Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naši možgani so tako navajeni na vidne informacije, da jih, če jih ne dobijo več dovolj, ustvarijo sami
V današnji oddaji se znova učimo, kako nas lahko naši možgani pretentajo in vidijo nekaj, česar ni, pa pri tem ne gre za halucinacije ali blodnje. Ste že slišali za sindrom Charlesa Bonneta? Nekateri mu rečejo tudi »fantomski vid« in je precej pogost pri ljudeh, ki imajo okvarjen vid. Naši možgani ne vidijo več dobro, a vidijo tisto, česar ni.
Charles Bonnet je bil švicarski filozof, ki se je rodil 13. marca leta 1720 v Ženevi.
Njegov dedek je imel gosto sivo mreno, star je bil nekaj čez 90 let. Imel je privide, ki so jih najprej razumeli kot del psihiatričnega statusa, potem pa so videli, da nima psihiatričnih sindromov in da se zaveda teh prividov, ki niso bili vedno stalni, so pa bili formirani.
Tako je pojasnil prof. dr. Marko Hawlina, predstojnik katedre za oftalmologijo na ljubljanski medicinski fakulteti.
Charles Bonnet je to stanje prvič opisal že leta 1760, pozneje pa se je izkazalo, da je precej pogosto, sploh pri starejših ljudeh, ki slabše vidijo. Po nekaterih ocenah se pri kakšni petini lahko pojavijo takšni prividi, ki pa se od halucinacij torej razlikujejo po tem, da se jih posameznik zaveda. Seveda pa je vse skupaj lahko precej strašljivo.
Kot je dejal prof. Hawlina, je raziskava, ki je bila narejena v Veliki Britaniji, pokazala, da le kakšnih 15 odstotkov ljudi, ki imajo ta sindrom, to zaupa svojemu zdravniku.
Ti prividi, ki se pojavljajo, jih velikokrat zaskrbijo, ker jih velikokrat skrbi, da z njimi ni vse v redu, da se je pojavila psihiatrična bolezen, ali pa so te figure, postave in predmeti lahko strašljivi. Če živiš sam in se ti zdi, da nekdo hodi po tvoji sobi ali stanovanju, ni najbolj prijetno.
Strašljivo je tudi dejstvo, da si je včasih težko pojasniti, zakaj se zgodijo te vidne zaznave, ki jih v resnici ni. Odgovor je lahko ali v primarni ali sekundarni vidni zaznavi, je pojasnil sogovornik.
Razlogi so lahko v primarni vidni zaznavi, to pomeni, da je slika, ki se formira na mrežnici, popačena, ali pa del slike manjka, razlog je lahko tudi gosta siva mrena, pa je z mrežnico vse v redu, ali pa druge okvare zaznave primarnega vida. Lahko pa se to zgodi tudi zaradi možganskih okvar pri procesiranju vida.
Ste kdaj pomislili, koliko vidnih informacij sprejemamo in procesiramo vsakodnevno, če je naš vid zdrav? Eno od pojasnil tega sindroma pravi, da naj bi bili možgani na te informacije tako navajeni, da jih, če jih zaradi okvare vida ne dobijo več toliko, ustvarijo sami.
Možgani imajo pravzaprav eno sposobnost samostojnega delovanja ne glede na to, kakšen je dotok iz okoliškega sveta. To velikokrat doživimo pri pacientih, ki so doživeli hudo izgubo vida in te zaznave so nekako lahko formirane kot halucinacije, pa to vendarle niso.
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Naši možgani so tako navajeni na vidne informacije, da jih, če jih ne dobijo več dovolj, ustvarijo sami
V današnji oddaji se znova učimo, kako nas lahko naši možgani pretentajo in vidijo nekaj, česar ni, pa pri tem ne gre za halucinacije ali blodnje. Ste že slišali za sindrom Charlesa Bonneta? Nekateri mu rečejo tudi »fantomski vid« in je precej pogost pri ljudeh, ki imajo okvarjen vid. Naši možgani ne vidijo več dobro, a vidijo tisto, česar ni.
Charles Bonnet je bil švicarski filozof, ki se je rodil 13. marca leta 1720 v Ženevi.
Njegov dedek je imel gosto sivo mreno, star je bil nekaj čez 90 let. Imel je privide, ki so jih najprej razumeli kot del psihiatričnega statusa, potem pa so videli, da nima psihiatričnih sindromov in da se zaveda teh prividov, ki niso bili vedno stalni, so pa bili formirani.
Tako je pojasnil prof. dr. Marko Hawlina, predstojnik katedre za oftalmologijo na ljubljanski medicinski fakulteti.
Charles Bonnet je to stanje prvič opisal že leta 1760, pozneje pa se je izkazalo, da je precej pogosto, sploh pri starejših ljudeh, ki slabše vidijo. Po nekaterih ocenah se pri kakšni petini lahko pojavijo takšni prividi, ki pa se od halucinacij torej razlikujejo po tem, da se jih posameznik zaveda. Seveda pa je vse skupaj lahko precej strašljivo.
Kot je dejal prof. Hawlina, je raziskava, ki je bila narejena v Veliki Britaniji, pokazala, da le kakšnih 15 odstotkov ljudi, ki imajo ta sindrom, to zaupa svojemu zdravniku.
Ti prividi, ki se pojavljajo, jih velikokrat zaskrbijo, ker jih velikokrat skrbi, da z njimi ni vse v redu, da se je pojavila psihiatrična bolezen, ali pa so te figure, postave in predmeti lahko strašljivi. Če živiš sam in se ti zdi, da nekdo hodi po tvoji sobi ali stanovanju, ni najbolj prijetno.
Strašljivo je tudi dejstvo, da si je včasih težko pojasniti, zakaj se zgodijo te vidne zaznave, ki jih v resnici ni. Odgovor je lahko ali v primarni ali sekundarni vidni zaznavi, je pojasnil sogovornik.
Razlogi so lahko v primarni vidni zaznavi, to pomeni, da je slika, ki se formira na mrežnici, popačena, ali pa del slike manjka, razlog je lahko tudi gosta siva mrena, pa je z mrežnico vse v redu, ali pa druge okvare zaznave primarnega vida. Lahko pa se to zgodi tudi zaradi možganskih okvar pri procesiranju vida.
Ste kdaj pomislili, koliko vidnih informacij sprejemamo in procesiramo vsakodnevno, če je naš vid zdrav? Eno od pojasnil tega sindroma pravi, da naj bi bili možgani na te informacije tako navajeni, da jih, če jih zaradi okvare vida ne dobijo več toliko, ustvarijo sami.
Možgani imajo pravzaprav eno sposobnost samostojnega delovanja ne glede na to, kakšen je dotok iz okoliškega sveta. To velikokrat doživimo pri pacientih, ki so doživeli hudo izgubo vida in te zaznave so nekako lahko formirane kot halucinacije, pa to vendarle niso.
Ste tudi vi že kdaj slišali koga reči ali pa sami komentirali: »Uuuu, samo malo, da razmislim, nekje v malih možganih imam shranjeno to informacijo?« S tem bržkone mislimo, da nekje v ozadju, saj tam, če gledamo z vidika velikih možganov, ležijo tudi naši mali možgani oziroma cerebelum. O njih se bomo pogovarjali z zdravnikom, mladim raziskovalcem na Nevrološki kliniki in dolgoletnim članom Slovenskega društva za nevroznanost Matejem Perovnikom. Bodite pripravljeni na šotor, črva, srp, prečne jame in drevo življenja. Se slišimo v četrtek ob 7.35. Pripravlja Mojca Delač.
Možgane na dlani smo doslej že krepko zajeli z odnosi in tudi v tej oddaji bodo rdeča nit. Luka Agrež je socialni delavec in psihodinamski psihoterapevt, sodelavec društva Pojekt-Človek, kjer se ukvarjajo z osebami z izkušnjo zasvojenosti, in tudi programa OMRA, kjer se ukvarjajo z opismenjevanjem na področju duševnega zdravja. In prav to, duševno zdravje, bomo tokrat povezali z odnosi, pandemijo in preizkušnjami vseh vrst za naše možgane. Na potep skoznje vas vabi Mojca Delač.
Ples hormonov, med katerim pride tudi do kakšnega hormonskega trka – tudi tako bi lahko opisali to, česa se bomo lotili v današnji oddaji Možgani na dlani. Šli bomo v porodno sobo in se poglobili v možgane nosečnice, ki rojeva. Sredi noči odteče voda, začnejo se popadki, sledi divja vožnja v porodnišnico. Nato bolečina v porodni sobi in olajšanje, ko se zasliši prvi dojenčkov jok. Tako nekako porod prikazujejo filmi. Kaj pa se dogaja v ozadju, v naših možganih? Odgovorimo v nadaljevanju. Andreja Gradišar je pripravila oddajo, s svojimi izkušnjami se ji bo pridružilo tudi pet mam in dr. Milica Gregorič Kramberger z Nevrološke klinike UKC Ljubljana.
Humor lahko v marsičem zrahlja napetost časa. Smisel zanj je nekaj, kar v možganih tistega, ki ga ustvarja, in tistega, ki ga "sprejema", aktivira cel kup omrežij. Od hihitanja do smeha, zaradi katerega boli trebuh in se solzijo oči. Ga je sploh lahko kdaj preveč? Je humor nekaj, kar je evolucijsko značilno samo za nas, ljudi? O vsem tem v prvoaprilski epizodi, v kateri se resno lotevamo šal. Z dr. Majo Smrdu (Univerza na Primorskem) in prof. dr. Robinom Dunbarjem (Univerza Oxford). Pripravlja Mojca Delač.
V zadnji v seriji Na valovih odnosov se Možgani na dlani skupaj s Frekvenco X odpravljajo na področje odnosov med ljudmi in računalniki/roboti. Kaj nas je zadnje leto naučilo o odnosih med človeško in umetno inteligenco? O tem z nevroznanstvenikom, Jurijem Dreom, in robotičarko, dr. Mašo Jazbec. Epizoda je nastala v okviru serije Na valovih odnosov. Pripravljata jo Luka Hvalc in Mojca Delač.
Na kakšnih preizkušnjah so naši možgani in zakaj smo utrujeni od številnih virtualnih interakcij? Kakšna je vloga umetne inteligence in kje lahko nadgradi človeško?
Tokrat možgane peljemo v ekstremne razmere. Za nekatere so ekstremi že jutranje vstajanje, za druge raziskovanje najvišjih vrhov sveta. Skoraj vedno pa se ekstremi poigrjo z našo cono udobja in varnosti. In pravzaprav smo bili v zadnem letu vsi na nek način - v ekremni situaciji. Kako so naši nevroni omreženi za takšne razmere? In kaj se zgodi, če je adrenalina in stresa preveč? O tem z nevrologom, prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom in alpinistom, kirurgom in gorskim reševalcem, dr. Jurijem Gorjancem. Pripravljata Mojca Delač in Luka Hvalc. Oddaja je del serije Na valovih odnosov - za daljšo epizodo pobrskajte po arhivu ali med podkasti.
Kako in zakaj se odzivamo v ekstremnih razmerah? Kakšni mehanizmi se sprožajo v možganih? Kako je s stresom in kaj v odnose prinese adrenalin?
Zaznavanje obrazov je lastnost, ki se je evolucijsko razvijala s človeštvom in ji je namenjen tudi poseben del naših nevronskih omrežij. O tem smo v naših oddajah že kar nekajkrat govorili. Je po letu dni že kaj več znanega tudi o tem, kaj se zgodi, ko obraze kar naenkrat zakrivajo – maske? Ali to vpliva na odnose med ljudmi, kako so se spremenili naši mehanizmi spoznavanja in prepoznavanja? So se naši možgani privadili mask? Vse to sta se v posebni seriji ob Tednu možganov spraševala Mojca Delač in Luka Hvalc. Možgani na dlani v marcu plujejo Na valovih odnosov. Ob 7.35 za pokušino več in podrobneje pa tudi v posebnem podkastu.
Kako nošnja zaščitnih mask vpliva na odnose med ljudmi, kako so se spremenili naši mehanizmi spoznavanja in prepoznavanja? So se naši možgani privadili mask, se jih bodo tudi odvadili?
Insula na prvi pogled, če pogledamo možgane, ni vidna. Je v globini, "kot nekak otok v prekrivajočem se valovanju možganskih gub", pripoveduje nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Insula je doslej doživela manj pozornosti, mi pa smo jo vzeli pod drobnogled v tokratni epizodi Možganov na dlani, ki že odpira serijo Na valovih odnosov. Pripravlja: Mojca Delač
V zadnji epizodi v mini seriji V omrežjih zvoka smo se posvetili našim glasilkam ter njihovi povezavi z našimi možgani. Prof. dr. Irena Hočever Boltežar, otorinolaringologinja, nas bo odpeljala v svet kompleksnih omrežiij, ki nam omogočajo čudovite stvari, profesor glasbe Matej Jevnišek pa med drugim pojasnil tudi, zakaj je na primer pesmica "Kuža pazi" tako primerna za tiste prve začetke petja in razvijanja glasilk.Oddajo je pripravila Mojca Delač. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V tokratni epizodi, ki bo pod drobnogled znova vzela glasbo, zvok in razvoj možganov, bo sodeloval dr. Brian Rabinovitz. Pravi, da je glasba univerzalno pomembna za vse otroke in da je več razlogov, zakaj si ene skladbe zapomnimo bolj kot druge. Kako pa je v naše dojemanje glasbe vpleteno okolje, v katerem živimo? Tudi to ga med drugim vpraša Mojca Delač v tretjem delu mini serije "V omrežjih zvoka". Oddajo pripravlja Mojca Delač. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V drugi epizodi v ciklu oddaj V omrežjih zvoka se bomo posvetili - uspavankam. Kaj imajo skupnega, zakaj so pomembne in kako vplivajo na razvoj otroka? O tem se bomo pogovarjali s priznano raziskovalko glasbe in možganov dr. Anito Collins, ki smo jo poklicali v Canberro. Ne-zaspano o uspavankah v Možganih na dlani z Mojco Delač ob 7.35 na Prvem! Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V prvi epizodi miniserije V omrežjih zvoka, se bomo potopili v naše glasbene spomine in raziskali, kako se glasba v naših možganih razvija ob govoru oziroma jeziku. Prof. dr. Daniel Műllensiefen (Goldmiths College, University of London) nam bo med drugim pojasnil, kaj imajo naše glasbene sposobnosti s fonološkim zavedanjem, zakaj je zgodnje osnovnošolsko obdobje tako raziskovalno zanimivo in kaj je že pokazala longitudinalna raziskava o kognitivnih sposobnostih in nadarjenosti za glasbo med najstniki. Se slišimo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Doktorica Maša Čater, z Inštituta za fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, je vsestranska možanska navdušenka, ki smo jo v naši oddaji že imeli priložnost spoznati. Tokrat v ospredje postavljamo: stres. Slišali bomo, s katerimi odgovori je že postregla raziskava o posledicah stresa v zgodnjem otroštvu in njegovega vpliva na možgane pri miškah. Zakaj je prav to obdobje tako pomembno? Katere paralele lahko povlečemo s človekom in katere s posledicami kroničnega stresa? Kakšno vlogo in potencial imajo pri tem matične celice? Vse to v oddaji, ki jo je pripravila Mojca Delač.
Doktorica Maša Čater z Inštituta za fiziologijo medicinske fakultete Univerze v Mariboru, je vsestranska navdušenka nad možgani, ki smo jo v naši oddaji že imeli priložnost spoznati. Tokrat v ospredje postavljamo stres. Slišali bomo, s katerimi odgovori je že postregla raziskava o posledicah stresa v zgodnjem otroštvu in njegovem vplivu na možgane pri miškah. Zakaj je prav to obdobje tako pomembno? Katere podobnosti lahko najdemo pri človeku in katere s posledicami kroničnega stresa? Kakšno vlogo in potencial imajo pri tem matične celice? Vse to v oddaji, ki jo je pripravila Mojca Delač.
Sneženje z zvokom bolj težko opišemo, lahko pa si ga predstavljamo, če zapremo oči. Pa škripanje pod nogami in vse kar gre zraven. Gotovo se boste, sploh tisti iz še pred-digitalne dobe spomnili tudi …Sneženja na televizijskem zaslonu. Lahko pa se zgodi, da nam sneži pred očmi tudi, ko snega ni. Klinični izraz za to je aeropsija. Kot pripoveduje prof. dr .Marko Hawlina z Očesne klinike UKC Ljubljana, je vizualni sneg sorazmerno redek pojav, o katerem ni veliko znanstvenih podatkov, zato znanje sloni na poročanju posameznikov, pri katerih se ta sindrom pojavi. Več pa je znanega o fotofobiji, občutljivosti na svetlobo. Pripravlja: Mojca Delač.
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi. Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše. Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Mojca Delač jo je poklicala v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
Ko se koga ali česa ustrašimo, se naše telo zelo hitro odzove. Začnemo se potiti, srce nam razbija. In v hipu se naši možgani odločijo - ali bomo šli v boj ali v beg. Ta stresni odziv nadzoruje možganska struktura, ki ji rečemo - amigdala. Pravzaprav imamo dve, levo in desno, sestavljeni pa sta iz številnih jeder in močno omreženi z različnimi predeli možganov. Ker je bila tako zaposlena v zadnjem letu dni, smo jo v prvi letošnji oddaji vzeli pod drobnogled, in sicer s pomočjo nevrologa, dr. Dejana Georgijeva. Pripravila: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov