Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prvo gubanje človeških možganov opazimo že v šestem mesecu zarodkovega življenja. “Ko se rodimo, imamo praktično tak zemljevid gub in možganov kot ga bomo imeli tudi potem ko bomo starejši. Čeprav so seveda naši možgani takrat veliko manjši in lažji,” pove prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki.
Skorajda zanesljivo vemo, da je to gubanje ena zelo banalna mehanična zadeva. Odvisno je od tega, kako debelo možgansko skorjo imaš, kako hitro raste belina ali sivina v možganih, katere kostne prepreke so na poti, ko se možgani širijo …
Znanost predvideva, da je narava izumila gube zato, da bi čim več nevronov spravila v relativno omejen prostor, v notranjost lobanje. Evolucija uči, da se možganske gube pojavijo pri tistih bitjih, za katere že lahko trdimo, da razmišljajo (npr.: delfini, kiti, šimpanzi in ljudje).
V možgane Alberta Einsteina smo pokukali s pomočjo prof. dr. antropologije Dean Falk z univerze Florida State University. To lahko storimo zaradi patologa, ki je seciral možgane nemškega fizika in matematika ter jih ob tem dokumentiral z (za tisti čas) neverjetno natančnimi fotografijami. “Standardne bi bile fotografije, na katerih bi bila na primer leva stran možganov fotografirana naravnost,” razloži dr. Falk, ki je omenjene fotografije tudi analizirala.
On je to naredil, naredil pa je tudi fotografije s kota 45. stopinj, z vseh strani. Površino možganov je tako ujel iz vseh kotov, tudi iz spodnjega in zgornjega. Možgane je nato prerezal na pol in fotografiral notranjost vsake hemisfere. Na koncu pa je možgane še bolj natančno seciral, da je videl še globlje v možgansko skorjo.
Kljub temu da možgani matematičnega misleca v svoji velikosti niso nič odstopali od velikosti možganov povprečnega odraslega moškega, je možganska skorja imela veliko nenavadnih značilnosti. Dr. Falk jih je odkrila, ko je njegove možgane primerjala z možgani odraslih ljudi, ki so prihajali iz enakega geografskega področja kot Einistein.
Razlike so bile na levi strani čelnega režnja, na področju, ki ga imenujemo Broka. Einstein je imel precej razširjene gube v tem delu čelnega režnja, ki je povezan z zmožnostjo govora. Imel je tudi dodatno gubo na desni strani čelnega režnja, ki je večina ljudi nima. Zakaj je to zanimivo? Ker je sprednji del možganov pomemben za domišljijo in načrtovanje.
Naslednja zanimivost je v delu možganov, ki nadzoruje senzorične in motorične funkcije, natančneje v delu, ki skrbi za delovanje rok. Na levi strani tega motoričnega korteksa je precej povečana konfiguracija, ki je do zdaj nisem opazila v drugih človeških možganih.
Področje možganov, ki je zadolženo za motorično delovanje leve roke, je pri Einsteinu razširjeno s sekundarno gubo, ki je sicer precej značilna za kirurge. Nedavne študije so recimo pokazale, da imajo profesionalni glasbeniki, ki igrajo instrumente s strunami to značilnost. Einstein pa je kot otrok in tudi kasneje v življenju igral violino.
Med gubami je skrite približno 2/3 naše možganske skorje. Njena naloga pa je, kakor razlaga dr. Pirtošek, zavest, premišljene akcije, pozornost, sposobnost štetja in branja, razumevanje in občutenje našega telesa v prostoru in zavestna sposobnost govora.
Vse to, kar imenujemo višje miselne funkcije in pa zavest. To je v naši možganski skorji.
Dejstvo, da naša možganska skorja vsebuje kar 3/4 vseh nevronov, nas torej ne bi smelo preveč presenetiti.
482 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Prvo gubanje človeških možganov opazimo že v šestem mesecu zarodkovega življenja. “Ko se rodimo, imamo praktično tak zemljevid gub in možganov kot ga bomo imeli tudi potem ko bomo starejši. Čeprav so seveda naši možgani takrat veliko manjši in lažji,” pove prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki.
Skorajda zanesljivo vemo, da je to gubanje ena zelo banalna mehanična zadeva. Odvisno je od tega, kako debelo možgansko skorjo imaš, kako hitro raste belina ali sivina v možganih, katere kostne prepreke so na poti, ko se možgani širijo …
Znanost predvideva, da je narava izumila gube zato, da bi čim več nevronov spravila v relativno omejen prostor, v notranjost lobanje. Evolucija uči, da se možganske gube pojavijo pri tistih bitjih, za katere že lahko trdimo, da razmišljajo (npr.: delfini, kiti, šimpanzi in ljudje).
V možgane Alberta Einsteina smo pokukali s pomočjo prof. dr. antropologije Dean Falk z univerze Florida State University. To lahko storimo zaradi patologa, ki je seciral možgane nemškega fizika in matematika ter jih ob tem dokumentiral z (za tisti čas) neverjetno natančnimi fotografijami. “Standardne bi bile fotografije, na katerih bi bila na primer leva stran možganov fotografirana naravnost,” razloži dr. Falk, ki je omenjene fotografije tudi analizirala.
On je to naredil, naredil pa je tudi fotografije s kota 45. stopinj, z vseh strani. Površino možganov je tako ujel iz vseh kotov, tudi iz spodnjega in zgornjega. Možgane je nato prerezal na pol in fotografiral notranjost vsake hemisfere. Na koncu pa je možgane še bolj natančno seciral, da je videl še globlje v možgansko skorjo.
Kljub temu da možgani matematičnega misleca v svoji velikosti niso nič odstopali od velikosti možganov povprečnega odraslega moškega, je možganska skorja imela veliko nenavadnih značilnosti. Dr. Falk jih je odkrila, ko je njegove možgane primerjala z možgani odraslih ljudi, ki so prihajali iz enakega geografskega področja kot Einistein.
Razlike so bile na levi strani čelnega režnja, na področju, ki ga imenujemo Broka. Einstein je imel precej razširjene gube v tem delu čelnega režnja, ki je povezan z zmožnostjo govora. Imel je tudi dodatno gubo na desni strani čelnega režnja, ki je večina ljudi nima. Zakaj je to zanimivo? Ker je sprednji del možganov pomemben za domišljijo in načrtovanje.
Naslednja zanimivost je v delu možganov, ki nadzoruje senzorične in motorične funkcije, natančneje v delu, ki skrbi za delovanje rok. Na levi strani tega motoričnega korteksa je precej povečana konfiguracija, ki je do zdaj nisem opazila v drugih človeških možganih.
Področje možganov, ki je zadolženo za motorično delovanje leve roke, je pri Einsteinu razširjeno s sekundarno gubo, ki je sicer precej značilna za kirurge. Nedavne študije so recimo pokazale, da imajo profesionalni glasbeniki, ki igrajo instrumente s strunami to značilnost. Einstein pa je kot otrok in tudi kasneje v življenju igral violino.
Med gubami je skrite približno 2/3 naše možganske skorje. Njena naloga pa je, kakor razlaga dr. Pirtošek, zavest, premišljene akcije, pozornost, sposobnost štetja in branja, razumevanje in občutenje našega telesa v prostoru in zavestna sposobnost govora.
Vse to, kar imenujemo višje miselne funkcije in pa zavest. To je v naši možganski skorji.
Dejstvo, da naša možganska skorja vsebuje kar 3/4 vseh nevronov, nas torej ne bi smelo preveč presenetiti.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Plavanje skupaj s tropskimi ribicami, odkrivanje prostranih puščavskih planjav, vzpon na "vrh sveta" - takšne podobe si radi naslikamo v mislih, ko se pripravljamo na potovanje v oddaljene kraje. A kaj, ko nam zna prve dni na počitniški destinaciji skaliti t. i. jet lag oziroma bolezen časovnih pasov, zaradi katere slabo spimo, smo čez dan utrujeni in imamo na primer prebavne težave. Pojav jet laga bomo raziskali v četrtkovi jutranji oddaji Možgani na dlani. Ne preslišite ob 7:35 na Prvem!
Da so naše živčne celice majhna kompleksna elektrarna - stalno namreč proizvajajo električno aktivnost - smo v oddaji Možgani na dlani že povedali. Tokrat pa zavijamo v malce drugačno smer - ugotavljali bomo, kaj se v možganih dogaja, ko se srečata njihovo električno valovanje in elektrika zunanjega vira, kot sta recimo strela ali električni paralizator. Z nami bo prof. dr. Zvezdan Pirtošek, spec. nevrolog na Kliničnem oddelku za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki. Ne preslišite, na Prvem ob 7:35!
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Tudi vi kdaj sanjarite? Vam misli uidejo na počitnice, v vaše najljubše kraje, k ljudem, v prihodnost, polno priložnosti in sreče? Je sanjarjenje vedno nekaj pozitivnega? Je lahko tudi škodljivo? Zakaj ne gre tako zlahka dajati ‘etiket’ na to naše sanjanje z odprtimi očmi in ali ima sanjarjenje pravzaprav res kaj skupnega s spanjem?
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, okoli pet, šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka? Tokrat svet nevronov raziskuje Špela Šebenik.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Za eholokacijo pri netopirjih ali delfinih ste najbrž že slišali, v tokratnem potepu med nevroni pa bomo raziskovali, koliko je že znanega o tej zmožnosti navigacije in zaznavanja prostorov s pomočjo poslušanja odmevov pri ljudeh? Gre za veščino, ki je zelo uporabna pri slepih osebah, saj si lahko na primer s klikajočimi zvoki iz ust ustvarijo sliko o prostoru. Mojca Delač je poklicala tri raziskovalce eholokacije iz Nemčije, Švedske in Velike Britanije. Veliko radovednosti in dobra mera zvokov, ki jih naši možgani torej lahko interpretirajo v sliko okolja, tudi če ga ne vidimo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ob 8. februarju bodo rdeča nit radijskega jutra knjižnice, zato smo tudi v tokratni epizodi oddaje Možgani na dlani pokukali v našo »možgansko knjižnico«, kot bi lahko rekli spominu. Se spomnite kaj ste počeli včeraj? Mnogi boste najbrž prikimali. Kaj pa v četrtek pred štirinajstimi dnevi? Enim mesecem? Šestimi leti? Ja, marsikaj, kar se nam zgodi zbledi in utone v pozabo, obstaja pa tudi peščica posameznikov, pri katerih to ni tako in imajo izrazito dober avtobiografski spomin in se odlično spomnijo vsakega dneva življenja od določenega leta naprej. O tako imenovani hipertimeziji se je Mojca Delač pogovarjala z nevrologom prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom. So nevronska omrežja posameznikov s to sposobnostjo drugačna? Kaj imajo skupnega? In zakaj je pozabljanje včasih koristno?
Ozrite se okoli sebe. Kaj vidite? Naši možgani so sposobni vsak trenutek predelati ogromne količine informacij in marsikaj se nam zato zdi povsem samoumevno. Dokler deluje. Tudi na primer, da je klobuk-klobuk in glava-glava. Kaj pa mož, o katerem je pisal legendarni Oliver Sacks, ki je ženino glavo zamenjal za klobuk, pa je bilo z njegovim vidom vse vredu? O tako imenovanih agnozijah se je avtorica oddaje, Mojca Delač, pogovarjala z dr. Barbaro Starovasnik Žagavec, specialistko klinične psihologije z URI Soča.
V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa bomo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pozitivno pa vpliva tudi na druge, ne le “glasbene” sposobnosti človeka. Kako torej igranje glasbila vpliva na nas in kaj se takrat dogaja v naših možganih? Se med igranjem Claydermanove Balade za Adelino in jazz improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? In kdo so glasbeni savanti? Odgovore v oddaji Možgani na dlani išče Špela Šebenik skupaj s kognitivno znanstvenico na ljubljanski Filozofski fakulteti Anko Slano Ozimič, za glasbeno spremljavo oddaje pa smo se obrnili v naš glasbeni arhiv in k radijskim kolegom: glasbenemu uredniku Mateju Jevnišku in dvema članoma našega orkestra Big Band RTV Slovenija Blažu Jurjevčiču in trobentaču Tomažu Gajštu.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Primerjamo možgane ljudi in opic ter ugotavljamo, kako zelo se razlikujemo od našega najbližjega sorodnika bonobo šimpanza.
Neveljaven email naslov