Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes bomo v oddaji Možgani na dlani govorili o funkcijski nevrokirurgiji in globoki možganski stimulaciji. Sliši se zapleteno, a brez skrbi, vse bomo pojasnili oz. bo to s pomočjo doc. dr. Mitje Benedičiča, spec. nevrokirurga na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo ljubljanskega UKC-ja, storila Darja Pograjc. Globoka možganska stimulacija je sicer pomembna metoda pri zdravljenju gibalnih motenj kot so Parkinsonova bolezen, distonija in esencialni tremor. Operacija, pri kateri v možgane vgradijo elektrode, ki z visokofrekvenčnim električnim tokom dražijo globoke možganske strukture in vplivajo na človeške gibalne sposobnosti, je bila v Sloveniji prvič opravljena leta 2008 v mariborskem UKC. Pred tremi leti pa so z njenim rednim izvajanjem začeli tudi v Ljubljani.
Globoka možganska stimulacija je terapija primerna za bolnike z motnjami gibanja pri katerih so vse druge oblike zdravljenja že izčrpali. Najpogosteje so to bolniki z napredovano Parkinsonovo boleznijo, esencialnim tremorjem in distonijo, ki povzroča ponavljajoče se nehoteno krčenje mišic. “Razvija se pa tudi ta terapija v tujini oz. študijsko pri bolnikih z debelostjo, depresijo itn., tako da imamo še kar nnekaj odprtih dolgoročnih vprašanj,” pove doc. dr. Mitja Benedičič, spec. nevrokirurg na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo UKC Ljubljana.
V postopek je vključena široka interdisciplinarna ekipa. Izbor bolnikov, ki so primerni za terapijo, poteka na Nevrološki kliniki – pri njej sodelujejo nevrologi, delovni terapevti, fizioterapevti, psihologi in psihiatri – medtem ko operacijo izvedejo na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo.
V dvorani nas je lahko do 15 ljudi. Tudi kakšni tujci, ki pridejo gledati, kako delamo, ali pa kakšna podpora iz mednarodne strani. Skratka, je gneča.
Postopek operacije v budnem stanju ima več faz. Najprej ob 7h zjutraj nastopi ekipa iz anestezije, pol ure za tem bolniku z vijaki pričvrstijo stereotaktični okvir, ki določa koordinatni sistem prostora okoli njegove glave. Sledi CT glave in okoli 9. ure zjutraj gre bolnik v operacijsko dvorano.
“Nujen potreben pogoj je, da poznamo varno tarčo. Tarčo, ki je uspešna za obvladovanje bolezni. Pa to ni dovolj. Moramo imeti tudi varno pot prek možganov,” razloži dr. Benedičič. Ko na računalniku začrtajo to pot, se operacija začne. V bližino izbrane tarče vstavijo elektrode, ki z visokofrekvenčnim električnim tokom dražijo globoke možganske strukture in vplivajo na gibalne sposobnosti bolnika.
Draženje teh struktur – specifičnih jeder – izvajamo že med operacijo pri budnem človeku in že takrat lahko vidimo, kakšen je klinični odziv na naše delo.
Buden del operacije običajno končajo med 12. in 13. uro. Sledi druga faza operacije v splošni anesteziji pri kateri vstavijo preostali dve komponenti. Sistem je namreč sestavljen iz treh komponent. Prva so elektrode – tanke žičke premera 1 mm – ki jih pacient ne čuti in se jih tudi ne zaveda, česar pa ne moremo trditi za podaljške in nevrostimulator.
Nevrostimulator je podoben kot srčni spodbujevalec. Vstavimo ga v podkožje pod ključnico oz. na zgornji del prsnega koša. Čutijo in tipajo podaljške, ki gredo iz glave za ušesom v podkožju prek vratu do prsnega koša, in čutijo seveda baterijo.
Življenjska doba baterij je minimalno 3, maksimalno 7 let, a v povprečju med 4 in 5 let. Tudi zaradi tega se vsak bolnik zaveda, da ga bodo strokovnjaki morali spremljali celo življenje. Kar pa je neverjetno majhna cena v zameno za življenje brez motenj gibanja. Prihodnost takega zdravljenja je vsekakor svetla, zaključi dr. Benedičič, saj se za tovrstne posege strokovnjaki danes lahko odločajo prej in ne čakajo več na napredovano (težjo) obliko bolezni.
486 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Danes bomo v oddaji Možgani na dlani govorili o funkcijski nevrokirurgiji in globoki možganski stimulaciji. Sliši se zapleteno, a brez skrbi, vse bomo pojasnili oz. bo to s pomočjo doc. dr. Mitje Benedičiča, spec. nevrokirurga na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo ljubljanskega UKC-ja, storila Darja Pograjc. Globoka možganska stimulacija je sicer pomembna metoda pri zdravljenju gibalnih motenj kot so Parkinsonova bolezen, distonija in esencialni tremor. Operacija, pri kateri v možgane vgradijo elektrode, ki z visokofrekvenčnim električnim tokom dražijo globoke možganske strukture in vplivajo na človeške gibalne sposobnosti, je bila v Sloveniji prvič opravljena leta 2008 v mariborskem UKC. Pred tremi leti pa so z njenim rednim izvajanjem začeli tudi v Ljubljani.
Globoka možganska stimulacija je terapija primerna za bolnike z motnjami gibanja pri katerih so vse druge oblike zdravljenja že izčrpali. Najpogosteje so to bolniki z napredovano Parkinsonovo boleznijo, esencialnim tremorjem in distonijo, ki povzroča ponavljajoče se nehoteno krčenje mišic. “Razvija se pa tudi ta terapija v tujini oz. študijsko pri bolnikih z debelostjo, depresijo itn., tako da imamo še kar nnekaj odprtih dolgoročnih vprašanj,” pove doc. dr. Mitja Benedičič, spec. nevrokirurg na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo UKC Ljubljana.
V postopek je vključena široka interdisciplinarna ekipa. Izbor bolnikov, ki so primerni za terapijo, poteka na Nevrološki kliniki – pri njej sodelujejo nevrologi, delovni terapevti, fizioterapevti, psihologi in psihiatri – medtem ko operacijo izvedejo na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo.
V dvorani nas je lahko do 15 ljudi. Tudi kakšni tujci, ki pridejo gledati, kako delamo, ali pa kakšna podpora iz mednarodne strani. Skratka, je gneča.
Postopek operacije v budnem stanju ima več faz. Najprej ob 7h zjutraj nastopi ekipa iz anestezije, pol ure za tem bolniku z vijaki pričvrstijo stereotaktični okvir, ki določa koordinatni sistem prostora okoli njegove glave. Sledi CT glave in okoli 9. ure zjutraj gre bolnik v operacijsko dvorano.
“Nujen potreben pogoj je, da poznamo varno tarčo. Tarčo, ki je uspešna za obvladovanje bolezni. Pa to ni dovolj. Moramo imeti tudi varno pot prek možganov,” razloži dr. Benedičič. Ko na računalniku začrtajo to pot, se operacija začne. V bližino izbrane tarče vstavijo elektrode, ki z visokofrekvenčnim električnim tokom dražijo globoke možganske strukture in vplivajo na gibalne sposobnosti bolnika.
Draženje teh struktur – specifičnih jeder – izvajamo že med operacijo pri budnem človeku in že takrat lahko vidimo, kakšen je klinični odziv na naše delo.
Buden del operacije običajno končajo med 12. in 13. uro. Sledi druga faza operacije v splošni anesteziji pri kateri vstavijo preostali dve komponenti. Sistem je namreč sestavljen iz treh komponent. Prva so elektrode – tanke žičke premera 1 mm – ki jih pacient ne čuti in se jih tudi ne zaveda, česar pa ne moremo trditi za podaljške in nevrostimulator.
Nevrostimulator je podoben kot srčni spodbujevalec. Vstavimo ga v podkožje pod ključnico oz. na zgornji del prsnega koša. Čutijo in tipajo podaljške, ki gredo iz glave za ušesom v podkožju prek vratu do prsnega koša, in čutijo seveda baterijo.
Življenjska doba baterij je minimalno 3, maksimalno 7 let, a v povprečju med 4 in 5 let. Tudi zaradi tega se vsak bolnik zaveda, da ga bodo strokovnjaki morali spremljali celo življenje. Kar pa je neverjetno majhna cena v zameno za življenje brez motenj gibanja. Prihodnost takega zdravljenja je vsekakor svetla, zaključi dr. Benedičič, saj se za tovrstne posege strokovnjaki danes lahko odločajo prej in ne čakajo več na napredovano (težjo) obliko bolezni.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Si tudi vi ne predstavljate jutranje rutine brez skodelice kave? Kot nam je povedala prof. dr. Mojca Kržan, predstojnica Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo ljubljanske medicinske fakultete
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Plavanje skupaj s tropskimi ribicami, odkrivanje prostranih puščavskih planjav, vzpon na "vrh sveta" - takšne podobe si radi naslikamo v mislih, ko se pripravljamo na potovanje v oddaljene kraje. A kaj, ko nam zna prve dni na počitniški destinaciji skaliti t. i. jet lag oziroma bolezen časovnih pasov, zaradi katere slabo spimo, smo čez dan utrujeni in imamo na primer prebavne težave. Pojav jet laga bomo raziskali v četrtkovi jutranji oddaji Možgani na dlani. Ne preslišite ob 7:35 na Prvem!
Da so naše živčne celice majhna kompleksna elektrarna - stalno namreč proizvajajo električno aktivnost - smo v oddaji Možgani na dlani že povedali. Tokrat pa zavijamo v malce drugačno smer - ugotavljali bomo, kaj se v možganih dogaja, ko se srečata njihovo električno valovanje in elektrika zunanjega vira, kot sta recimo strela ali električni paralizator. Z nami bo prof. dr. Zvezdan Pirtošek, spec. nevrolog na Kliničnem oddelku za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki. Ne preslišite, na Prvem ob 7:35!
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Tudi vi kdaj sanjarite? Vam misli uidejo na počitnice, v vaše najljubše kraje, k ljudem, v prihodnost, polno priložnosti in sreče? Je sanjarjenje vedno nekaj pozitivnega? Je lahko tudi škodljivo? Zakaj ne gre tako zlahka dajati ‘etiket’ na to naše sanjanje z odprtimi očmi in ali ima sanjarjenje pravzaprav res kaj skupnega s spanjem?
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, okoli pet, šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka? Tokrat svet nevronov raziskuje Špela Šebenik.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Za eholokacijo pri netopirjih ali delfinih ste najbrž že slišali, v tokratnem potepu med nevroni pa bomo raziskovali, koliko je že znanega o tej zmožnosti navigacije in zaznavanja prostorov s pomočjo poslušanja odmevov pri ljudeh? Gre za veščino, ki je zelo uporabna pri slepih osebah, saj si lahko na primer s klikajočimi zvoki iz ust ustvarijo sliko o prostoru. Mojca Delač je poklicala tri raziskovalce eholokacije iz Nemčije, Švedske in Velike Britanije. Veliko radovednosti in dobra mera zvokov, ki jih naši možgani torej lahko interpretirajo v sliko okolja, tudi če ga ne vidimo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ob 8. februarju bodo rdeča nit radijskega jutra knjižnice, zato smo tudi v tokratni epizodi oddaje Možgani na dlani pokukali v našo »možgansko knjižnico«, kot bi lahko rekli spominu. Se spomnite kaj ste počeli včeraj? Mnogi boste najbrž prikimali. Kaj pa v četrtek pred štirinajstimi dnevi? Enim mesecem? Šestimi leti? Ja, marsikaj, kar se nam zgodi zbledi in utone v pozabo, obstaja pa tudi peščica posameznikov, pri katerih to ni tako in imajo izrazito dober avtobiografski spomin in se odlično spomnijo vsakega dneva življenja od določenega leta naprej. O tako imenovani hipertimeziji se je Mojca Delač pogovarjala z nevrologom prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom. So nevronska omrežja posameznikov s to sposobnostjo drugačna? Kaj imajo skupnega? In zakaj je pozabljanje včasih koristno?
Neveljaven email naslov