Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med vršaci
Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov nad izjemno prepadno sotesko Tolminke.
Pot do te, vasi v Triglavskem narodnem parku je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. To si lahko ogledate tudi v videoposnetku dveh mladih popotnikov.
Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem, da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva ter izdelajo "dnevno" dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč v opuščeno šolsko stavbo povabili Skupnost Srečanje Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki.
Na pot v Čadrg smo se odpravili z Gorazdom Kutinom, ki je nadzornik v Triglavskem narodnem parku.
Triglavski narodni park po mnenju Gorazda Kutina ni ovira za domačine, večji problem pa so na območju parka vikendaši, zaradi katerih je marsikatera stavba spremenila svojo podobo in namen za kar je bila prvotno postavljena. Poleg tega ti občasni naseljenci, vnašajo neavtohtone rastlinske vrste, ograjujejo svoja "mini" posestva in nergajo zaradi smradu in hrupa, ki ga "povzroča" živina na paši.
Gorazd že od rojstva živi v tej gorski vasici, ki leži na prisojnih pobočjih Čadrskega vrha, visoko nad dolino reke Tolminke.
Vrhovi nad Čadrgom, so, in imajo še, svojo vlogo v izročilu:
Poklicali so hudiča
Življenje v teh krajih nikakor ni preprosto. V vasi namreč že od nekdaj nimajo ne gostilne, ne trgovine, in tudi ne pokopališča. Tako so recimo morali pokojnike nositi v oddaljeni Tolmin, kar ni mačji kašelj. Poleg tega je bil dostop do vasi nekoliko lažji šele po dograditvi ceste in premostitvi Tolminskih korit.
Iz Čadrga do Tolmina vodi namreč zelo ovinkasta, nevarna cesta, ki ji nenehni podori kamenja grozijo, da jo bodo zdaj zdaj izbrisali s svojih strmih pobočij. Zato je bilo samoumevno, da so morali nekoč šoloobvezni otroci večji del časa preživeti v internatih. Tako je bilo tudi z Gorazdom in njegovimi vrstniki, ki jih je táko življenje precej odtujevalo od staršev. In čeprav se človek sčasoma vsega navadi, pa svojega doma ne pozabi nikoli. Nekateri se potem vrnejo, drugi se vračajo občasno, spet tretji pa živijo s svojimi kraji le v spominih.
Tako je bilo še pred kakimi tridesetimi leti, danes pa se zdi Gorazdu velika prednost to, da lahko starši sami vozijo otroke v dolino. Saj žal nihče izmed pristojnih noče prevzeti odgovornosti za organiziranje skupnega prevoza otrok.
Pot v Čadrg se začne v Tolminskih koritih. Tu je reka Tolminka na svoji 10 kilometrov dolgi poti izklesala dihjemajoče soteske, ali korita.
To področje je urejeno za turistični obisk že od sredine 50 let prejšnjega stoletja, z njimi pa v zadnjih letih upravlja Lokalna turistična organizacija, ki je uredila zavarovane poti.
Vožnja po gorski cesti v Čadrg te pretrese, tako zaradi ozkosti, ovinkov in divjih prepadov, kot zaradi izjemnih razgledov na tanko nitko reke Tolminke globoko v objemu skalnih korit in na strma pobočja kipečih vrhov.
V vodniku po Severni Primorski (Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 101-102.). so o Hudičevem mostu zapisali:
"Kadar je bilo tu treba zarotiti višje sile, naj pomagajo premostiti ozke in visoke soteske, so graditelji kolovozov in mostov raje poklicali na pomoč temne angele, za katere se je zdelo, da imajo oblast nad tem peklenskim svetom. Tako se most prek korita Tolminke, s katerim imata vasi Zadlaz in Čadrg edino povezavo s Tolminom, imenuje Hudičev most. Morda je prek njega prišel do jame, ki je pozneje do bila njegovo ime, italijanski pesnik Dante Alighieri (1265–1321). Nad vhodom v to jamo, ki ima sicer ime Zadlaška jama, je vzidana spominska plošča, na kateri piše, da je Dante kot gost oglejskega patriarha Pagana della Torreja leta 1319 zrl lepoto kraja in strahoto teh sotesk."
Od Hudičevega mostu se cesta vzpne proti Dantejevi jami. Zadlaška jama, tudi Dantejeva jama, imenovana po vasi Zadlaz blizu Tolmina, je ena od mnogih jam, po katerih so se odtekale vode soškega ledenika. Jamski splet je dolg 1140 m, globok 41 m, v jami pa so tudi tri dvorane.
Kljub vse divji prvobitnosti pa je bila reka Tolminka "plovna", po nje so namreč gozdarji plavili les v dolino. Kar je zahtevalo izjemne napore. Drvarji pa so ob svojem nevarnem početju naleteli tudi na termalni izvir, kar je v Alpah zelo redek pojav. Voda, ki priteče iz tega izvira ima 20 stopinj.
Popotovanje po cesti v Čadrg je nekaj posebnega, tako kot to velja za večino gorskih, hribovskih in še kakšnih poti, ki vodijo do oddaljenih zaselkov, samotnih kmetij in planinskih domov. Voznik mora pač upoštevati dejstvo, da bo že za prvim ovinkom naletel na nasproti vozeče vozilo, v kakršnikoli obliki že.
Kot mi je povedal Gorazd Kutin , velja na tej cesti "že"nenapisano pravilo, da se domačin vedno umakne, saj najbolje ve, kje so izogibališča.
Kot smo že omenili v Čadrgu nikoli niso imeli cerkve in pokopališča. Vendar pa so ob cesti postavljena znamenja, kapelice. Zanimivo pa je, da Čadržani plačujejo maše tudi za svetnika svetega Krna, ki ga v naboru svetnikov ne najdemo.
Vaščani Čadrga so srčni ljudje. Leta 1999 so na, lahko bi rekli vaškem referendumu sprejeli odločitve, da sprejmejo v vas Skupnost srečanje, znano kot komuno Don Pierina, za zdravljenje odvisnikov. Zanje so namenili opuščeno stavbo šole, ki je postala -Gora Tabor.
Domačini s fanti niso imeli nikakršnih problemov saj ima Skupnost precej strog red, poleg tega pa imajo precej dela na posestvu ki ga obdelujejo. Enkrat na mesec pa so tudi domačini vabljeni, da se fantom pridružijo na obisku svete maše v stavbi Skupnosti.
V Čadrgu živi stalno nekje okrog 45 prebivalcev, prevladujejo pa predvsem mlajši.
Poglejmo kaj so o prebivalcih Čadrga zapisali v turističnem vodniku ( Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 102).:
"Včasih šumenje rečic iz korit preglasi ropot motorja kakšnega zlodjevega fanta iz Čadrga, ki drvi dol »v lajf« oprezovat za puncami, ki jih v vasi primanjkuje; nihče ne ve, zakaj jih primanjkuje. Zakaj je moških v tej edinstveni vasi več kot žensk, nekateri razlagajo (ne) znanstveno: da je namreč v socialne in delovne razmere tega dela Tolminskega posegla narava. Kmečko delo v silnih strminah da enostavno zahteva več krepkejših moških rok, zato se je v spolnih celicah tukajšnjih ljudi »naselilo« več moških kromosomov."
Legenda o nastanku Čadrga pa je taka:
"Davno tega so se kmetje v Bohinju uprli zemljiškemu gospodu. Ta je upor zatrl, može obsodil na smrt, ženske izgnal, a jim dovolil, da s seboj vzamejo le to, kar lahko odnesejo na hrbtu. In so izbrale - svoje može in jih odnesle čez bohinjske hribe proti zahodu. Na terasi med strmimi pobočji tolminskih gora in visoko nad prepadno sotesko Tolminke je nastalo novo naselje Čadrg."
In zato naj bi imele žene še danes v Čadrgu "več besede pr hiš."
Nekoč je v Čadrgu živelo kakih 200 prebivalcev, to so bile velike družine, predvsem pa so bili bajtarji, ki so obdelovali majhne kmetije.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Med vršaci
Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov nad izjemno prepadno sotesko Tolminke.
Pot do te, vasi v Triglavskem narodnem parku je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. To si lahko ogledate tudi v videoposnetku dveh mladih popotnikov.
Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem, da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva ter izdelajo "dnevno" dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč v opuščeno šolsko stavbo povabili Skupnost Srečanje Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki.
Na pot v Čadrg smo se odpravili z Gorazdom Kutinom, ki je nadzornik v Triglavskem narodnem parku.
Triglavski narodni park po mnenju Gorazda Kutina ni ovira za domačine, večji problem pa so na območju parka vikendaši, zaradi katerih je marsikatera stavba spremenila svojo podobo in namen za kar je bila prvotno postavljena. Poleg tega ti občasni naseljenci, vnašajo neavtohtone rastlinske vrste, ograjujejo svoja "mini" posestva in nergajo zaradi smradu in hrupa, ki ga "povzroča" živina na paši.
Gorazd že od rojstva živi v tej gorski vasici, ki leži na prisojnih pobočjih Čadrskega vrha, visoko nad dolino reke Tolminke.
Vrhovi nad Čadrgom, so, in imajo še, svojo vlogo v izročilu:
Poklicali so hudiča
Življenje v teh krajih nikakor ni preprosto. V vasi namreč že od nekdaj nimajo ne gostilne, ne trgovine, in tudi ne pokopališča. Tako so recimo morali pokojnike nositi v oddaljeni Tolmin, kar ni mačji kašelj. Poleg tega je bil dostop do vasi nekoliko lažji šele po dograditvi ceste in premostitvi Tolminskih korit.
Iz Čadrga do Tolmina vodi namreč zelo ovinkasta, nevarna cesta, ki ji nenehni podori kamenja grozijo, da jo bodo zdaj zdaj izbrisali s svojih strmih pobočij. Zato je bilo samoumevno, da so morali nekoč šoloobvezni otroci večji del časa preživeti v internatih. Tako je bilo tudi z Gorazdom in njegovimi vrstniki, ki jih je táko življenje precej odtujevalo od staršev. In čeprav se človek sčasoma vsega navadi, pa svojega doma ne pozabi nikoli. Nekateri se potem vrnejo, drugi se vračajo občasno, spet tretji pa živijo s svojimi kraji le v spominih.
Tako je bilo še pred kakimi tridesetimi leti, danes pa se zdi Gorazdu velika prednost to, da lahko starši sami vozijo otroke v dolino. Saj žal nihče izmed pristojnih noče prevzeti odgovornosti za organiziranje skupnega prevoza otrok.
Pot v Čadrg se začne v Tolminskih koritih. Tu je reka Tolminka na svoji 10 kilometrov dolgi poti izklesala dihjemajoče soteske, ali korita.
To področje je urejeno za turistični obisk že od sredine 50 let prejšnjega stoletja, z njimi pa v zadnjih letih upravlja Lokalna turistična organizacija, ki je uredila zavarovane poti.
Vožnja po gorski cesti v Čadrg te pretrese, tako zaradi ozkosti, ovinkov in divjih prepadov, kot zaradi izjemnih razgledov na tanko nitko reke Tolminke globoko v objemu skalnih korit in na strma pobočja kipečih vrhov.
V vodniku po Severni Primorski (Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 101-102.). so o Hudičevem mostu zapisali:
"Kadar je bilo tu treba zarotiti višje sile, naj pomagajo premostiti ozke in visoke soteske, so graditelji kolovozov in mostov raje poklicali na pomoč temne angele, za katere se je zdelo, da imajo oblast nad tem peklenskim svetom. Tako se most prek korita Tolminke, s katerim imata vasi Zadlaz in Čadrg edino povezavo s Tolminom, imenuje Hudičev most. Morda je prek njega prišel do jame, ki je pozneje do bila njegovo ime, italijanski pesnik Dante Alighieri (1265–1321). Nad vhodom v to jamo, ki ima sicer ime Zadlaška jama, je vzidana spominska plošča, na kateri piše, da je Dante kot gost oglejskega patriarha Pagana della Torreja leta 1319 zrl lepoto kraja in strahoto teh sotesk."
Od Hudičevega mostu se cesta vzpne proti Dantejevi jami. Zadlaška jama, tudi Dantejeva jama, imenovana po vasi Zadlaz blizu Tolmina, je ena od mnogih jam, po katerih so se odtekale vode soškega ledenika. Jamski splet je dolg 1140 m, globok 41 m, v jami pa so tudi tri dvorane.
Kljub vse divji prvobitnosti pa je bila reka Tolminka "plovna", po nje so namreč gozdarji plavili les v dolino. Kar je zahtevalo izjemne napore. Drvarji pa so ob svojem nevarnem početju naleteli tudi na termalni izvir, kar je v Alpah zelo redek pojav. Voda, ki priteče iz tega izvira ima 20 stopinj.
Popotovanje po cesti v Čadrg je nekaj posebnega, tako kot to velja za večino gorskih, hribovskih in še kakšnih poti, ki vodijo do oddaljenih zaselkov, samotnih kmetij in planinskih domov. Voznik mora pač upoštevati dejstvo, da bo že za prvim ovinkom naletel na nasproti vozeče vozilo, v kakršnikoli obliki že.
Kot mi je povedal Gorazd Kutin , velja na tej cesti "že"nenapisano pravilo, da se domačin vedno umakne, saj najbolje ve, kje so izogibališča.
Kot smo že omenili v Čadrgu nikoli niso imeli cerkve in pokopališča. Vendar pa so ob cesti postavljena znamenja, kapelice. Zanimivo pa je, da Čadržani plačujejo maše tudi za svetnika svetega Krna, ki ga v naboru svetnikov ne najdemo.
Vaščani Čadrga so srčni ljudje. Leta 1999 so na, lahko bi rekli vaškem referendumu sprejeli odločitve, da sprejmejo v vas Skupnost srečanje, znano kot komuno Don Pierina, za zdravljenje odvisnikov. Zanje so namenili opuščeno stavbo šole, ki je postala -Gora Tabor.
Domačini s fanti niso imeli nikakršnih problemov saj ima Skupnost precej strog red, poleg tega pa imajo precej dela na posestvu ki ga obdelujejo. Enkrat na mesec pa so tudi domačini vabljeni, da se fantom pridružijo na obisku svete maše v stavbi Skupnosti.
V Čadrgu živi stalno nekje okrog 45 prebivalcev, prevladujejo pa predvsem mlajši.
Poglejmo kaj so o prebivalcih Čadrga zapisali v turističnem vodniku ( Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 102).:
"Včasih šumenje rečic iz korit preglasi ropot motorja kakšnega zlodjevega fanta iz Čadrga, ki drvi dol »v lajf« oprezovat za puncami, ki jih v vasi primanjkuje; nihče ne ve, zakaj jih primanjkuje. Zakaj je moških v tej edinstveni vasi več kot žensk, nekateri razlagajo (ne) znanstveno: da je namreč v socialne in delovne razmere tega dela Tolminskega posegla narava. Kmečko delo v silnih strminah da enostavno zahteva več krepkejših moških rok, zato se je v spolnih celicah tukajšnjih ljudi »naselilo« več moških kromosomov."
Legenda o nastanku Čadrga pa je taka:
"Davno tega so se kmetje v Bohinju uprli zemljiškemu gospodu. Ta je upor zatrl, može obsodil na smrt, ženske izgnal, a jim dovolil, da s seboj vzamejo le to, kar lahko odnesejo na hrbtu. In so izbrale - svoje može in jih odnesle čez bohinjske hribe proti zahodu. Na terasi med strmimi pobočji tolminskih gora in visoko nad prepadno sotesko Tolminke je nastalo novo naselje Čadrg."
In zato naj bi imele žene še danes v Čadrgu "več besede pr hiš."
Nekoč je v Čadrgu živelo kakih 200 prebivalcev, to so bile velike družine, predvsem pa so bili bajtarji, ki so obdelovali majhne kmetije.
Po Nedeljsko reportažo se tokrat odpravljamo k našim kolegom na radio Maribor. In še k mnogim drugim ustvarjalcem, ki so se združili okoli projekta »Štajerski argo«! Prvič pa na nacionalni ravni v tokratni Nedeljski reportaži tudi razkrivamo osebo, ki se je kar štiri leta uspešno skrivala za enkratnim slovarjem mariborskega in na splošno štajerskega izrazoslovja. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Naslednje pol ure vas v Nedeljski reportaži vabimo, da se razgibate. Začeti dan z gibanjem pomeni, da dobro vplivate na svoje zdravje, razlagajo v Društvu Šola zdravja, v katerem organizirajo jutranjo telovadbo, imenovano 1000 gibov, že v 90 občinah po Sloveniji. Z vadbo skrbijo za ohranjanje in izboljšanje zdravja udeležencev, predvsem starejših. Njihovi udeleženci vadijo v skupinah vsako jutro in v vsakem vremenu, 30 minut. Jutranji telovadbi v ljubljanskem Tivoliju se je pridružila tudi novinarka Petra Medved.
V tokratni Nedeljski reportaži vas bomo odpeljali na Gorenjsko, na kamniti vrh pod Stolom, ki ni zanimiv le za pohodnike, temveč tudi za ljubitelje zgodovine. Potovali torej ne bomo le po zemljevidu, temveč tudi v času in se preselili 1.500 let ali še več v preteklost. Vabljeni na Ajdno, pomembno arheološko najdišče v Sloveniji, ki leži nad Žirovnico na tisoč metrih nadmorske višine …
Nedeljska reportaža se bo tokrat vzpela k svetemu Miklavžu na Goro, na vzpetino nad Tuhinjsko dolino, ki je skriti biser za izletnike in ljubitelje kulturne dediščine. Sveti Miklavž skozi vse leto pripoveduje zgodbe, ki jih je skril v vsak kotiček svoje gore - naj gre za zidove protiturškega tabora, pisano poslikani cerkveni strop, etnološke zanimivosti stare mežnarske domačije ali pa za prečudovite razglede.
Zadnje tedne in mesece iz dežel na balkanskem polotoku ponovno prihajajo vznemirljive novice. Prostore nekdanje skupne države politika po novem imenuje »Države zahodnega Balkana«, novinarstvo uporablja izraz »regija,« nostalgiki pa jih še kar kličejo za »bivšo Jugoslavijo!« Nekoliko manj je oglaševano, da mnogo Slovencev, ali pač prebivalcev Slovenije, vsako leto obišče države južno od Kolpe. Ne le obal Jadranskega morja, temveč tudi notranjost. Ali kot turisti ali PA se vračajo v svoje rojstne kraje. Med vso to pisano množico, ki se poleti poti na balkanskih mejah, se je letošnjega avgusta znašel tudi Marko Radmilovič. Svoja doživetja in vtise je popisal v tokratni Nedeljski reportaži
Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem. Poslušali bomo ponovitev oddaje.
Družina Pahernik in sonaravno gospodarjenje z gozdom v radeljski enoti Koroškega pokrajinskega muzeja Dobrih 500 hektarjev gozdov, ki so bili nekoč v lasti inženirja Franja Pahernika (1882–1976), pionirja sonaravnega gozdarstva na Slovenskem, danes občudujejo strokovnjaki od blizu in daleč. Njihovo povezanost z družino Pahernik bomo v tokratni Nedeljski reportaži spoznavali na terenu in v enoti Koroškega pokrajinskega muzeja v Radljah ob Dravi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Nedeljska reportaža se je tokrat ustavila v Podsmreki pri Velikih Laščah in obiskala staro, s slamo krito kaščo na domačiji, kjer se je rodil pisatelj, pesnik in dramatik Josip Stritar. Kašča danes še vedno služi svojemu osnovnemu namenu, z zbirko starega kmečkega orodja pa je tudi pomnik lokalne kulturne dediščine. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Sveta Trojica v Slovenskih goricah je celo med vsemi čudesi, polnimi v slovenskih krajih, poseben trg. Čudes se tam gori kar tre: od energijskega parka do Cankarjevega bivališča prek poti sv. Martina. Predvsem pa so ponosni na prekrasno romarsko cerkev sv. Trojice, ki je eden najlepših primerov baročne arhitekture v naših krajih. Daleč vidno svetišče se ponaša, kar je velika posebnost, kar s tremi zvoniki. In o teh zvonikih bo tekla beseda v Nedeljski reportaži, ki jo je z naslovom Zgodba o odsluženem zvoniku pripravil Marko Radmilovič.
Oblačila slavnih so od nekdaj pravi magnet za vse, ki se hočejo poistovetiti z občudovanja vrednimi vzorniki, pa naj bo iz sveta zabavne industrije, politike, umetnosti in še česa. Zanimiva je zgodba o usodi uniforme, ki naj bi pripadala nekdanjemu avstro-ogrskemu cesarju Francu Jožefu Prvemu in jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Nanjo so naleteli po naključju. Ob pripravah na odprtje velike razstave Znameniti Slovenci in njihova odlikovanja sta dr. Pavel Car, nekdanji direktor Narodnega muzeja Slovenije, in Marko Ličina iz Muzeja novejše zgodovine odšla v Pokrajinski muzej v Maribor. Tam sta v depoju opazila uniformo, ki je bila del razstave v Mariboru in so jo mariborski muzealci hoteli vrniti v Narodni muzej Slovenije. In tu se začne zgodba razpletati, prisluhnite ji v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Tokratna Nedeljska reportaža sestavlja čudovite podobe iz živopisanih kamenčkov in keramike. V svojo delavnico v Mozirju jo je povabila mojstrica mozaika, Mojca Černivšek. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Slovenija ima kar nekaj zelo znameniti termalnih vrelcev, ki slovijo širom sveta. Polege teh pa je tudi kar nekaj malo manj znanih izvirov, ki jih ljudje imenujejo toplice zaradi tople vode in zdravilnosti, kot sami radi rečejo. Ene takih so Klunove toplice v Bušeči vasi. Tu je izvir, ki ima celo leto stalno temperaturo 27 stopinj Celzija. Nastanek toplic je povezan z grofom Aleksandrom Auerspergom, lastnikom gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Jamo z vrelcem je kupil leta 1811, pet let po rojstvu prvorojenca, Antona Aleksandra – Anastasiusa Grüna/Anastazija Zelenca, nemškega pesnika in politika. Nad toplim vrelcem je dal leta 1816 zgraditi kopališče, ki deluje še danes. Zemljišče s toplicami je od Auerspergov kupil Matija Kodrič in ga nato leta 1923 prepisal za doto hčeri Tereziji, poročeni z Ivanom Klunom iz Ribnice. Tako so toplice, ki so še vedno v lasti omenjene družine, dobile današnje ime. Več o Klunovih toplicah pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Vikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjeveške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič.
Knjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode. Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezani legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju ob Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Ekvorna, to naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino, pa tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo prek razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.
Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punkvskih skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega veliko dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in prigodami uporniške generacije. .
Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi Krn pod Krnom. Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Kljub temu, da ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, kjer so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe pa so dodobra spremenile doslej znane podatke o življenju v zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Ob začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje cvetna nedelja. Ta praznik, zunaj verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva veljavo: predvsem pa ga zadnja desetletja zaznamujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Neveljaven email naslov
