Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Občina Vitanje je ena manjših slovenskih občin na obronkih zahodnega dela Pohorja.
V zadnjem desetletju se o Vitanju najpogosteje govori v povezavi s Kulturnim središčem evropskih vesoljskih tehnologij oziroma Noordung centrom. A to še zdaleč ni edini razlog za obisk kraja, kjer so ponosni, da so trške pravice dobili že pred več kot 700 leti. Dva gradova, pet cerkva, »fejsbuk štenge«, Dantejev pekel, Beškovnikova kašča in preužitkarska koča ter zvoki ročno izdelanih godal so razlogi, ki so nas potegnili na pot.
Lokalna vodnica in učiteljica slovenščine Petra Bukovec Mauh mi za uvod razkrije, da imajo Vitanje kot relativno majhen kraj kar 5 cerkva in da so nekoč imeli nemško in slovensko šolo ter da naj bi po prvotnih načrtih semkaj prisopihal tudi vlak.
Raketni inženir, pionir kozmonavtike in vesoljskih poletov Herman Potočnik Noordung je ime, ki je Vitanju dalo svetovljanski pridih.
Po pripovedovanjih se naj bi Herman kot otrok igral ob reki Hudinji z vodnimi koleščki, in to ga je pozneje domnevno navdihnilo pri izdelavi vesoljskega bivalnega kolesa.
Nad Vitanjem, na nadmorski višini okoli 800 metrov, se nahaja pravi etnološki zaklad. Milan Hrovat iz Kulturno turističnega društva Sveti Vid me popelje po Beškovnikovi domačiji. Lepo in avtentično ohranjeno preužitkarsko kočo so v preteklosti želi odkupiti in preseliti v Avstrijo, a se na srečo to ni zgodilo. V enem izmed njenih prostorov pa spoznamo še eno nekdaj razširjeno dejavnost na Pohorju, ki pa je šla malo onkraj zakona.
Na tem področju so nekdaj nabirali mravljinčja jajca, to je bilo sicer prepovedano in so preganjali, tveganje pa je po drugi strani prinašalo dober zaslužek.
Le kako bi se godilo nabiralcu mravljinčjih jajc, če bi ga ujeli v 14. stoletju ter odpeljali v znameniti vitanjski trški dvorec, ki je kot pravi župan Slavko Vetrih, imel največji vpliv pred sedemsto leti.
V tem dvorcu se je v 14. in 15. stoletju vršilo krvno sodstvo za območje približno polovico današnje Slovenije. Tu se je začel tudi proces proti Veroniki Deseniški.
Prenekatera ljubezn se konča tudi nesrečno, v Vitanju dokaz za to najdete v Dantejevem peklu, ki se nahaja v nadvse romantični dolinici Žimpred. Osmošolec Adam Mauh mi pokaže markacijo za Vodno učno pot, ki so jih na terenu risali učenci tamkajšnje osnovne šole. Nato pa me popelje še do Dantejevega pekla.
Dantejev pekel je 5 metrov visok slap, nad to dolino je bil nekdaj most, ki je povezoval Stari in Novi grad. Še posebej čarobno je pozimi, ko kapljice vode zmrzujejo in se delajo ledene sveče.
Zakaj Dantejev pekel in kaj se je zgodilo z mostom, pa boste izvedeli ob poslušanju reportaže NaPOTki.
V Vitanju so zelo ponosni tudi na Holcarijo- olcarija, ki poteka vsako poletje že vse od leta 1987. Z njo je tesno povezan Jože Jeseničnik, predsednik Društva upokojencev Vitanje.
Pri nas gozdarjem rečemo "olcarji", da pa bi vendarle zvenelo malo bolj "slovensko", smo rekli naj bo prireditev "holcarija"
Z lesom pa živi tudi izdelovalec godal Pavel Skaza, ki poudarja, da pri svojem delu uporablja les iz bližnje okolice.
Smreka je iz Rakovca, javor pa iz Konjiške gore in iz Kozjaka. Les mora odležati, javor vsaj 10 let, smreka vsaj 8 let.
Občina Vitanje je ena manjših slovenskih občin na obronkih zahodnega dela Pohorja.
V zadnjem desetletju se o Vitanju najpogosteje govori v povezavi s Kulturnim središčem evropskih vesoljskih tehnologij oziroma Noordung centrom. A to še zdaleč ni edini razlog za obisk kraja, kjer so ponosni, da so trške pravice dobili že pred več kot 700 leti. Dva gradova, pet cerkva, »fejsbuk štenge«, Dantejev pekel, Beškovnikova kašča in preužitkarska koča ter zvoki ročno izdelanih godal so razlogi, ki so nas potegnili na pot.
Lokalna vodnica in učiteljica slovenščine Petra Bukovec Mauh mi za uvod razkrije, da imajo Vitanje kot relativno majhen kraj kar 5 cerkva in da so nekoč imeli nemško in slovensko šolo ter da naj bi po prvotnih načrtih semkaj prisopihal tudi vlak.
Raketni inženir, pionir kozmonavtike in vesoljskih poletov Herman Potočnik Noordung je ime, ki je Vitanju dalo svetovljanski pridih.
Po pripovedovanjih se naj bi Herman kot otrok igral ob reki Hudinji z vodnimi koleščki, in to ga je pozneje domnevno navdihnilo pri izdelavi vesoljskega bivalnega kolesa.
Nad Vitanjem, na nadmorski višini okoli 800 metrov, se nahaja pravi etnološki zaklad. Milan Hrovat iz Kulturno turističnega društva Sveti Vid me popelje po Beškovnikovi domačiji. Lepo in avtentično ohranjeno preužitkarsko kočo so v preteklosti želi odkupiti in preseliti v Avstrijo, a se na srečo to ni zgodilo. V enem izmed njenih prostorov pa spoznamo še eno nekdaj razširjeno dejavnost na Pohorju, ki pa je šla malo onkraj zakona.
Na tem področju so nekdaj nabirali mravljinčja jajca, to je bilo sicer prepovedano in so preganjali, tveganje pa je po drugi strani prinašalo dober zaslužek.
Le kako bi se godilo nabiralcu mravljinčjih jajc, če bi ga ujeli v 14. stoletju ter odpeljali v znameniti vitanjski trški dvorec, ki je kot pravi župan Slavko Vetrih, imel največji vpliv pred sedemsto leti.
V tem dvorcu se je v 14. in 15. stoletju vršilo krvno sodstvo za območje približno polovico današnje Slovenije. Tu se je začel tudi proces proti Veroniki Deseniški.
Prenekatera ljubezn se konča tudi nesrečno, v Vitanju dokaz za to najdete v Dantejevem peklu, ki se nahaja v nadvse romantični dolinici Žimpred. Osmošolec Adam Mauh mi pokaže markacijo za Vodno učno pot, ki so jih na terenu risali učenci tamkajšnje osnovne šole. Nato pa me popelje še do Dantejevega pekla.
Dantejev pekel je 5 metrov visok slap, nad to dolino je bil nekdaj most, ki je povezoval Stari in Novi grad. Še posebej čarobno je pozimi, ko kapljice vode zmrzujejo in se delajo ledene sveče.
Zakaj Dantejev pekel in kaj se je zgodilo z mostom, pa boste izvedeli ob poslušanju reportaže NaPOTki.
V Vitanju so zelo ponosni tudi na Holcarijo- olcarija, ki poteka vsako poletje že vse od leta 1987. Z njo je tesno povezan Jože Jeseničnik, predsednik Društva upokojencev Vitanje.
Pri nas gozdarjem rečemo "olcarji", da pa bi vendarle zvenelo malo bolj "slovensko", smo rekli naj bo prireditev "holcarija"
Z lesom pa živi tudi izdelovalec godal Pavel Skaza, ki poudarja, da pri svojem delu uporablja les iz bližnje okolice.
Smreka je iz Rakovca, javor pa iz Konjiške gore in iz Kozjaka. Les mora odležati, javor vsaj 10 let, smreka vsaj 8 let.
V Napotkih se tokrat odpravljamo na Mrzlico, ki že s svojim imenom nakazuje na to, kako mrzlo je lahko tam. Čeprav gre za sredogorski vrh, ki je del Zasavskega hribovja, tam plazovi in zameti snega, sicer bolj značilni za visokogorje, niso nič nenavadnega. In kot taka je pričakala tudi Aleša Ogrina.
Čeprav okrog nas snega ni več veliko, pa ga bomo vseeno nekaj prinesli v naPOTke. To sezono smo odeli v zimska imena. Za tokratno oddajo je Tina Lamovšek odšla proti Snežniku. foto: Mario Žnidaršič (z dovoljenjem TIC Snežnik)
Marsikje smo že bili, ampak v Brlogu in v Kotlu pa še ne. Ob številnih križih in težavah, kako bi prišel tja, se je avtor tokratnih NaPotkov Jure K. Čokl spomnil Ščurkov, kjer smo v NaPotkih že bili. In če je Danijela Gruden, predsednica Turističnega društva Turjak vedela za Ščurke, je pomislil, bo vedela tudi za Brlog in Kotel. Res je bilo tako in kmalu sta se odpeljala proti Brlogu in nato še v Kotel. »Kaj pa, če se izgubiva?« Pomislek, ki je bil več kot na mestu. Zakaj? Zato, ker vam v tem primeru ne bi mogel pomagati niti sistem za satelitsko navigacijo.
Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.
Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.
Leksikon slovenskih krajevnih imen pravi, da imamo v Sloveniji vsaj 7 krajev z imenom Podpeč. Darja Pograjc se je odpravila v Podpeč, ki se nahaja v občini Brezovica, in pri domačinih preverila, kaj je treba o tem kraju vedeti in česa ne smete izpustiti, če se tja odpravite na izlet. V tretjih zimskih Napotkih razkrije tudi, da se boste domačinom zamerili, če se boste odpravili do »Podpeškega jezera«. Raje recite, da greste do »jezera pri Podpeči«. Tako se boste izmuznili marsikateri dvignjeni obrvi ali namrščenemu pogledu. V Napotkih izveste, zakaj.
Od vseh okoliških zaselkov je prav Mrzla Planina v občini Sevnica, ki obsega približno 6,7 km2 površine, najbolj razpotegnjena, razgibana in redko poseljena. Na kvadratnem kilometru živi približno 17 prebivalcev. Blizu je Bohor – najbolj priljubljena izletniška točka Posavskega hribovja, zato ravno čez Mrzlo Planino na vzhodni strani tega pogorja poteka več pohodniških poti.
V hribovju, ki se med Idrijo in Žirmi vleče od Cerknega proti Logatcu, poteka razvodje med Idrijco in Poljansko Soro, torej med Jadranskim in Črnim morjem. Križišče cest z gorenjske in primorske strani je Ledinsko razpotje – od tam pa v Ledine pelje le dva kilometra dolga cesta. Z malo besedne igre in domišljije so Ledine legitimen kandidat naše zimske edicije naPOTkov. Čeprav gre za ime, s katerim opisujemo neobdelano zemljo, se v njem skriva beseda »led«, tri kilometre stran in nekaj metrov višje pa leži tudi Mrzli Vrh. Več kot dovolj razlogov, da se odpravimo na pot …
Viadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji. Podrobneje v oddaji Napotki, ki jo je pripravil Marko Rozman.
V tokratnih naPOTkih se bomo odpravili v kraj, kjer se domačini radi pošalijo, da imajo - tako kot Ljubljančani - tudi oni Tromostovje. V Solkanu se čez Sočo namreč pnejo trije mostovi: brv, ki po dolgem času ponovno povezuje Slovenijo in Italijo, cestni most čez Sočo iz leta 1985 in seveda svetovno znan železniški kamniti most čez Sočo. In prav slednjega bomo spoznali v prihodnjih minutah, saj je to železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu. Čeprav gre za gospodarski objekt, po katerem še danes peljejo vlaki, pa mu nihče že od samega začetka ne more oporekati tudi arhitektonske in estetske vrednosti.
Čez Sočo se v Solkanu ne pne le kamniti železniški most z največjim kamnitim lokom na vsetu. Najprej je slovensko in italijansko deželo povezovala brv čez reko Sočo. O tem prvem mostu, ki zdaj ponovno povezuje oba bregova reke (le za pešče, kmalu tudi za kolesarje), sta več povedala Brane Belingar in Andrej Černe.
Svoje spomine na dogajanje ob in na kamnitem Solkanskem mostu iz časov med in po drugi svetovni vojni je z nami delil Andrej Černe.
Na Ptuju preko Drave mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let vse od časa Rimljanov. Trenutno v mesto vodijo štirje mostovi. Dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo/zgodovino, ki jo je mogoče najti tudi na spletnem portalu slovenskih knjižnic Kamra z naslovom Drobci iz življenja ptujskih mostov. Njihovo zgodovino je odkrivala Gabrijela Milošič.
Z NaPOTki bomo danes odkrivali sledove slovenske vinske tradicije tam, kjer jih morda sploh ne bi pričakovali. Ali verjamete, da so nekoč vinsko trto gojili nad meglami slabih 3 km oddaljenega ljubljanskega barja? Vas Vino je dandanes naselje, ki ga tvori 52 stanovanjskih hiš in leži v severnem delu Turjaške pokrajine, na strmem zahodnem pobočju Vinjega hriba, ki se vzpenja zahodno nad Grosupeljsko kotlino. Zakaj so kraj nekoč imenovali Weingarten in pozneje Weindorff? So grofje Turjaški v Vino nekoč res imeli kamnito vinsko klet? Katere sorte so pridelovali in kaj danes ponujajo vaške brajde častitljive starosti? Ob raziskovanju vinske preteklosti, pa so NaPOTki odkrili še zanimivo stavbarsko dediščino, imeniten sakralni spomenik in izvedeli za legendo o zlatem teletu. Na Vino se je odpravil Bojan Leskovec.
Mostovi povezujejo ljudi - to frazo pogosto uporabljajo tudi naši in tuji politiki. A v resnici ni vedno tako, če na zadevo gledamo z zgodovinske distance in upoštevamo dejstvo, da lahko včasih tudi podrti mostovi pomenijo korak k svobodi. Vse to in še marsikaj pomeni tudi stari ali glavni most v Mariboru, čez katerega so se sprehodili tudi Adolf Hitler, Josip Broz – Tito in Jure K. Čokl.
Kamniti most v Škofji Loki je najstarejši ohranjen most na Slovenskem, ki sodi celo med najstarejše srednjeveške kamnite mostove v Evropi. Zgrajen je bil v sredini 14. stoletja kot masivna enoločna kamnita konstrukcija. Lok je pravilne polkrožne oblike, grajen iz pravilno klesanih kamnov, razpon loka je 12,80 metra, razpon kamnitega ločnega zidu 3,63 metra, širina pohodne in vozne površine skupaj pa dobrih 6 metrov. Najtrdnejši loški most je izjemen primer srednjeveškega graditeljstva in konstruiranja mostov, trdno pa je zasidran tudi v zavesti Ločanov, saj jih spremlja že od otroštva prevdsem zaradi živega izročila loških legend in zbirke pripovedk z naslovom »Kamniti most« Lojzeta Zupanca. »Kap'cinarsk' most«, če uporabimo poimenovanje domačinov, ima za slednje poseben pomen, zanimiva pa je tudi njegova zgodovina.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Za Borovniški viadukt, na katerega danes spominja edini ohranjeni steber sredi Borovnice, ste najverjetneje že velikokrat slišali. Je pa verjetno precej manj tistih, ki spoznate njegovega manjšega in pogosto prezrtega brata, ki se imenuje Jelenov viadukt. Če ob prihodu v Borovnico niste pozorni, ga lahko hitro spregledate. Darja Pograjc v Napotkih pove, kam se morate ozreti, da ga ne zgrešite.
Če bi vas vprašali, ali si želite ogledati Napoleonov most, bi bilo na mesto vprašanje 'Katerega pa?' Namreč, v Sloveniji obstaja več kot eden. Tina Lamovšek se je odpravila v zahodni del države.
5. sezono radijskih naPOTki reportaž bomo posvetili nekaterim mostovom v Sloveniji. Začenjamo s Kandijskim mostom, ki z edinstveno železno konstrukcijo predstavlja pomembno tehnično dediščino dolenjske prestolnice.
Neveljaven email naslov
