Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Nekaj kilometrov dolga in ob pomembnih prometnih povezavah grajena Slovenska vas pri Mokricah je dobila svoje sedanje ime šele leta 1992. Do osamosvojitve Slovenije in vzpostavitve trdnejše meje s sosednjo Hrvaško se je vas imenovala Bregansko selo. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje pa se je imenoval Bregana, ob njej pa sta bili še Nova vas pod Bregano in Brezje pri Bregani, kar je dokaz, da je bila v preteklosti današnja Slovenska vas - tedaj Bregana - zelo pomembna. V vasi je bila nekoč zelo razvita obrtna dejavnost, od mlinarjev, kovačev, šivilj, tkalcev do kolarjev. Danes so ti poklici skoraj povsem zamrli, vaščani in okoličani pa hodijo na delo v bližnjo poslovno cono, v druge kraje brežiške občine in še dlje, tudi na sosednjo Hrvaško. Slovensko vas in njene prebivalce bomo spoznali v nedeljski reportaži, 6. decembra, ob 14.30. Oddajo pripravlja Milan Trobič.
"Kupovati ali umreti," je bojni krik srečnega potrošnika. In medtem ko okoreli intelektualci in preroki bližajoče kataklizme predpraznično nakupovanje vidijo kot demonsko grožnjo omiki, se množice zgrinjajo v nakupovalna središča. In ko se zdi, da smo že vse videli, da smo že vse skusili, se pojavi "nočno kupovanje!" Po angleško "late night shopping" je prireditev, ki vsako leto poveže v nočno koalicijo Ljubljano, Celje in Maribor!" S tem nenavadnim fenomenom se bo spoprijel Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži z naslovom: "Dnevnik, večerja in nato v trgovino!"
Golobe pismonoše so že v času starih Rimljanov in Grkov uporabljali za pošiljanje sporočil, svojo vlogo pa so odigrali tudi v vojnah. Danes jih velika večina ljubiteljev golobov goji predvsem iz veselja, zaradi razstav in pa tudi zaradi tekmovanj. Športno golobarstvo, ki se je najprej začelo v Belgiji v začetku 19. stoletja, je postala resna športna disciplina s svojimi zakonitostmi. Kakšna je sodobna reja športnih golobov pismonoš, kako potekajo treningi in tekmovanja, kakšna čutila imajo golobi, da zaznajo smer poti in se vrnejo tudi iz več kilometrov oddaljenih krajev v domači golobnjak, bomo raziskovali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Petra Medved.
Pred devetimi leti je nastala devetkilometrska Kettejeva pešpot, ki povezuje naravne znamenitosti, kulturno dediščino, skrite kotičke in poezijo Dragotina Ketteja med Ilirsko Bistrico in gradom Prem. Društvo "Kettejeva pot" je ob 130. obletnici pesnikovega rojstva odprlo rekreativno kulturno pot, ki nas vodi po krajih, ki so neločljivo povezani s Kettejevo mladostjo. Od mestnih ulic njegove mladosti se odpravimo do reke Reke in Novakovega mlina, potem preskočimo Brejščkov potok in se med sadnim drevjem vzpnemo proti gradu Prem, spoznamo cerkev svete Helene in prav kmalu smo pri Kettejevi rojstni hiši. Tak pesniško obarvan pohod vam bo vzel približno tri ure časa, na Prvem programu pa ga bomo strnili v polurno Nedeljsko reportažo, ki bo v znamenju "pesnika z veselo in neomadeževano dušo". Na pot se je odpravil Bojan Leskovec.
V slovenskem zgodovinskem spominu imajo Turki prav posebno in nič kaj ugledno mesto. Spomin je obložen z njihovimi roparskimi pohodi po naših deželah vse od 14. do 16. stoletja, na severovzhodu še celo v 17. stoletju. S Turki so včasih strašili otroke, saj so med drugim ugrabljali otroke in jih spreminjali v janičarje, ženskam so delali silo, moške nabijali na kole, vasi pa ropali in požigali. Prav zato imajo turške zgodbe primat v slovenski zgodovinski literaturi. Snov črpajo tudi iz legend. V Nedeljski reportaži Jurija Popova bomo govorili o dveh, pa tudi o tem, kako sta se skozi čas spreminjali. Obe zgodbi sta iz goric, prva iz lendavskih, druga iz jeruzalemskih. Prva govori o hrabrem junaku kapetanu Mihaelu Hadiku, čigar naravno mumificirano truplo hranijo v kapeli Svete Trojice v Lendavskih goricah, druga pa o hrabrih Prlečkah, ki so na Babjem klancu v Jeruzalemskih goricah premagale turško četo. Zanimivo bo slišati, koliko je v teh legendah zgodovinske resnice, koliko pa domišljije. Je bil kapetan Hadik res junak, ki je padel v spopadu s Turki, ali pa je umrl od neznane nalezljive bolezni ali celo od srčne kapi? Kaj pa Prlečke, so se res spopadle s turško plenilsko četo in kje so bili takrat moški?
Ženski pevski zbor La Vita je stanovski pevski zbor Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, ki so ga v Mariboru ustanovili pred nekaj manj kot tremi leti. Pojoči o sebi pravijo, da predstavljajo sinergijo petindvajsetih petju predanih src, ki želijo z glasbo sporočati tisto, kar običajna izgovorjena beseda pogosto ne zmore. Za njimi so številna gostovanja, petje v sozvočju združenih pevskih zborov medicinskih sester Slovenije ter dve zaporedni božično-novoletni zgodbi, namenjeni bolnikom UKC Maribor, ki praznikov niso preživeli doma in v družbi najdražjih, pač pa so ostali v bolnišnični oskrbi. Posebno doživetje je bil koncert v kliničnem centru v Splitu na Hrvaškem ter sodelovanje na prireditvi Viško poletje na otoku Visu. Kaj je tisti povezovalni element, ki je ljudi, ki se vsak dan soočajo s smrtjo in trpljenjem, povezal v pojočo celoto in kakšno moč ima pesem? Na to vprašanje želimo odgovoriti v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Stane Kocutar. alih bogov, pisanih z malo, in zato je vera potrebna da vzpostavi ravnotežje med dobrim in zlom. Vprašuje se tudi ali slovenska evangeličanska cerkev naredi dovolj, da ohrani in prav prenese vrednost in pomen dela reformatorjev Trubarjevega časa. Pri tem pa poudarja, da cerkev ne sme živeti na zgodovinskih zaslugah, saj je živ mehanizem in mora delovati kot cerkev 21. in ne 16. stoletja.
Kolone prebežnikov se zlivajo v Evropo, na ustnicah velike večine pa je največkrat samo besedica "Nemčija". Polje javne razprave v državah, ki jih prečkajo prebežniki na svoji odisejadi proti severu, je praviloma izrazito enosmerno in tudi pri nas ni nič drugače. Zato bomo v Nedeljski reportaži potrkali na vrata nekaterih prebivalcev z Bližnjega vzhoda, ki že dolgo živijo pri nas in jih povprašali, zakaj smo pravzaprav glede prebežnikov takšni, kot smo. Razumeti njihove odgovore, brez običajnih puhlic o Alpah in potici, pa bo pomagalo razumeti tudi številne naše misli in dejanja. Oddajo pripravlja Marko Radmilovič.
Parakolesarstvo ni le rekreacija, ampak vrhunski šport, je uradna paraolimpijska disciplina, ki jo priznava Mednarodna kolesarska zveza. Za ljudi, ki jim je usoda v delčku sekunde spremenila življenje, je parakolesarstvo tudi prestopanje mej, ki jih postavlja invalidnost. Je način življenja, postavljanje in preseganje ciljev. Ponuja potrebno motivacijo in svobodo. Parakolesarje, z različnimi oblikami invalidnosti, ki se lahko pohvalijo z vrhunskimi dosežki na državni, mednarodni in svetovni ravni in njihove zgodbe bomo spoznali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Petra Medved.
V soboto popoldne bo vsa Izola na nogah, gasilci pa v pripravljenosti. Ljudje bodo gledali rdeče, a ne krvavo. In se izogibali bližnjemu srečanju s še tako dobrimi znanci. Iz oči, iz nosa, iz ust - od vsepovsod jim bo silil pekoč ostanek čilija. Še tako hudo vroča zaljubljenca bosta pustila vnemar drug drugega in že kar sebično razmišljala, kako bi utopila pekočo nadlogo v kozarcu hladne vode. Še dobro, da zdaj večina tujih turistov že doma preživlja dneve s klobaso v levi, s pivom v desni in s spomini na sredi, sicer bi tudi sami zagrizli v male rdeče vražičke in bi izolska Čiliada 2015 postala mednarodno tekmovanje. Avtor oddaje Ivan Merljak je načeloma "za vroče", a kaj, ko rad pogosto tudi takole pretirava ?
Delo reševalcev je lovljenje sekund, ki jih pogosto ukradejo času tudi na račun lastne varnosti. Vožnja na intervencijo je nevarna in le malo kdo je sposoben obvladovati stres zaradi dogodkov v povezavi s samo vožnjo in z zelo zahtevnim delom na terenu. Še posebej, ko gre za reševalce na motorju, ki so najbolj izpostavljeni napakam drugih udeležencev v prometu. Kakšne so njihove zgodbe, kaj doživljajo med vožnjo, kakšne motorje vozijo in koliko časa uspejo pridobiti s tveganjem lastne varnosti? Med angele na jeklenih konjih se bo v Nedeljski reportaži pomešal Jure K. Čokl.
V teh jesensko obarvanih in razburljivih nogometnih dneh, ko trepetamo za slovensko nogometno reprezentanco, velja omeniti, da junaki stadionov in malih ekranov niso edina slovenska nogometna reprezentanca. Tako se bo Marko Radmilovič tudi o drugih naših nogometnih reprezentancah pogovarjal z duhovniki, vinarji, estradniki, glasbeniki in še bi lahko naštevali. Nedeljski reportaži je dal naslov: Vse naše reprezentance.
Ime gotovo ni primerno, čeprav se je prijelo. Gre za šest bazenov za spiranje vode, ki so jo v nekdanji Tovarni sladkorja Ormož uporabljali za pranje sladkorne pese. Tako so nenačrtovano ustvarili mokrišče, ki je postalo domovanje približno 30 vrst vodnih ptic, ki tam tudi gnezdijo, in vrste ptic selivk, ki se tu ustavijo na svoji selitveni poti. Po zaprtju tovarne so nizozemski lastniki območje teh jezer podarili Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije, ti pa so se prijavili na mednarodni razpis in zagotovili sredstva za obnovo tega mokrišča. Opuščeno in zaraščeno mokrišče je tako oživelo in spet je mogoče videti in slišati kostanjevko, močvirskega martinca, čigro, črnovratega ponirka, polojnika in druge. Tudi labodje gnezdo ni presenečenje, čeprav se labodje, približno šesto jih je vsega skupaj, zadržujejo na bližnjem Ormoškem jezeru. Ormoške lagune, naravni rezervat v nastajanju, sledi trem ciljem - ohranjanju narave, izobraževanju in raziskovanju. Obiskal ga je Jurij Popov in o tem pripravil Nedeljsko reportažo.
V malo večjem peskovniku se je pojavil alfa samec. Kmalu je vpeljal demokratična načela delitve: eno meni, eno tebi; eno meni, eno njemu, eno meni ... In postal tako imenovani tajkun. Še kure so kokodakale njemu v prid in kmalu je bil izvoljen ... Povzpel se je nad množico, ki pa se je hitro učila. Tudi krasti. Komu in kaj vzeti, se v Nedeljski reportaži sprašuje Ivan Merljak.
Za debelimi zidovi stiškega samostana je tudi prava zakladnica znanja in vedenja o fitoterapiji oziroma zdravljenju z zdravilnimi rastlinami. Stiški cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Menihi cistercijanci so se, ob siceršnjih vsakodnevnih molitvah, posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Že v listini iz leta 1230 je bil v stiškem samostanu omenjen infirmarij. To poimenovanje za zdravilca - lekarnarja je bilo pozneje omenjeno še večkrat. Po razpustu samostana leta 1784 je bilo žal veliko knjig iz bogate samostanske knjižnice, med njimi tudi tiste s področja zdravilstva, izgubljenih. Ko omenimo zelišča v zvezi s stiškim samostanom, verjetno večina ljudi pomisli na patra Simona Ašiča, ki je bil izjemen raziskovalec in poznavalec zdravilnih moči narave. Tradicija se nadaljuje še dandanes. Na vrtovih stiškega samostana najdete tako vsaj 150 različnih vrst zdravilnih rastlin, v "zeliščnih laboratorijih" pa nastajajo čajne mešanice, tinkture in mazila. Cistercijansko opatijo z zeliščno lekarno v Stični bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Ena izmed temnih skrivnosti človekove duše in civilizacije je mučenje. Primitiven izkaz človeške bestialnosti se je skozi zgodovini razvil najprej v obrt, zatem v manufakturo in končno v manjšo industrijo. Razstava na ljubljanskem gradu je v preteklih mesecih omogočila manjši vpogled v srednjeveško "zlato dobo" mučenja, v Nedeljski reportaži pa nas bo Marko Radmilovič odpeljal še korak dlje. Avtor: Marko Radmilovič.
Na skrajnem zahodnem robu naše dežele sta dve vasi, Logjé in Robidišče. Dve izmed trinajstih, ki sodijo v Breginjski kot. Krajina je sicer znana kot Beneška Slovenija, meja pa jo deli na italijanski in slovenski del. O teh krajih se je največ govorilo pred 39-imi leti, ko jih je prizadel hud potres, ki je v krajino in med ljudi zarezal globoke rane, verjetno nikoli zaceljene. Takrat je nehal obstajati srednjeveški Breginj, seveda v značilni arhitekturni podobi, danes nanj spominja le muzejski del. Vasi, ki sta ohranili največ značilne beneške arhitekture pa sta že omenjeni Logjé in Robidišče. Za te kraje bi lahko rekli, do so že stoletja na prepihu, kar se pozna tudi po obljudenosti. V vasi Logjé je nekoč živelo več kot 400 ljudi in vsi so se preživljali doma, s kmetijstvom. Danes jih je nekaj več kot 40 in nihče več se ne preživlja izključno s kmetijstvom. V zadnjih tednih se o vasi govori nekoliko več, zaradi odprtja Poslednjega muzeja sodobne umetnosti. Za kaj ge? O tem v reportaži Jurija Popova.
Res je: Slovenci smo zapet narod. Premalo se smejimo in veselimo, čeprav nam ne gre tako slabo, da bi smeli tarnati. No, davki so previsoki in vse je predrago, da nam na koncu nič ne ostane, to vemo. Toda če se ozremo naokrog, bi morali od veselja vriskati, jodlati ali vsaj juckati kot so znali nekoč. Pristnega veselja je danes tako malo, da mladi poznajo vriskanje samo še iz filma Kekec, ki ga zavrtijo tedaj, ko nimajo drugega. A upanje je. Mladi Jurij je začel pravcato gibanje za veselo vriskanje, ki se razlega po Turjaku in okolici. Vriskal bo tudi avtor oddaje je Ivan Merljak.
Velike stvari se zgodijo naključno in takšno je tudi odkritje, da kralj Matjaž ne biva znotraj Pece, temveč zunaj nje. Ne čemi v votlini sam s svojimi brivskimi problemi, temveč ponosno zre v svet s prepadov Kordeževe glave. Posledično se seveda nekoliko zaplete tudi usoda slovenske odrešitve; kdaj se bo torej zgodila, pa med drugim v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Za debelimi zidovi stiškega samostana je tudi prava zakladnica znanja in vedenja o fitoterapiji oziroma zdravljenju z zdravilnimi rastlinami. Stiški cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Menihi cistercijanci so se, ob siceršnjih vsakodnevnih molitvah, posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Že v listini iz leta 1230 je bil v stiškem samostanu omenjen infirmarij. To poimenovanje za zdravilca - lekarnarja je bilo pozneje omenjeno še večkrat. Po razpustu samostana leta 1784 je bilo žal veliko knjig iz bogate samostanske knjižnice, med njimi tudi tiste s področja zdravilstva, izgubljenih. Ko omenimo zelišča v zvezi s stiškim samostanom, verjetno večina ljudi pomisli na patra Simona Ašiča, ki je bil izjemen raziskovalec in poznavalec zdravilnih potencialov narave. Tradicija se nadaljuje še dandanes, na vrtovih stiškega samostana najdete vsaj 150 različnih vrst zdravilnih rastlin, v "zeliščnih laboratorijih" pa nastajajo čajne mešanice, tinkture in mazila. Cistercijansko opatijo z zeliščno lekarno v Stični bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Za Donačko goro je slovenski planinski pisatelj Janko Mlakar med drugim zapisal: “Ta gora je že po značaju ženska: sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo.”
Neveljaven email naslov