Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, okoli pet, šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka? Tokrat svet nevronov raziskuje Špela Šebenik.
Zakaj je dobro, da se otroci naučijo pisati z roko?
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, približno pet ali šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka?
Slabša finomotorika
V Združenih državah Amerike starši, pediatri in učitelji ugotavljajo, da otroci ne znajo držati pisala, ne obvladajo torej palčnega ali pincetnega prijema, prav tako nimajo moči za pisanje. Raziskave v nekaterih evropskih državah kažejo na to, da ima kar 50 odstotkov otrok, starih šest let, slabše razvito finomotoriko, ki je pomembna pri oblikovanju možganske skorje, slovenski učitelji pa ugotavljajo, da se znanje pisanja na roko lahko hitro izgubi. Že pri šestošolcih zaznavajo, da ne znajo več pisati pisanih črk, nad čimer je zaskrbljena Mojca Planinc, učiteljica 1. razreda na OŠ Franceta Bevka v Ljubljani.
“Tako uspavamo svoje možgane. Glede na vse učinke, ki jih poznamo, kaj pomeni, če nehamo pisati, kakšne povezave prekinjamo, torej povezave med možganskima sferama, bi se morali samo opomniti, kako pomembno je, da pišemo.”
Kaj se dogaja v možganih, medtem ko pišemo?
Najprej se mora človek naučiti, kako črke sploh prepoznati. Za to moramo naše možgane spremeniti, pravi izredna profesorica za področje razvojne psihologije na ljubljanski pedagoški fakulteti Simona Tancig, ki je tudi članica posebne evropske skupine za nevroznanost in edukacijo pri Evropski zvezi za raziskovanje učenja in poučevanja ter članica mednarodnega združenja Možgani, um in edukacija. Predel za prepoznavanje obrazov in oblik v levi možganski hemisferi “spremenimo” za prepoznavanje črk, podrobnosti, medtem ko postane isti predel v desni hemisferi še bolj pozoren na obraze in oblike. Za učenje pisanja potrebujemo oboje. Ko otrok sam poskuša napisati črko, za katero je značilen točno določen poteg črt, na začetku proizvede številne zelo različne variacije te črke. Enkrat je T velik, drugič majhen, enkrat bolj postrani, drugič je videti kot x. Otrok pa se hitro nauči razlikovati podrobnosti – tiste, ki so pomembne in ki določajo črko, in tiste, ki niso. Osvoji kategorijo črke, jo razume, zato jo pozneje prepozna, ne glede na to, ali je napisana, natipkana, ne glede na velikost ali obliko pisave. Samo pisanje je torej zelo pomembno tudi za branje.
“Pri branju se aktivira tudi predel v možganih, ki je delujoč pri pisanju – Exnerjevo področje.”
Zato, poudarja Tancigova, raziskave v zadnjem obdobju sposobnost pisanja in branja povezujejo, prav tako pa pisanje z roko spodbuja tudi razvoj otrokovih drugih področij. Torej ne le bralne pismenosti, razumevanja, temveč tudi spomina in učenja – lažje se učimo, če so naši miselni procesi povezani s senzoričnimi in motoričnimi izzivi (teorija utelešene kognicije). Raziskave so pokazale tudi, da študenti, ki pišejo z roko, bolje nadzorujejo svoj miselni proces, imajo boljše razumevanje gradiva kot tisti, ki na predavanjih tipkajo. Pri zapomnjenju faktov sicer ni bilo razlik med skupinama študentov, pravi Tancigova, vseeno pa so na nekaterih fakultetah študenti samoiniciativno prenosnike zamenjali za zvezke. Zakaj bolj razumemo snov, če jo zapisujemo, ne pa tipkamo? Dr. Simona Tancig:
“Ugotovili so, da smo, če tipkamo, navajeni delati verbatim zapiske – torej dobesedno. Pri tem miselno nismo tako aktivni, kot če moramo selekcionirati, analizirati, kaj bomo napisali, kako bomo napisali.”
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, okoli pet, šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka? Tokrat svet nevronov raziskuje Špela Šebenik.
Zakaj je dobro, da se otroci naučijo pisati z roko?
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, približno pet ali šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka?
Slabša finomotorika
V Združenih državah Amerike starši, pediatri in učitelji ugotavljajo, da otroci ne znajo držati pisala, ne obvladajo torej palčnega ali pincetnega prijema, prav tako nimajo moči za pisanje. Raziskave v nekaterih evropskih državah kažejo na to, da ima kar 50 odstotkov otrok, starih šest let, slabše razvito finomotoriko, ki je pomembna pri oblikovanju možganske skorje, slovenski učitelji pa ugotavljajo, da se znanje pisanja na roko lahko hitro izgubi. Že pri šestošolcih zaznavajo, da ne znajo več pisati pisanih črk, nad čimer je zaskrbljena Mojca Planinc, učiteljica 1. razreda na OŠ Franceta Bevka v Ljubljani.
“Tako uspavamo svoje možgane. Glede na vse učinke, ki jih poznamo, kaj pomeni, če nehamo pisati, kakšne povezave prekinjamo, torej povezave med možganskima sferama, bi se morali samo opomniti, kako pomembno je, da pišemo.”
Kaj se dogaja v možganih, medtem ko pišemo?
Najprej se mora človek naučiti, kako črke sploh prepoznati. Za to moramo naše možgane spremeniti, pravi izredna profesorica za področje razvojne psihologije na ljubljanski pedagoški fakulteti Simona Tancig, ki je tudi članica posebne evropske skupine za nevroznanost in edukacijo pri Evropski zvezi za raziskovanje učenja in poučevanja ter članica mednarodnega združenja Možgani, um in edukacija. Predel za prepoznavanje obrazov in oblik v levi možganski hemisferi “spremenimo” za prepoznavanje črk, podrobnosti, medtem ko postane isti predel v desni hemisferi še bolj pozoren na obraze in oblike. Za učenje pisanja potrebujemo oboje. Ko otrok sam poskuša napisati črko, za katero je značilen točno določen poteg črt, na začetku proizvede številne zelo različne variacije te črke. Enkrat je T velik, drugič majhen, enkrat bolj postrani, drugič je videti kot x. Otrok pa se hitro nauči razlikovati podrobnosti – tiste, ki so pomembne in ki določajo črko, in tiste, ki niso. Osvoji kategorijo črke, jo razume, zato jo pozneje prepozna, ne glede na to, ali je napisana, natipkana, ne glede na velikost ali obliko pisave. Samo pisanje je torej zelo pomembno tudi za branje.
“Pri branju se aktivira tudi predel v možganih, ki je delujoč pri pisanju – Exnerjevo področje.”
Zato, poudarja Tancigova, raziskave v zadnjem obdobju sposobnost pisanja in branja povezujejo, prav tako pa pisanje z roko spodbuja tudi razvoj otrokovih drugih področij. Torej ne le bralne pismenosti, razumevanja, temveč tudi spomina in učenja – lažje se učimo, če so naši miselni procesi povezani s senzoričnimi in motoričnimi izzivi (teorija utelešene kognicije). Raziskave so pokazale tudi, da študenti, ki pišejo z roko, bolje nadzorujejo svoj miselni proces, imajo boljše razumevanje gradiva kot tisti, ki na predavanjih tipkajo. Pri zapomnjenju faktov sicer ni bilo razlik med skupinama študentov, pravi Tancigova, vseeno pa so na nekaterih fakultetah študenti samoiniciativno prenosnike zamenjali za zvezke. Zakaj bolj razumemo snov, če jo zapisujemo, ne pa tipkamo? Dr. Simona Tancig:
“Ugotovili so, da smo, če tipkamo, navajeni delati verbatim zapiske – torej dobesedno. Pri tem miselno nismo tako aktivni, kot če moramo selekcionirati, analizirati, kaj bomo napisali, kako bomo napisali.”
21. februarja smo praznovali svetovni dan maternega jezika, v tokratni epizodi Možganov na dlani pa se bomo posvetili učenju drugega (tujega) jezika. So si mehanizmi pri učenju v možganih podobni kot pri prvem? Kdaj se je smiselno začeti učiti tuj jezik? Kaj pa znakovni jezik? In zakaj se zdi, da gre poliglotom učenje lažje z jezika? O vsem tem s prof. dr. Najo Ferjan Ramirez z Univerze Washington v Seattlu. Avtorica oddaje: Mojca Delač.
Gremo na tekmo? V teh časih to pomeni, da prižgemo radio ali televizijo, ampak…saj veste, kako to gre. Vzdušje, navijanje, pričakovanje, jeza, razočaranje, sreča in evforija ob uspehih. Če gre za velika tekmovanja, kot so olimpijske igre, še toliko bolj. Cel spekter občutkov lahko doživijo možgani navijačev, ki pa seveda lahko vplivajo na možgane športnikov. Kako? O tem z doktorsko študentko sociokulturne psihologije na Univerzi v Neuchatelu v Švici, Hano Hawlina in športno psihologinjo na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, prof. dr. Tanjo Kajtna. Pripravlja: Mojca Delač.
Parkiranje je za marsikoga jutranja rutina. Rutina, ki je lahko preprosta, lahko pa zahteva pravi logistično-načrtovalni podvig in dobre živce. Kaj vpliva na to, kje parkirate svoje vozilo? Recimo, ko greste v nakupovalno središče? Parkirate raje bolj stran, kjer ni gneče, da na avtomobilu ne ostane kakšen spominek sosedovih vrat, ali pa parkirno mesto poiščete ob vozilih, ki so že tam? No, včasih izbire niti ni veliko in takrat je odločitev lažja, parkiraš tam, kjer lahko. V Možganih na dlani smo dobili vprašanje poslušalca, ki ga je zanimalo prav to – zdi se mu, pravi, da ljudje parkirajo avtomobile “na kupu”, čeprav je parkirišče prazno. Z odgovorom pomaga prof. Greg Marsden, ki raziskuje in predava na Inštitutu za študije o transportu na Univerzi v Leedsu. Za dobro jutro, pravi, mu ni bilo treba parkirati. Pripravlja: Mojca Delač.
O vidnem zaznavanju in pomenu pozornosti v športu smo se z doc. dr. Jernejem Roškerjem s Fakultete za vedo o zdravju Univerze na Primorskem že pogovarjali pred meseci v eni naših epizod. Tokrat pa se bomo posvetili športu, ki je v zadnjih tednih v ospredju zaradi manj športnih razlogov. Kakšne izzive imajo torej možgani, ki igrajo tenis? Pripravlja Mojca Delač.
Megleni zimski dnevi niso prijetni, prav tako pa še zdaleč ni prijetno stanje, ki je dobilo ime prav po tem vremenskem pojavu. Možganska megla ima različne simptome in različne vzroke. Možgansko meglo sta nam razjasnili dr. Maša Čater in mag. Anica Prosnik Domjan. Pripravlja: Mojca Delač.
"Kako zanimivo bi bilo 'pokukati' v možgane Magnusa Carlsena," je ob pripravah na tokratno epizodo dejal dr. Simon Brezovar, klinični psiholog, ki rad ob prostem času odigra kakšno partijo šaha, še bolj pa ga s strokovnega vidika zanima, "kakšni mentalni procesi se odvijajo v možganih velemojstrov, da igrajo na tako vrhunskem nivoju". Raziskave igralcev šaha pa so ugotovile nekaj zelo zanimivega, kar nas bo odpeljalo do omrežja v možganih, ki je tesno povezano z zaznavanjem obrazov. Imenuje se fuziformni gyrus. Kako se spreminja in odziva na prepoznavanje šahovskih partij v primerjavi s prepoznavanjem obrazov? Kako se pri tem razlikujejo novinci v šahu v primerjavi z mojstri? Koliko je prirojenega talenta in kakšno vlogo pri genialnosti nosi trening? In česa se lahko naučimo iz primera sester Polgar? Vse to v tokratni epizodi! Pripravlja: Mojca Delač.
Leto, od katerega se poslavljamo, je prineslo tudi 300. epizodo Možganov na dlani, kar smo zaznamovali v posebnem jutru 28. oktobra, ko je slavil tudi radio. Na kavo z možgani v naš radijski studio so prišli tisti, katerih možgane pogosto povabimo k sodelovanju, saj so na svojih področjih vrhunski strokovnjaki. Tokrat bomo slišali zbirko njihovih misli in želja za ta naš organ: Prof. dr. Zvezdan Pirtošek, Breda Jelen Sobočan, doc. dr. Blaž Koritnik, izr. prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, prof. dr. Maja Bresjanac. Pripravlja Mojca Delač.
Decembra smo zaradi okraševanja, priprave oziroma peke dobrot in obdarovanj najbližjih verjetno še bolj kot po navadi obremenjeni z odločitvami pri nakupovanju. Kakšni so mehanizmi odločanja, ki se v možganih dogajajo, ko se znajdemo med policami v trgovini in trgovskih centrih, je preverila Darja Pograjc.
Že kar tradicionalno jih bomo takole ob koncu leta malo »začinili«. Ob cimetu in ingverju, se tokrat lotevamo … kurkume! Z nami bo prof. dr. Mojca Kržan, predstojnica inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo ljubljanske medicinske fakultete. Ste vedeli, da ima kurkumin potrjene antioksidativne in protivnetne lastnosti? Kaj bi to lahko pomenilo za različne nevrodegenerativne bolezni? Se slišimo ob 7.35. Pripravlja: Mojca Delač.
V začetku novembra se je v 101. letu starosti poslovil psihiater, prof. Aaron Beck, pionir vedenjsko-kognitivne terapije. Kako sleči "železno srajco" naših misli in kakšno vlogo ima tu terapevtska smer, ki jo je vzpostavil? Kako to vpliva na naše možane in nevrobiološke spremembe v njih? O vedenjsko kognitivni terapiji smo se pogovarjali z mag. Petro Bavčar, specialistko klinične psihologije s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana, ki je tudi VKT terapevtka. Avtorica oddaje: Mojca Delač.
Tokratni cikel "V omrežjih zvoka" Mojca Delač končuje s pogovorom z Lolo L. Cuddy, pianistko in psihologinjo, ki je leta 1969 v Kanadi odprla prvi laboratorij za zaznavanje glasbe in glasbeno psihologijo v tem delu sveta in enega prvih na svetu. Zato je v marsičem pionirsko prispevala k razumevanju vpliva glasbe na človekovo delovanje.
V ciklu V omrežjih zvoka se posvečamo vprašanju, na kakšne načine lahko zvok (terapevtsko) pomaga našim možganom). V zadnjem času vse več raziskav namenja pozornost vplivu fenomena vpliva zvoka, glasbe in ritma na možgane, v ospredju pa je fenomen binarnih tonov, ki naj bi na možgane vplival kot meditacija. Ob tem bomo s Karmen Resnik Robida, zdravstveno psihologinjo in magistrico nevroznanosti spoznali tudi multimodalno senzorno terapijo. Kaj imajo s tem zvoki? Prisluhnite!
Gosta tretje epizode serije V omrežjih zvoka sta Danielle Teale in Jaka Škapin, ki že pet let sodelujeta pri projektih Dancing with Parkinsons in Collective identity. Za Možgane na dlani sta pripovedovala, kako potekajo delavnice, kakšno vlogo imajo zvoki in gibi, kakšni so odzivi sodelujočih in kaj se zgodi, ko možgani najdejo obhode in nove poti za gibalno- zvočno ustvarjanje.Pripravlja: Mojca Delač.
V drugi epizodi jesenskega cikla serije "V omrežjih zvokov" raziskujemo, zakaj se nekateri neprijetni zvoki usedejo v naš spomin in ga zdramijo, ko se znova oglasi kaj podobnega. Kaj pa zvoki, ki jih slišimo, pa jih v resnici ni? Lahko glasba in zvočna terapija pomagata tudi pri psihiatričnih boleznih? O tem se pogovarjamo s psihiatrinjo dr. Arijano Turčin.
V tokratni štiridelni seriji "V omrežjih zvoka" raziskujemo, kakšne terapevtske potenciale ima glasba pri različnih možganskih poškodbah in boleznih ter kdaj lahko zvok našim možganom prinese tudi travmatične spomine in neprijetna občutja. V prvi epizodi se nam bo pridružila nevrologinja doc. dr. Sandra Morovič.
V posebnem tematskem jutru na Prvem smo obeležili 300 dopolnjenih epizod oddaje Možgani na dlani, ki je že zakorakala v svojo sedmo sezono. V radijski eter je premierno zazvenela 1. oktobra leta 2015, ko smo se z oftalmologom, prof. dr. Markom Hawlino odpravili v svet fosfenov. V Možganih na dlani vsak teden domači in tuji strokovnjaki na poljuden način bližajo vsa ta nova odkritja in pojasnjujejo delovanje možganov. Še vedno pa velja, da izzivov zanje na vseh področjih ne manjka. Na jutranjo kavo z možgani so prišli psihiatrinja Breda Jelen Sobočan, izr.prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, doc. dr. Blaž Koritnik, prof. dr. Maja Bresjanac in prof. dr. Zvezdan Pirtošek.
Dober spanec je eden izmed temeljev zdravja. O tem, kakšen je kakovosten spanec in zakaj je za možgane tako pomemben, smo v Možganih na dlani že veliko govorili. Kaj pa če si dobrega nočnega spanca preprosto ne moremo privoščiti? Če nam ga preprečuje nočno ali izmensko delo? Kaj se takrat dogaja s spalnimi cikli – jih možgani premoščajo, nadomeščajo ali jih v nekem napol budnem stanju vendarle doživljajo?
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Christoph Dressler je vrhunski športnik. Z odbojko na mivki se ukvarja že več kot dvajset let. Hkrati je velik ljubitelj možganov in njihovih zmožnosti, zato na Kings Collegu v Londonu opravlja magisterij iz nevroznanosti. Presek obojega pa stanje zanosa. Kaj se zgodi, ko nam nekaj res dobro gre, smo osredotočeni, najbolje odreagiramo v najboljšem trenutku? Zakaj o tem ni dobro preveč razmišjati in kako nam lahko prav zanos pomaga pri spoprijemanju s stresom? O tem nam bo pripovedoval v tokratni epizodi Možganov na dlani!
Gotovo imamo vsi izkušnje s tem, da se, če dobro vidimo, če je prostor osvetljen, tudi precej lažje in bolj usklajeno gibamo po njem, kot če ne vidimo, kam gremo. Vidno zaznavanje človeku omogoča, da prepozna že zelo drobne spremembe v okolici. Kako pa je to povezano s športom in gibanjem? Lahko trening vidne pozornosti vpliva na izboljšanje športnih dosežkov? O tem v tokratni oddaji z doc. dr. Jernejem Roškerjem, s Fakultete za vede o zdravju univerze na Primorskem.
Neveljaven email naslov