Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa bomo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pozitivno pa vpliva tudi na druge, ne le “glasbene” sposobnosti človeka. Kako torej igranje glasbila vpliva na nas in kaj se takrat dogaja v naših možganih? Se med igranjem Claydermanove Balade za Adelino in jazz improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? In kdo so glasbeni savanti? Odgovore v oddaji Možgani na dlani išče Špela Šebenik skupaj s kognitivno znanstvenico na ljubljanski Filozofski fakulteti Anko Slano Ozimič, za glasbeno spremljavo oddaje pa smo se obrnili v naš glasbeni arhiv in k radijskim kolegom: glasbenemu uredniku Mateju Jevnišku in dvema članoma našega orkestra Big Band RTV Slovenija Blažu Jurjevčiču in trobentaču Tomažu Gajštu.
So imeli Mozart, Jimi Hendrix in Miles Davis drugačne možgane od ljudi, ki se ne ukvarjajo z glasbo?
V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa smo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pravi kognitivna znanstvenica na Filozofski fakulteti Anka Slana Ozimič. Aktivira slušne predele možganov, tiste, ki so zadolženi za premikanje telesa, pa sprednje dele, ki nadzorujejo naše gibanje, glasbenik mora zaznati ritem in melodijo.
“Možgani glasbenikov, predvsem tistih, ki so začeli trenirati v zgodnjem otroštvu, se prav fizično razlikujejo od možganov neglasbenikov. Če bi pogledali njihove možgane, bi videli, da so na nekaterih predelih debelejši, da je na primer njihova možganska skorja na nekaterih predelih debelejša. Gre predvsem za tiste dele, ki so vključeni takrat, ko glasbo izvajamo.”
Raziskovalci so na primer odkrili, da se pri violinistih poveča predel možganov, ki je zadolžen za premikanje leve roke oz. tiste, ki drži vrat violine in pritiska na strune.
Izvajanje glasbe pa vpliva tudi na druge dele možganov in ne le na “glasbene” sposobnosti človeka. Glasbenik se mora namreč skladbo naučiti na pamet, jo pozorno in vztrajno vaditi, če ne igra sam, hkrati posluša druge glasbenike in pevca, glasbo sam doživlja in interpretira. Strokovnjaki govorijo o boljši pozornosti, ustvarjalnosti, delovnem spominu, kognitivnih sposobnostih, samopodobi, vztrajnosti in disciplini glasbenikov – torej o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo na motoričnem, intelektualnem, socialnem in čustvenem področju posameznika.
Klasika vs. jazz improvizacija
Vsako glasbilo ima svoje posebnosti, prav tako zvrsti glasbe. Se med igranjem Beethovnove Fur Elise in improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? Anka Slana Ozimič pravi, da zelo različni.
“Raziskave so pokazale, da se med improviziranjem izklopijo deli spredaj v možganih, ki so odgovorni za nadzor nad preostalimi deli možganov. Če se torej ti deli izklopijo, imajo potem tisti bolj “umetniški” deli možganov večjo svobodo. Tako svojo izkušnjo opisujejo tudi na primer jazz glasbeniki, ki pravijo, da pri improviziranju ne čutijo nobene kontrole, da se samo prepustijo toku. Ravno obratno pa je pri izvajanju na primer klasične glasbe ali pa katerekoli druge, ki jo imamo že od prej “naštudirano”, ko točno vemo, kaj in kako bomo zaigrali. Takrat pa so ti sprednji deli možganov zelo zelo pomembni, saj moramo znati nadzorovati vse ostale možgane. Sprednji deli možganov nam bodo pomagali vzdrževati neko trenutno dogajanje in bodo drugim delom možganov pošiljali impulze – zdaj moram premakniti roko tako, s takšnim pritiskom in tako naprej. Tako da so procesi zelo različni.”
Za glasbeno spremljavo oddaje pa smo se obrnili na naš radijski arhiv in k radijskim kolegom: glasbenemu uredniku Mateju Jevnišku in dvema članoma našega Big Band RTV Slovenija Blažu Jurjevčiču in trobentaču Tomažu Gajštu. Vsi so odlični glasbeniki, niso pa glasbeni savanti. Veste, kdo je savant? Odgovor najdete v naši oddaji in v spodnjem posnetku.
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa bomo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pozitivno pa vpliva tudi na druge, ne le “glasbene” sposobnosti človeka. Kako torej igranje glasbila vpliva na nas in kaj se takrat dogaja v naših možganih? Se med igranjem Claydermanove Balade za Adelino in jazz improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? In kdo so glasbeni savanti? Odgovore v oddaji Možgani na dlani išče Špela Šebenik skupaj s kognitivno znanstvenico na ljubljanski Filozofski fakulteti Anko Slano Ozimič, za glasbeno spremljavo oddaje pa smo se obrnili v naš glasbeni arhiv in k radijskim kolegom: glasbenemu uredniku Mateju Jevnišku in dvema članoma našega orkestra Big Band RTV Slovenija Blažu Jurjevčiču in trobentaču Tomažu Gajštu.
So imeli Mozart, Jimi Hendrix in Miles Davis drugačne možgane od ljudi, ki se ne ukvarjajo z glasbo?
V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa smo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pravi kognitivna znanstvenica na Filozofski fakulteti Anka Slana Ozimič. Aktivira slušne predele možganov, tiste, ki so zadolženi za premikanje telesa, pa sprednje dele, ki nadzorujejo naše gibanje, glasbenik mora zaznati ritem in melodijo.
“Možgani glasbenikov, predvsem tistih, ki so začeli trenirati v zgodnjem otroštvu, se prav fizično razlikujejo od možganov neglasbenikov. Če bi pogledali njihove možgane, bi videli, da so na nekaterih predelih debelejši, da je na primer njihova možganska skorja na nekaterih predelih debelejša. Gre predvsem za tiste dele, ki so vključeni takrat, ko glasbo izvajamo.”
Raziskovalci so na primer odkrili, da se pri violinistih poveča predel možganov, ki je zadolžen za premikanje leve roke oz. tiste, ki drži vrat violine in pritiska na strune.
Izvajanje glasbe pa vpliva tudi na druge dele možganov in ne le na “glasbene” sposobnosti človeka. Glasbenik se mora namreč skladbo naučiti na pamet, jo pozorno in vztrajno vaditi, če ne igra sam, hkrati posluša druge glasbenike in pevca, glasbo sam doživlja in interpretira. Strokovnjaki govorijo o boljši pozornosti, ustvarjalnosti, delovnem spominu, kognitivnih sposobnostih, samopodobi, vztrajnosti in disciplini glasbenikov – torej o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo na motoričnem, intelektualnem, socialnem in čustvenem področju posameznika.
Klasika vs. jazz improvizacija
Vsako glasbilo ima svoje posebnosti, prav tako zvrsti glasbe. Se med igranjem Beethovnove Fur Elise in improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? Anka Slana Ozimič pravi, da zelo različni.
“Raziskave so pokazale, da se med improviziranjem izklopijo deli spredaj v možganih, ki so odgovorni za nadzor nad preostalimi deli možganov. Če se torej ti deli izklopijo, imajo potem tisti bolj “umetniški” deli možganov večjo svobodo. Tako svojo izkušnjo opisujejo tudi na primer jazz glasbeniki, ki pravijo, da pri improviziranju ne čutijo nobene kontrole, da se samo prepustijo toku. Ravno obratno pa je pri izvajanju na primer klasične glasbe ali pa katerekoli druge, ki jo imamo že od prej “naštudirano”, ko točno vemo, kaj in kako bomo zaigrali. Takrat pa so ti sprednji deli možganov zelo zelo pomembni, saj moramo znati nadzorovati vse ostale možgane. Sprednji deli možganov nam bodo pomagali vzdrževati neko trenutno dogajanje in bodo drugim delom možganov pošiljali impulze – zdaj moram premakniti roko tako, s takšnim pritiskom in tako naprej. Tako da so procesi zelo različni.”
Za glasbeno spremljavo oddaje pa smo se obrnili na naš radijski arhiv in k radijskim kolegom: glasbenemu uredniku Mateju Jevnišku in dvema članoma našega Big Band RTV Slovenija Blažu Jurjevčiču in trobentaču Tomažu Gajštu. Vsi so odlični glasbeniki, niso pa glasbeni savanti. Veste, kdo je savant? Odgovor najdete v naši oddaji in v spodnjem posnetku.
Ljubljana v teh dneh gosti Evropski psihološki kongres, ki pod svojim okriljem združuje strokovnjake in raziskovalce z različnih področij in psiholoških smeri. Prof. dr. Tanja Kajtna, športna psihologinja, bo za dobro jutro v studiu ujela nekaj vtisov prvih dni in nam poročala o panelu s področja športne psihologije. Seveda pa pozornost namenimo tudi možganom in rekreaciji v (vročih)dnevih, ko dopusti in počitnice prinesejo več počitka.
Kaj nam o naših možganih povedo fosili iz pradavnine? Natanko to bomo raziskovali tokrat! Vabljeni na potep tisočletja v zgodovino. Naša glavna navigatorka bo doktorica Alexandra de Sousa z Univerze BathSpa v Veliki Britaniji, ki strastno raziskuje povezave med človeškim vedenjem in njegovimi možgani. Pripravlja: Mojca Delač.
Amiotrofično lateralno sklerozo ali bolezen motričnega nevrona sploh čez lužo poznajo tudi kot bolezen Louja Gehriga, po znamenitem igralcu bejzbola, ki je zbolel za njo in ob slovesu z igrišč imel tudi nepozaben govor. Morda se boste spomnili tudi polivanja z ledeno vodo, ki je po vsem svetu potekalo z namenom ozaveščanja o tej hudi nevrodegenerativni bolezni, ki po navadi poteka zelo hitro in za katero še ni zdravila. Ob svetovnem dnevu bolezni ALS (21. juniju) in 20-letnici teama za ALS na Kliničnem inštitutu za klinično nevrofiziologijo ter 20-letnici odbora za ALS pri Društvu distrofikov je Mojca Delač med omrežja, ki jih bolezen prizadene, pokukala s pomočjo Nede Caserman, ki ji je bila bolezen diagnosticirana pred petimi leti, mag. Stanke Ristič Kovačič in prof. dr. Janeza Zidarja.
Kdaj ste se nazadnje res dobro spočili? In kdaj so vaši možgani nazadnje pojamrali: "Jaz ne morem več!!! Preveč je vsega!!! Dnevi so prekratki za vse obveznosti. Tako sem utrujen oziroma utrujena." Vsem se je že zgodilo in se dogaja. Kaj pa, če nas ta zvrhana mera vsega popolnoma preplavi in tudi - ohromi? Klinična psihologinja in vedenjsko-kognitivna psihoterapevtka dr. Špela Hvalec tokrat potuje z nami. In če bi si mislili, da je kronična utrujenost preprosto samo to, da smo zelo, zelo utrujeni in moram kakšno uro dlje spati, ste se ušteli. Gre za cel spekter simptomov, ki še enkrat znova pokažejo, kako kompleksen sistem so naši možgani in kako zahtevne so tudi povezave med njimi in drugimi deli telesa. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat bodo naši možgani udeleženci v prometu. Pa naj bo to za volanom, peš, s kolesom, skirojem ali kakšnim drugim prometnim sredstvom. To, kako se vedemo v prometu, veliko pove o nas in družbi, v kateri živimo. O tem se Mojca Delač pogovarja s psihologom prof. dr. Markom Poličem. Postanek na poti v četrtkovem jutru ob 7.35!
Pravijo, da je lepota v očeh opazovalca. Da imajo vsake oči svojega malarja in da so si okusi različni. Prof. dr. Semir Zeki je svetovno znan nevroznanstvenik in nevrobiolog, ki je v svoji raziskovalni karieri odkril in opisal že kar nekaj zanimivih sistemov in predelov v naših možganih, v zadnjem času se posveča predvsem raziskovanju stanj kot so lepota, ljubezen, zaznavanje lepega, nevroestetika in podobno. Tokrat torej možganom namenjamo – lepoto. Ampak, kako se tega sploh lotiti, če pa to, kar je všeč meni, morda ni tebi? Raziskuje Mojca Delač v tokratni epizodi!
Največ mikroorganizmov v našem telesu prebiva v našem črevesju. To je mikrobiota. V prebavnem traktu je tudi približno 100 milijonov nevronov. Serotoninski receptorji pa torej poskrbijo, da imamo tisti prijeten občutek v trebuhu, ko nam je lepo. O tem pa več prof. dr. Gorazd Drevenšek, predavatelj psihofarmakologije na Univerzi na Primorskem in raziskovalec na ljubljanski medicinski fakulteti. Pripravlja: Mojca Delač.
Poljubljanje je pomembno. Tako pomembno, da ima veda, ki ga raziskuje, kar svoje ime.. Zakaj je ta aktivnost, ki je lahko zelo prijetna, tudi tako pomembna za razvoj človeka in možganov? Raziskujemo v tretji epizodi majske serije Možganov na dlani: "Ljubezen gre skozi nevrone". Avtorica oddaje: Mojca Delač.
V drugo epizodo majske miniserije "Ljubezen gre skozi nevrone" je v goste Možganov na dlani prišel prof. dr. Gregor Majdič. Z Mojco Delač sta se pogovarjala o tem, kdaj v evoluciji se je pojavila (romantična) ljubezen in zakaj, katere so zanimivosti v zvezi z razumevanjem navezanosti v živalskem svetu, izvedeli pa boste tudi, kako na ljubezen gleda nevrofiziologija in zakaj je za naše možgane (ljubezenski) odnos na začetku "paradoksalna siutacija«.
Maj je mesec, ki je bržkone napisal največ ljubezenskih pesmi, ko trava raste še toliko glasneje in ko imajo možgani veliko dela z metulji v trebuhu. V štirih majskih epizodah Možganov na dlani, pa bo šla ljubezen skozi .. nevrone. Kakšne izzive jim prinese? Najprej bomo o tem vprašali Bredo Jelen Sobočan, psihiatrinjo in psihoterapevtko. Pripravlja: Mojca Delač.
Vsem se nam je že kdaj zgodilo. Ko smo sedeli, ležali, prekrižali noge, se naslonili na roko, ... čez nekaj časa se je pojavil čuden občutek, ki ga orišemo kot, da nam "zaspi noga ali roka". Ampak- zakaj se to zgodi? Kot pripoveduje doc. dr. Blaž Koritnik, predstojnik Kliničnega inštituta za klinično nevrofiziologijo, je mogoče nekoliko zmotno prepričanje, da je glavni vzrok za to, da ni dovolj krvi,ker pritisnemo na neko žilo. V resnici je motena prekrvavitev perifernega živčevja. Več o tem pa v tokratni epizodi! Pripravlja: Mojca Delač.
Praznični dnevi so za marsikoga pomenili, da si je privoščil kakšen priboljšek več kot sicer. Ponekod so bile mize polne dobrot. Siti ste sedeli z družbo, pa vas je še kar zamikalo, da ste vzeli tisti čudoviti kos potice, ali pa šunke, ali pa … Zakaj rečemo, da »jemo z očmi?« Ali pa – »same oči so me bile, pa sem se napokala do onemoglosti?« Odgovarja prof. dr. Charles Spence, profesor eksperimentalne psihologije na Univerzi Oxford v Veliki Britaniji in vodja laboratorija za čezmodalno raziskovanje. Če poslušate tokratno epizodo lačni, morda vpliva na to, da vam začne kruliti po želodcu. Tudi zvok imam namreč svojo moč. Pripravlja: Mojca Delač.
11. aprila leta 1755 se je v Shorditchu v Londonu rodil angleški kirurg, lekarnar, paleontolog in politični aktivist, dr. James Parkinson. Njegovo ime je za vselej ujeto v medicinskem izrazoslovju, saj je leta 1817 kot prvi opisal znake bolezni, ki jo je pozneje Jean Martin Charcot poimenoval po njem – Parkinsonova. 11. april je svetovni dan te bolezni in tokrat bomo znova dodali drobce k znanju in razumevanju. Pri tem nam bo znova pomagal dr. Dejan Georgiev, z Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Zanima nas, kaj je črna snov, zakaj pri Parkinsonovi bolezni prihaja do vidnih halucinacij, ali je res povezana s pesticidi in zakaj skozi želodec ne gre samo ljubezen, ampak je naše črevesje v marsičem povezano tudi s tokratno temo? Pripravlja: Mojca Delač.
Pet marčevskih četrtkov je oddaja Možgani na dlani, ki se je tematsko znova pridružila Tednu možganov, raziskovala, kakšna je povezava med možgani in drugimi deli telesa. In velikokrat v četrtkovih jutrih slišimo tudi, kako samoumevno pogosto jemljemo čudovitost zmožnosti našega živčevja, dokler nam kaj ne zagode. Ker je 7. april svetovni dan zdravja, si tokrat vzamemo nekaj minut za možgane, ki pokajo od zdravja. Pri tem nam bo pomagala prof. dr. Maja Bresjanac iz projekta Zdrava glava, tudi vodja laboratorija za regeneracijo in plastičnost živčevja na Inštitutu za patološko fiziologijo.
V peti, zadnji epizodi v seriji Od glave do pet, v kateri smo raziskovali pisani svet sodelovanja možganov in drugih delov telesa, bomo naše podobe "postavili na ogled". Kdaj v razvoju možganov ti omogočijo, da v gledalu prepoznamo sebe? Kaj pa na fotografijah sebe, ko smo bili malo mlajši? In kdaj nam naši možgani lahko, zlasti v jeseni življenja, ponagajajo, da sami sebe v ogledalu ne prepoznamo? O tem z asist. dr. Kajo Hacin Beyazoglu (Oddelek za psihologijo, FF UL) in prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom (Nevrološka klinika, Medicinska fakulteta UL). Pripravlja: Mojca Delač.
Gotovo ste že slišali rek, da vaja dela mojstra. Mojstrijo se tudi povezave med možgani in mišicami pri različnih dejavnostih, kjer oboje uporabljamo. Na primer v boksu. Zakaj je to pomembno? Katera možganska omrežja pri tem sodelujejo? Kaj je (nevro)mišični spomin? Kako dolgo si naše mišice kaj zapomnijo? O vsem tem z nevrologom prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom in boksarskim trenerjem Sašo Taranišem. Pripravlja Mojca Delač.
Kako se sinhronizirajo naši možgani z možgani drugih? Kako in kdaj smo usklajeni?
"Človek se že od nekdaj sprašuje: "Kaj je moja najvišja zavest, duša, jaz?" Mnogi trdijo, da je to sinhronizacija posameznih delov možganov med seboj. Obstajajo pa tudi sodobni nevroznanstveniki, ki trdijo, da obstaja še stopnja više. Da obstajajo določene situacije, kjer se možgani večih ljudi lahko sinhronizirajo in nastopi višja zavest". Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je pokukal v sinhronizirana omrežja, o katerih vedno več ve tudi meroslovje. Za to smo poklicali na Fakulteto za elektrotehniko prof. dr. Gregorja Geršaka, ki ga sinhroniziranje fizioloških odzivov več ljudi, tudi, če niso v isti sobi, vedno bolj raziskovalno navdušuje. Luka Hvalc in Mojca Delač sta se v posebni skupni epizodi ustavila tudi na bazenu Fakultete za šport, kjer trenirajo umetnostne (sinhrone) plavalke Kluba Katalina. Seveda tudi one dobro vedo, da sinhronost in usklajenost nista samoumevni in poleg občutka zahtevajo veliko treninga.
Kako se počutite v svoji koži? Tokrat gremo v svet, ki se mu s strokovnim izrazom reče piloerekcija. Še niste slišali? Pa gotovo poznate! Kurja polt je pravzaprav odziv dlačic po površini našega telesa na skrčenje majhnih mišic, ki jih oživčuje simpatično živčevje. O tem se bomo v drugem delu serije Od glave do pet pogovarjali s prof. dr. Majo Bresjanac. Pripravlja Mojca Delač.
V prvi epizodi serije Od glave do pet se sprašujemo – zakaj mežikamo? In kaj imajo s tem naši možgani? Z odgovori nam pomaga nevrolog, prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Pripravlja: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov