Pred dvema tednoma je umrl slovenski slikar, grafik in kipar Vladimir Makuc, star enaindevetdeset let. Rodil se je v Solkanu pri Gorici. Doštudiral je na ljubljanski likovni akademiji, po diplomi pa opravil še specialko za restavratorstvo. Četrt stoletja se je posvečal predvsem grafičnemu ustvarjanju in raziskoval različne grafične pristope, pozneje je prešel k slikarstvu, pa tudi kiparstvu, tapiseriji in keramiki. Značilnosti njegovega ustvarjanja zaznamujejo prizorišča in bitja iz narave, največkrat s Krasa, prostori in navade odmaknjenega, podeželskega življenja in starodavne tradicije. Lani je za življenjsko delo prejel Župančičevo nagrado in srebrni red za zasluge, leta 1979 je za svoje dosežke prejel Prešernovo nagrado in odlikovanje red dela z zlatim vencem, leta 1987 pa tudi nagrado Riharda Jakopiča. »Kamnito zidovje s starim zvonikom, razpotegnjeni voli, pokrajina z osli, s petelini, kopicami, znamenita »Kraševka«,  ki se nevidno premika skozi brezčasno pokrajino z dračjem na glavi, in seveda od povsod prihajajoče ptice so motivi, ki so Makuca spremljali v vsem njegovem ustvarjalnem opusu,« preberemo v besedilu, ki spremlja novo pregledno razstavo Vladimirja Makuca na ljubljanskem gradu. Odprta je bila pet dni po njegovi smrti, razstavljena dela pa si lahko ogledamo vse do konca avgusta. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom smo zato v radijskem arhivu poiskali pogovor Vide Curk z Vladimirjem Makucem, enem najopaznejših slovenskih likovnih ustvarjalcev naše dobe.