Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Empatija.
foto: Sean MacEntee
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Empatija.
foto: Sean MacEntee
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
V zadnji marčevski epizodi se bomo z nevrologom prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom pogovarjali o aktualnih temah, ki se nas vseh dotikajo. In ko smo že pri dotiku – ta ima pomembno vlogo v človeški kogniciji in zaznavanju sveta in odpira področje somatosenzoričnega dogajanja v človeških možganih. Tudi o tem v jutranjih minutah, ko bomo prof. Pirtoška vprašali tudi, kje v obdobju, ko se zdi, da je svet obstal ali se vsaj vrti drugače, kot smo vajeni, vidi največje izzive za medicino, prihajajoče generacije zdravnikov, s katerimi se srečuje kot profesor, ter družbo na splošno. Se slišimo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Oddajo pripravlja Mojca Delač.
V tednu, ki že tradicionalno v številnih državah sveta poudarja pomen možganov in znanja o njih, se znova posvečamo odnosom. Čeprav je dogajanje Tedna možganov prestavljeno zaradi aktualnih razmer, je to odličen čas, da razmislimo o sebi in drugih in tudi o tem, kako tesno in z roko v roki gresta skrb za zdravo telo in skrb za zdrave možgane. O tem s strokovnjaki v četrtek ob 7.35 na Prvem. Oddajo pripravlja Mojca Delač.
V tretji, zadnji epizodi serije “Na valovih odnosov” sta Mojca Delač in Luka Hvalc v studio povabila prof. dr. Mojco Kržan, predstojnico Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, Maja Ratej pa je z mikrofonom obiskala prof. dr. Gregorja Majdiča. Tema pa: Oksitocin, hormonsko lepilo družbe.
V marčevskih epizodah plujemo Na valovih odnosov, ki jim bomo tokrat privoščili odmerek kemije. Oksitocin je veliko več kot »le« molekule, nekateri mu pravijo tudi »hormonsko lepilo družbe«. Prof. dr. Mojca Kržan nam je med drugim v rednih tedenskih jutranjih minutah za nevroznanost pojasnila tudi, zakaj gremo včasih v trgovino samo po poper, vrnemo pa se s polno vrečko stvari. In seveda, kaj ima s tem oksitocin. Se slišimo v četrtek ob 7.25 na Prvem.
Nedotakljivih v digitalnih odnosih ni, so le bolj in manj občutljivi. Težko si priznamo, a dejstvo je, da preveč časa preživimo s telefoni v rokah, stalna dosegljivost in priklopljenost posledično prinašata razpršeno pozornost in se polastita tudi kakovostnega spanca. Namesto, da bi kdaj raje imeli “možgane na paši”, jih prepuščamo digitalnim dražljajem. Tako se spreminjajo tudi odnosi v realnem svetu. Najbolj ranljivi so otroci in mladostniki, še posebej, ker družabna omrežja lahko predstavljajo iluzijo, kako kakovostno in “instagramično” je življenje drugih. Nezdravi digitalni odnosi nas lahko spravijo v stisko. Kaj pa se ob tem dogaja v možganih? Kdaj lahko digitalni odnosi prestopijo mejo odvisnosti? In zakaj naši možgani tako hlepijo po občutku povezanosti? Razpravljamo s psihologinjo dr. Amy Orben, nevropediatrinjo in znanstvenico dr. Tino Bregant in psihoterapevtom Petrom Topićem. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc
Vse štiri marčevske epizode bomo namenili temi letošnjega Tedna možganov. To so – odnosi. Tokrat jih povežemo z virtualnim svetom in družbenimi omrežji. Koliko časa ste danes namenili različnim družbenim aplikacijam na svojem telefonu? Kako mobilna in družbena omrežja vplivajo na naša nevronska? Z nami bosta dr. Tina Bregant in dr. Amy Orben.
Možgani so sestavljeni iz skoraj sto milijard živčnih celic. In ko so naši nevroni v odnosu z nevroni drugega človeka, je aktiviran cel spekter omrežij v možganih. Na valovih odnosov se znajdemo zelo različno, včasih smo veseli, še večkrat razočarani. Socialna zavrnitev se v možganih dotakne istih področij kot fizična bolečina. Razviti normalen in zdrav odnos je zelo težko, kakovostni odnosi od nas zahtevajo, da si vzamemo čas. Tega pa nam kronično primanjkuje. Od kakovosti odnosov je zelo odvisno naše psihofizično zdravje, v sodobni tržno usmerjeni družbi je vse bolj prisoten tudi “kult” izgorelosti. Iz katerih zdravih izhodišč lahko razvijemo kakovostne odnose in dobro psihofizično počutje? V razpravi sodelujeta specialistka psihiatrije Breda Jelen Sobočan in predstojnik centra za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, prof. dr. Borut Škodlar. Serijo oddaj Možgani na Frekvenci X : Na valovih odnosov pripravljata Mojca Delač in Luka Hvalc.
Se vam je že zgodilo, da ste se s partnerjem, prijateljem, sodelavcem spominjali nečesa izpred nekaj mesecev ali let, nato pa se sprli, saj ste se dogodka ali katere od njegovih podrobnosti spominjali različno? Če boste dobro poslušali današnjo oddajo Možgani na dlani, verjamemo, da do takšnih situacij ne bo več prihajalo. Razlog za to so namreč naši lažni spomini. O njih v nadaljevanju dr. Sanja Šešok, vodja nevropsihološke dejavnosti na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana, prof. dr. Grega Repovš z ljubljanske filozofske fakultete, dr. Miha Hafner s pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Andreja Gradišar.
64 črno-belih polj in 32 črnih in belih figur. In število možnih potez, ki presega število atomov v nam vidnem vesolju. Šah je igra, ki s človekom sobiva že stoletja in je veliko več kot le izjemno urjenje miselnih sposobnosti. Svet šaha odpira pisan svet možnosti za raziskovanje človekove kognicije, hkrati pa je lahko tudi terapevtsko sredstvo in kot pravi dr. psihologije, velemojstrica Jana Krivec »miniatura življenja«. V svet šaha in možganov zavijamo v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja Mojca Delač.
Te dni je vse okoli nas veliko srčkov in pogovorov o ljubezni. In najbrž bi ob besedi »čustva« marsikdo hitro pomislil prav na ljubezen- a gre seveda samo za delček pisanega mozaika naših emocij, ki pa niso nujno vedno pozitivne. Tudi čustva imajo svojo zgodbo in rastejo skupaj s človekom. Kako se razvijajo v prvih mesecih po našem rojstvu bomo raziskovali s pomočjo razvojne psihologinje prof. dr. Urške Fekonja.
Propriocepcijo bi zelo poenostavljeno lahko opisali kot sposobnost zaznavanja in občutenja našega telesa v prostoru. To ste najbrž že mnogi ozavestili pri kakšnem sproščanju ko je bilo treba »sprostiti desno stopalo, levo roko, prste na njej in tako naprej«. Vsakodnevno pa je propriocepcija izredno pomemben del našega gibanja, ravnotežja in koordinacije. Že rimski filozof in zdravnik Galen je v 2. stoletju našega štetja raziskoval zavest o našem telesu v prostoru, seveda pa je minilo mnogo stoletij, preden je prišlo do raziskav, ki so pripeljale do znanja, kot ga imamo danes. Tokrat torej ne bomo razmigali samo svojih možganov, pač pa celotno telo. Kako je oboje povezano pa v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
V pretekli epizodi smo že spoznali Davida Mzeeja, ki je pred dobrimi devetimi leti zaradi poškodbe pri gimnastiki postal paraplegik, z neverjetno voljo, razvojem medicine in tehnologije pa danes lahko počne marsikaj, česar si takrat gotovo ne bi niti mislil. Tudi hodi. V tej epizodi bosta o njegovi zgodbi in prihodnosti tovrstne terapije govorila prof. dr. Gregoire Courtine, profesor na Centru za Nevroprostetiko Inštituta Brain Mind v Lozani, ki je razvil posebne elektrode, in prof. dr. Jocelyne Bloch, nevrokirurginja, ki jih je Davidu vstavila v telo. Pripravlja: Mojca Delač.
David Mzee je bil pred dobrimi devetimi leti tik pred diplomo za učitelja športne vzgoje, ko mu je nesreča med gimnastiko spremenila življenje. Dobro se spomni 9. novembra leta 2010, ko se je zbudil v bolnišnični postelji in se ni mogel premikati. Z neverjetno voljo, napredkom raziskav in tehnologije ter ob pomoči čudovitega sveta nevroplastičnosti možganov je njegova zgodba zdaj drugačna. O tem bo pripovedoval v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
Naši možgani so prava zakladnica različnih tipov celic, ki se med seboj povezujejo in tvorijo zares edinstven svet dogajanja. Prav zaradi tega je pri možganih zdravljenje z matičnimi celicami poseben izziv. Oktobra lani je v New Yorku potekala znanstvena konferenca ameriškega raziskovalnega inštituta, specializiranega za matične celice, ki se jo je udeležila tudi doc. dr. Maša Čater, z Inštituta za predklinične vede Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. O novih dognanjih na področju matičnih celic, atlasu celičnih usod in še čem bo pripovedovala v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
Prof. dr. Maryanne Wolf je nevroznanstvenica, specializirana za področje razvojne psiholingvistike, predavateljica, avtorica knjig in člankov, ki je svoje delo posvetila predvsem otrokom in pismenosti povsod po svetu. Pravi, da ljudje niso bili rojeni za branje, da je to »nova iznajdba«, stara komaj kakšnih 6000 let, in da gre, tudi z vidika kompleksnosti možganskih omrežij, ki pri tem sodelujejo, za eno najkompleksnejših stvari, ki se jih človek lahko nauči. Seveda zato pogosto nastajajo težave. Tudi o tem bo govorila v četrtkovi epizodi oddaje Možgani na dlani ob 7.35 na Prvem. Oddajo je pripravila Mojca Delač.
Leto 2019 je na področju nevroznanosti in znanj o naših možganih znova prineslo kopico novih spoznanj. V naš radijski studio smo v prvi januarski oddaji Možgani na dlani povabili nevrologa prof. dr. Zvezdana Pirtoška, predstojnika katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti, in ga vprašali, katere tri raziskave so se njemu osebno vtisile v spomin v letu, ki se je izteklo.
Zadnjo epizodo v letu bomo začinili. Ingver prihaja iz Azije in so ga po nekaterih podatkih uporabljali že pred 6000 leti. Tudi v prazničnem zimskem času pogosto zadiši po njem. Od ingverjevega peciva do toplih napitkov. Koliko pa je že znanega o učinkovinah ingverja ter o tem, kako deluje na naše možgane? O tem se bomo pogovarjali s prof. dr. Mojco Kržan, predstojnico Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo v Ljubljani. Pripravlja: Mojca Delač.
Sto milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na Twitterju (@mozganinadlani).
»Predstavljate si, da ste mornarji, nekaj sto let nazaj, imate kompas in želite priti na sever…«. Tako svojo analogijo z oceanom podatkov, ki jih imajo na voljo o možganih, nevrobiologiji in vedenju, začenja profesor psihiatrije, dr. Alan Antičevič z medicinske šole na Yalu. O napredku, do katerega je pripeljala tehnologija, o tem, zakaj kljub vsemu »navigacija« še vedno ne zmore pripeljati do točno določene točke oz. osebe in zakaj kljub temu, da se pravzaprav na področju duševnega zdravja odvijajo raziskave, ki so se včasih zdele kot znanstvena fantastika, še ne znajo pozdraviti hudih duševnih bolezni – v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
Profesor Dixon Chibanda je psihiater, akademik in raziskovalec iz Zimbabveja ter direktor raziskovalne iniciative za duševno zdravje v Afriki – AMARI. Svet se sooča z epidemijo depresije, in afriška celina seveda ni izvzeta. Profesor Chibanda je v Zimbabveju začel s tako imenovanimi »klopmi prijateljstva«, projektom, pri katerem »babice«, starejše ženske v skupnosti, izurijo, da na podlagi vedenjsko kognitivne terapije svetujejo in pomagajo posameznikom, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Želi si, da bi se projekt razširil po vsem svetu. O možganih in duševnem zdravju bo razmišljal v četrtek ob 7.35 na Prvem.
Neveljaven email naslov