tem izpostavil raziskavo Killingsworth & Gilbert (2010), objavljeno v reviji Science, ki je bila ena prvih raziskav na tem področju, objavljenih v prestižni znanstveni reviji. Avtorja sta prišla do zaključka, da nas tavanje misli dela nesrečne, saj realnost ni tako lepa kot “kraji”, kamor odtavamo.
Eden od tistih, ki tavanje misli vidijo kot nekaj pozitivnega, pa je prof. dr. Michael Corballis, zaslužni profesor na Univerzi v Aucklandu, avtor knjige The wandering mind: What the brain does, when you’re not looking.
V spodnji povezavi lahko prisluhnete pogovoru s prof. Corballisu, brez prevodov.
“Če hočeš načrtovati prihodnost, si moraš zamisliti, kako bodo stvari izgledale. Potovanje misli v času, kot je recimo takrat, ko se spomnimo na izkušnje iz preteklosti, je zelo pomembno za naše načrtovanje prihodnosti. Tavanje misli pa seveda »uporabimo« tudi ko fantaziramo ali pa si izmišljujemo zgodbe, ki se morda nikoli ne bodo zgodile” (prof. Corballis)
482 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem?in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Po nekaterih ugotovitvah naj bi tavanje misli obsegalo celo več kot pol časa naše budnosti, pri tem pa seveda obstajajo razlike med posamezniki. Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Odgovore na ta in druga vprašanja nam bosta v četrtkovem jutru ob 7.35 pomagala poiskati prof. dr. Urban Kordeš in prof. dr. Michael Corballis. Upamo, da vam misli ne odtavajo drugam in da boste z nami! Pripravlja: Mojca Delač.
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem…in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Vabljeni na tavanje z nami!
Kot je za Možgane na dlani pojasnil prof. dr. Urban Kordeš, vodja študija Kognitivne znanosti na Univerzi v Ljubljani, je tavanje misli
“…najbolj divje razvijajoče se področje raziskovanja v zadnjem desetletju ali zadnjih petnajstih letih. Okrog leta 1999 je skupina znanstvenikov odkrila mreže v možganih, ki se aktivirajo takrat, ko ničesar ne počnemo, ko nismo zaposleni z nobeno nalogo. Gre za pet ali šest centrov v možganih, ki torej začnejo delovati takrat, ko nam začnejo tavati misli. Nismo še ugotovili, ali je to dobro ali slabo, vendar pa obstaja v zvezi s tem veliko zanimivih teorij”.
Tavanje misli naj bi obsegalo kar polovico, nekateri znanstveniki pravijo celo 80% , časa naše budnosti. Pri tem pa obstajajo seveda izjemne razlike med posamezniki.
Eden od načinov, je pojasnil prof. Kordeš, je tako imenovana tehnika deskriptivnega vzorčenja izkustva. Z “beep-om” ljudi v določenem trenutku predramijo, in povedati morajo, o čem so razmišljali v tistem trenutku in ali so se tega zavedali.
“Naša osnovna intuicija nam pravi, da smo vedno zavestni in očitno je z njo nekaj narobe.”
Še več in podrobneje o tem, kako merijo naše tavajoče misli pa v tem posnetku:
Med znanstveniki, ki raziskujejo tavanje misli, obstajata dva pola, eden zagovarja stališče, da tavanje misli ni najboljše za nas, drugi pa ravno nasprotno. Prof. Kordeš je pri tem izpostavil raziskavo Killingsworth & Gilbert (2010), objavljeno v reviji Science, ki je bila ena prvih raziskav na tem področju, objavljenih v prestižni znanstveni reviji. Avtorja sta prišla do zaključka, da nas tavanje misli dela nesrečne, saj realnost ni tako lepa kot “kraji”, kamor odtavamo.
Eden od tistih, ki tavanje misli vidijo kot nekaj pozitivnega, pa je prof. dr. Michael Corballis, zaslužni profesor na Univerzi v Aucklandu, avtor knjige The wandering mind: What the brain does, when you’re not looking.
V spodnji povezavi lahko prisluhnete pogovoru s prof. Corballisu, brez prevodov.
“Če hočeš načrtovati prihodnost, si moraš zamisliti, kako bodo stvari izgledale. Potovanje misli v času, kot je recimo takrat, ko se spomnimo na izkušnje iz preteklosti, je zelo pomembno za naše načrtovanje prihodnosti. Tavanje misli pa seveda »uporabimo« tudi ko fantaziramo ali pa si izmišljujemo zgodbe, ki se morda nikoli ne bodo zgodile” (prof. Corballis)
O vidnem zaznavanju in pomenu pozornosti v športu smo se z doc. dr. Jernejem Roškerjem s Fakultete za vedo o zdravju Univerze na Primorskem že pogovarjali pred meseci v eni naših epizod. Tokrat pa se bomo posvetili športu, ki je v zadnjih tednih v ospredju zaradi manj športnih razlogov. Kakšne izzive imajo torej možgani, ki igrajo tenis? Pripravlja Mojca Delač.
Megleni zimski dnevi niso prijetni, prav tako pa še zdaleč ni prijetno stanje, ki je dobilo ime prav po tem vremenskem pojavu. Možganska megla ima različne simptome in različne vzroke. Možgansko meglo sta nam razjasnili dr. Maša Čater in mag. Anica Prosnik Domjan. Pripravlja: Mojca Delač.
"Kako zanimivo bi bilo 'pokukati' v možgane Magnusa Carlsena," je ob pripravah na tokratno epizodo dejal dr. Simon Brezovar, klinični psiholog, ki rad ob prostem času odigra kakšno partijo šaha, še bolj pa ga s strokovnega vidika zanima, "kakšni mentalni procesi se odvijajo v možganih velemojstrov, da igrajo na tako vrhunskem nivoju". Raziskave igralcev šaha pa so ugotovile nekaj zelo zanimivega, kar nas bo odpeljalo do omrežja v možganih, ki je tesno povezano z zaznavanjem obrazov. Imenuje se fuziformni gyrus. Kako se spreminja in odziva na prepoznavanje šahovskih partij v primerjavi s prepoznavanjem obrazov? Kako se pri tem razlikujejo novinci v šahu v primerjavi z mojstri? Koliko je prirojenega talenta in kakšno vlogo pri genialnosti nosi trening? In česa se lahko naučimo iz primera sester Polgar? Vse to v tokratni epizodi! Pripravlja: Mojca Delač.
Leto, od katerega se poslavljamo, je prineslo tudi 300. epizodo Možganov na dlani, kar smo zaznamovali v posebnem jutru 28. oktobra, ko je slavil tudi radio. Na kavo z možgani v naš radijski studio so prišli tisti, katerih možgane pogosto povabimo k sodelovanju, saj so na svojih področjih vrhunski strokovnjaki. Tokrat bomo slišali zbirko njihovih misli in želja za ta naš organ: Prof. dr. Zvezdan Pirtošek, Breda Jelen Sobočan, doc. dr. Blaž Koritnik, izr. prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, prof. dr. Maja Bresjanac. Pripravlja Mojca Delač.
Decembra smo zaradi okraševanja, priprave oziroma peke dobrot in obdarovanj najbližjih verjetno še bolj kot po navadi obremenjeni z odločitvami pri nakupovanju. Kakšni so mehanizmi odločanja, ki se v možganih dogajajo, ko se znajdemo med policami v trgovini in trgovskih centrih, je preverila Darja Pograjc.
Že kar tradicionalno jih bomo takole ob koncu leta malo »začinili«. Ob cimetu in ingverju, se tokrat lotevamo … kurkume! Z nami bo prof. dr. Mojca Kržan, predstojnica inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo ljubljanske medicinske fakultete. Ste vedeli, da ima kurkumin potrjene antioksidativne in protivnetne lastnosti? Kaj bi to lahko pomenilo za različne nevrodegenerativne bolezni? Se slišimo ob 7.35. Pripravlja: Mojca Delač.
V začetku novembra se je v 101. letu starosti poslovil psihiater, prof. Aaron Beck, pionir vedenjsko-kognitivne terapije. Kako sleči "železno srajco" naših misli in kakšno vlogo ima tu terapevtska smer, ki jo je vzpostavil? Kako to vpliva na naše možane in nevrobiološke spremembe v njih? O vedenjsko kognitivni terapiji smo se pogovarjali z mag. Petro Bavčar, specialistko klinične psihologije s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana, ki je tudi VKT terapevtka. Avtorica oddaje: Mojca Delač.
Tokratni cikel "V omrežjih zvoka" Mojca Delač končuje s pogovorom z Lolo L. Cuddy, pianistko in psihologinjo, ki je leta 1969 v Kanadi odprla prvi laboratorij za zaznavanje glasbe in glasbeno psihologijo v tem delu sveta in enega prvih na svetu. Zato je v marsičem pionirsko prispevala k razumevanju vpliva glasbe na človekovo delovanje.
V ciklu V omrežjih zvoka se posvečamo vprašanju, na kakšne načine lahko zvok (terapevtsko) pomaga našim možganom). V zadnjem času vse več raziskav namenja pozornost vplivu fenomena vpliva zvoka, glasbe in ritma na možgane, v ospredju pa je fenomen binarnih tonov, ki naj bi na možgane vplival kot meditacija. Ob tem bomo s Karmen Resnik Robida, zdravstveno psihologinjo in magistrico nevroznanosti spoznali tudi multimodalno senzorno terapijo. Kaj imajo s tem zvoki? Prisluhnite!
Gosta tretje epizode serije V omrežjih zvoka sta Danielle Teale in Jaka Škapin, ki že pet let sodelujeta pri projektih Dancing with Parkinsons in Collective identity. Za Možgane na dlani sta pripovedovala, kako potekajo delavnice, kakšno vlogo imajo zvoki in gibi, kakšni so odzivi sodelujočih in kaj se zgodi, ko možgani najdejo obhode in nove poti za gibalno- zvočno ustvarjanje.Pripravlja: Mojca Delač.
V drugi epizodi jesenskega cikla serije "V omrežjih zvokov" raziskujemo, zakaj se nekateri neprijetni zvoki usedejo v naš spomin in ga zdramijo, ko se znova oglasi kaj podobnega. Kaj pa zvoki, ki jih slišimo, pa jih v resnici ni? Lahko glasba in zvočna terapija pomagata tudi pri psihiatričnih boleznih? O tem se pogovarjamo s psihiatrinjo dr. Arijano Turčin.
V tokratni štiridelni seriji "V omrežjih zvoka" raziskujemo, kakšne terapevtske potenciale ima glasba pri različnih možganskih poškodbah in boleznih ter kdaj lahko zvok našim možganom prinese tudi travmatične spomine in neprijetna občutja. V prvi epizodi se nam bo pridružila nevrologinja doc. dr. Sandra Morovič.
V posebnem tematskem jutru na Prvem smo obeležili 300 dopolnjenih epizod oddaje Možgani na dlani, ki je že zakorakala v svojo sedmo sezono. V radijski eter je premierno zazvenela 1. oktobra leta 2015, ko smo se z oftalmologom, prof. dr. Markom Hawlino odpravili v svet fosfenov. V Možganih na dlani vsak teden domači in tuji strokovnjaki na poljuden način bližajo vsa ta nova odkritja in pojasnjujejo delovanje možganov. Še vedno pa velja, da izzivov zanje na vseh področjih ne manjka. Na jutranjo kavo z možgani so prišli psihiatrinja Breda Jelen Sobočan, izr.prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, doc. dr. Blaž Koritnik, prof. dr. Maja Bresjanac in prof. dr. Zvezdan Pirtošek.
Dober spanec je eden izmed temeljev zdravja. O tem, kakšen je kakovosten spanec in zakaj je za možgane tako pomemben, smo v Možganih na dlani že veliko govorili. Kaj pa če si dobrega nočnega spanca preprosto ne moremo privoščiti? Če nam ga preprečuje nočno ali izmensko delo? Kaj se takrat dogaja s spalnimi cikli – jih možgani premoščajo, nadomeščajo ali jih v nekem napol budnem stanju vendarle doživljajo?
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Christoph Dressler je vrhunski športnik. Z odbojko na mivki se ukvarja že več kot dvajset let. Hkrati je velik ljubitelj možganov in njihovih zmožnosti, zato na Kings Collegu v Londonu opravlja magisterij iz nevroznanosti. Presek obojega pa stanje zanosa. Kaj se zgodi, ko nam nekaj res dobro gre, smo osredotočeni, najbolje odreagiramo v najboljšem trenutku? Zakaj o tem ni dobro preveč razmišjati in kako nam lahko prav zanos pomaga pri spoprijemanju s stresom? O tem nam bo pripovedoval v tokratni epizodi Možganov na dlani!
Gotovo imamo vsi izkušnje s tem, da se, če dobro vidimo, če je prostor osvetljen, tudi precej lažje in bolj usklajeno gibamo po njem, kot če ne vidimo, kam gremo. Vidno zaznavanje človeku omogoča, da prepozna že zelo drobne spremembe v okolici. Kako pa je to povezano s športom in gibanjem? Lahko trening vidne pozornosti vpliva na izboljšanje športnih dosežkov? O tem v tokratni oddaji z doc. dr. Jernejem Roškerjem, s Fakultete za vede o zdravju univerze na Primorskem.
Možganom sicer gibanje izjemno prija, ampak znajo narediti vse, da nam stvari ne poenostavijo. Ker jih počitek in včasih tudi lenarjenje lahko – nagrajujeta. In, saj veste, kako je z nagradami. Človek se jih ravno ne brani, kajne? Zato tokrat poseben odmerek motivacije za naše možgane, da se lotijo gibanja in rekreacije. V ekipo bomo vzeli športno psihologinjo in nekoč vrhunsko odbojkarico, Meto Jerala Kegljevič. Se slišimo!
Septembra jutranje možganske minute namenjamo gibanju. Tokrat bo z nami prof. dr. Klaus Gramann s Tehniške univerze v Berlinu. Preučuje naše prostorsko zaznavanje, kako se gibamo po prostoru in kako sploh v tem velikem svetu, ki nas obdaja, najdemo smisel. Mojca Delač ga je povabila pred radijski mikrofon Prvega in v oddajo Možgani na dlani.
V štirih septembrskih epizodah Možganov na dlani bomo možganom privoščili obilo gibanja. Morda v vesolju vseh mogočih gibalnih in koordinacijskih zmožnosti, ki jih imamo, ne pomislimo najprej na planet – padec, a tudi ta je z nami od samih začetkov. Še zlasti so padci problematični pri starejših in prav s tem področjem se ukvarja prof. dr. Bettina Wollesen, ki je na Univerzi v Hamburgu profesorica znanosti o človeškem gibanju, sodeluje pa tudi s Tehniško univerzo. Poleti je bila tudi udeleženka poletne šole o nevroznanosti gibanja v Piranu, kjer jo je pred radijski mikrofon povabila Mojca Delač.
Neveljaven email naslov