Tokrat načenjamo temo, ki je v tednih samoizolacije zorela iz tedna v teden – Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nekoga pogrešamo? Zakaj nam je tako težko, ko smo ločeni od ljubih ljudi? Videoklici kaj pomagajo? In kako je bilo v časih, ko jih še ni bilo? Psihiatrinja, izr. prof. dr. Maja Rus Makovec gre tokrat z nami na potep med nevrone, ki jim je hudo, ko ob nas ni ljudi, ki nam veliko pomenijo. Kot bomo slišali, nas možgani sicer spravijo v stisko, a iz nje tudi rešijo! Se slišimo ob 7.35 v četrtkovem jutru. Če vas ne bo, vas bomo pogrešali! Pripravlja: Mojca Delač.

O tem se pogovarjamo s psihiatrinjo prof. dr. Majo Rus Makovec

Pogrešanje je v zgodovini napisalo že mnogo žalostnih pesmi in zgodb o hrepenenju in obupu, pa tudi pričakovanju in sanjarjenju.

Naši možgani so narejeni za to, da se povezujemo z drugimi.

Evolucija pa je morala poskrbeti tudi za to, da mi zdržimo, ko koga, ki ga imamo radi in smo nanj navezali, ni.

Marsikdo med nami je v teh tednih izkusil kako je, ko ob nas ni ljudi, ki jih imamo najrajši. Kaj se torej dogaja z našimi možgani, ko nekoga pogrešamo? Na potep v svet nevronov smo tokrat povabili izr. prof. dr. Majo Rus Makovec: 

To, da smo odrasli ljudje kdaj sami, da po nekom hrepenimo in si želimo z njim biti je emocija, ki pokaže, da smo čustveno in socialno odzivni. Če tega hrepenenja in bolečine, ko ne morem biti z nekom, ki ga imamo radi, ki me pomirja, uravnava, če tega ne morem zdržat ali počakat je nekaj narobe z menoj, sem duševno manj stabilen ali pa če sem preveč dober v tem,   da nikogar ne potrebujem, imam morda nekaj potez avtizma ali pa elemente shizoidnosti, da so nam ljudje manj potrebni.

Sogovornica razloži tudi, kako je s tem pri otrocih in najstnikih, kako lahko našim možganom pomagamo, da jim je lažje in kako so se s pogrešanjem srečevali v časih, ko ni bilo različnih digitalnih povezav.

Mislim, da je hrepeneti po nekom kaže našo človečnost, naš potencial in vendarle se pričakuje, da smo to sposobni tudi zdržati.