Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sliši se vabljivo, a ljudje s sindromom prirojene neobčutljivosti na bolečino se spopadajo s številnimi nevarnostmi
Si predstavljate življenje brez bolečine? Večina bi najbrž v hipu in brez pomisleka odgovorila – seveda! Ampak če pomislite še enkrat … Kako bi bilo? Če bi popili vrelo vodo in sploh ničesar čutili, si pri nogometu poškodovali nogo, pa tekli naprej, ali se kako drugače poškodovali? Bolečina je ključna za naše preživetje, saj se zaradi nje izogibamo nevarnim dražljajem. Obstajajo pa tudi posamezniki, ki fizične bolečine v resnici ne čutijo. V tokratni epizodi smo govorili o prirojeni neobčutljivosti na bolečino. Ta zelo redek sindrom raziskuje prof. dr. John Wood, direktor skupine za molekularno nocicepcijo na Wolfsonovemu inštitutu za biomedicinske raziskave na Univerzi UCL v Londonu.
Jasno je, da ima bolečina pomembno vlogo, da nas varuje pred poškodbami. Včeraj sem na primer govoril s klinikom, ki je analiziral veliko število ljudi s sindromom prirojene neobčutljivosti na bolečino, in rekel mi je, da približno 90 odstotkov moških s tem sindromom ne dočaka dvajsetega leta starosti, ker se poškodujejo in na koncu tudi ubijejo. Ženskam gre nekoliko bolje, zaradi bolj previdnega načina življenja. Ampak vse to govori o tem, da se ti ob odsotnosti bolečine lahko zgodi veliko slabega.
Če gremo na izlet v naše periferno živčevje in možgane – kaj se tam dogaja pri ljudeh, ki so neobčutljivi na bolečino?
Po vsem telesu imamo periferne živce in ko se tkivo poškoduje, pošljejo signale našim možganom. Še vedno pravzaprav ne razumemo čisto, kje v možganih pride do teh zaznav bolečine. To je še skrivnost. Če pa uporabimo znana zdravila, recimo ta, ki jih uporabljajo zobozdravniki, da omrtvičijo živce, lahko blokiramo bolečino v vseh razmerah. Ta informacija iz perifernega živčevja je torej tisto, kar se mora zgoditi, da občutimo bolečino. Izkaže se, da je veliko mutacij pri neobčutljivosti za bolečino, povezanih s proteini, ki so prisotni v teh perifernih živcih.
In če se navadno bolečino trudimo omiliti, ali jo pri ljudeh s to sindromom lahko spodbudijo? Se naši možgani lahko naučijo, da boli?
Znanje genetike uporabljamo, da raziskujemo mehanizem. Izkaže se, da imajo ljudje, ki ne čutijo bolečine, močan odziv svojega endogenega opioidnega sistema. V telesu imajo molekule, ki so kot morfij, ki so pri njih zelo aktivne. Zato jim damo zdravilo, ki blokira signaliziranje teh opioidov. To smo recimo naredili pri gospe, ki je po tem lahko občutila nekaj bolečine. To je bilo neverjetno. Ko pa ljudi, ki ne čutijo bolečine, vprašamo, ali bi jo radi čutili, pravijo, čeprav jih skrbi za potomce: »Ne, ne, je že vredu!«
486 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Sliši se vabljivo, a ljudje s sindromom prirojene neobčutljivosti na bolečino se spopadajo s številnimi nevarnostmi
Si predstavljate življenje brez bolečine? Večina bi najbrž v hipu in brez pomisleka odgovorila – seveda! Ampak če pomislite še enkrat … Kako bi bilo? Če bi popili vrelo vodo in sploh ničesar čutili, si pri nogometu poškodovali nogo, pa tekli naprej, ali se kako drugače poškodovali? Bolečina je ključna za naše preživetje, saj se zaradi nje izogibamo nevarnim dražljajem. Obstajajo pa tudi posamezniki, ki fizične bolečine v resnici ne čutijo. V tokratni epizodi smo govorili o prirojeni neobčutljivosti na bolečino. Ta zelo redek sindrom raziskuje prof. dr. John Wood, direktor skupine za molekularno nocicepcijo na Wolfsonovemu inštitutu za biomedicinske raziskave na Univerzi UCL v Londonu.
Jasno je, da ima bolečina pomembno vlogo, da nas varuje pred poškodbami. Včeraj sem na primer govoril s klinikom, ki je analiziral veliko število ljudi s sindromom prirojene neobčutljivosti na bolečino, in rekel mi je, da približno 90 odstotkov moških s tem sindromom ne dočaka dvajsetega leta starosti, ker se poškodujejo in na koncu tudi ubijejo. Ženskam gre nekoliko bolje, zaradi bolj previdnega načina življenja. Ampak vse to govori o tem, da se ti ob odsotnosti bolečine lahko zgodi veliko slabega.
Če gremo na izlet v naše periferno živčevje in možgane – kaj se tam dogaja pri ljudeh, ki so neobčutljivi na bolečino?
Po vsem telesu imamo periferne živce in ko se tkivo poškoduje, pošljejo signale našim možganom. Še vedno pravzaprav ne razumemo čisto, kje v možganih pride do teh zaznav bolečine. To je še skrivnost. Če pa uporabimo znana zdravila, recimo ta, ki jih uporabljajo zobozdravniki, da omrtvičijo živce, lahko blokiramo bolečino v vseh razmerah. Ta informacija iz perifernega živčevja je torej tisto, kar se mora zgoditi, da občutimo bolečino. Izkaže se, da je veliko mutacij pri neobčutljivosti za bolečino, povezanih s proteini, ki so prisotni v teh perifernih živcih.
In če se navadno bolečino trudimo omiliti, ali jo pri ljudeh s to sindromom lahko spodbudijo? Se naši možgani lahko naučijo, da boli?
Znanje genetike uporabljamo, da raziskujemo mehanizem. Izkaže se, da imajo ljudje, ki ne čutijo bolečine, močan odziv svojega endogenega opioidnega sistema. V telesu imajo molekule, ki so kot morfij, ki so pri njih zelo aktivne. Zato jim damo zdravilo, ki blokira signaliziranje teh opioidov. To smo recimo naredili pri gospe, ki je po tem lahko občutila nekaj bolečine. To je bilo neverjetno. Ko pa ljudi, ki ne čutijo bolečine, vprašamo, ali bi jo radi čutili, pravijo, čeprav jih skrbi za potomce: »Ne, ne, je že vredu!«
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Si tudi vi ne predstavljate jutranje rutine brez skodelice kave? Kot nam je povedala prof. dr. Mojca Kržan, predstojnica Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo ljubljanske medicinske fakultete
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Plavanje skupaj s tropskimi ribicami, odkrivanje prostranih puščavskih planjav, vzpon na "vrh sveta" - takšne podobe si radi naslikamo v mislih, ko se pripravljamo na potovanje v oddaljene kraje. A kaj, ko nam zna prve dni na počitniški destinaciji skaliti t. i. jet lag oziroma bolezen časovnih pasov, zaradi katere slabo spimo, smo čez dan utrujeni in imamo na primer prebavne težave. Pojav jet laga bomo raziskali v četrtkovi jutranji oddaji Možgani na dlani. Ne preslišite ob 7:35 na Prvem!
Da so naše živčne celice majhna kompleksna elektrarna - stalno namreč proizvajajo električno aktivnost - smo v oddaji Možgani na dlani že povedali. Tokrat pa zavijamo v malce drugačno smer - ugotavljali bomo, kaj se v možganih dogaja, ko se srečata njihovo električno valovanje in elektrika zunanjega vira, kot sta recimo strela ali električni paralizator. Z nami bo prof. dr. Zvezdan Pirtošek, spec. nevrolog na Kliničnem oddelku za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki. Ne preslišite, na Prvem ob 7:35!
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Tudi vi kdaj sanjarite? Vam misli uidejo na počitnice, v vaše najljubše kraje, k ljudem, v prihodnost, polno priložnosti in sreče? Je sanjarjenje vedno nekaj pozitivnega? Je lahko tudi škodljivo? Zakaj ne gre tako zlahka dajati ‘etiket’ na to naše sanjanje z odprtimi očmi in ali ima sanjarjenje pravzaprav res kaj skupnega s spanjem?
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, okoli pet, šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka? Tokrat svet nevronov raziskuje Špela Šebenik.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Za eholokacijo pri netopirjih ali delfinih ste najbrž že slišali, v tokratnem potepu med nevroni pa bomo raziskovali, koliko je že znanega o tej zmožnosti navigacije in zaznavanja prostorov s pomočjo poslušanja odmevov pri ljudeh? Gre za veščino, ki je zelo uporabna pri slepih osebah, saj si lahko na primer s klikajočimi zvoki iz ust ustvarijo sliko o prostoru. Mojca Delač je poklicala tri raziskovalce eholokacije iz Nemčije, Švedske in Velike Britanije. Veliko radovednosti in dobra mera zvokov, ki jih naši možgani torej lahko interpretirajo v sliko okolja, tudi če ga ne vidimo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ob 8. februarju bodo rdeča nit radijskega jutra knjižnice, zato smo tudi v tokratni epizodi oddaje Možgani na dlani pokukali v našo »možgansko knjižnico«, kot bi lahko rekli spominu. Se spomnite kaj ste počeli včeraj? Mnogi boste najbrž prikimali. Kaj pa v četrtek pred štirinajstimi dnevi? Enim mesecem? Šestimi leti? Ja, marsikaj, kar se nam zgodi zbledi in utone v pozabo, obstaja pa tudi peščica posameznikov, pri katerih to ni tako in imajo izrazito dober avtobiografski spomin in se odlično spomnijo vsakega dneva življenja od določenega leta naprej. O tako imenovani hipertimeziji se je Mojca Delač pogovarjala z nevrologom prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom. So nevronska omrežja posameznikov s to sposobnostjo drugačna? Kaj imajo skupnega? In zakaj je pozabljanje včasih koristno?
Neveljaven email naslov