Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
No, med vršaci jih je veliko več kot le tri, toda odločili smo se za ljudsko število tri. Poiskali smo tri ženske iz različnih krajev Slovenije, tri ženske, ki smo jih spoznali na socialnem omrežju FB, predvsem pa jih po dolgoletnem spremljanju ocenili kot zveste, vztrajne in odlične gornice, gornice, ki se goram prepuščajo v skladu s Kugyjevimi estetskimi načeli. Kot je zapisal v eni izmed svojih knjig o Julijcih, ne mara izraza športno planinstvo in gora ne vidi kot tekmovalni oder ampak svetuje gornikom, da poiščejo duše gora. Vsaka izmed njih, Belokranjka Miša Mrak, Maja Žagar iz Hrušice pri Jesenicah in Ljubljančanka Lidija Jerkič, v hribe hodijo predvsem zaradi sebe in po naših občutkih še kako zaznavajo duše gora. Izbirajo bolj ali manj samotne poti, tam kjer ni planinske gneče, kjer so lahko same s sabo in z naravo, ki se tam ponuja. Prehodile so veliko poti, splezale na mnoge vrhove, tako v gorah kot v dolini so doživele marskaj in vse to združile v samosvojo podobo, ki jim je oblikovala pogled na svet in življenjski slog. Iz njih so govorile izkušnje in občutek za sonaravnost. Z njimi se je pogovarjal in hodil po gorah Jurij Popov.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
No, med vršaci jih je veliko več kot le tri, toda odločili smo se za ljudsko število tri. Poiskali smo tri ženske iz različnih krajev Slovenije, tri ženske, ki smo jih spoznali na socialnem omrežju FB, predvsem pa jih po dolgoletnem spremljanju ocenili kot zveste, vztrajne in odlične gornice, gornice, ki se goram prepuščajo v skladu s Kugyjevimi estetskimi načeli. Kot je zapisal v eni izmed svojih knjig o Julijcih, ne mara izraza športno planinstvo in gora ne vidi kot tekmovalni oder ampak svetuje gornikom, da poiščejo duše gora. Vsaka izmed njih, Belokranjka Miša Mrak, Maja Žagar iz Hrušice pri Jesenicah in Ljubljančanka Lidija Jerkič, v hribe hodijo predvsem zaradi sebe in po naših občutkih še kako zaznavajo duše gora. Izbirajo bolj ali manj samotne poti, tam kjer ni planinske gneče, kjer so lahko same s sabo in z naravo, ki se tam ponuja. Prehodile so veliko poti, splezale na mnoge vrhove, tako v gorah kot v dolini so doživele marskaj in vse to združile v samosvojo podobo, ki jim je oblikovala pogled na svet in življenjski slog. Iz njih so govorile izkušnje in občutek za sonaravnost. Z njimi se je pogovarjal in hodil po gorah Jurij Popov.
Pustno društvo Cerknica obeležuje 40 zacopranih let obstoja in delovanja. Ob coprniškem jubileju se bodo obiskovalcem Butal na nedeljskem pustnem karnevalu, ki se začne kot ponavadi točno okoli 12.32, ponovno predstavile tradicionalne velike figure na čelu s slavljenko, pramaterjo Uršulo, pa njeno potomko Lizo. Tam bo tudi največji žabon na svetu, pa povodni mož Jezerko, butalski jež, velikanska ščuka, mogočni zmaj, in seveda Butalci. Kako so potekale zadnje priprave na ta pomemben dogodek, kaj bo obravnavala letošnja butalska skupščina in kaj sporoča v »tvitih« butalski župan boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Pustni čas prinaša vsako leto več nezmernosti, ki prekrivajo avtohtono ali vsaj izvirno pustovanjsko tradicijo. V iskanju pustne avtentike se tako Marko Radmilovič odpravlja na vzhod naše domovine, kjer v nekaterih prekmurskih vaseh še živi nepotvorjeni običaj borovega gustivanja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Kdo ve, če težki gospodarski časi ne vplivajo tudi na pravcato ?eksplozijo? plesa ter množico plesalk in plesalcev, ki smo ji priča v zadnjih letih. Plesni tečaji so največkrat razprodani, plesna društva pa rasejo kot gobe po dežju. Eden izmed plesov, ki so se mnogim zdeli že zdavnaj pozabljeni, je tudi swing. V Nedeljski reportaži ga bo tudi na radijskih valovih obudil Marko Radmilovič. Foto: Internet stock
Z neugnano silo so se zapodili po snegu, da je pršelo vse naokrog, se igrivo prekopicevali, kakor gruča razposajenih otrok. In se naposled umirili v milini črnega kontrasta z belim okoljem. Moč se je spremenila v lepoto, vsekakor vredno opevanja ... Trop konjev, ne brez gospodarja, marveč takih, priljudnih, vajenih človeka na svojem hrbtu, vajenih otrok. So res močni in nežni?
Ko so sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v tedanji Jugoslaviji začeli pospešeno uvajati kmetijsko mehanizacijo, se je dramatično zmanjšala potreba po vprežni živini. Predvsem konji so bili žrtvovani na oltarju socialističmnega razvoja, a vsi se z njihovim izginotjem niso zlahka sprijaznili. V zaledju Dalmacije so jih kmetje pustili na svobodni in prosti paši, kjer so se konji naučili živeti z naravo in kljubovati tako zverem kot krutemu podnebju. V okolico mesteca Livno se je v lov za zadnjimi divjimi konji podal Marko Radmilovič.
Prav ste prebrali. Toni Štrigl ima na svojem vrtu protiletalski top. Ta je sicer last Slovenske vojske, ampak ker ima eksponat v Tonijevi zbirki 15.000 podarjenih vojaških predmetov posebno mesto, mu je Slovenska vojska odobrila njegovo hrambo. Podobno kot veliko ljudi s Koroške, ki so Toniju predmete za vojaško zbirko podarili in tako prav noben razstavljen predmet ni bil kupljen. Zakaj ljudje Toniju podarjajo muzejske predmete, kako zbirko vidijo obiskovalci in kako se je top znašel na dvorišču Tonija Štrigla, bo Jure K. Čokl raziskoval v Nedeljski reportaži. Seveda, ne brez čelade na glavi ?
Kozarec kuhanega vina odpira zgodbe, spomine, krepi vezi in okrepča duha. V njem se združita aromatični Mediteran in zimsko zasanjane Alpe, sadni spomin na poletje in želja po snežni zimski romantiki. Pred božičnimi stojnicami, ki jih je iz leta v leto več, štetje kozarcev teče drugače kot za njihovo okrašeno zunanjostjo. Prodajalci nam ne bodo zaupali le receptov, ampak bodo tokratno nedeljsko reportažo začinili tudi z zgodbami, ki v mesecu zapovedane sreče in veselja naredijo njihovo življenje polnejše. O kuhanem vinu in z njim povezanimi zgodbami bo tekla beseda v tokratni Nedeljski reportaži.
V oddaji se bomo odpravili v Šentpeter v občini Šentjakob v Rožu, kjer deluje šola z bogato tradicijo - Višja šola za gospodarske poklice. Gre za edino tovrstno dvojezično šolo pri naših severnih sosedih. Obiskujejo jo tudi dijaki iz Slovenije in je vzorčen primer "dobre prakse" na področju multikulturnega izobraževanja tudi v širšem evropskem prostoru. Nastala je ob pomoći Mohorjeve družbe, Šentjakobčanov in drugih dobrotnikov iz vseh slovenskih krajev takratne avstro-ogrske monarhije ter leta 1908, po prihodu šolskih sester iz Maribora, kot "Narodna šola" odprla svoja vrata za šentjakobsko mladino. Sicer pa več o tem v Nedeljski reportaži Staneta Kocutarja.
Ob adventnem času zadnja leta ponovno na plano kuka že dolgo pozabljena obrt, ki se je ohranila le še v sledeh. Adventni čas, kot tudi ostali dnevi prazničnega leta ali posebne priložnosti, kot so nove maše, so nekdaj težko minile brez papirnatih rož. Izdelava cvetja iz krep papirja je bila redka spretnost, ki jo je najprej plastika, pozneje pa še vsakdanja dostopnost do rezanega cvetja povsem potisnila v pozabo. A nekaj mojstric še obstaja in še več - za to ročno spretnost, včasih celo obrt, se navdušujejo vedno nove in nove spretne roke. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
V središču Slovenije, v Šmartnem pri Litiji, se sredi trga dviguje v nebo neogotska katedrala, stara 113 let. Cerkev sv. Martina je bila kot podružnica prafare v Šentvidu pri Stični prvič omenjena že leta 1135, sedež župnije je postala leta 1380. V dolgih stoletjih je bila cerkev večkrat prezidana, konec 19. stoletja pa so staro cerkev podrli in na istem mestu zgradili današnjo. V skladu z duhom časa je nastala velika opečnata zgradba, zgrajena iz domačega materiala, z monumentalnim dvostolpnim pročeljem. Mogočna cerkev, ki osupne naključnega popotnika, stoji na kraju, na katerem so se na površje rešili zasuti šmarski rudarji. Okoli cerkve so se spletle številne zanimive pripovedi, verjetno tudi zato, ker je Šmartno pri Litiji pomembno križišče cest. Že Valvasor z bližnjega Bogenšperka je med drugim omenil, da je bilo tam veliko obrtnikov, predvsem usnjarjev, krznarjev, kovačev in furmanov. Cerkev bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Sladko brezdelje je koristna stvar, ki pa jo moderni kapitalizem preganja na vse pretege. Bognedaj, da bi na kakšno dela prosto soboto razprl ležalnik ali se zleknil v udoben naslanjač, pomolil vse štiri od sebe in - ne mislil. Pravzaprav mislil na nič. Toda smo tega sploh še sposobni? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Vse se je začelo že v predpreteklem stoletju. Pravzaprav se je začelo na gradu oziroma v Beltinšekm gradu grofovske družine Gika. Znana je bila kot velika ljubiteljica kulture. V eni izmed soban so redno prirejali kulturne večere. Ena od hčera je imela zelo rada Baha, zato se je večkrat znašel na sporedu grajskih večerov. Te dogodke so spremljali vabljeni prijatelji modre krvi, po sili razmer pa tudi domačini, ki so bili predvsem strežniki. Mogoče je prav tam treba iskati zametke kulturnega in družabnega življenja kraja, tudi danes, celih 95 let po priključitvi Prekmurja k deželi matici. Vrnitev pokrajine v materino naročje se je slovesno zgodila prav tam, v Beltincih. Današnja občina ima več kot 60 raznih društev. Večina se ukvarja s športom in kulturo v najširšem pomenu besede. Čeprav je Jurij Popov Bletince obiskal na martinovo, se je s prijaznimi in gostoljubnimi domačini pogovarjal tudi o vseh drugih prireditvah, ki dokazujejo njihovo ljubezen do kulture, tradicije in družabništva. Vsi v en glas pa so poudarjali pomen folklornega festivala, s katerim so zasloveli doma in v svetu. Več v Nedeljski reportaži.
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije od januarja leta 2013 izvaja projekt Knjižnica slepih in slabovidnih, v okviru katerega so zagotovili nove prostore za delovanje Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne. Ob mednarodnem dnevu bele palice, 15. oktobru, je Zveza društev slepih in slabovidnih uradno odprla nove prostore knjižnice na Kotnikovi 32 v Ljubljani. Knjižnica je funkcionalno središče za izposojo knjig v prilagojenih tehnikah, ponuja pa tudi različna izobraževanja in kulturna doživetja za ljudi z okvaro vida in motnjami branja. Za nedeljsko reportažo je Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne obiskala Petra Medved.
Vprašanje je, če poznamo vse nečloveške skrivnosti druge svetovne vojne. Že tisto, kar vemo in sodi med skrajnosti, je grozljivo. Dolgo časa na primer ni bila znana zgodba o ukradenih otrocih. Danes je znana v državah, v katerih so nacisti otroke ukradli ali jih skušali ukrasti in prevzgojiti. Slovenskih ukradenih otrok je bilo 645, danes jih živi še približno 190. Koliko jih niti ne ve, da so ukradeni otroci, tega ne ve nihče. Ko so bili ukradeni, so bili stari komaj nekaj mesecev, poleg tega pa je rasni test pokazal, da ustrezajo merilom za arijsko raso. Doživeli so prisilno posvojitev, vse sledi za krušnimi starši pa so bile izbrisane. Zadnja leta, zlasti potem, ko je Maja Weiss posnela film o teh otrocih, so začeli tudi v Nemčiji spoznavati te zgodbe. Otroke so v Celju ločili od staršev, očete so v glavnem postrelili kot talce, matere pa so odpeljali v koncentracijski taborišči Auschwitz in Birkenau, kjer jih je večina umrla. Otroke so prek zbirnega taborišča Frohnleiten pri Gradcu odposlali v sedem nemških otroških taborišč. Slovensko Društvo taboriščnikov – ukradeni otroci želi ohraniti spomin na te nacistične zločine in obuditi potlačeni nemški spomin. Temu so namenjene tudi spominske table, postavljene na objektih v krajih, kjer so bila ta taborišča. Prejšnji mesec so jo odkrili v Himmelbergu na Bavarskem. Slovesnosti se je udeležil tudi Jurij Popov in tam posnel Nedeljsko reportažo. Avtor prispevka: Jurij Popov Foto: Muzej novejše zgodovine
V naši bivši državi so pred več kot štiridesetimi leti kraljevali italijanski stripi, ki jih je kupovala celotna generacija. Potem je ta odrasla, njihovi stripi pa so zamenjali nekaj založb, formatov, načinov tiska in celo prevodov. In ostali na tržišču, kjer zabavajo nove in nove generacije. Kaj pa se je zgodilo s prvo generacijo stripoljubov, ki je danes stara 40 let in več? So pozabili Kapetana Mikija, Marka, Texa, Zagora, Velikega Bleka in morda najbolj ikoničnega Alana Forda? Nasprotno. Stripe zbirajo in kupujejo še zdaj, se povezujejo v društva, prirejajo bazarje in si pravijo stripoholiki. Zakaj še zmerom berejo iste stripe kot pred 40 leti, koliko jih imajo, zakaj so ti še zmerom bolj zabavni v srbohrvaščini, zakaj je Alan Ford postal del identitete neke generacije, koliko stripov imajo in kako na to gledajo njihove partnerke in partnerji? Med odvisnike od risanih zgodb se podaja Jure Čokl.
Naša življenja, čeprav v globalnem pomenu neznatna, segajo veliko dlje od našega praga. Posledice potrošniškega načina življenja pa dobro poznajo tudi vsi tisti, ki živijo od zbiranja in predelave odpadkov. Od zgodnjih jutranjih ur do poznega večera se med zaposlenimi na največji slovenski deponiji najdejo zgodbe, ki jih bo Matic Jerman povezal v tokratno Nedeljsko reportažo.
Cerkve, svetišča in molilnice imajo skupno lastnost. Posvečene so enemu samemu bogu oziroma so namenjene molitvi v eni sami veri. So pa tudi izjeme. Pa ne gre za kakšno novodobno gibanje, ki ga je prineslo v naše kraje iz daljnih dežel. Gre za cerkev, skrito pod ostenjem Pece, v kateri se je dovoljeno zahvaliti več kot enemu samemu bogu. In s tem ne mislimo na troedinost. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Mir izpod Pece.
Na Facebooku smo naleteli na njeno stran. Našo pozornost so pritegnile fotografije dreves, narisanih na stenah kopalnic, hodnikov, spalnic, dnevnih sob in drugih prostorov. Poleg njenega imena, Katarina Vidmar, je pisalo še: "ustvarjalno preoblikovanje prostora". Drevesa, narisana drevesa, kot freske. Namesto tapet ali praznih raznobarvnih sten, namesto ploščic. Drevesa, ki "rastejo" iz parketa in se njihove veje dvigajo po stropu. Našli smo tudi zapis: "Vsako drevo je drevo življenja, ima pa tudi simbolno vrednost - poveže nebo in zemljo, je simbol cikličnosti in menjavanja". Gradiva je bilo dovolj za korak naprej. Jurij Popov je pogledal te domove in poiskal stik s Katarino Vidmar. In tako je nastala Nedeljska reportaža o tem svojevrstnem "pogozdovanju" ?.
Dandanes oktobru pravimo tudi vinotok, včasih dni pa so mu rekli tudi vinec, vinščak, moštnik ... Večina teh imen je bila torej na Slovenskem že od nekdaj povezana z vinom, saj so navadno prav v tem mesecu obirali glavnino grozdja. Letos pa so vinogradniki zaradi obilice dežja in z njim povezane gnilobe s trgatvijo še posebej pohiteli. Pri tem mnogi tudi opozarjajo, da se bodo skopo odmerjeni sončni dnevi med celotnim poletjem ter predvsem v septembru, ko bi se moralo grozdje do konca zasladiti, poznali tudi pri vsebnosti sladkorja v vinu. Trgatve, bratve, vandime, bandime ? zgodnjih sort so tako že mimo. Nekatere pozne sorte pa še čakajo na brače. In mednje se je te dni pomešala tudi Nataša Kuhar ter v njihovi družbi posnela Nedeljsko reportažo. V njej boste lahko med drugim slišali, da je trgatev praznik in prijetno delovno opravilo, ob katerem so ljudje dobre volje. Moški pripravijo brente, stiskalnico in sode za sladek grozdni mošt, ženske pa poskrbijo za obilno pojedino. Še šilce domače slivovke ali hruškovca in gospodar že glasno oznani, da se trgatev lahko začne ?
Neveljaven email naslov
