Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zaznavanje obrazov je za človeka izjemno pomembno, tudi evolucijsko, zato tej sposobnosti možgani namenjajo dobršen del svojih zmogljivosti in omrežij, pripoveduje dr. Eilidh Noyes, kognitivna nevroznanstvenica, ki se ukvarja z raziskovanjem zaznavanja in prepoznavanja obrazov. Identifikacija obrazov in emocij je izjemno pomembna, kaj pa se zgodi, ko obraz zakriva maska? Kako to vpliva na prepoznavanje znanih in kako neznanih obrazov? Kaj to pomeni za forenziko in kaj za naše odnose? To so le nekatera izmed vprašanj, ki si jih bomo zastavili v tokratni epizodi jutranjega potovanja med naše nevrone. V četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Kako nošenje obraznih mask vpliva na človekovo sposobnost prepoznavanja znanih in neznanih obrazov
Zaznavanje obrazov je za človeka izjemno pomembno, tudi evolucijsko, zato tej sposobnosti možgani namenjajo dobršen del svojih zmogljivosti in omrežij, pripoveduje dr. Eilidh Noyes, kognitivna nevroznanstvenica, ki se ukvarja z raziskovanjem zaznavanja in prepoznavanja obrazov. Identifikacija obrazov in emocij je izjemno pomembna, kaj pa se zgodi, ko obraz zakriva maska? Kako to vpliva na prepoznavanje znanih in kako neznanih obrazov? Kaj to pomeni za forenziko in kaj za naše odnose? To so le nekatera izmed vprašanj, ki si jih bomo zastavili v tokratni epizodi jutranjega potovanja med naše nevrone.
V našem laboratoriju še nismo naredili raziskav z maskami, smo pa raziskovali druge preobleke, ki lahko vplivajo a prepoznavanje obrazov. Na tem področju obstaja že kar nekaj literature. Kar moramo pri tem narediti je, da ločimo dve področji prepoznavanja obrazov, in sicer prepoznavanje znanih obrazov – družine, prijateljev, slavnih oseb- in prepoznavanje neznanih obrazov. Če dodamo v zgodbo še maske, se zgodi naslednje. Pri znanih obrazih naši možganih shranijo vse mogoče različice obrazov, z različnimi izrazi, različno osvetljene in tako naprej. Vse te informacije so torej shranjene. Ko pa govorimo o neznanih obrazih je seveda shranjenih informacij, s katerimi lahko primerjamo, veliko manj. Če vzamemo kot primer kontrolo potnih listov, imamo tam le dva obraza -osebe pred nami in sliko na dokumentu. Pri zakritih znanih obrazih nam pri identifikaciji pomagajo številni podatki, ki jih imamo shranjene. Če prepoznavamo obraze družinskih članov in prijateljev, nam navadno to gre brez težav tudi, če nosijo maske. Več izzivov pa imamo z neznanimi obrazi, kjer bi potrebovali informacije o nosu, ustih in tako naprej. To ima lahko pomemben vpliv na področje zaznavanja obrazov in varnosti.
Kaj pa torej tisti ljudje, ki so izjemno dobri pri tem pomnjenju obrazov? Nekatere raziskave kažejo, da naj bi bilo superprepoznavalcev v družbi kakšen odstotek do dva. V nekaterih primerih naj bi bili celo boljši od računalniške tehnologije. A tu je še veliko odprtih vprašanj. Tudi pri obrazih, ki so zakriti.
To je zelo zanimivo vprašanje! Superprepoznavalci obrazov so področje, ki me raziskovalno zelo zanima. Nekaj dognanj iz raziskav kaže na to, da naj bi se pri zaznavanju in prepoznavanju obrazov opirali na podatke, ki jih dobijo iz drugih delov obraza kot ostali ljudje. Ali maske vplivajo na to, trenutno še ne vemo. Nas pa to vsekakor zanima.
Pri tem med možganskimi omrežji posebno vlogo igra predel, ki se mu reče – fuziformni girus. Ampak ni edini, pri prepoznavanju obrazov poteka cel orkester možganskega dogajanja.
Obrazi so evolucijsko za nas zelo pomembni. Ko pogledamo obraz, določimo, kdo ta oseba je. Je nekdo, ki ga poznamo, ali nekdo, ki ga ne. Je to nekdo, ki nam bo pomagal ali nekdo, ki nas ogroža. Z obrazov lahko razberemo emocije. Veliko je torej razlogov, zakaj možgani namenjajo tako velik del svojih zmogljivosti prav prepoznavanju obrazov in razbiranju emocij na njih. Če oboje povežemo z maskami – tudi tu je seveda poleg prepoznavanja obraza pomembno prepoznavanje čustev. Pri tem uporabljamo različne značilnosti obraza. Nasmeh recimo navadno odslikava dobro voljo in vemo, če spet pogledamo evolucijsko, da nam ta oseba ne bo stregla po življenju. Moramo pa se zavedati, da kljub temu, da maska zakriva del obraza, še vedno dobivamo veliko informacij. Eno so oči, drugo je glas, tretje telesna drža. Možgani so zelo dobri v tem, da izkoristijo katerekoli podatke, ki so jim na razpolago. Ko ne moremo videti nosa ali ust bomo uporabili druge informacije, ki nam lahko pomagajo pri identifikaciji in prepoznavanju tega, kako se nekdo počuti.
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Zaznavanje obrazov je za človeka izjemno pomembno, tudi evolucijsko, zato tej sposobnosti možgani namenjajo dobršen del svojih zmogljivosti in omrežij, pripoveduje dr. Eilidh Noyes, kognitivna nevroznanstvenica, ki se ukvarja z raziskovanjem zaznavanja in prepoznavanja obrazov. Identifikacija obrazov in emocij je izjemno pomembna, kaj pa se zgodi, ko obraz zakriva maska? Kako to vpliva na prepoznavanje znanih in kako neznanih obrazov? Kaj to pomeni za forenziko in kaj za naše odnose? To so le nekatera izmed vprašanj, ki si jih bomo zastavili v tokratni epizodi jutranjega potovanja med naše nevrone. V četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Kako nošenje obraznih mask vpliva na človekovo sposobnost prepoznavanja znanih in neznanih obrazov
Zaznavanje obrazov je za človeka izjemno pomembno, tudi evolucijsko, zato tej sposobnosti možgani namenjajo dobršen del svojih zmogljivosti in omrežij, pripoveduje dr. Eilidh Noyes, kognitivna nevroznanstvenica, ki se ukvarja z raziskovanjem zaznavanja in prepoznavanja obrazov. Identifikacija obrazov in emocij je izjemno pomembna, kaj pa se zgodi, ko obraz zakriva maska? Kako to vpliva na prepoznavanje znanih in kako neznanih obrazov? Kaj to pomeni za forenziko in kaj za naše odnose? To so le nekatera izmed vprašanj, ki si jih bomo zastavili v tokratni epizodi jutranjega potovanja med naše nevrone.
V našem laboratoriju še nismo naredili raziskav z maskami, smo pa raziskovali druge preobleke, ki lahko vplivajo a prepoznavanje obrazov. Na tem področju obstaja že kar nekaj literature. Kar moramo pri tem narediti je, da ločimo dve področji prepoznavanja obrazov, in sicer prepoznavanje znanih obrazov – družine, prijateljev, slavnih oseb- in prepoznavanje neznanih obrazov. Če dodamo v zgodbo še maske, se zgodi naslednje. Pri znanih obrazih naši možganih shranijo vse mogoče različice obrazov, z različnimi izrazi, različno osvetljene in tako naprej. Vse te informacije so torej shranjene. Ko pa govorimo o neznanih obrazih je seveda shranjenih informacij, s katerimi lahko primerjamo, veliko manj. Če vzamemo kot primer kontrolo potnih listov, imamo tam le dva obraza -osebe pred nami in sliko na dokumentu. Pri zakritih znanih obrazih nam pri identifikaciji pomagajo številni podatki, ki jih imamo shranjene. Če prepoznavamo obraze družinskih članov in prijateljev, nam navadno to gre brez težav tudi, če nosijo maske. Več izzivov pa imamo z neznanimi obrazi, kjer bi potrebovali informacije o nosu, ustih in tako naprej. To ima lahko pomemben vpliv na področje zaznavanja obrazov in varnosti.
Kaj pa torej tisti ljudje, ki so izjemno dobri pri tem pomnjenju obrazov? Nekatere raziskave kažejo, da naj bi bilo superprepoznavalcev v družbi kakšen odstotek do dva. V nekaterih primerih naj bi bili celo boljši od računalniške tehnologije. A tu je še veliko odprtih vprašanj. Tudi pri obrazih, ki so zakriti.
To je zelo zanimivo vprašanje! Superprepoznavalci obrazov so področje, ki me raziskovalno zelo zanima. Nekaj dognanj iz raziskav kaže na to, da naj bi se pri zaznavanju in prepoznavanju obrazov opirali na podatke, ki jih dobijo iz drugih delov obraza kot ostali ljudje. Ali maske vplivajo na to, trenutno še ne vemo. Nas pa to vsekakor zanima.
Pri tem med možganskimi omrežji posebno vlogo igra predel, ki se mu reče – fuziformni girus. Ampak ni edini, pri prepoznavanju obrazov poteka cel orkester možganskega dogajanja.
Obrazi so evolucijsko za nas zelo pomembni. Ko pogledamo obraz, določimo, kdo ta oseba je. Je nekdo, ki ga poznamo, ali nekdo, ki ga ne. Je to nekdo, ki nam bo pomagal ali nekdo, ki nas ogroža. Z obrazov lahko razberemo emocije. Veliko je torej razlogov, zakaj možgani namenjajo tako velik del svojih zmogljivosti prav prepoznavanju obrazov in razbiranju emocij na njih. Če oboje povežemo z maskami – tudi tu je seveda poleg prepoznavanja obraza pomembno prepoznavanje čustev. Pri tem uporabljamo različne značilnosti obraza. Nasmeh recimo navadno odslikava dobro voljo in vemo, če spet pogledamo evolucijsko, da nam ta oseba ne bo stregla po življenju. Moramo pa se zavedati, da kljub temu, da maska zakriva del obraza, še vedno dobivamo veliko informacij. Eno so oči, drugo je glas, tretje telesna drža. Možgani so zelo dobri v tem, da izkoristijo katerekoli podatke, ki so jim na razpolago. Ko ne moremo videti nosa ali ust bomo uporabili druge informacije, ki nam lahko pomagajo pri identifikaciji in prepoznavanju tega, kako se nekdo počuti.
Ekipa raziskovalcev v Združenem Kraljestvu je razvila novo napravo, ki s pomočjo tehnologije svetlobnih valov meri aktivnosti v dojenčkovih možganih. Naprava naj bi ponudila najbolj celostno sliko dogajanja v nevronskih omrežjih najmlajših. Predstavljajte si, da bi res dobro razumeli, kaj se dogaja pri poslušanju, gledanju in drugih kognitivnih nalogah. Ali pa razumeli kaj se dogaja v možganih otrok z avtizmom, disleksijo in podobno. Za dobro jutro kličemo v Cambridge, kjer deluje dr. Liam Collins Jones, prvi avtor študije. Pripravlja: Mojca Delač.
Vsem se je že zgodilo, da smo kdaj v življenju padli. Pravzaprav se življenje začne z mnogo padci. A mnogo usodnejši so tisti, ki si nam primerijo v jeseni življenja. Kaj vpliva na to, da večkrat pademo? In kako lahko s pomočjo treninga in poglobljenega razumevanja teh mehanizmov pripomoremo k boljšemu ravnotežju in kvalitetnejši starosti? O tem se v aktualni epizodi Mojca Delač pogovarja z dr. Michaelom Schwenckom z Univerze Konstanz v Nemčiji.
Prof. Sir John Hardy je največkrat citirani britanski raziskovalec na področju Alzheimerjeve bolezni. Poleg viteškega naslova in članstva v britanski kraljevi družbi, je tudi dobitnik priznanja Breaktrough Prize in pa prestižne nagrade The Brain Prize za izreden doprinos k nevroznanosti. Pretekli teden je bil osrednji govorec na mednarodni nevroznanstveni konferenci v Ljubljani, tudi o tem pa več v nadaljevanju, ko povemo, v čem je njegovo delo in izsledki tako prebojno. Avtorica oddaje in prevod: Mojca Delač. Lektura: Saša Grčman. Bral: Matej Rus. (To je posebna, daljša različica oddaje)
V Ljubljani te dni poteka 15. mednarodni kongres o energetski presnovi v možganih. Kako naši možgani presnavljajo in porabljajo energijo, kaj se zgodi, ko jim zagodi nevrodegenerativna bolezen, kot je Alzheimerjeva bolezen. O vsem tem se je Mojca Delač pogovarjala z akademikom, prof. dr. Robertom Zorcem, enim od organizatorjev konference.
Prof. dr. Mandar Jog ima zanimivo zgodbo in je eden od najuglednejših kanadskih nevrologov in nevroznanstvenikov. Je pa tudi matematik, ki je svojo študijsko pot pravzaprav začel pri fiziki. Izdal je dve knjigi, ena govori prav o matematični podstati procesiranja informacij v možganih. Bil je osrednji govorec na 40. mednarodnem simpoziju kliničnih nevrofiziologov, ki je potekal v Ljubljani, kamor je prišel drugič in se prijazno odzval tudi na vabilo v naš studio. Čeprav sem ves čas priprav razmišljala o nevrodegenerativnih boleznih in motoriki in o najnovejših dognanjih in spoznanjih, se je pogovor odvil v širše, na trenutke malo filozofske, pa tudi futuristične razsežnosti. Tudi to so naši možgani! Po njih vsak teden radovedno brska Mojca Delač.
Smo v tednu, ko je bilo velikokrat »prvič« in veliko prestopov v novo skupino ljudi, v novo okolje, v nove ureditve. Ne govorim samo o prvošolčkih, o najmlajših možgančkih bi lahko smo in bomo veliko povedali. Tokrat pa avtorico Možganov na dlani, Mojco Delač, predvsem zanimajo tisti, ki jih je 2. septembra dočakal »krst fazanov«, sprejem v 1. letnik srednje šole, ali fazaniranje. Tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je kot drugi pomen ob pojmu fazan pripisano: 'dijak prvega letnika srednje šole: nestrpno smo čakali, da se znebimo vzdevka fazan'. Nekateri pa prav nestrpno čakajo, da se te skupini pridružijo. Da človek ni otok možgani dobro vedo. In da se v odnosu do drugih ljudi v njih marsikaj zgodi, tudi. Kako pa je z različnimi iniciacijami, zakaj so zelo pomemben del naših življenj in kje je njihova meja? Kadar možgane požgečka radovednost o njihovem delovanju v družbi vselej radi v našo povabimo raziskovalko Hano Hawlina z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti. Od glave do peta popisani in porisani, ker je F fazan in ker to tako mora biti?
Živijo, ljubitelji možganov. Ti so aktivni tudi, ko smo mi na počitnicah in tudi z Možgani na dlani ni bilo prav nič drugače. V avgustovskih epizodah smo vstopili v svet motorike, torej gibanja, robotike, nevrofizioterapije in Parkinsonove bolezni, o kateri tudi danes. O motnjah ravnotežja in hoje pri osebah s Parkinsonovo boleznijo ter globoki možganski stimulaciji je na poletni šoli TBrain Boost v Piranu predaval nevrolog, doc. dr. Dejan Georgiev z Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Majhen pokuk v svoje predavanje je dovolil tudi Možganom na dlani in Mojci Delač.
Kako ste kaj prijazni s svojimi možgani to poletje? Ste jim namenili tudi kaj gibanja, seveda takrat, ko jim ni prevroče? Če ste danes zjutraj brez težav vstali in se malo pretegnili ter odkorakali novemu dnevu nasproti, bodite hvaležni za to. Ni samoumevno. Kadar se namreč primeri kakšna športna poškodba ali pa celo nevrološka bolezen, gibanje postane zelo zahtevna naloga, pri kateri sodelujejo tudi nevrofizioterapevti. Pripravlja: Mojca Delač.
V tokratni avgustovski epizodi ne bo manjkalo mladostnega navdiha in znanja, o katerem bomo v prihodnosti zagotovo še slišali! Na poletni šoli TBrain Boost v Piranu smo pred mikrofon povabili Tiso Hodnik in Manco Peskar. Ena pravkar iz tujine, druga tik pred njo, obe pa raziskovalno zagnano na področju motorike in veliki ljubiteljici možganov! Pripravlja Mojca Delač.
Poletje, natančneje druga polovica julija je v Piranu znova prinesla poletno šolo, ki je povezala raziskovalce in praktike s področja človeškega gibanja in motorike. Lani se je zaključil projekt TwinBrain, tokrat pa so v sklopu novega projekta TBrainBoost skušali povezati bazično nevroznanost z industrijo. Mojca Delač se je pogovarjala z vodjo projekta, prof. dr. Urošem Marušičem z ZRS Koper.
V dneh, ko ne manjka sonca, spet kodramo našo radovednost in možgane sprašujemo, kaj ima z njimi vitamin D? Po odgovore se je Mojca Delač odpravila na Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo k prof. dr. Mojci Kržan. Zakaj je vitamin D poseben in ali res deluje tudi nevroprotektivno? Preverimo!
Gotovo ste slišali že vsaj kakšno anekdotično pripoved o tem, kako je nekdo zaradi "hudega gorja posivel čez noč". Kaj o tem že ve (nevro)znanost smo preverili pri prof. dr. Maji Bresjanac z Inštituta za patološko fiziologijo MF UL. Spomnila nas je tudi, zakaj velja tudi v poletnih dneh poskrbeti za zdravo glavo! Pripravlja: Mojca Delač.
Priča smo bili umoru v idiličnem obmorskem letovišču. Kaj se je zares zgodilo, kako zanesljiv je v resnici naš spomin? Že klasične empirične psihološke študije govorijo o potencialni nezanesljivosti očividcev kriminalnih dejanj, zdaj to z raziskavami potrjujejo tudi nevroznanost. Zakaj nas naš spomin tako pogosto vara? Odgovore na to, sta nam pomagala najti nevrolog, predstojnik Katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti, profesor, Dr. Zvezdan Pirtošek in doc. dr. Miha Hafner z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
21. junij je svetovni dan hude nevrodegenerativne bolezni, ki se ji reče Amiotrofična Lateralna Skleroza in o kateri smo v naših oddajah že veliko povedali, vse epizode hrani naš radijski arhiv in še enkrat hvala vsem, ki so pripovedovali o izkušnjah življenja s to boleznijo in zdravljenja. Nekateri ALS poznate tudi kot Lou Gehrigovo bolezen, po igralcu bejzbola, ki so mu jo diagnosticirali v 30ih letih prejšnjega stoletja, morda veste, da je za eno od oblik bolehal Stephen Hawking, ste slišali za bolezen motoričnega nevrona ali pa sodelovali pri polivanju z mrzlo vodo. Vse to je ALS. Mojca Delač vas tudi tokrat vabi, da greste z njo v svet čudovitega organa, ki pa se lahko s posameznikom tudi kruto poigra. Pridružila se ji bosta prof. dr. Albert Ludolph in doc. dr. Blaž Koritnik, ki se oglasi z največjega evropskega kongresa za ALS.
Prof. dr. Dick Swaab je zagotovo eden od najbolj znanih nizozemskih nevroznanstvenikov, ki deluje po vsem svetu, uveljavil pa se je predvsem z raziskavami možganske anatomije in fiziologije in v osemdesetih ustanovil tako imenovano možgansko banko. O vsem tem in tudi odgovoru na vprašanje, ali smo res naši možgani – v nadaljevanju! Pripravlja: Mojca Delač.
V tednu slepih in slabovidnih smo se poglobili v njihov sanjski svet s prof. dr. Ivano Rosenzweig in Tadejem Grumom. Možgani na dlani so v živo na sporedu vsak četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja Mojca Delač.
Pred tednom dni smo se v drugem delu mini serije Možganov na dlani o nevropatološkem delu prof. dr. Mare Popović naučili, da možgani le redko ne pokažejo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Velikokrat pa se kaj v razvoju znanja in razumevanja zgodi tudi po naključju. V tretjem, zadnjem delu, bomo tako na dlan dobili bolezen, ki se je pred desetletji pojavila na otoški državi v Oceaniji in pomembno prispevala k razumevanju prionov, beljakovinskih kužnih delcev. Prof. dr. Mara Popović pa nam bo povedala tudi, kaj, poleg osrednjega živčevja in možganov še zanima nevropatologe in kako v jeseni življenja skrbi za svoje možgane. Na potep nas vabi Mojca Delač.
Kakšne zgodbe odkrivajo možgani? Da jih nosi v srcu, bolj kot na dlani, nam je v prvi epizodi priznala prof. dr. Mara Popović, upokojena nevropatologinja, ki se je skoraj štiri desetletja z njimi ukvarjala tako od blizu, kot le malokdo. V drugi epizodi mini serije nam bo povedala, kdaj so jo možgani presenetili ter tudi, kako so skupaj s kolegi prvi razvozlali vprašanje, s katerim se je pred leti ukvarjal ves svet. Pripravlja: Mojca Delač.
Kako je, ko imaš možgane zares na dlani? Kaj je to možganska sekcija? In kaj vse lahko pozornemu in izurjenemu očesu ali pa pod mikroskopom pove možgansko tkivo? O tem s prof. dr. Maro Popović, ki je 37 let vodila nevropatološko dejavnost pri nas. Zdaj, ko je v pokoju, pa z veseljem pripoveduje o svoji zanimivi življenjski in poklicni poti. In o zgodbah, ki jih pišejo možgani. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat potujemo v svet težke nevrodegenerativne bolezni, ki je k sreči redka, pred leti pa je dobila veliko pozornosti javnosti po zaslugi ene od njenih različic. Bolezen, ki jo imamo tokrat na dlani, nastane zaradi beljakovinskih kužnih delcev, ki jim pravimo prioni, imenuje pa se Creutzfeld- Jakobova bolezen. V zadnjih dveh mesecih so pri nas diagnosticirali tri primere. Po odgovore zavijamo na Nevrološko kliniko, k vodji Centra za kognitivne motnje, dr. Milici Gregorič Kramberger. Pripravlja: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov