Pravzaprav bi bilo čudno, če pri tako veliki površini gozda, kot jo ima Slovenija, ne bi imeli tudi zelo dobro usposobljenih gozdnih delavcev. Da pa so celo v svetovnem merilu v samem vrhu, ne ve veliko ljudi. In da sestavljajo reprezentanco, imajo trenerja in tehničnega vodjo, tudi ne. Pravkar so se vrnili iz Švice, natančneje iz Brienza, v katerem so našo državo znova zelo uspešno zastopali. Kdo so, kako se pripravljajo na tekmovanja, kaj vse znajo in zakaj so tako zelo ponosni na svoje motorne žage? Skupaj s tekmovalci slovenske reprezentance je motorno žago zavihtel tudi Jure K. Čokl.

Slovenski (vele)mojstri nevarnega dela so znova dokazali, da sodijo v sam svetovni vrh 

Motorne žage tehtajo okoli osem kilogramov. Tiste večje, za podiranje velikih dreves, tudi precej več. Poganja jih dvotaktni motor z notranjim izgorevanjem, obstajajo pa tudirazličice na električni pogon. Tako imenovani meč, okoli katerega se vrti veriga, na kateri so posebni zobci za rezanje, v dolžino običajno meri od 40 do 90 centimetrov. Razlikujejo se tudi po moči – prostornina cilindra znaša od 30 do 120 kubičnih centimetrov. Motorne žage so zelo glasne in če ne uporabljamo posebnih glušnikov, lahko hrup resno poškoduje naš sluh, pa tudi drugih zvokov ne moremo razločiti.

Delo z motorno žago spada med najbolj nevarna opravila, saj za posledicami nesreč pri njem od leta 1995 vsako leto v povprečju umre 7 ljudi. Veliko je tudi poškodovanih, nekateri zaradi tovrstnih nesreč postanejo invalidi. Letošnja sezona je za vse, ki delajo v gozdu, zaradi žleda še toliko bolj zahtevna.

Tisti, ki ste motorno žago že držali v rokah, dobro veste, za kako težko delo gre. Tisti, ki tega še niste naredili, najbrž mislite, da je zadeva precej težja, kakor pa je videti. In imate prav. Da pa bi se v rokovanju s tako nevarnim orodjem pomerili z najboljšimi z vsega sveta, verjetno ni pomislil nihče izmed vas. In kaj takega vse tja do zgodnjih sedemdesetih let minulega stoletja predvsem zaradi varnosti niti ni bilo možno, meni Dušan Gradišar, direktor Skupine Gozd Ljubljana, gonilna sila naših tekmovanj in spremljevalec na svetovnih prvenstvih že vrsto let. Naš najstarejši tekmovalec, Ivan Gnus, se z delom v gozdu preživlja že dolgo. Razlika med delom nekoč in danes je očitna, pove.

Ravno boljša in varnejša oprema ter pravilno ravnanje z motorno žago vplivata na zmanjšanje možnosti za poškodbe. To pa je tudi namen tovrstnih tekmovanj, meni nekdanji svetovni prvak Robert Čuk. Zato so sodniki natekmovanjih na varnost tekmovalcev še toliko bolj pozorni. Tega se najbolj zavedajo prav gozdni delavci. Zato vsakoletni velik napredek tekmovalcev ne preseneča.

Peter Kolar, vodja slovenske reprezentance, vidi edino možnost za razvoj vrhunskega tekmovalca v skrbnem načrtovanju ter sodelovanju tako matičnih podjetij, kjer so tekmovalci zaposleni, kot tudi tistih, ki skrbijo za njihovo izobraževanje. Tekmovanja so torej na neki način samo zadnja postaja strokovnega usposabljanja, kjer najboljši preverijo, kam sodijo na svetovni ravni. Kaj pa prvenstva prinašajo delodajalcem?  Predvsem stik z razvojem moderne tehnike in načina dela, pove Dušan Gradišar.

Veliko je odvisno od tekmovalcev samih. Fizična moč je predpogoj za začetektekmovalne poti. Vendar pa samostojno, brez podpore drugih, ne moreš doseči vrhunskih rezultatov, pove letošnji svetovni prvak v eni od disciplin Andrej Oblak. Slovenska reprezentanca ima zato trenerja. To delo opravlja Boris Samec s Srednje gozdarske in lesarske šole v Postojni. Trener ima včasih zelo težko nalogo, pove, saj je priprava tekmovalca za tako visok nivo sestavljena iz mnogo različnih delov. Sestaviti pa je treba prav vse. In še potem brez športne sreče ne gre, doda. Brez zaupanja trenerjem tekmovalci ne bi mogli nastopiti na tako visokem nivoju, se strinja tudi slovenski reprezentant Damir Pelko, ki je bil na svetovnem prvenstvu letos prvič. Tekmovalne discipline se v zgodovini svetovnega prvenstva gozdnih delavcev sicer niso veliko spreminjale.

Glasno, hitro in natančno. S temi besedami najlažje opišemo prave mojstrovine najboljših sekačev tega sveta. Najboljši tekmovalci nasvetu s tekmovalnimi nalogami opravijo tako hitro, da je včasih vse skupaj komaj še videti verjetno. Odločajo malenkosti in seveda tekmovalna sreča, ki se včasih koga dotakne, spet drugič pa je ni od nikoder. Da so naši tekmovalci dali vse od sebe, ni dvoma. In malo strahu nikoli ne škodi, pravijo. Sploh če za reprezentanco nastopaš prvič, razloži Damir Pelko.

Seveda reprezentanco, kot se to tudi spodobi, spremljajo zvesti navijači. Pred dvema letoma so naše tekmovalce spremljali celo v Belorusiji. Letos v Švici ni bilo nič drugače.

In potem se je zgodilo – najmlajši reprezentant, Andrej Oblak iz Cerknega, je zablestel v polnem sijaju – osvojil je kar tri medalje, eno zlato. Na dosežek najmlajšega je ponosen tudi najstarejši tekmovalec, ki je s svojimi izkušnjami in nasveti prav tako dodal kamenček v mozaik zlate medalje. Na uspeh celotne odprave smo lahko sicer ponosni, vsi, dodaja Dušan Gradišar.

Čestitke tudi v našem imenu. Kako lepo se sliši vse to. Imamo odlične trenerje in inštruktorje, ki v šolah vzgajajo svetovne prvake. Imamo neverjetne gozdove, ki jih prihajajo občudovat strokovnjaki in turisti z vsega sveta. Naša lesna industrija pa preživlja težke čase kljub velikemu trudu tistih redkih, ki še vztrajajo v tej nekoč tako uspešni panogi. Kdo ve, morda pa bo zlata medalja z letošnjega svetovnega prvenstva vendarle predramila tiste, ki bi morali povrniti lesk številnim drugim medaljam, ki jih je naša lesna industrija nekoč že osvojila.