Avtomobil pri avtomobilu

Iški vintgar je priljubljena turistična točka, ki je od Ljubljane oddaljena le streljaj. Ravno zaradi tega je v poletnih mesecih (pre)polna obiskovalcev, ki se do ustja soteske pripeljejo s svojimi avtomobili. Maša Bratina iz Krajinskega parka Ljubljansko barje pove, da moramo posebna območja obiskovati na poseben način, če jih želimo ohraniti.

Ugotovimo, da je v teh toplih mesecih, predvsem ob vikendih, tukaj zelo povečan obisk. Ogromno je avtomobilov, parkirišča postanejo premajhna.

V Krajinskem parku Ljubljansko barje skušajo zato (z učnimi potmi) preusmerili turiste nižje ob strugo reke Iške. Reka je namreč zaradi svoje razgibane poti – teče skozi divji Iški vintgar, po rodovitnem iškem vršaju in močvirnem Ljubljanskem barju – znana tudi kot »reka treh obrazov«.

Kolo pod noge!

Kolesarjenje je trajnosten način turizma, ki je najbolj primeren za to območje. Pogled s sedeža kolesa dobro pozna Uroš Švigelj, gorski kolesar in izvršni urednik revije Bicikel, ki živi v bližnji okolici. Čeprav je soteska, zaradi hladu, ki ga ponuja, za obiskovalce najbolj zanimiva poleti, Švigelj priporoča zimski obisk.

 Ko zima res pokaže zobe, ko pritisne hlad, ko pomrzne listje, pomrznejo obronki potoka, ob slapovih se pojavijo ledene sveče … Takrat postane tukaj narava krasna!

Poti so primerne za rekreativne, gorske in treking kolesarje ter za “makadamanje”. A za razvoj kolesarskega turizma je potrebna specifična ponudba. Poleg urejenih poti tako za rekreativne kot gorske kolesarje, tudi večjo povezljivost kolesarskega in javnega potniškega prometa, možnost nastanitve, delavnico za nujna popravila koles in shrambo, v kateri lahko kolesarji svoja kolesa pustijo čez noč. Takega ponudnika v iškem koncu še ni.

Hudourniška reka

Hudourniški značaj reka Iška pokaže v zgornjem toku, kjer najdemo nekaj zanimivosti, vrednih obiska: Votli kamen, Vrbce in Skalnega moža. V srednjem toku (ob vaseh Iška in Iška vas) je reka nasula ogromno območje pahljačaste oblike, ki je precej rodovitno in zanimivo za kmetovanje. Ob Črni vasi in Lipah pa se reka izlije prek barja v Ljubljanico. Hkrati je 30 km dolga reka naravna razmejitev med notranjsko in dolenjsko regijo. Razlog za njeno presihanje pa je Kraški rob, razloži Maša Bratina.

Vodnatost reke Iške se skozi leto zelo spreminja. To je povezano s padavinami, taljenjem snega. To se pa lahko potencira tudi z izrednimi naravnimi pojavi (npr.: žled leta 2014). Veliko drevja je bilo porušenega, cele hlode je reka tovorila dolvodno.

Obisk medvedke

Tik pred vhodom v sotesko se nahajata dve lični hišici do katerih vodi rahel klanec. Lastnika omenjenih hišk sta krajinska arhitekta Sašo in Nataša Bučar Draksler. V eni že 21 let prebivata sama, drugo sta pred kratkim – pod imenom Iška retreat – začela oddajati turistom.

V ozadju vedno žubori Iška. Po zvoku vem, ali je deževalo pa je visoka, ali je primerna za kopanje. Obiščejo nas turisti, ki predvsem želijo bivati nekje v miru in v naravi, se spočiti. Pa želijo otroke seznaniti z naravo, ker so ljudje iz mesta.

Iško 51 in 52 pa vsake toliko časa obiščejo tudi precej bolj “divji” obiskovalci.

Imam fotografije gamsa. Zdajle trenutno v drvarnici domuje družina dihurjev, v moji hiši so polhi, srne so tudi tu zelo rade. Je prišla celo medvedka z mladiči enkrat gledati, kako perilo obešam.

Menda je reko Iško najlepše in najbolj prvinsko možno doživeti med trekingom (pohodom po reki). Pa imamo idejo za naslednji obisk!