Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nizke temperature, ki so v zadnjem mesecu marsikomu zagrenile življenje, so pričarale širok nasmeh lednim plezalkam in plezalcem, ki jih je pri nas vedno več. Skoraj povsod, kjer je zmrznila voda, padajoča po strmih pobočjih, ste lahko videli plezalce, ki so se s cepini in derezami prebijali proti vrhu ledenih vertikal. Za ene junaki, za druge adrenalinski odvisniki, če ne še celo kaj drugega.
Da ste v oddaji slišali same ženske glasove, je zgolj naključje. In hkrati dokaz, da se ta veja alpinizma pri nas razvija zelo hitro, in to ne glede na starost in spol; čeprav se je pri nas pognala relativno pozno – za letnico prvega vzpona šteje leto 1979. Takrat so sicer na tehničen način preplezali slap Lucifer v bližini Gozda – Martuljka, kmalu potem istega leta pa še Sinji slap nad Jezerskim. V teh štiridesetih letih je šel razvoj opreme skokovito naprej – težke cepine je zamenjalo lahko in natančno ledno orodje, kovane dereze lahke in varnejše naslednice, prilagodljive čevljem. Posledično je bilo in je še mogoče preplezati vedno težje smeri.
Drži, ko plezajo izkušene alpinistke in alpinisti, je stvar videti precej preprosta. A je vse prej kot to, pove vrhunska alpinistka in gorska vodnica Tina Di Batista. In začeti je treba na začetku. Torej v alpinistični šoli ali v spremstvu gorskega vodnika, v vsakem primeru pa pod nadzorom strokovno usposobljene osebe, saj gre, to resnici na ljubo moramo poudariti, za tvegano početje. Nevarnosti nikoli ne moremo popolnoma izključiti, saj se še tako izkušenemu plezalcu lahko zgodi, da ga presenetijo slabo stanje ledu, vremenske razmere ali kos ledu, ki prileti od zgoraj. Včasih se lahko zgodi tudi napaka, ki ima subjektivne razloge – na primer utrujenost ali nepazljivost.
Poznavanje opreme, tehnike plezanja in razmer so osnova varnega plezanja, pove alpinistična inštruktorica Marta Krejan ali Gozdna, kakor jo kličejo soplezalci. Šele potem postane ledno plezanje pravi užitek. Ko enkrat znamo pravilno uporabljati opremo in se naučimo vrvne in ledne tehnike, postane plezanje po ledu izkušnja, ki pritegne marsikoga in skoraj nikogar ne pusti hladnega. Žal to s seboj prinaša tudi težave – vedno več ljudi se v ledne slapove podaja brez znanja, z neustrezno opremo ali s precenjevanjem svojih sposobnosti. Pogosto celo samo zato, da bi naredili kakšno fotografijo.
To najbolj občutijo gorski reševalci. Veliko znanja in izkušenj z reševanjem v gorah ima Andreja Jagodic, alpinistka in gorska reševalka. Reševanje v gorah je izjemno zahtevno, pravi, v zaledenelih slapovih pa postane še za odtenek težje. Sploh letos, ko je v nekakšno čudno modo prišlo nočno plezanje po ledu. V primeru nočnega plezanja namreč gorski reševalci ne morejo računati na pomoč helikopterja, ki je v večini primerov najhitrejša in najboljša rešitev. Žal nekateri pomoč pokličejo tudi takrat, kadar je sploh ne potrebujejo. To močno moti vse naše sogovornice. Življenjska ogroženost je eno, neodgovornost in lahkomiselnost pa drugo.
Ledni plezalci se vsega tega zavedajo in iz njihovih besed lahko razberemo veliko spoštovanje do ledenih čudežev narave. Zavedajo se tudi nevarnosti vseh dejavnikov, na katere nimajo vpliva. A to jih ne odvrne, ampak le še bolj spodbudi k večji previdnosti, doda ledna plezalka Marinka Dretnik.
Ljudje, ki lednega plezanja ne poznajo, pogosto po krivici sklepajo, da gre za početje na robu samomora, ki povzroča sive lase gorskim reševalcem in obremenjuje davkoplačevalce, napol v smehu pove Marta Krejan. Pa ni tako. Velika večina nesreč v naših gorah se zgodi na zavarovanih poteh. Nesreč alpinistov je relativno malo, saj ti praviloma znajo ustrezno poskrbeti za svojo varnost in izberejo ustrezno opremo. Kar se tiče lednih plazov, doda Andreja Jagodic, zaradi velike priljubljenosti žal lahko pričakujemo več nesreč – predvsem neizkušenih plezalcev in tistih, ki precenjujejo svoje sposobnosti.
V času, ko poslušate oddajo, je mraz že popustil in velika večina lednih slapov je do naslednje zmrzali vzela slovo. Do takrat bodo ledne plezalke in plezalci brusili dereze in cepine drugje in se ozirali v nebo, ali jim bo le naklonilo še kakšen dan ali dva užitkov na ledu. In ta bo enak za vse, pa če nosijo čevlje s petko, kot sogovornice v oddaji, ali tiste dolgočasnih barv, ki so narejeni za močnejši spol. ‘Konec koncev’, zaključi Marta Krejan, ‘še v nobeni trgovini nisem slišala, da bi prodajali moške in ženske dereze!’
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Nizke temperature, ki so v zadnjem mesecu marsikomu zagrenile življenje, so pričarale širok nasmeh lednim plezalkam in plezalcem, ki jih je pri nas vedno več. Skoraj povsod, kjer je zmrznila voda, padajoča po strmih pobočjih, ste lahko videli plezalce, ki so se s cepini in derezami prebijali proti vrhu ledenih vertikal. Za ene junaki, za druge adrenalinski odvisniki, če ne še celo kaj drugega.
Da ste v oddaji slišali same ženske glasove, je zgolj naključje. In hkrati dokaz, da se ta veja alpinizma pri nas razvija zelo hitro, in to ne glede na starost in spol; čeprav se je pri nas pognala relativno pozno – za letnico prvega vzpona šteje leto 1979. Takrat so sicer na tehničen način preplezali slap Lucifer v bližini Gozda – Martuljka, kmalu potem istega leta pa še Sinji slap nad Jezerskim. V teh štiridesetih letih je šel razvoj opreme skokovito naprej – težke cepine je zamenjalo lahko in natančno ledno orodje, kovane dereze lahke in varnejše naslednice, prilagodljive čevljem. Posledično je bilo in je še mogoče preplezati vedno težje smeri.
Drži, ko plezajo izkušene alpinistke in alpinisti, je stvar videti precej preprosta. A je vse prej kot to, pove vrhunska alpinistka in gorska vodnica Tina Di Batista. In začeti je treba na začetku. Torej v alpinistični šoli ali v spremstvu gorskega vodnika, v vsakem primeru pa pod nadzorom strokovno usposobljene osebe, saj gre, to resnici na ljubo moramo poudariti, za tvegano početje. Nevarnosti nikoli ne moremo popolnoma izključiti, saj se še tako izkušenemu plezalcu lahko zgodi, da ga presenetijo slabo stanje ledu, vremenske razmere ali kos ledu, ki prileti od zgoraj. Včasih se lahko zgodi tudi napaka, ki ima subjektivne razloge – na primer utrujenost ali nepazljivost.
Poznavanje opreme, tehnike plezanja in razmer so osnova varnega plezanja, pove alpinistična inštruktorica Marta Krejan ali Gozdna, kakor jo kličejo soplezalci. Šele potem postane ledno plezanje pravi užitek. Ko enkrat znamo pravilno uporabljati opremo in se naučimo vrvne in ledne tehnike, postane plezanje po ledu izkušnja, ki pritegne marsikoga in skoraj nikogar ne pusti hladnega. Žal to s seboj prinaša tudi težave – vedno več ljudi se v ledne slapove podaja brez znanja, z neustrezno opremo ali s precenjevanjem svojih sposobnosti. Pogosto celo samo zato, da bi naredili kakšno fotografijo.
To najbolj občutijo gorski reševalci. Veliko znanja in izkušenj z reševanjem v gorah ima Andreja Jagodic, alpinistka in gorska reševalka. Reševanje v gorah je izjemno zahtevno, pravi, v zaledenelih slapovih pa postane še za odtenek težje. Sploh letos, ko je v nekakšno čudno modo prišlo nočno plezanje po ledu. V primeru nočnega plezanja namreč gorski reševalci ne morejo računati na pomoč helikopterja, ki je v večini primerov najhitrejša in najboljša rešitev. Žal nekateri pomoč pokličejo tudi takrat, kadar je sploh ne potrebujejo. To močno moti vse naše sogovornice. Življenjska ogroženost je eno, neodgovornost in lahkomiselnost pa drugo.
Ledni plezalci se vsega tega zavedajo in iz njihovih besed lahko razberemo veliko spoštovanje do ledenih čudežev narave. Zavedajo se tudi nevarnosti vseh dejavnikov, na katere nimajo vpliva. A to jih ne odvrne, ampak le še bolj spodbudi k večji previdnosti, doda ledna plezalka Marinka Dretnik.
Ljudje, ki lednega plezanja ne poznajo, pogosto po krivici sklepajo, da gre za početje na robu samomora, ki povzroča sive lase gorskim reševalcem in obremenjuje davkoplačevalce, napol v smehu pove Marta Krejan. Pa ni tako. Velika večina nesreč v naših gorah se zgodi na zavarovanih poteh. Nesreč alpinistov je relativno malo, saj ti praviloma znajo ustrezno poskrbeti za svojo varnost in izberejo ustrezno opremo. Kar se tiče lednih plazov, doda Andreja Jagodic, zaradi velike priljubljenosti žal lahko pričakujemo več nesreč – predvsem neizkušenih plezalcev in tistih, ki precenjujejo svoje sposobnosti.
V času, ko poslušate oddajo, je mraz že popustil in velika večina lednih slapov je do naslednje zmrzali vzela slovo. Do takrat bodo ledne plezalke in plezalci brusili dereze in cepine drugje in se ozirali v nebo, ali jim bo le naklonilo še kakšen dan ali dva užitkov na ledu. In ta bo enak za vse, pa če nosijo čevlje s petko, kot sogovornice v oddaji, ali tiste dolgočasnih barv, ki so narejeni za močnejši spol. ‘Konec koncev’, zaključi Marta Krejan, ‘še v nobeni trgovini nisem slišala, da bi prodajali moške in ženske dereze!’
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je Dunajčanka Ilse Fischerauer preselila v takratno kraljevino Jugoslavijo. Družina se je preselila v cvetočo vinogradniško krajino Prlekije in v Jeruzalemu kupila tako posestvo kot dvorec. Gospa, z dekliškim priimkom Adamec pa se ni sprijaznila z vlogo dobro situirane gospodinje, temveč si je našla zaposlitev … Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Ohranjanje tradicionalnih vrednot je neke vrste lepilo, ki v posameznem okolju veže skupaj staro in mlado, moške in ženske, ljudi različnih poklicev in prepričanj, skratka vse, ki v nekem kraju živijo. Lepilo pa ni imuno na čas. Sčasoma namreč njegova moč uplahne, kakšen del izgine in ga je treba obnoviti. Tako je tudi s tradicijo, včasih je močnejša, trdnejša, bolj navzoča, včasih pa je bolj ohlapna. Tudi v Dovjem na Gorenjskem je z lepilom časa tako. Danes je vas skorajda pravljična z vrsto obnovljenih fasad, verjamemo, da tudi z notranjostmi kmečkih hiš, čeprav tega nismo preverjali, predvsem pa z znova poslikanimi pročelji, nekoliko drugačnimi kot so bila nekoč. Nekoč so na stene hiš, običajno med dvema oknoma v nadstropju, risali živali in cvetje, danes pa je na šest prenovljenih hiš akademska slikarka Špela Oblak narisala simbolne prikaze šestih izmed mnogih Triglavskih pravljic, ki jih je Mirko Kunčič zbral in objavil v treh knjigah. Kot smo zvedeli, bo Špela narisala še najmanj dve. S tem pa zgodba o poslikavah Triglavskih pravljic, ki je postala vaška zgodba, še ni končana. Naslednji korak je, da bodo k vsaki hiši dodali tablo, ki bo na kratko obnovila zgodbo. Do takrat pa bosta pravljice vsak teden ali na štirinajst dni ob sobotah pripovedovala Marcel in Leona Gombac, ki že vrsto let po vasi vodita mlade od hiše do hiše in jih seznanjata z zgodovino Dovjega, malo pa tudi sosednje Mojstrane. Kraj tudi sicer goji tesen stik s svojo preteklostjo prek vrste etnoloških prireditev in srečanj, ki so namenjena prav temu, ohranjanju tradicije in njeni uporabi za ohranjanje trdnih vezi na vasi tudi danes. Jurij Popov, ki je pripravil Nedeljsko reportažo o kraju pravljičnih fasad, je dobil občutek, da so Dovje kraj, kjer televizija in internet nista nikoli premagala krajevne tradicije.
Iški vintgar je priljubljena turistična točka, ki je od Ljubljane oddaljena le streljaj. Ravno zaradi tega je v poletnih mesecih (pre)polna obiskovalcev, ki se do ustja soteske pripeljejo s svojimi avtomobili. A posebna območja moramo obiskovati na poseben način, če jih želimo ohraniti. Reka Iška je namreč zaradi svoje razgibane poti - teče skozi divji Iški vintgar, po rodovitnem Iškem vršaju in močvirnem Ljubljanskem barju - znana tudi kot Reka treh obrazov. Poleg njenih številnih tolmunov bomo obiskali Benkotovo žago, Votli kamen in Krvavo peč; točke, ki nam bodo razkrile zgodovino in karakter reke, ki se izliva v Ljubljanico. Pripravlja: Darja Pograjc.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ko obiščemo Loško dolino, nas pot pelje naprej preko Bloške police, skozi starodavni Lož, Stari trg pri Ložu, in nato nas že pozdravi Racna gora, s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek, je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora – Racna gora.
Človek je z agresivnim poseganjem v naravo naredil našemu modremu planetu že veliko škode. Obstajajo pa tudi habitati, ki so sicer antropogenega izvora, a spadajo med vrstno najbogatejša življenjska okolja. Ponekod po rastlinski raznovrstnosti celo presegajo tropske deževne gozdove. To so travišča. Travišča so bila nekoč v Evropi široko razširjena, v zadnjih sto letih pa so se njihove površine povsod močno zmanjšale. Lea Ogrin se je odpravila na Pohorje, na eno izmed štirih projektnih pod-območji projekta LIFE z naslovom Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v Vzhodni Sloveniji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem.
Če iščeš zanimiv odgovor, ki bi lahko bil moto radijske oddaje, potrebuješ najmanj dobro vprašanje. Glede na to, da smo že globoko v sezoni gorništva, smo se vprašali, kaj ljudi žene v visokogorje, v premagovanje tako imenovanih višincev, oziroma velikih višinskih razlik, v vse tiste napore, ki pridejo do izraza ob vzpenjanju na številne slovenske vrhove, mimogrede povejmo, da je v našem visokogorju samo dvatisočakov več kot 340, in brušenje kolen pri sestopu.Razlogov je seveda toliko kolikor je ljudi, pravzaprav tistih ljudi, ki odhajajo v gore zaradi različnih razlogov, ne vedno najboljših. Nas so za Nedeljsko reportažo zanimale tri ženske iz različnih krajev Slovenije za katere smo dobili občutek, da sledijo gorniški ideji Juliusa Kugyja, za katerega je bilo obiskovanje gora predvsem estetsko doživljanje in doživetje. V eni svojih knjig je med drugim zapisal: "Beseda gorski šport me je vedno prizadela (pisal je v nemščini in v tem jeziku je to ena beseda). Vse to namreč vse preveč meri na površnost. V gori ne iščimo plezalnih odrov, iščimo raje njeno dušo." Tri ženske smo poiskali na Facebooku, ki je tudi ena izmed osrednjih socialnih mrež prek katere se pohodniki najdejo, si izmenjujejo izkušnje, objavljajo zanimive fotoreportaže svojih poti in se nenazadnje med sabo tudi spoznavajo in se včasih odpravijo na kakšne skupne ture. Miša iz Bohinja, Maja z Jesenic in Lidija iz Ljubljane, so prav takšne. Gore doživljajo na netekmovalen in neprestižen način, ne štejejo osvojene vrhove, prehojene kilometre, premagane višince, dosežene čase vzponov, ne, najraje hodijo po samotnih poteh, občudujejo razglede in poti, doživljajo naravo v njenih spreminjajočih se podobah, občudujejo gorsko cvetje in živali, rade srečujejo gorsko omikane ljudi, svoja doživetja pa fotografirajo in v zanimivih zapisih posredujejo drugim. Vprašanje,zakaj hodijo v hribe je vsem trem zastavil Jurij Popov.
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova. To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem je prihajalo Predsedstvo Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V dnevih intenzivnega nogometa, ko so nam vse razsežnosti igre vsakodnevno predočene, je čas tudi za tehtnejši razmislek. Posvetili se bomo nogometu skozi oči in doživljanje razumništva. Kako stojita nogomet in teorija? Nogomet in družboslovje? Nogomet in intelektualci? Nekaj malega odgovorov na ta kompleksna vprašanja pripravlja Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži. Pripravlja: Marko Radmilovič
Mnogi psihologi in še več dušebrižnikov poudarja, da je najboljša obramba proti stresom, kugo današnjega časa, obujati, ohranjati in gojiti otroka v sebi. Vsako takšno početje je povezano z igro in današnji čas rojeva vedno nove. Tam nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar ni zelo daleč nazaj, so na Japonskem in v Hongkongu ustvarili novo igro – Airsoft. Po slovensko rečejo temu taktične igre, prebrati pa je tudi takle prevod – vojaški simulacijski šport.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Drobni obredi lahko povzročijo velike premike! Kar je dejstvo, ki samo po sebi nasprotuje bolj uveljavljeni resnici, da so za velike premike zadolženi zgolj veliki obredi. Tak majhen obred je pitje kave. Čeprav je majhen pa je kljub vsemu preveč razširjen da bi ga zajeli v eno samo skromno nedeljsko reportažo. Zato bo Marko Radmilovič vzel pod drobnogled le en sam segment tega priljubljenega početja. Pripravlja: Marko Radmilovič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov nad izjemno, prepadno sotesko Tolminke. Pot do te, kot pravijo, ene redkih živih vasi v Triglavskem narodnem parku, je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja, in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva, in izdelajo dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč, v opuščeno stavbo šole povabili Skupnost Srečanje- Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Za športnike, ki so presegli povprečje, so Olimpijske igre ena izmed prelomnic, ki lahko na različne načine zaznamuje njihovo športno pot. Od tega, da se lahko zadovoljijo z znanim sloganom, da je pomembno sodelovati, do tega, da si zagotovijo boljše nadaljevanje kariere ali celo, da si jo zaznamujejo s kakšno medaljo. Avgusta letos, od 5. do 21., bo spet čas za takšno prelomnico. V Riu de Janeiru v Braziliji bodo namreč na sporedu 31 poletne olimpijske igre moderne dobe. Za tekmovalce, ki se bodo uvrstili nanje, veljajo olimpijske norme. Te je treba doseči do 11. julija letos. Lovljenje norme je za športnike posebno obdobje. Za vsakega drugačno. Tina Šutej, naša najboljša skakalka s palico, je v to, da bo dosegla normo prepričana. Ta znaša za ženske 4.50 metra. Nastopila je že na olimpijadi v Londonu leta 2012 in je olimpijski krst že za njo. Zdaj si želi predvsem boljši rezultat, najmanj nastop v finalu. Nejc Pleško, metalec diska pa je od norme oddaljen še približno štiri metre. Norma namreč zahteva, da vrže kladivo vsaj enkrat 78 metrov. Nejc prvič lovi olimpijsko normo in v resnici upa, da se bo uvrstil po razvrstiti na svetovnem seznamu metalcev kladiva, saj je norma precej visoka in malo verjetno je, da jo bo doseglo 32 metalcev. Na olimpijske igre si želi, če ne drugega, da opravi potrebni krst in se lahko na naslednjih olimpijskih igrah posveti predvsem dobremu rezultatu. Skupaj s trenerjem Lovrom Umkom sta prepričana, da njegov čas prihaja po olimpijadi. Nejc je sicer kot mladinec prevzel Primožu Kozmusu mladinski državni rekord, Primož pa je tudi olimpijski zmagovalec. Kot pravi avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, Nejc Pleško, ne trenira z metlo, zato, da bi na njej odletel v Rio. Metla mu pomaga do pravih občutkov.
Psi so postali zvesti in nepogrešljivi pomočniki tudi pri opravljanju različnih policijskih nalog. Kakšne lastnosti mora imeti policijski služben pes, kako poteka šolanje, za kakšne naloge jih šolajo, kako jih motivirajo za delo in kakšno je pravzaprav delo inštruktorja? To je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved. Obiskala je oddelek za šolanje službenih psov, v katerem šolajo pse in usposabljajo vodnike službenih psov slovenske policije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov