Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Cankarjevem domu so v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovali
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova.
To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem so prihajali člani Predsedstva Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V času gradnje Cankarjevega doma v Ljubljani je bilo jasno, da bo to središče za najrazličnejše kulturne prireditve, kongrese, politična zborovanja in še marsikaj drugega. Tedaj je bil celoten projekt tudi finančno zelo zahtevna, in čeprav so ga podprli tako država, mesto kot tudi drugi, so razmišljali kako bi dobili dodaten denar.
Vodja operativnega vodstva celotne graditve Cankarjevega doma Janez Zemljarič pa je takrat dobil genialno idejo, da bi garderobe v Cankarjevem domu zgradili tako, da bi služile tudi kot protiatomsko zaklonišče.
Vedel je namreč, da na zvezni ravni obstaja veliko denarja za obrambo in narodno zaščito. Na koncu mu je uspelo, da je odgovorne prepričal, da so ta denar res namenili Cankarjevemu domu.
Ta ima tako danes protiatomsko zaklonišče pod samo stavbo in delno pod Erjavčevo cesto. Poleg tega so takrat garderobe imele dvojno vlogo, se spominja dolgoletni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, ki doda, da se je odločitev o protiatomskem zaklonišču izkazala kot odlična, 10 let po gradnji CD je to prišlo še kako prav vodstvom vojske in države, saj so bili v največjih garderobah CD Janez Janša, Igor Bavčar in drugi, ki so odločali o prihodnosti nove države.
Osrednje vprašanje je seveda zakaj so se odgovorni odločili, da bo Cankarjev dom v Ljubljani, postal središče osamosvajanja. Nekdanji minister za informiranje danes veleposlanik in stalni predstavnik Slovenije pri NATU Jelko Kacin pravi, da je bilo vzrokov več. Tu je bila vrsta dilem pred osamosvojitvijo, kdaj in kje ta odločilni akt razglasiti. JLA je namreč načrtovala državni udar, v Moskvi je zanj dobila načelno podporo, vendar s pogojem, da bodo ruski generali najprej odstavili Gorbačova nato pa podprli državni udar v Jugoslaviji. To se ni zgodilo in JLA je ukrepala na lastno pest, v veliki časovni stiski, doda Kacin.
Jelko Kacin.
foto: Arhiv Jelko Kacin.
Ko je Mitja Rotovnik razlagal svojo takratno vlogo kolegom direktorjem po svetu, je bilo to zanje zelo zanimivo. Tako jim je povedal, da je bil direktor štaba TO, kar so sprejeli z začudenjem in ko jim je podrobneje razložil kako in kaj, so se skupaj pošteno nasmejali. Sicer pa je CD v času 10-dnevne vojne nemoteno posloval, imeli so tudi prireditve, vsak dan pa so se odvijale novinarske konference. Takrat je bilo v CD 1000 domačih in tujih novinarjev.
Posebno vlogo je Cankarjev dom odigral ob alarmih za zračne napade. Takrat se je v prostorih doma zadrževalo od 3 do 4.000 ljudi, ki so jih iz Gallusove dvorane, kamor so se najprej zatekli, na pobudo Mitje Rotovnika usmerili v varne kleti. CD je bil namreč ena glavnih tarča napadov JLA, zaradi tega, ker je v CD potekalo, v času pred osamosvojitvijo več različnih manifestacij, ki so po ocenah tedanje jugovojske načenjale enotnost SFRJ, ena takih je bila podpora stavkujočim kosovskim rudarjem.
Osebje in vodstvo Cankarjevega doma je v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovalo in delalo, in sicer v okvirih, kot so to dopuščale možnosti, je pa dejstvo, da je bila hiša, kot celota pravi borec za osamosvojitev, če zadevo presonaliziramo, meni Mitja Rotovnik. Ta doda, da takrat ni bilo nobenih težava ali zapletov. V CD so imeli dobro tehnično ekipo, zato ni bilo nobenih problemov, dilema Rotovnika je bila le ali v zaklonišče sodijo tudi domači ljubljenčki-psi, ko so jih ljudje v paniki, ob alarmih pripeljali v CD, je spustil v zaklonišča tudi psičke. Mitja Rotovnik pa se spominja, da je moral številnim novinarjem, še veliko kasneje po koncu 10-dnevne vojne za Slovenijo, vedno znova razlagati da ni tunelov med vlado, CD in parlamentom.
Ivan Botteri, ki je od leta 1994 novinar, je leta 1988 izstopil iz JLA, zato nas je zanimalo kako gleda na Cankarjeve dom kot središče osamosvajanja Slovenije? Botteri meni, da je bila odločitev za Cankarjev dom kot sedež osamosvojitve odlična poteza. JLA takrat ni imela ustreznega orožja, da bi bombardirala spodnje etaže CD. Poznala pa je skrite lokacije TO zato je bilo pomembno, da je bil sedež, štab v CD.
Kakšni pa so spomini Jelka Kacin na čas osamosvajanja? Kacin pravi, da so zelo živi in večplastni, saj se je zavedal, da imajo njegove besede in način kako določene zadeve predstavi vpliv na to kako bodo ljudje sprejeli in razumeli razvoj dogodkov in prihodnost osamosvajanja. Kacin tako opozori na potek agresije ko je JLA s pomočjo vojaške policije razorožila štab TO, ko je Josef Šimčik umrl v Pekrah, in vsega tega večina občanov ni mogla dojeti. Ljudje enostavno niso uspeli narediti preklop v svojih razmišljanjih, saj niti v najbolj morasti sanjah niso niti pomislili, da je JLA sposobna ukrepati proti civilnemu prebivalstvu in občanom skupne države. Ta resnica je bila za mnoge zelo stresna, in nemogoča. Cankarjev dom pa so izbrali zaradi dogajanja pred osamosvojitvijo, ko so bili tam kongresi, priprava in izvedba volitev itd.
Kako pa Mitja Rotovnik ocenjuje legendarne novinarske konference Jelka Kacina? Rotovnik meni, da je na novinarskih konferencah Jelko Kacin, blestel, povedal je več kot je bilo res, in je tako nekako hodil po robu, kot primer navaja kasetno bombo, ki so jo razstavili pred začetkom ene od novinarskih konferenc, in to je imelo izjemen propagandni učinke na tuje novinarje.
Vlado Zagorac je bil dopisnik Večernjega lista iz Zagreba, o izbiri Cankarjevega doma kot središča za informiranje pa pravi, da je bila to odlična odločitve. Zagorac pove kako je potekla akreditacija že pred dogajanjem v CD, problemov z vstopom v CD pa ni bilo. Takrat je večkrat dnevno poročal o dogajanju med vojno v Sloveniji saj sta bili Slovenija in Hrvaška zaveznici v procesu osamosvojitve.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V Cankarjevem domu so v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovali
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova.
To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem so prihajali člani Predsedstva Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V času gradnje Cankarjevega doma v Ljubljani je bilo jasno, da bo to središče za najrazličnejše kulturne prireditve, kongrese, politična zborovanja in še marsikaj drugega. Tedaj je bil celoten projekt tudi finančno zelo zahtevna, in čeprav so ga podprli tako država, mesto kot tudi drugi, so razmišljali kako bi dobili dodaten denar.
Vodja operativnega vodstva celotne graditve Cankarjevega doma Janez Zemljarič pa je takrat dobil genialno idejo, da bi garderobe v Cankarjevem domu zgradili tako, da bi služile tudi kot protiatomsko zaklonišče.
Vedel je namreč, da na zvezni ravni obstaja veliko denarja za obrambo in narodno zaščito. Na koncu mu je uspelo, da je odgovorne prepričal, da so ta denar res namenili Cankarjevemu domu.
Ta ima tako danes protiatomsko zaklonišče pod samo stavbo in delno pod Erjavčevo cesto. Poleg tega so takrat garderobe imele dvojno vlogo, se spominja dolgoletni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, ki doda, da se je odločitev o protiatomskem zaklonišču izkazala kot odlična, 10 let po gradnji CD je to prišlo še kako prav vodstvom vojske in države, saj so bili v največjih garderobah CD Janez Janša, Igor Bavčar in drugi, ki so odločali o prihodnosti nove države.
Osrednje vprašanje je seveda zakaj so se odgovorni odločili, da bo Cankarjev dom v Ljubljani, postal središče osamosvajanja. Nekdanji minister za informiranje danes veleposlanik in stalni predstavnik Slovenije pri NATU Jelko Kacin pravi, da je bilo vzrokov več. Tu je bila vrsta dilem pred osamosvojitvijo, kdaj in kje ta odločilni akt razglasiti. JLA je namreč načrtovala državni udar, v Moskvi je zanj dobila načelno podporo, vendar s pogojem, da bodo ruski generali najprej odstavili Gorbačova nato pa podprli državni udar v Jugoslaviji. To se ni zgodilo in JLA je ukrepala na lastno pest, v veliki časovni stiski, doda Kacin.
Jelko Kacin.
foto: Arhiv Jelko Kacin.
Ko je Mitja Rotovnik razlagal svojo takratno vlogo kolegom direktorjem po svetu, je bilo to zanje zelo zanimivo. Tako jim je povedal, da je bil direktor štaba TO, kar so sprejeli z začudenjem in ko jim je podrobneje razložil kako in kaj, so se skupaj pošteno nasmejali. Sicer pa je CD v času 10-dnevne vojne nemoteno posloval, imeli so tudi prireditve, vsak dan pa so se odvijale novinarske konference. Takrat je bilo v CD 1000 domačih in tujih novinarjev.
Posebno vlogo je Cankarjev dom odigral ob alarmih za zračne napade. Takrat se je v prostorih doma zadrževalo od 3 do 4.000 ljudi, ki so jih iz Gallusove dvorane, kamor so se najprej zatekli, na pobudo Mitje Rotovnika usmerili v varne kleti. CD je bil namreč ena glavnih tarča napadov JLA, zaradi tega, ker je v CD potekalo, v času pred osamosvojitvijo več različnih manifestacij, ki so po ocenah tedanje jugovojske načenjale enotnost SFRJ, ena takih je bila podpora stavkujočim kosovskim rudarjem.
Osebje in vodstvo Cankarjevega doma je v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovalo in delalo, in sicer v okvirih, kot so to dopuščale možnosti, je pa dejstvo, da je bila hiša, kot celota pravi borec za osamosvojitev, če zadevo presonaliziramo, meni Mitja Rotovnik. Ta doda, da takrat ni bilo nobenih težava ali zapletov. V CD so imeli dobro tehnično ekipo, zato ni bilo nobenih problemov, dilema Rotovnika je bila le ali v zaklonišče sodijo tudi domači ljubljenčki-psi, ko so jih ljudje v paniki, ob alarmih pripeljali v CD, je spustil v zaklonišča tudi psičke. Mitja Rotovnik pa se spominja, da je moral številnim novinarjem, še veliko kasneje po koncu 10-dnevne vojne za Slovenijo, vedno znova razlagati da ni tunelov med vlado, CD in parlamentom.
Ivan Botteri, ki je od leta 1994 novinar, je leta 1988 izstopil iz JLA, zato nas je zanimalo kako gleda na Cankarjeve dom kot središče osamosvajanja Slovenije? Botteri meni, da je bila odločitev za Cankarjev dom kot sedež osamosvojitve odlična poteza. JLA takrat ni imela ustreznega orožja, da bi bombardirala spodnje etaže CD. Poznala pa je skrite lokacije TO zato je bilo pomembno, da je bil sedež, štab v CD.
Kakšni pa so spomini Jelka Kacin na čas osamosvajanja? Kacin pravi, da so zelo živi in večplastni, saj se je zavedal, da imajo njegove besede in način kako določene zadeve predstavi vpliv na to kako bodo ljudje sprejeli in razumeli razvoj dogodkov in prihodnost osamosvajanja. Kacin tako opozori na potek agresije ko je JLA s pomočjo vojaške policije razorožila štab TO, ko je Josef Šimčik umrl v Pekrah, in vsega tega večina občanov ni mogla dojeti. Ljudje enostavno niso uspeli narediti preklop v svojih razmišljanjih, saj niti v najbolj morasti sanjah niso niti pomislili, da je JLA sposobna ukrepati proti civilnemu prebivalstvu in občanom skupne države. Ta resnica je bila za mnoge zelo stresna, in nemogoča. Cankarjev dom pa so izbrali zaradi dogajanja pred osamosvojitvijo, ko so bili tam kongresi, priprava in izvedba volitev itd.
Kako pa Mitja Rotovnik ocenjuje legendarne novinarske konference Jelka Kacina? Rotovnik meni, da je na novinarskih konferencah Jelko Kacin, blestel, povedal je več kot je bilo res, in je tako nekako hodil po robu, kot primer navaja kasetno bombo, ki so jo razstavili pred začetkom ene od novinarskih konferenc, in to je imelo izjemen propagandni učinke na tuje novinarje.
Vlado Zagorac je bil dopisnik Večernjega lista iz Zagreba, o izbiri Cankarjevega doma kot središča za informiranje pa pravi, da je bila to odlična odločitve. Zagorac pove kako je potekla akreditacija že pred dogajanjem v CD, problemov z vstopom v CD pa ni bilo. Takrat je večkrat dnevno poročal o dogajanju med vojno v Sloveniji saj sta bili Slovenija in Hrvaška zaveznici v procesu osamosvojitve.
Po Nedeljsko reportažo se tokrat odpravljamo k našim kolegom na radio Maribor. In še k mnogim drugim ustvarjalcem, ki so se združili okoli projekta »Štajerski argo«! Prvič pa na nacionalni ravni v tokratni Nedeljski reportaži tudi razkrivamo osebo, ki se je kar štiri leta uspešno skrivala za enkratnim slovarjem mariborskega in na splošno štajerskega izrazoslovja. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Naslednje pol ure vas v Nedeljski reportaži vabimo, da se razgibate. Začeti dan z gibanjem pomeni, da dobro vplivate na svoje zdravje, razlagajo v Društvu Šola zdravja, v katerem organizirajo jutranjo telovadbo, imenovano 1000 gibov, že v 90 občinah po Sloveniji. Z vadbo skrbijo za ohranjanje in izboljšanje zdravja udeležencev, predvsem starejših. Njihovi udeleženci vadijo v skupinah vsako jutro in v vsakem vremenu, 30 minut. Jutranji telovadbi v ljubljanskem Tivoliju se je pridružila tudi novinarka Petra Medved.
V tokratni Nedeljski reportaži vas bomo odpeljali na Gorenjsko, na kamniti vrh pod Stolom, ki ni zanimiv le za pohodnike, temveč tudi za ljubitelje zgodovine. Potovali torej ne bomo le po zemljevidu, temveč tudi v času in se preselili 1.500 let ali še več v preteklost. Vabljeni na Ajdno, pomembno arheološko najdišče v Sloveniji, ki leži nad Žirovnico na tisoč metrih nadmorske višine …
Nedeljska reportaža se bo tokrat vzpela k svetemu Miklavžu na Goro, na vzpetino nad Tuhinjsko dolino, ki je skriti biser za izletnike in ljubitelje kulturne dediščine. Sveti Miklavž skozi vse leto pripoveduje zgodbe, ki jih je skril v vsak kotiček svoje gore - naj gre za zidove protiturškega tabora, pisano poslikani cerkveni strop, etnološke zanimivosti stare mežnarske domačije ali pa za prečudovite razglede.
Zadnje tedne in mesece iz dežel na balkanskem polotoku ponovno prihajajo vznemirljive novice. Prostore nekdanje skupne države politika po novem imenuje »Države zahodnega Balkana«, novinarstvo uporablja izraz »regija,« nostalgiki pa jih še kar kličejo za »bivšo Jugoslavijo!« Nekoliko manj je oglaševano, da mnogo Slovencev, ali pač prebivalcev Slovenije, vsako leto obišče države južno od Kolpe. Ne le obal Jadranskega morja, temveč tudi notranjost. Ali kot turisti ali PA se vračajo v svoje rojstne kraje. Med vso to pisano množico, ki se poleti poti na balkanskih mejah, se je letošnjega avgusta znašel tudi Marko Radmilovič. Svoja doživetja in vtise je popisal v tokratni Nedeljski reportaži
Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem. Poslušali bomo ponovitev oddaje.
Družina Pahernik in sonaravno gospodarjenje z gozdom v radeljski enoti Koroškega pokrajinskega muzeja Dobrih 500 hektarjev gozdov, ki so bili nekoč v lasti inženirja Franja Pahernika (1882–1976), pionirja sonaravnega gozdarstva na Slovenskem, danes občudujejo strokovnjaki od blizu in daleč. Njihovo povezanost z družino Pahernik bomo v tokratni Nedeljski reportaži spoznavali na terenu in v enoti Koroškega pokrajinskega muzeja v Radljah ob Dravi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Nedeljska reportaža se je tokrat ustavila v Podsmreki pri Velikih Laščah in obiskala staro, s slamo krito kaščo na domačiji, kjer se je rodil pisatelj, pesnik in dramatik Josip Stritar. Kašča danes še vedno služi svojemu osnovnemu namenu, z zbirko starega kmečkega orodja pa je tudi pomnik lokalne kulturne dediščine. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Sveta Trojica v Slovenskih goricah je celo med vsemi čudesi, polnimi v slovenskih krajih, poseben trg. Čudes se tam gori kar tre: od energijskega parka do Cankarjevega bivališča prek poti sv. Martina. Predvsem pa so ponosni na prekrasno romarsko cerkev sv. Trojice, ki je eden najlepših primerov baročne arhitekture v naših krajih. Daleč vidno svetišče se ponaša, kar je velika posebnost, kar s tremi zvoniki. In o teh zvonikih bo tekla beseda v Nedeljski reportaži, ki jo je z naslovom Zgodba o odsluženem zvoniku pripravil Marko Radmilovič.
Oblačila slavnih so od nekdaj pravi magnet za vse, ki se hočejo poistovetiti z občudovanja vrednimi vzorniki, pa naj bo iz sveta zabavne industrije, politike, umetnosti in še česa. Zanimiva je zgodba o usodi uniforme, ki naj bi pripadala nekdanjemu avstro-ogrskemu cesarju Francu Jožefu Prvemu in jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Nanjo so naleteli po naključju. Ob pripravah na odprtje velike razstave Znameniti Slovenci in njihova odlikovanja sta dr. Pavel Car, nekdanji direktor Narodnega muzeja Slovenije, in Marko Ličina iz Muzeja novejše zgodovine odšla v Pokrajinski muzej v Maribor. Tam sta v depoju opazila uniformo, ki je bila del razstave v Mariboru in so jo mariborski muzealci hoteli vrniti v Narodni muzej Slovenije. In tu se začne zgodba razpletati, prisluhnite ji v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Tokratna Nedeljska reportaža sestavlja čudovite podobe iz živopisanih kamenčkov in keramike. V svojo delavnico v Mozirju jo je povabila mojstrica mozaika, Mojca Černivšek. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Slovenija ima kar nekaj zelo znameniti termalnih vrelcev, ki slovijo širom sveta. Polege teh pa je tudi kar nekaj malo manj znanih izvirov, ki jih ljudje imenujejo toplice zaradi tople vode in zdravilnosti, kot sami radi rečejo. Ene takih so Klunove toplice v Bušeči vasi. Tu je izvir, ki ima celo leto stalno temperaturo 27 stopinj Celzija. Nastanek toplic je povezan z grofom Aleksandrom Auerspergom, lastnikom gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Jamo z vrelcem je kupil leta 1811, pet let po rojstvu prvorojenca, Antona Aleksandra – Anastasiusa Grüna/Anastazija Zelenca, nemškega pesnika in politika. Nad toplim vrelcem je dal leta 1816 zgraditi kopališče, ki deluje še danes. Zemljišče s toplicami je od Auerspergov kupil Matija Kodrič in ga nato leta 1923 prepisal za doto hčeri Tereziji, poročeni z Ivanom Klunom iz Ribnice. Tako so toplice, ki so še vedno v lasti omenjene družine, dobile današnje ime. Več o Klunovih toplicah pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Vikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjeveške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič.
Knjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode. Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezani legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju ob Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Ekvorna, to naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino, pa tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo prek razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.
Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punkvskih skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega veliko dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in prigodami uporniške generacije. .
Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi Krn pod Krnom. Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Kljub temu, da ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, kjer so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe pa so dodobra spremenile doslej znane podatke o življenju v zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Ob začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje cvetna nedelja. Ta praznik, zunaj verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva veljavo: predvsem pa ga zadnja desetletja zaznamujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Neveljaven email naslov