Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobrodošli v Orehovem gaju! Tako nas vabijo na svoji spletni strani, snovalci tega unikatnega prireditveno-izobraževalnega prostora v Ljubljani. To ni klasičen prostor za piknike, ali gostinski lokal, ki bi bil odprt za dnevne goste. Tu ponujajo programe za najrazličnejše poslovne in zasebne dogodke, od priprave seminarjev, konferenc, zabavnih skupinskih prireditev, do porok in drugih slavij. Njihova posebnost je, da so v neposredni bližini Ljubljane, v bližini reke Save, 1,6 km od ljubljanske obvoznice. Lokacija je dostopna tudi z mestnim avtobusnim prometom. Še bolj kot to pa so zanimivi in posebni njihovi celoviti programi, od žlice, do animatorja, DJ-a ali moderatorja participativne konference. Za vsem tem je skritega še veliko več, in to bomo spoznali v nedeljski reportaži, 21.februarja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Orehov gaj deluje dobri dve leti in ekipa, ki ga vodi, je nabirala izkušnje na področju organiziranja poslovnih dogodkov, doživetij in izobraževanj 10 let. V tem obdobju so pridobili veliko različnih znanj in podatkov, s katerimi lahko prepoznavajo potrebe na trgu. Ena poglavitnih usmeritev je bila ta, da morajo poiskati svojo lastno lokacijo, na kateri bodo svojo ponudbo in programe lahko razvili na še višjo raven. To je hkrati njihova prednost, saj se lahko prilagodijo potrebam svojih naročnikov. Kot pove Žiga Novak, vodja projektov, so njihovi programi nekaj posebnega. Po njegovem so potrebovali prostor, ki bi jim dal fleksibilnost, saj je prednost njihovih programov v tem, da so tako kakovostni, da jih lahko mirno ponudijo na svetovnem trgu. Zato so težko našli tako lokacijo doma, kaj šele v tujini. Zato so iskali prostor, kjer bi lahko gostili večje skupine obiskovalcev, in na koncu našli Orehov gaj, ki jim vse to daje. Tako lahko organiziranim skupinam ponudijo vse na enem mestu, od parkirišč, hrane in pijače, do vodenih programov in animatorjev.
Ekipo Orehovega gaja sestavljajo: Žiga Novak, Andreja Penko in Gregor Zrilič, ki pokrivajo 3 glavne točke, to so: programi, promocija, kulinarična ponudba in poslovni del. Celotna ekipa pa se je že povečala, in se dopolnjuje v skladu s potrebami. V projekt so vložili lastna sredstva, javnega denarja pa takorekoč niso prejeli, ker so jih na razpisih ocenjevali kot preveč-visokoleteče. Toda čas je pokazal, da so imeli prav, saj so imeli naročila tudi v času najhujše krize. Žiga Novak je "glavni motor" novih idej, zato zanj drži primerjava, da je pravi vlečni konj kočije Orehovega gaja. Njegove ideje se dopolnjujejo in nadgrajujejo z vedno novimi prijemi, zato se včasih zdi, da se ostali na "orehovski kočiji" le stežka obdržijo na kočijaževem sedežu. Toda vsi trije, najdejo skupni imenovalec in zadeve izpeljejo tako, da so rezultati vidni.
"Orehov gaj je naš otrok," pove Gregor Zrilič, eden od vodilnih iz ekipe, ki je tudi vodja posestva Orehov gaj. V njegovih, in v rokah sedmih, tudi do sedemnajstih sodelavk in sodelavcev, je priprava hrane in pijače, tako imenovani catering. Kot se spominja, so imeli na začetku on, Žiga in Andreja, veliko idej, ki so se na srečo dopolnjevale in nadgradile. Orehov gaj pa je nastal praktično iz nič. Vse, kar je danes na posestvu, pod kozolcem, na skednju, vse mize, stole in vso dodatno opremo so tja prinesli in postavili sami. Gregor doda, da je gaj, ko tam potekajo aktivnosti, eno samo mravljišče, vedno izvajajo več različnih programov, imajo bogato kulinarično ponudbo- več deset strani različnih menijev, in animacije.
Tam kjer je sedaj Orehov gaj je bil prej hlev, štala, zato so za vso opremo poskrbeli sami. Kljub vsemu pa jih ne mika, da bi bili navaden bife ali gostilna, kjer bi kuhali kave, in stregli dnevnim gostom. Svojo energijo raje usmerjajo v pripravo programov za organizirane skupine, in že komaj čakajo na novo pomladansko sezono, da bo gaj zaživel v vsej svoji bogati ponudbi. Od drugih lokacij jih loči to, da se kolikor je le mogoče, in kolikor jim dopuščajo moči, prilagodijo potrebam naročnikov. Poleg tega je njihova lokacija, lahko bi rekli istočasno, tako na podeželju, kot hkrati v mestu. Obiskovalci pa cenijo naravo, ki obdaja gaj, urejen dostop in tudi estetsko, enostavno opremo prostorov, ki ima močan pridih domačnosti in nostalgije.
Tretji steber je Andreja Penko, ki je po stroki arheologinja, življenjska pot pa jo je zanesla v povsem drugačne vode. V Orehovem gaju skrbi za različne programe, odnose z javnostmi, za računovodstvo in še in še. Orehov gaj je namenjen le zaključenim skupinam, to so lahko tako podjetja, teh je bilo v zadnjih letih največ, lahko pa so to tudi posamezne manjše ali večje skupine.
Lani so bile velik hit poroke, oziroma poročna slavja na prostem. Tisti, ki so to izkusili, so bili presenečeni in zelo zadovoljni, saj so jim ponudili,vse kar sta si ženin in nevesta zaželela.
Kakšne pa so konkretne izkušnje mladoporočencev? Na posestvu Orehov gaj sta imela poročno slavje Gašper in Alja Žun. Ta pove, da sta bila z možem izredno zadovoljna s prostorom, osebjem in ponudbo. Predvsem pa je bil zanju dobrodošel plan B, saj je takrat deževalo in slavje so imeli v pokritih prostorih. Ekipa Orehovega gaja jim je zagotovila DJ-ja, ki je vodil tudi igre in program.
V Orehovem gaju imajo dve sezoni, zimsko in poletno, ta traja od 15. aprila do 15 oktobra, vendar pa se prilagodijo potrebam posameznih skupin, skozi celo leto, pove Andreja Penko. Programi so drugačni od drugih podobnih ponudnikov, in na posestvu lahko sprejmejo 300 in več ljudi, povprečno pa jih imajo od 100 do 150. Zanje so pripravili dva prostora, Skedenj in Kozolec, poleg tega imajo še manjši prostor-Kobilico za 30-35 ljudi.
Kljub temu, da imajo letno in zimsko sezono, so dogodki čez celo leto. Tako so pozimi na vrsti praznovanja Abrahama, obletnice, prednovoletna srečanja in božična tržnica.
Med dosedanjimi uporabniki najdemo različna podjetja, manjša in velika, prihajajo pa iz različnih področij, Anka Zorko, namestnica direktorja v ZZI d.o.o-razvojnem podjetju na področju informatike, pove da so bili v Orehovem gaju že večkrat. Ko so lani zaposlene spraševali kam želijo na zabavo, so se ti složno odločili za Orehov gaj. Prej pa so stalno menjavali lokacije, in vse so si morali organizirati sami, kar je pomenilo, da del zaposlenih ni imel od zabave nič. Z lokacijo so zelo so zadovoljni, saj lahko pridejo tja z mestnim avtobusom ali taksijem, ekipa ima odlične programe, in ponudbo. Tako so imeli tudi tekmovanje ekip v kuhanju, in tekmovanje ekip za pripravo koktajlov.
Ekipa, ki skrbi za kulinariko-gastronomijo, vodi jo Gregor Zrilič, kuha in pripravlja hrano pred očmi obiskovalcem in jim ob tem, če želijo, da tudi kakšne nasvet ali recept. Pri tem se osredotočajo na peko na žaru, v ameriškem stilu, vendar so v ospredju domače izkušnje in sestavine. V njihovih »knjigah« menijev je recimo tudi tale:
Sodelavci Orehovega gaja večkrat izpostavljajo, da niso klasična gostilna ali prostor za piknike ob koncu tedna. Andreja Penko, zavrača namige, da so klasičen piknik prostor, saj nimajo odprto za dnevne goste, ampak le za organizirane skupine. Poleg tega ponujajo najrazličnejše programe, ki si jih zaželijo obiskovalci. Lani je bil, poleg porok, zelo uspešen in odmeven program Pobeg iz skednja, pri katerem v Skedenj "zapirajo" 70 ljudi in jim dajo uro časa, da skupaj poiščejo izhod. Informacije o Orehovem gaju je možno dobiti na spletu, o njih pa se širijo tudi govorice od ust do ust, in vsi jih priporočajo kot odlično lokacijo z dodano vrednostjo.
Kakšna pa bo prihodnost? V Orehovem gaju pravijo, da že zdaj uresničujejo nekakšen eko-šik , vintage pristop, ki vključuje tudi ekološko recikliranje. Žiga Novak pove, da zasledujejo filozofijo ponovne uporabe predmetov, zato imajo na posestvu veliko predmetov iz zapuščin dedkov in babic.
Vse je v lesu, uporabili so vrsto okolju prijaznih, recikliranih materialov,vse je enostavno in estetsko. Tako so za sanitarno vozlišče uporabili staro legendarno počitniško prikolico Adria 450S, v kateri so počitnice na morju preživljali številni državljani.
V prihodnje se bodo usmerili v večje udobje, več bo naslanjačev, več bo umetniških predmetov za okras. Razvijajo pa tudi programe LARP-to so programi, ki ponujajo udeležencu, da se za več ur "potopi" v določeno zgodbo in ali v zgodovinsko okolje.
Med novimi programi, ki jih ponuja ekipa, je tudi Zmajev tempelj v Ljubljani. Tudi ta se razlikuje od nekaterih podobnih sob za pobeg, ki že delujejo v mestu, pove Žiga Novak.
Tako razvijajo drugačen tip sob pobega naslednje generacije. Tako v njihovem zmajevem templju obiskovalec potrebuje za vstop geslo, uniformirani spremljevalec ga popelje skozi program.
Zmajev tempelj, ilustracija.
Sledi sprejem v bratovščino ljubljanskega zmaja, ki varuje skrivnosti mesta. Igra nagovori vse čute, udeleženci se morajo spustiti po vrvi, naletijo na slap in druge visoko-tehnološke rešitve.
Kaj pa je končni cilj ekipe Orehovega gaja? Žiga Novak pravi, da sta jedro ekipe Orehovega gaja dve družini, in sedaj ekipa raste.
Naslednji cilj je, da poleg vrhunskih doživetij, od hrane do programa, ponudijo tudi znanje in izobraževanja. In to ne samo lokalnim turističnim organizacijam, ki že prihajajo na strokovne ekskurzije v gaj, ampak tudi na svetovnemu trgu. Njihov trg je namreč od Hong Konga do Rio de Janeira. Morda bo naslednji projekt še prireditveni hotel, ki nam edini še manjka, doda Novak.
In kakšni so cilji Orehovega gaja po oceni Andreje Penko? Andreja potrdi Žigovo stališče, manjka jim prenočitveni hotel.
Tudi Gregor Zrilič kar prekipeva od novih idej. Ena takih bo potujoča kuhinja, ki bo spet nekaj posebnega. Na željo naročnika bo ekipa prišla na njegovo dvorišče in mu pripravila kar si bo zaželel. Po njegovem se bo Orehov gaj še razvijal, saj idej ne manjka, bodo pa imele prednost programske vsebine
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Dobrodošli v Orehovem gaju! Tako nas vabijo na svoji spletni strani, snovalci tega unikatnega prireditveno-izobraževalnega prostora v Ljubljani. To ni klasičen prostor za piknike, ali gostinski lokal, ki bi bil odprt za dnevne goste. Tu ponujajo programe za najrazličnejše poslovne in zasebne dogodke, od priprave seminarjev, konferenc, zabavnih skupinskih prireditev, do porok in drugih slavij. Njihova posebnost je, da so v neposredni bližini Ljubljane, v bližini reke Save, 1,6 km od ljubljanske obvoznice. Lokacija je dostopna tudi z mestnim avtobusnim prometom. Še bolj kot to pa so zanimivi in posebni njihovi celoviti programi, od žlice, do animatorja, DJ-a ali moderatorja participativne konference. Za vsem tem je skritega še veliko več, in to bomo spoznali v nedeljski reportaži, 21.februarja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Orehov gaj deluje dobri dve leti in ekipa, ki ga vodi, je nabirala izkušnje na področju organiziranja poslovnih dogodkov, doživetij in izobraževanj 10 let. V tem obdobju so pridobili veliko različnih znanj in podatkov, s katerimi lahko prepoznavajo potrebe na trgu. Ena poglavitnih usmeritev je bila ta, da morajo poiskati svojo lastno lokacijo, na kateri bodo svojo ponudbo in programe lahko razvili na še višjo raven. To je hkrati njihova prednost, saj se lahko prilagodijo potrebam svojih naročnikov. Kot pove Žiga Novak, vodja projektov, so njihovi programi nekaj posebnega. Po njegovem so potrebovali prostor, ki bi jim dal fleksibilnost, saj je prednost njihovih programov v tem, da so tako kakovostni, da jih lahko mirno ponudijo na svetovnem trgu. Zato so težko našli tako lokacijo doma, kaj šele v tujini. Zato so iskali prostor, kjer bi lahko gostili večje skupine obiskovalcev, in na koncu našli Orehov gaj, ki jim vse to daje. Tako lahko organiziranim skupinam ponudijo vse na enem mestu, od parkirišč, hrane in pijače, do vodenih programov in animatorjev.
Ekipo Orehovega gaja sestavljajo: Žiga Novak, Andreja Penko in Gregor Zrilič, ki pokrivajo 3 glavne točke, to so: programi, promocija, kulinarična ponudba in poslovni del. Celotna ekipa pa se je že povečala, in se dopolnjuje v skladu s potrebami. V projekt so vložili lastna sredstva, javnega denarja pa takorekoč niso prejeli, ker so jih na razpisih ocenjevali kot preveč-visokoleteče. Toda čas je pokazal, da so imeli prav, saj so imeli naročila tudi v času najhujše krize. Žiga Novak je "glavni motor" novih idej, zato zanj drži primerjava, da je pravi vlečni konj kočije Orehovega gaja. Njegove ideje se dopolnjujejo in nadgrajujejo z vedno novimi prijemi, zato se včasih zdi, da se ostali na "orehovski kočiji" le stežka obdržijo na kočijaževem sedežu. Toda vsi trije, najdejo skupni imenovalec in zadeve izpeljejo tako, da so rezultati vidni.
"Orehov gaj je naš otrok," pove Gregor Zrilič, eden od vodilnih iz ekipe, ki je tudi vodja posestva Orehov gaj. V njegovih, in v rokah sedmih, tudi do sedemnajstih sodelavk in sodelavcev, je priprava hrane in pijače, tako imenovani catering. Kot se spominja, so imeli na začetku on, Žiga in Andreja, veliko idej, ki so se na srečo dopolnjevale in nadgradile. Orehov gaj pa je nastal praktično iz nič. Vse, kar je danes na posestvu, pod kozolcem, na skednju, vse mize, stole in vso dodatno opremo so tja prinesli in postavili sami. Gregor doda, da je gaj, ko tam potekajo aktivnosti, eno samo mravljišče, vedno izvajajo več različnih programov, imajo bogato kulinarično ponudbo- več deset strani različnih menijev, in animacije.
Tam kjer je sedaj Orehov gaj je bil prej hlev, štala, zato so za vso opremo poskrbeli sami. Kljub vsemu pa jih ne mika, da bi bili navaden bife ali gostilna, kjer bi kuhali kave, in stregli dnevnim gostom. Svojo energijo raje usmerjajo v pripravo programov za organizirane skupine, in že komaj čakajo na novo pomladansko sezono, da bo gaj zaživel v vsej svoji bogati ponudbi. Od drugih lokacij jih loči to, da se kolikor je le mogoče, in kolikor jim dopuščajo moči, prilagodijo potrebam naročnikov. Poleg tega je njihova lokacija, lahko bi rekli istočasno, tako na podeželju, kot hkrati v mestu. Obiskovalci pa cenijo naravo, ki obdaja gaj, urejen dostop in tudi estetsko, enostavno opremo prostorov, ki ima močan pridih domačnosti in nostalgije.
Tretji steber je Andreja Penko, ki je po stroki arheologinja, življenjska pot pa jo je zanesla v povsem drugačne vode. V Orehovem gaju skrbi za različne programe, odnose z javnostmi, za računovodstvo in še in še. Orehov gaj je namenjen le zaključenim skupinam, to so lahko tako podjetja, teh je bilo v zadnjih letih največ, lahko pa so to tudi posamezne manjše ali večje skupine.
Lani so bile velik hit poroke, oziroma poročna slavja na prostem. Tisti, ki so to izkusili, so bili presenečeni in zelo zadovoljni, saj so jim ponudili,vse kar sta si ženin in nevesta zaželela.
Kakšne pa so konkretne izkušnje mladoporočencev? Na posestvu Orehov gaj sta imela poročno slavje Gašper in Alja Žun. Ta pove, da sta bila z možem izredno zadovoljna s prostorom, osebjem in ponudbo. Predvsem pa je bil zanju dobrodošel plan B, saj je takrat deževalo in slavje so imeli v pokritih prostorih. Ekipa Orehovega gaja jim je zagotovila DJ-ja, ki je vodil tudi igre in program.
V Orehovem gaju imajo dve sezoni, zimsko in poletno, ta traja od 15. aprila do 15 oktobra, vendar pa se prilagodijo potrebam posameznih skupin, skozi celo leto, pove Andreja Penko. Programi so drugačni od drugih podobnih ponudnikov, in na posestvu lahko sprejmejo 300 in več ljudi, povprečno pa jih imajo od 100 do 150. Zanje so pripravili dva prostora, Skedenj in Kozolec, poleg tega imajo še manjši prostor-Kobilico za 30-35 ljudi.
Kljub temu, da imajo letno in zimsko sezono, so dogodki čez celo leto. Tako so pozimi na vrsti praznovanja Abrahama, obletnice, prednovoletna srečanja in božična tržnica.
Med dosedanjimi uporabniki najdemo različna podjetja, manjša in velika, prihajajo pa iz različnih področij, Anka Zorko, namestnica direktorja v ZZI d.o.o-razvojnem podjetju na področju informatike, pove da so bili v Orehovem gaju že večkrat. Ko so lani zaposlene spraševali kam želijo na zabavo, so se ti složno odločili za Orehov gaj. Prej pa so stalno menjavali lokacije, in vse so si morali organizirati sami, kar je pomenilo, da del zaposlenih ni imel od zabave nič. Z lokacijo so zelo so zadovoljni, saj lahko pridejo tja z mestnim avtobusom ali taksijem, ekipa ima odlične programe, in ponudbo. Tako so imeli tudi tekmovanje ekip v kuhanju, in tekmovanje ekip za pripravo koktajlov.
Ekipa, ki skrbi za kulinariko-gastronomijo, vodi jo Gregor Zrilič, kuha in pripravlja hrano pred očmi obiskovalcem in jim ob tem, če želijo, da tudi kakšne nasvet ali recept. Pri tem se osredotočajo na peko na žaru, v ameriškem stilu, vendar so v ospredju domače izkušnje in sestavine. V njihovih »knjigah« menijev je recimo tudi tale:
Sodelavci Orehovega gaja večkrat izpostavljajo, da niso klasična gostilna ali prostor za piknike ob koncu tedna. Andreja Penko, zavrača namige, da so klasičen piknik prostor, saj nimajo odprto za dnevne goste, ampak le za organizirane skupine. Poleg tega ponujajo najrazličnejše programe, ki si jih zaželijo obiskovalci. Lani je bil, poleg porok, zelo uspešen in odmeven program Pobeg iz skednja, pri katerem v Skedenj "zapirajo" 70 ljudi in jim dajo uro časa, da skupaj poiščejo izhod. Informacije o Orehovem gaju je možno dobiti na spletu, o njih pa se širijo tudi govorice od ust do ust, in vsi jih priporočajo kot odlično lokacijo z dodano vrednostjo.
Kakšna pa bo prihodnost? V Orehovem gaju pravijo, da že zdaj uresničujejo nekakšen eko-šik , vintage pristop, ki vključuje tudi ekološko recikliranje. Žiga Novak pove, da zasledujejo filozofijo ponovne uporabe predmetov, zato imajo na posestvu veliko predmetov iz zapuščin dedkov in babic.
Vse je v lesu, uporabili so vrsto okolju prijaznih, recikliranih materialov,vse je enostavno in estetsko. Tako so za sanitarno vozlišče uporabili staro legendarno počitniško prikolico Adria 450S, v kateri so počitnice na morju preživljali številni državljani.
V prihodnje se bodo usmerili v večje udobje, več bo naslanjačev, več bo umetniških predmetov za okras. Razvijajo pa tudi programe LARP-to so programi, ki ponujajo udeležencu, da se za več ur "potopi" v določeno zgodbo in ali v zgodovinsko okolje.
Med novimi programi, ki jih ponuja ekipa, je tudi Zmajev tempelj v Ljubljani. Tudi ta se razlikuje od nekaterih podobnih sob za pobeg, ki že delujejo v mestu, pove Žiga Novak.
Tako razvijajo drugačen tip sob pobega naslednje generacije. Tako v njihovem zmajevem templju obiskovalec potrebuje za vstop geslo, uniformirani spremljevalec ga popelje skozi program.
Zmajev tempelj, ilustracija.
Sledi sprejem v bratovščino ljubljanskega zmaja, ki varuje skrivnosti mesta. Igra nagovori vse čute, udeleženci se morajo spustiti po vrvi, naletijo na slap in druge visoko-tehnološke rešitve.
Kaj pa je končni cilj ekipe Orehovega gaja? Žiga Novak pravi, da sta jedro ekipe Orehovega gaja dve družini, in sedaj ekipa raste.
Naslednji cilj je, da poleg vrhunskih doživetij, od hrane do programa, ponudijo tudi znanje in izobraževanja. In to ne samo lokalnim turističnim organizacijam, ki že prihajajo na strokovne ekskurzije v gaj, ampak tudi na svetovnemu trgu. Njihov trg je namreč od Hong Konga do Rio de Janeira. Morda bo naslednji projekt še prireditveni hotel, ki nam edini še manjka, doda Novak.
In kakšni so cilji Orehovega gaja po oceni Andreje Penko? Andreja potrdi Žigovo stališče, manjka jim prenočitveni hotel.
Tudi Gregor Zrilič kar prekipeva od novih idej. Ena takih bo potujoča kuhinja, ki bo spet nekaj posebnega. Na željo naročnika bo ekipa prišla na njegovo dvorišče in mu pripravila kar si bo zaželel. Po njegovem se bo Orehov gaj še razvijal, saj idej ne manjka, bodo pa imele prednost programske vsebine
Tudi letos je posebna strokovna komisija Turistične zveze Slovenije izbrala najboljšo tematsko pot v okviru akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna, in sicer je to pot Drvošec ob Cerkniškem jezeru, ki so jo v Notranjskem parku odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenje vasi na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z lojtrnimi vozovi na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla. Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju Javornikov in skozi Rakov Škocjan. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah. Poleg tega končujejo graditev vstopne točke oziroma centra za obiskovalce Cerkniškega jezera. Sicer so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je pot izvirov in druga je Drvošec. Pot izvirov se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero. Učna pot Drvošec pa poteka od požiralnikov Rešeto in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred vasjo Otok. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Kaj se zgodi, ko izkušena in zamisli polna ustvarjalka voščilnic ter ročnih spretnosti ne ravno vešči novinar skupaj sedeta za mizo, na kateri so pisan papir, škarje, lepilo, barvni trakci in bleščice?
Civilizacija nam je predelavo hrane udobno odmaknila od oči. Sploh tisti del, ki je neprijeten, ne le za mišice, temveč tudi za oči. Danes se generaciji mladih niti sanja ne, kako ličen kos mesa, zapakiran v njihovi najljubši restavraciji s hitro prehrano, pride na njihov krožnik. Zato stik z realnostjo vsake toliko ne škodi. V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič tako podaja na koline. In to na tisti prijeten del; ko je večina dela opravljena in na mizo prispejo sveže klobase.
Na sladkosti polno Miklavževo nedeljo se Nedeljska reportaža odpravlja v kletne prostore gostišča Lectar v starem mestnem jedru Radovljice. Tam si bo ogledala hišno lectarijo, prostor, ki ohranja muzejski spomin na staro slovensko obrt in jo z izdelavo lastnih sladkih pisanih izdelkov ohranja še kako živo.
Danes sta zgodba Jugoslavije in zgodovina te države pri nas opravljeni na hitro; sta kontroverzni in imata tako zagovornike kot nasprotnike. A to je premalo. Predvsem za še vedno veliko pripadnikov generacij, ki so se rodili v tej državi ter doživeli in preživeli jugoslovansko izkušnjo. Oddaja Nedeljska reportaža si letos z nekdanjo Titovo državo deli datum - prva datum rojstva, druga datum predvajanja. Kar je spodbudilo Marka Radmiloviča k temu, da se je zakopal v to, čemur pravimo polpretekla zgodovina.
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v antiki, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno izmed štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina v južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo razmeroma malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki so tu živeli pred prihodom Rimljanov. O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da je imelo pravico do kovanja svojega lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovite province Norik petim naseljem podelili mestne pravice. In med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O njegovi velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Nedeljska reportaža se razgleduje po življenju in delu patronažnih medicinskih sester, ki jih kljub čudnim časom ohranjanja razdalje brez pomisleka spustimo čez domači prag. Vemo namreč, da nam lahko pomagajo z zdravilom, novimi povoji ali pa že samo s toplimi, prijaznimi besedami, ki jim jih nikoli ne zmanjka. To, da so pri nas doma, je vendarle njihov poklic.
Izhodišče današnje Nedeljske reportaže je, da smo odšli v gozd, kjer se izgubimo. S seboj imamo le nekaj osnovnih stvari, s katerimi se bomo morali znajti in z izvajanjem različnih postopkov preživeti noč in najti pot nazaj v civilizacijo. Postopke preživetja v naravi nam bo predstavil inštruktor preživetja v naravi Laris Žurga, predsednik Društva ljubiteljev narave in športa Medo in idejni vodja šole preživetja Laris.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Žiga Pisar izdeluje nože. Že na prvi pogled drugačne od tistih, ki jih najdemo v trgovinah. In to ne samo na videz. V vsak nož, ki ga izdela, vloži okoli 100 ur dela. Zato prizna, da mu ni vseeno, za koga tak nož naredi in kaj bo z njim, ko bo dobil novega lastnika. Kako nastajajo taki noži in kako je študent strojništva zaradi koronavirusa postal mojster ostrega jekla, je v oddaji Nedeljska reportaža raziskoval Jure K. Čokl.
Med Grosupljim in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva. Obe jami sta takrat spadali pod občino Šentjurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima šestnajstletnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet. Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Županova jama, turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in najrazličnejše programe v jami in ob njej. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
V občini Kuzma so te dni dobili novo pridobitev. Pa ne gre za klasične dobrobiti slovenske občinske realnosti; se pravi, ne gre za krožišče, čistilno napravo ali obrtno cono. Zobu časa, elementom in pozabi jim je uspelo iztrgati več kot stoletje staro »cimprano« hišo, ki so jo ob pomoči strokovnjakov natančno obnovili, vrnili v prvotno stanje in postavili na ogled. A to je le prvi del zgodbe, ki nam jo v Nedeljski reportaži predstavlja Marko Radmilovič. Drugi del govori o zadnji in edini prebivalki te hiše. Ime ji je bilo Cecilija, a so jo vaščani v zaledju Kuzme poznali kot Cilo. Njeno življenje, njena zbirateljska strast, predvsem pa njen odnos do hiše in življenja na sploh, je navdihnila reportažo z naslovom: »Cila in njena iža«!
Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja. Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Z akcijo GOGO – Gibalno ovirani gore osvajajo želijo v Planinski zvezi Slovenije skupaj z Zvezo Sonček – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije in Zvezo paraplegikov Slovenije pripeljati invalide in osebe s posebnimi potrebami v hribe in jim omogočiti obiskovanje planinskih pohodov ter jim predstaviti njim dostopne točke v hribih ali gorah. Poleg tega jih želijo spodbuditi, naj naredijo nekaj zase, naj se premaknejo iz cone udobja v življenje, dejavnost, naravo in družbo, saj tako lahko preprečijo svojo osamljenost, izključenost in telesno nedejavnost. Ta mesec so tako obiskali Planinski dom v Tamarju in na Boču ter Kočo Antona Bavčerja na Čavnu ter Lavričevo kočo na Gradišču. To so obiskali dvakrat, 10. septembra pa se jim je na pohodu pridružila tudi novinarka Petra Medved.
V želji obuditi in negovati nesnovno dediščino različne organizacije in institucije ubirajo tudi manj ortodoksne prijeme. V Mariboru že nekaj desetletij v poletnem času obujajo tradicijo igranja dvoriščnih iger. Letošnje poletje jim je pod palec in kazalec prišla posebna igra, ki je v ozkem krogu poznavalcev, kot tudi v nekaj širši javnosti, vzbudila nemalo zanimanja kot tudi nostalgije. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži opisal drugo srečanje kičkarskih veteranov, ki pa jih bi bilo morebiti pravilneje imenovati »neo kičkarji«.
Nedeljska reportaža se spušča po slovenskih vodnih toboganih in med drsenjem proti bazenu spoznava njihovo načrtovanje, zgraditev, varnostna vprašanja, kratko zgodovino ter seveda vse užitke, ki jih kopalcem ponujajo njihove številne edinstvene različice.
Ruska dača je vila, ki je nastala kot povsem običajna podeželska hiša okrog leta 1880 v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani. Leta 1907 jo je kupil bogati ljubljanski trgovec Franc Petrič in jo v letu dni predelal v »ruskem stilu«, tako da so jo tudi uradno v zemljiško knjigo vpisali kot vilo. Družina Petrič je nato to vilo uporabljala vse do konca prve svetovne vojne, potem pa je še večkrat zamenjala različne lastnike. Tudi v letih od 2005 do 2016 je vila prehajala iz rok v roke, vse dokler je ni kupil dr. Aleš Musar, ki je lastnik in ustanovitelj družbe Ruska dača. Vila Ruska dača je bila leta 1908 v svojem najlepšem in najbolj sijočem obdobju , in prav zaradi tega je leta 2011 Mestna občina Ljubljana z odlokom razglasila Rusko dačo za kulturni spomenik. Sedanji novi lastnik pa se je odločil in podeželsko vilo obnovil v skladu s Petričevim časom. Tako so vilo opremili s starinami in umetninami, ki izvirajo iz tistega obdobja. Pri tem so pri obnovi pazili tudi na najmanjše podrobnosti, vse to pa je potekalo pod budnim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Rusko dačo in pot njene obnove bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Po zaslugi vztrajnosti Društva rojaka Janeza Puha, trdega dela in zbranih sredstev je v rojstnem kraju tehniškega genija Janeza Puha, ki mu severni sosedje rečejo Johann Puch, zrasel objekt, kjer bo na ogled približno 200 z njegovim imenom povezanih starodobnikov. Virtualno pa se bo v Sakušaku v Slovenskih goricah mogoče popeljati tudi z modeli, ki so po naših cestah in poteh vozili pred skoraj poldrugim stoletjem. O podrobnostih pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Neveljaven email naslov
