Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vrnitev (že skoraj) odpisanega klobuka

09.03.2014


Klobuki. Nekateri pravijo, da je z njimi enako kot z obrazi – niti dva nista povsem enaka. Pravi klobuk menda tudi obstaja za sleherno priložnost v našem življenju. In vendar, koliko klobukov dejansko opazite na cestah naših vasi in mest? Pravi odgovor je najverjetneje – vedno več. Zato, ker se moda nošenja klobukov dejansko spreminja in skoraj odpisani klobuk nosi vedno več mladih, ki s pravo kulturo nošenja klobukov kot statusnih simbolov nimajo prav ničesar več. In ker se, za »prave« klobuke, ki »govorijo« tudi ali pa predvsem o njihovih lastnikih, tako spodobi, morajo biti narejeni na način, na kakršnega so jih delali nekoč: natančno, iz kakovostnih materialov in po postopkih, ki so že stoletja skrbno varovana skrivnost družin izdelovalcev. Ena takih družin je tudi družina Pajk iz Ljubljane, ki izdeluje klobuke že vse od leta 1927. Kako so jih in kako jih izdelujejo danes ter kaj sporočajo klobuki za vsako priložnost, boste izvedeli v Nedeljski reportaži. »Klobuk dol poslušalcem« je snel Jure Čokl.

Klobučarji in modistke – dva povsem različna pojma, zaradi katerih je prišlo do mnogih zamenjav. In nenazadnje še Nori klobučar (Mad Hatter) iz Alice v čudežni deželi, za katerega norost je mojster Pajk kaj hitro našel vzrok.

Zgodovina podjetja Pajk klobuki (z uradne spletne strani)

Rudolf Pajk, mlad kmečki fant, rojen leta 1906 v Šentrupertu, je podobno kot mnogo podobnih fantov tistega časa odšel v svet s trebuhom za kruhom. Leta 1920 je delal v rudniku rjavega premoga v Trbovljah, in sicer tudi na dan, ko je rudarska nesreča terjala življenja 26 ljudi. Iz skupine 30 rudarjev, ki so bili pod zemljo, so življenje rešili le štirim; med njimi tudi Rudolfu. Nikoli več se ni vrnil v rudnik. V Trbovljah je tedaj deloval klobučar Cimerman, ki ga je vzel v uk in ga v treh letih izučil klobučarske obrti. Leta 1924 je pri njem opravil mojstrski izpit in leta 1927 začel samostojno pot v Ljubljani. Tedaj cvetoča klobučarska obrt, ki se je naslanjala na zahteve oblačilne mode, in dobro delo sta botrovali, da je imel Rudolf Pajk lahko čez nekaj let v Ljubljani odprte kar tri trgovine s klobučarskimi izdelki (v »Pegleznu«, na Sv. Petra ulici in nasproti hotela Union). V delavnici je imel občasno zaposlenih tudi do 15 sezonskih delavcev, ki so ročno valjali klobučevino, prihajali pa so večinoma s Hrvaške. Na dan je ročno lahko vsak delavec izdelal 4 klobuke.

Rudolf Pajk je imel dva sinova, od katerih se je Rudi, rojen leta 1931, prav pri njem izučil klobučarstva in klobučarski izpit opravil leta 1948. Očetu je pomagal že pri 8 letih, po opravi izpita pa je bil v tedanji Jugoslaviji najmlajši klobučar. Z obrtjo je začel leta 1952. Ker so oblasti med 2. svetovno vojno klobučarju Rudolfu Pajku zasegle skoraj vse premoženje, je moral mladi Rudi (moj oče) začeti s svojo obrtjo povsem na novo. Rudolf je za sina Rudija na Mestnem trgu najel trgovino in mu priskrbel osnovno klobučarsko orodje. Nove klobuke je Rudi sprva s kolesom in z vlakom vozil prodajat po celi Sloveniji, nazaj pa vozil obnavljat stare klobuke. Pajkove klobuke so tako kot velja še danes obnavljali brezplačno, računali so le za nov material.

Rudi Pajk je s klobučarskimi izdelki, ki jih je izdeloval s pomočjo od 2 do 20 delavcev, kmalu oskrboval tržišče cele Jugoslavije. Stroje in material je uvažal iz Italije. Niti državna podjetja se niso mogla kosati z njim. Klobučarska obrt je Rudiju Pajku izjemno cvetela, še zlasti če upoštevamo, da je tedaj, ko je z njo začel, v Ljubljani delalo še okrog 100 klobučarjev. Sliko Rudija z western klobukom na glavi so kot navideznega dvojnika Dennisa Weaverja predstavljali tudi kot kakovostnega klobučarja na ameriških televizijah in v revijah. Ljubljanski klobučar je postal znan kot izdelovalec kavbojskih klobukov, ki so postali prav po zaslugi znane televizijske serije v Ameriki izjemno modni. K njegovi prepoznavnosti je namreč bistveno bolj kot oglaševanje vplivala nadaljevanka Šerif iz New Yorka, kar pa je stežka prenašala tedanja jugoslovanska komunistična oblast, ki mu je zasegla vso klobučarsko opremo in ga spravila skoraj na beraško palico. Dvanajst let sem bil star, ko sva pobegnila iz Jugoslavije in se naselila v Avstriji, kjer je oče odprl majhno trgovinico in tam prodajal predmete oblačilne porabe – vse od klobuka do obutve. Leta 1980 sva skupaj odprla tudi menjalnico, a pravega zaslužka s tem ni bilo.

Odpravila sva se v Edmonton, v Kanado, kjer naj bi nadaljevala trgovske posle s klobuki. Iz Italije sva uvozila nekaj klobučarskih strojev in vse svoje prihranke vložila v strojno opremo za novo delavnico. Izdelala sva tudi kakovosten klobuk za predsednika Regana. Prav tako sva v tem času postala veletrgovca z jahalnimi čepicami in posel je stekel.

Sam sem kot tretji klobučar v rodu s klobučarsko obrtjo začel leta 1991, po dolgoletni odisejadi z očetom Rudijem po svetu. Kot dvanajstletni emigrantski otrok sem v Avstriji obiskoval trgovsko šolo, saj se klobučarske obrti tam nisem mogel izučiti. Leta 1991 sem se vrnil v Ljubljano in po večletni prekinitvi nadaljevati tradicijo klobučarske obrti rodbine Pajk v stari delavnici na Tržaški 62. V tujini sem pridobil veliko izkušenj in kar je posebej pomembno, spoznal sem poslovne partnerjev, ki mi danes pomagajo pri nabavi prvovrstnih klobučarskih surovin. Le te omogočajo, da so klobuki, ki jih izdelujem, resnično kakovostni. Nadaljujem osemdeset let staro rodbinsko klobučarsko obrt, in sicer z novo tehnologijo in v stari delavnici, kjer spet diši po klobučevini in šelaku – surovini, ki je pri izdelavi kakovostnih klobukov nepogrešljiva.

Avtor prispevka: Jure K. Čokl


Nedeljska reportaža

894 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Vrnitev (že skoraj) odpisanega klobuka

09.03.2014


Klobuki. Nekateri pravijo, da je z njimi enako kot z obrazi – niti dva nista povsem enaka. Pravi klobuk menda tudi obstaja za sleherno priložnost v našem življenju. In vendar, koliko klobukov dejansko opazite na cestah naših vasi in mest? Pravi odgovor je najverjetneje – vedno več. Zato, ker se moda nošenja klobukov dejansko spreminja in skoraj odpisani klobuk nosi vedno več mladih, ki s pravo kulturo nošenja klobukov kot statusnih simbolov nimajo prav ničesar več. In ker se, za »prave« klobuke, ki »govorijo« tudi ali pa predvsem o njihovih lastnikih, tako spodobi, morajo biti narejeni na način, na kakršnega so jih delali nekoč: natančno, iz kakovostnih materialov in po postopkih, ki so že stoletja skrbno varovana skrivnost družin izdelovalcev. Ena takih družin je tudi družina Pajk iz Ljubljane, ki izdeluje klobuke že vse od leta 1927. Kako so jih in kako jih izdelujejo danes ter kaj sporočajo klobuki za vsako priložnost, boste izvedeli v Nedeljski reportaži. »Klobuk dol poslušalcem« je snel Jure Čokl.

Klobučarji in modistke – dva povsem različna pojma, zaradi katerih je prišlo do mnogih zamenjav. In nenazadnje še Nori klobučar (Mad Hatter) iz Alice v čudežni deželi, za katerega norost je mojster Pajk kaj hitro našel vzrok.

Zgodovina podjetja Pajk klobuki (z uradne spletne strani)

Rudolf Pajk, mlad kmečki fant, rojen leta 1906 v Šentrupertu, je podobno kot mnogo podobnih fantov tistega časa odšel v svet s trebuhom za kruhom. Leta 1920 je delal v rudniku rjavega premoga v Trbovljah, in sicer tudi na dan, ko je rudarska nesreča terjala življenja 26 ljudi. Iz skupine 30 rudarjev, ki so bili pod zemljo, so življenje rešili le štirim; med njimi tudi Rudolfu. Nikoli več se ni vrnil v rudnik. V Trbovljah je tedaj deloval klobučar Cimerman, ki ga je vzel v uk in ga v treh letih izučil klobučarske obrti. Leta 1924 je pri njem opravil mojstrski izpit in leta 1927 začel samostojno pot v Ljubljani. Tedaj cvetoča klobučarska obrt, ki se je naslanjala na zahteve oblačilne mode, in dobro delo sta botrovali, da je imel Rudolf Pajk lahko čez nekaj let v Ljubljani odprte kar tri trgovine s klobučarskimi izdelki (v »Pegleznu«, na Sv. Petra ulici in nasproti hotela Union). V delavnici je imel občasno zaposlenih tudi do 15 sezonskih delavcev, ki so ročno valjali klobučevino, prihajali pa so večinoma s Hrvaške. Na dan je ročno lahko vsak delavec izdelal 4 klobuke.

Rudolf Pajk je imel dva sinova, od katerih se je Rudi, rojen leta 1931, prav pri njem izučil klobučarstva in klobučarski izpit opravil leta 1948. Očetu je pomagal že pri 8 letih, po opravi izpita pa je bil v tedanji Jugoslaviji najmlajši klobučar. Z obrtjo je začel leta 1952. Ker so oblasti med 2. svetovno vojno klobučarju Rudolfu Pajku zasegle skoraj vse premoženje, je moral mladi Rudi (moj oče) začeti s svojo obrtjo povsem na novo. Rudolf je za sina Rudija na Mestnem trgu najel trgovino in mu priskrbel osnovno klobučarsko orodje. Nove klobuke je Rudi sprva s kolesom in z vlakom vozil prodajat po celi Sloveniji, nazaj pa vozil obnavljat stare klobuke. Pajkove klobuke so tako kot velja še danes obnavljali brezplačno, računali so le za nov material.

Rudi Pajk je s klobučarskimi izdelki, ki jih je izdeloval s pomočjo od 2 do 20 delavcev, kmalu oskrboval tržišče cele Jugoslavije. Stroje in material je uvažal iz Italije. Niti državna podjetja se niso mogla kosati z njim. Klobučarska obrt je Rudiju Pajku izjemno cvetela, še zlasti če upoštevamo, da je tedaj, ko je z njo začel, v Ljubljani delalo še okrog 100 klobučarjev. Sliko Rudija z western klobukom na glavi so kot navideznega dvojnika Dennisa Weaverja predstavljali tudi kot kakovostnega klobučarja na ameriških televizijah in v revijah. Ljubljanski klobučar je postal znan kot izdelovalec kavbojskih klobukov, ki so postali prav po zaslugi znane televizijske serije v Ameriki izjemno modni. K njegovi prepoznavnosti je namreč bistveno bolj kot oglaševanje vplivala nadaljevanka Šerif iz New Yorka, kar pa je stežka prenašala tedanja jugoslovanska komunistična oblast, ki mu je zasegla vso klobučarsko opremo in ga spravila skoraj na beraško palico. Dvanajst let sem bil star, ko sva pobegnila iz Jugoslavije in se naselila v Avstriji, kjer je oče odprl majhno trgovinico in tam prodajal predmete oblačilne porabe – vse od klobuka do obutve. Leta 1980 sva skupaj odprla tudi menjalnico, a pravega zaslužka s tem ni bilo.

Odpravila sva se v Edmonton, v Kanado, kjer naj bi nadaljevala trgovske posle s klobuki. Iz Italije sva uvozila nekaj klobučarskih strojev in vse svoje prihranke vložila v strojno opremo za novo delavnico. Izdelala sva tudi kakovosten klobuk za predsednika Regana. Prav tako sva v tem času postala veletrgovca z jahalnimi čepicami in posel je stekel.

Sam sem kot tretji klobučar v rodu s klobučarsko obrtjo začel leta 1991, po dolgoletni odisejadi z očetom Rudijem po svetu. Kot dvanajstletni emigrantski otrok sem v Avstriji obiskoval trgovsko šolo, saj se klobučarske obrti tam nisem mogel izučiti. Leta 1991 sem se vrnil v Ljubljano in po večletni prekinitvi nadaljevati tradicijo klobučarske obrti rodbine Pajk v stari delavnici na Tržaški 62. V tujini sem pridobil veliko izkušenj in kar je posebej pomembno, spoznal sem poslovne partnerjev, ki mi danes pomagajo pri nabavi prvovrstnih klobučarskih surovin. Le te omogočajo, da so klobuki, ki jih izdelujem, resnično kakovostni. Nadaljujem osemdeset let staro rodbinsko klobučarsko obrt, in sicer z novo tehnologijo in v stari delavnici, kjer spet diši po klobučevini in šelaku – surovini, ki je pri izdelavi kakovostnih klobukov nepogrešljiva.

Avtor prispevka: Jure K. Čokl


28.10.2012

Od Navja do Žal

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


21.10.2012

Velika razstava malih živali

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


14.10.2012

Od Sibirije do Kitajske

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


07.10.2012

Dan evropske kulturne dediščine

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


30.09.2012

Pahernikov sklad

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


23.09.2012

Fotomaraton

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


16.09.2012

Voda v spominih Haložanov

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


09.09.2012

Bistriški vintgar

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


02.09.2012

Zakladi ptujske knjižnice

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


28.08.2012

Mars

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


26.08.2012

Življenje z glasbo za glasbo

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


19.08.2012

Fižolov praznik

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


12.08.2012

Življenje ob južni meji - s tradicijo prek ovir

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


05.08.2012

Tri pikice države brez Bosne

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


29.07.2012

Na obisku v Slovenskem muzeju športa

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


22.07.2012

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


15.07.2012

40 let podvodne reševalne službe Slovenije

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


08.07.2012

Šentrupert - muzej kozolcev na prostem

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


01.07.2012

Eko kamp

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


24.06.2012

Pet pogledov na državnost

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


Stran 31 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov