Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj visoke temperature pomenijo za naše možgane in kako skrbijo za ohlajanje
Kaj visoke temperature pomenijo za naše možgane in kako skrbijo za ohlajanje
V teh dnevih in tednih marsikje po svetu poročamo o visokih temperaturah, ki so se ponekod približale tudi 50 stopinjam Celzija. Ob tem slišimo tudi opozorila o velikih toplotnih obremenitvah. Kaj pa te visoke zunanje temperature pomenijo za naše možgane? Kako regulirajo temperaturo, se ohlajajo in kako poletna vročina vpliva na naše nevrološke in kognitivne funkcije? Skupaj s prof. dr. Majo Bresjanac (Inštitut za patološko fiziologijo) smo zavili v svet nevronov, ki jim je vroče.
Možgani tesno sodelujejo z ostalim telesom v uravnavanju telesne temperature, ki je ena od kritičnih količin, ki so v telesu uravnavane. Tako kot na primer bazičnost ali kislost telesnih tekočin ali količina vode in soli v telesu.
Predstavljajte si, da želimo sobo ogreti na 25 stopinj Celzija. Če bo v njej 18 stopinj, bomo vključili gretje, če pa bo 35, bomo uporabili hladilne sisteme. Z možgani je podobno. Pri tem, pripoveduje prof. Bresjanac, pri pojasnjevanju uporabljajo model, ki ga je uvedel fiziolog H. T. Hammel. Možgani so pri tem v prispodobi kot termostat v centralni kurjavi:
v področju, ki mu pravimo preoptično področje hipotalamusa obstajajo skupki nevronov, ki so sami občutljivi na temperaturo krvi, ki obliva ta predel, dobijo pa tudi podatke o temperaturi kože in drugih delov telesa. Te informacije integrirajo in primerjajo z neko »nastavitveno točko« in glede na dejansko stanje, zaznano v telesu v danem trenutku, spodbujajo prek povezav z nevroni v možganskem deblu in hrbtenjači in drugod v živčevju, odzive, ki gredo v smeri nastajanja toplote ali pa v zmanjšanju njenega oddajanja
In kakšna je ta “nastavitvena temperatura”, ki služi za izhodišče za naš preoptični del hipotalamusa?
Lahko govorimo o območju nekje med 36,4 in 37,2 stopinje Celzija – med posamezniki se namreč to razlikuje. Tudi pri posameznikih se namreč z različnimi vplivi notranjega in zunanjega okolja ta “normalna” temperatura spreminja.
Pri ohlajanju imamo dve možni strategiji in sicer – vedenjski odziv, kar pomeni, da poskrbimo, da smo v senci, da pijemo dovolj tekočine, uporabljamo pokrivala in se izogibamo prekomernemu telesnemu naporu. Druga možna strategija pa je naš fiziološki odziv.
V telesu toplota ves čas nastaja kot stranski produkt presnove. Velik del tega, kar zagotavlja vzdrževanje normalne telesne temperature je boj za učinkovito odvajanje toplote iz telesa. Pri nizkih temperaturah je pomembno oddajanje toplote s sevanjem, kondukcijo, konvekcijo, pri višjih temperaturah okolja pa vse bolj v ospredje vstopa potenje, ki je pomemben mehanizem za porabljanje toplote, ker porabljamo toploto, da znoj izhlapeva s površine telesa.
Najprej nas ogroža stanje toplotnega izčrpanja, kot pojasnjuje prof. Bresjanac:
pri toplotnem izčrpanju govorimo o tem, da zaradi dehidracije in znižanega perifernega upora pade arterijski tlak. Vrti se nam, začutimo, da smo oslabeli, v najslabšem primeru pa lahko doživimo kratkotrajno izgubo zavesti.
Lahko pa pride tudi do hujšega – to je toplotne kapi
to je življenja ogrožajoče stanje, stanje povišane telesne temperature nad 40 stopinj Celzija z znaki motenega delovanja osrednjega živčevja.
kar lahko vodi v stanje nepovratnih okvar organov in se konča s smrtjo.
Spomnimo se samo na dolgoletno zgodovino savnanja, kjer smo namenoma izpostavljeni visokim temperaturam, kar ima lahko številne blagodejne učinke.
Izkaže se, da so ta občasna ogretja, ki se jim namenoma izpostavimo, koristna za zdravje, za krvožilni sistem, za dobro počutje nasploh.
Zanimiv je tudi podatek, da je vročina (febris) lahko tudi koristna. Za to je bila leta 1927 celo podeljena Nobelova nagrada avstrijskemu fiziologu Jaureggu.
Takrat je poskušal delno uspešno zdraviti nevrosifilis (dementia paralytica), tako da je bolnike injukuliral s plazmodijem, ki je povzročitelj malarije. Ob okužbi z njim bolniki namreč redno razvijejo visoke vročine, povzročitelj sifilisa pa je na visoko vročine zelo občutljiv. Dokazal je torej, da se “klin s klinom” delno lahko izbija, za to dobil Nobelovo nagrado, čeprav je ta metoda zdravljenja sifilisa danes seveda že dolgo v nemilosti.
482 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Kaj visoke temperature pomenijo za naše možgane in kako skrbijo za ohlajanje
Kaj visoke temperature pomenijo za naše možgane in kako skrbijo za ohlajanje
V teh dnevih in tednih marsikje po svetu poročamo o visokih temperaturah, ki so se ponekod približale tudi 50 stopinjam Celzija. Ob tem slišimo tudi opozorila o velikih toplotnih obremenitvah. Kaj pa te visoke zunanje temperature pomenijo za naše možgane? Kako regulirajo temperaturo, se ohlajajo in kako poletna vročina vpliva na naše nevrološke in kognitivne funkcije? Skupaj s prof. dr. Majo Bresjanac (Inštitut za patološko fiziologijo) smo zavili v svet nevronov, ki jim je vroče.
Možgani tesno sodelujejo z ostalim telesom v uravnavanju telesne temperature, ki je ena od kritičnih količin, ki so v telesu uravnavane. Tako kot na primer bazičnost ali kislost telesnih tekočin ali količina vode in soli v telesu.
Predstavljajte si, da želimo sobo ogreti na 25 stopinj Celzija. Če bo v njej 18 stopinj, bomo vključili gretje, če pa bo 35, bomo uporabili hladilne sisteme. Z možgani je podobno. Pri tem, pripoveduje prof. Bresjanac, pri pojasnjevanju uporabljajo model, ki ga je uvedel fiziolog H. T. Hammel. Možgani so pri tem v prispodobi kot termostat v centralni kurjavi:
v področju, ki mu pravimo preoptično področje hipotalamusa obstajajo skupki nevronov, ki so sami občutljivi na temperaturo krvi, ki obliva ta predel, dobijo pa tudi podatke o temperaturi kože in drugih delov telesa. Te informacije integrirajo in primerjajo z neko »nastavitveno točko« in glede na dejansko stanje, zaznano v telesu v danem trenutku, spodbujajo prek povezav z nevroni v možganskem deblu in hrbtenjači in drugod v živčevju, odzive, ki gredo v smeri nastajanja toplote ali pa v zmanjšanju njenega oddajanja
In kakšna je ta “nastavitvena temperatura”, ki služi za izhodišče za naš preoptični del hipotalamusa?
Lahko govorimo o območju nekje med 36,4 in 37,2 stopinje Celzija – med posamezniki se namreč to razlikuje. Tudi pri posameznikih se namreč z različnimi vplivi notranjega in zunanjega okolja ta “normalna” temperatura spreminja.
Pri ohlajanju imamo dve možni strategiji in sicer – vedenjski odziv, kar pomeni, da poskrbimo, da smo v senci, da pijemo dovolj tekočine, uporabljamo pokrivala in se izogibamo prekomernemu telesnemu naporu. Druga možna strategija pa je naš fiziološki odziv.
V telesu toplota ves čas nastaja kot stranski produkt presnove. Velik del tega, kar zagotavlja vzdrževanje normalne telesne temperature je boj za učinkovito odvajanje toplote iz telesa. Pri nizkih temperaturah je pomembno oddajanje toplote s sevanjem, kondukcijo, konvekcijo, pri višjih temperaturah okolja pa vse bolj v ospredje vstopa potenje, ki je pomemben mehanizem za porabljanje toplote, ker porabljamo toploto, da znoj izhlapeva s površine telesa.
Najprej nas ogroža stanje toplotnega izčrpanja, kot pojasnjuje prof. Bresjanac:
pri toplotnem izčrpanju govorimo o tem, da zaradi dehidracije in znižanega perifernega upora pade arterijski tlak. Vrti se nam, začutimo, da smo oslabeli, v najslabšem primeru pa lahko doživimo kratkotrajno izgubo zavesti.
Lahko pa pride tudi do hujšega – to je toplotne kapi
to je življenja ogrožajoče stanje, stanje povišane telesne temperature nad 40 stopinj Celzija z znaki motenega delovanja osrednjega živčevja.
kar lahko vodi v stanje nepovratnih okvar organov in se konča s smrtjo.
Spomnimo se samo na dolgoletno zgodovino savnanja, kjer smo namenoma izpostavljeni visokim temperaturam, kar ima lahko številne blagodejne učinke.
Izkaže se, da so ta občasna ogretja, ki se jim namenoma izpostavimo, koristna za zdravje, za krvožilni sistem, za dobro počutje nasploh.
Zanimiv je tudi podatek, da je vročina (febris) lahko tudi koristna. Za to je bila leta 1927 celo podeljena Nobelova nagrada avstrijskemu fiziologu Jaureggu.
Takrat je poskušal delno uspešno zdraviti nevrosifilis (dementia paralytica), tako da je bolnike injukuliral s plazmodijem, ki je povzročitelj malarije. Ob okužbi z njim bolniki namreč redno razvijejo visoke vročine, povzročitelj sifilisa pa je na visoko vročine zelo občutljiv. Dokazal je torej, da se “klin s klinom” delno lahko izbija, za to dobil Nobelovo nagrado, čeprav je ta metoda zdravljenja sifilisa danes seveda že dolgo v nemilosti.
V Ljubljani te dni poteka 15. mednarodni kongres o energetski presnovi v možganih. Kako naši možgani presnavljajo in porabljajo energijo, kaj se zgodi, ko jim zagodi nevrodegenerativna bolezen, kot je Alzheimerjeva bolezen. O vsem tem se je Mojca Delač pogovarjala z akademikom, prof. dr. Robertom Zorcem, enim od organizatorjev konference.
Prof. dr. Mandar Jog ima zanimivo zgodbo in je eden od najuglednejših kanadskih nevrologov in nevroznanstvenikov. Je pa tudi matematik, ki je svojo študijsko pot pravzaprav začel pri fiziki. Izdal je dve knjigi, ena govori prav o matematični podstati procesiranja informacij v možganih. Bil je osrednji govorec na 40. mednarodnem simpoziju kliničnih nevrofiziologov, ki je potekal v Ljubljani, kamor je prišel drugič in se prijazno odzval tudi na vabilo v naš studio. Čeprav sem ves čas priprav razmišljala o nevrodegenerativnih boleznih in motoriki in o najnovejših dognanjih in spoznanjih, se je pogovor odvil v širše, na trenutke malo filozofske, pa tudi futuristične razsežnosti. Tudi to so naši možgani! Po njih vsak teden radovedno brska Mojca Delač.
Smo v tednu, ko je bilo velikokrat »prvič« in veliko prestopov v novo skupino ljudi, v novo okolje, v nove ureditve. Ne govorim samo o prvošolčkih, o najmlajših možgančkih bi lahko smo in bomo veliko povedali. Tokrat pa avtorico Možganov na dlani, Mojco Delač, predvsem zanimajo tisti, ki jih je 2. septembra dočakal »krst fazanov«, sprejem v 1. letnik srednje šole, ali fazaniranje. Tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je kot drugi pomen ob pojmu fazan pripisano: 'dijak prvega letnika srednje šole: nestrpno smo čakali, da se znebimo vzdevka fazan'. Nekateri pa prav nestrpno čakajo, da se te skupini pridružijo. Da človek ni otok možgani dobro vedo. In da se v odnosu do drugih ljudi v njih marsikaj zgodi, tudi. Kako pa je z različnimi iniciacijami, zakaj so zelo pomemben del naših življenj in kje je njihova meja? Kadar možgane požgečka radovednost o njihovem delovanju v družbi vselej radi v našo povabimo raziskovalko Hano Hawlina z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti. Od glave do peta popisani in porisani, ker je F fazan in ker to tako mora biti?
Živijo, ljubitelji možganov. Ti so aktivni tudi, ko smo mi na počitnicah in tudi z Možgani na dlani ni bilo prav nič drugače. V avgustovskih epizodah smo vstopili v svet motorike, torej gibanja, robotike, nevrofizioterapije in Parkinsonove bolezni, o kateri tudi danes. O motnjah ravnotežja in hoje pri osebah s Parkinsonovo boleznijo ter globoki možganski stimulaciji je na poletni šoli TBrain Boost v Piranu predaval nevrolog, doc. dr. Dejan Georgiev z Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Majhen pokuk v svoje predavanje je dovolil tudi Možganom na dlani in Mojci Delač.
Kako ste kaj prijazni s svojimi možgani to poletje? Ste jim namenili tudi kaj gibanja, seveda takrat, ko jim ni prevroče? Če ste danes zjutraj brez težav vstali in se malo pretegnili ter odkorakali novemu dnevu nasproti, bodite hvaležni za to. Ni samoumevno. Kadar se namreč primeri kakšna športna poškodba ali pa celo nevrološka bolezen, gibanje postane zelo zahtevna naloga, pri kateri sodelujejo tudi nevrofizioterapevti. Pripravlja: Mojca Delač.
V tokratni avgustovski epizodi ne bo manjkalo mladostnega navdiha in znanja, o katerem bomo v prihodnosti zagotovo še slišali! Na poletni šoli TBrain Boost v Piranu smo pred mikrofon povabili Tiso Hodnik in Manco Peskar. Ena pravkar iz tujine, druga tik pred njo, obe pa raziskovalno zagnano na področju motorike in veliki ljubiteljici možganov! Pripravlja Mojca Delač.
Poletje, natančneje druga polovica julija je v Piranu znova prinesla poletno šolo, ki je povezala raziskovalce in praktike s področja človeškega gibanja in motorike. Lani se je zaključil projekt TwinBrain, tokrat pa so v sklopu novega projekta TBrainBoost skušali povezati bazično nevroznanost z industrijo. Mojca Delač se je pogovarjala z vodjo projekta, prof. dr. Urošem Marušičem z ZRS Koper.
V dneh, ko ne manjka sonca, spet kodramo našo radovednost in možgane sprašujemo, kaj ima z njimi vitamin D? Po odgovore se je Mojca Delač odpravila na Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo k prof. dr. Mojci Kržan. Zakaj je vitamin D poseben in ali res deluje tudi nevroprotektivno? Preverimo!
Gotovo ste slišali že vsaj kakšno anekdotično pripoved o tem, kako je nekdo zaradi "hudega gorja posivel čez noč". Kaj o tem že ve (nevro)znanost smo preverili pri prof. dr. Maji Bresjanac z Inštituta za patološko fiziologijo MF UL. Spomnila nas je tudi, zakaj velja tudi v poletnih dneh poskrbeti za zdravo glavo! Pripravlja: Mojca Delač.
Priča smo bili umoru v idiličnem obmorskem letovišču. Kaj se je zares zgodilo, kako zanesljiv je v resnici naš spomin? Že klasične empirične psihološke študije govorijo o potencialni nezanesljivosti očividcev kriminalnih dejanj, zdaj to z raziskavami potrjujejo tudi nevroznanost. Zakaj nas naš spomin tako pogosto vara? Odgovore na to, sta nam pomagala najti nevrolog, predstojnik Katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti, profesor, Dr. Zvezdan Pirtošek in doc. dr. Miha Hafner z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
21. junij je svetovni dan hude nevrodegenerativne bolezni, ki se ji reče Amiotrofična Lateralna Skleroza in o kateri smo v naših oddajah že veliko povedali, vse epizode hrani naš radijski arhiv in še enkrat hvala vsem, ki so pripovedovali o izkušnjah življenja s to boleznijo in zdravljenja. Nekateri ALS poznate tudi kot Lou Gehrigovo bolezen, po igralcu bejzbola, ki so mu jo diagnosticirali v 30ih letih prejšnjega stoletja, morda veste, da je za eno od oblik bolehal Stephen Hawking, ste slišali za bolezen motoričnega nevrona ali pa sodelovali pri polivanju z mrzlo vodo. Vse to je ALS. Mojca Delač vas tudi tokrat vabi, da greste z njo v svet čudovitega organa, ki pa se lahko s posameznikom tudi kruto poigra. Pridružila se ji bosta prof. dr. Albert Ludolph in doc. dr. Blaž Koritnik, ki se oglasi z največjega evropskega kongresa za ALS.
Prof. dr. Dick Swaab je zagotovo eden od najbolj znanih nizozemskih nevroznanstvenikov, ki deluje po vsem svetu, uveljavil pa se je predvsem z raziskavami možganske anatomije in fiziologije in v osemdesetih ustanovil tako imenovano možgansko banko. O vsem tem in tudi odgovoru na vprašanje, ali smo res naši možgani – v nadaljevanju! Pripravlja: Mojca Delač.
V tednu slepih in slabovidnih smo se poglobili v njihov sanjski svet s prof. dr. Ivano Rosenzweig in Tadejem Grumom. Možgani na dlani so v živo na sporedu vsak četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja Mojca Delač.
Pred tednom dni smo se v drugem delu mini serije Možganov na dlani o nevropatološkem delu prof. dr. Mare Popović naučili, da možgani le redko ne pokažejo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Velikokrat pa se kaj v razvoju znanja in razumevanja zgodi tudi po naključju. V tretjem, zadnjem delu, bomo tako na dlan dobili bolezen, ki se je pred desetletji pojavila na otoški državi v Oceaniji in pomembno prispevala k razumevanju prionov, beljakovinskih kužnih delcev. Prof. dr. Mara Popović pa nam bo povedala tudi, kaj, poleg osrednjega živčevja in možganov še zanima nevropatologe in kako v jeseni življenja skrbi za svoje možgane. Na potep nas vabi Mojca Delač.
Kakšne zgodbe odkrivajo možgani? Da jih nosi v srcu, bolj kot na dlani, nam je v prvi epizodi priznala prof. dr. Mara Popović, upokojena nevropatologinja, ki se je skoraj štiri desetletja z njimi ukvarjala tako od blizu, kot le malokdo. V drugi epizodi mini serije nam bo povedala, kdaj so jo možgani presenetili ter tudi, kako so skupaj s kolegi prvi razvozlali vprašanje, s katerim se je pred leti ukvarjal ves svet. Pripravlja: Mojca Delač.
Kako je, ko imaš možgane zares na dlani? Kaj je to možganska sekcija? In kaj vse lahko pozornemu in izurjenemu očesu ali pa pod mikroskopom pove možgansko tkivo? O tem s prof. dr. Maro Popović, ki je 37 let vodila nevropatološko dejavnost pri nas. Zdaj, ko je v pokoju, pa z veseljem pripoveduje o svoji zanimivi življenjski in poklicni poti. In o zgodbah, ki jih pišejo možgani. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat potujemo v svet težke nevrodegenerativne bolezni, ki je k sreči redka, pred leti pa je dobila veliko pozornosti javnosti po zaslugi ene od njenih različic. Bolezen, ki jo imamo tokrat na dlani, nastane zaradi beljakovinskih kužnih delcev, ki jim pravimo prioni, imenuje pa se Creutzfeld- Jakobova bolezen. V zadnjih dveh mesecih so pri nas diagnosticirali tri primere. Po odgovore zavijamo na Nevrološko kliniko, k vodji Centra za kognitivne motnje, dr. Milici Gregorič Kramberger. Pripravlja: Mojca Delač.
V praznično- počitniškem tednu, ko mnogi ustvarjate prekrasne nove spomine, brskamo po zakladnici epizod. Se spomnite kaj ste počeli včeraj? Mnogi boste najbrž prikimali. Kaj pa v četrtek pred štirinajstimi dnevi? Enim mesecem? Šestimi leti? Ja, marsikaj, kar se nam zgodi zbledi in utone v pozabo, obstaja pa tudi peščica posameznikov, pri katerih to ni tako in imajo izrazito dober avtobiografski spomin in se odlično spomnijo vsakega dneva življenja od določenega leta naprej. So nevronska omrežja posameznikov s to sposobnostjo drugačna? Kaj imajo skupnega? In zakaj je pozabljanje včasih koristno?O tako imenovani hipertimeziji se je Mojca Delač pogovarjala z nevrologom prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom.
Prof. Dr. Eling de Bruin ima za sabo zanimivo raziskovalno pot. Najprej se je izšolal za fizioterapevta in se nato, ko je že opravljal to delo, odločil, da ga lokomotorni sistem tako zanima, da si želi nadaljnjega študija na tem področju. Pot ga je zato vodila do raziskovanja človeškega gibanja in Švice, kjer je na tem področju razvil akademsko kariero, deluje namreč na sloviti univerzi ETH v Zürichu in na Institutu Karolinska na Švedskem. Raziskovalno se zlasti ukvarja s preprečevanjem padcev pri starejših, telesni strukturi in razvoju telesnih senzorjev. Pripravlja: Mojca Delač.
Vesna van Midden je mlada raziskovalka na nevrološki kliniki v Ljubljani, na kateri bo kmalu začela tudi specializacijo. V novi epizodi Možganov na dlani bomo dobili vpogled v njeno raziskovanje učinkov neinvazivne elektrostimulacije vagusa, to je 10. možganski živec, ki ga morda poznate tudi kot potepuški živec ali klateža, pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo. Kakšni so rezultati? Kaj to obeta? In kateri bodo naslednji koraki? Veliko vprašanj za radovedne možgane, nanje bo odgovorila Vesna van Midden v pogovoru z Mojco Delač v novi epizodi Možganov na dlani! Avtor: Mojca Delač
Neveljaven email naslov