Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rodik je pomemben in znan po svojih bogatih izročilih
Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača–Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali »tržaški gospodi«, sami prenočevali na senikih.
Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Ta bo zagotovo edinstven v Evropi, saj gre za preplet izročil, ki so precej starejša od slovanskih in krščanskih. Podoben mitski park imajo v Moščenicah na Hrvaškem, kjer pa gre za klasičen park in predvsem za predstavitev slovanskih obredov in ostankov verovanj, kot je recimo verovanje v boga Peruna in podobno.
Rodik je zaradi svoje bogate arheološke preteklosti in folklore že pred stoletji pritegnil zanimanje arheologov in etnologov. Mitsko-folklorna pot v Rodiku popelje pohodnika mimo dvanajstih točk, ki večinoma ležijo na nekdanjih mejah rodiške srenjske posesti ali ob glavnih vaških poteh. Zaradi bogate mitske krajine je pot tako kot vas razdeljena na dva dela, brkinsko (zgornjo) in kraško (spodnjo) ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.)
Mitski park bo imel svoje središče v vaškem domu, kjer naj bi nastal Turistično informacijski center z muzejsko zbirko. Tu bi sodelovali tudi članice in člani Turističnega društva Rodik.
O starodavnem nastanku Rodika priča napisni kamen z latinskim besedilom razsodbe o spremembi poteka poti, ki je vodila prek posesti Gaja Lekanija Basa in jo je imela pravico uporabljati skupnost Rundiktov. Odkrit je bil v bližini Materije in je danes razstavljen v Mestnem muzeju za zgodovino in umetnost v Trstu (Museo Civico di Storia ed Arte di Trieste). Pred nekaj leti so namestili v središču Rodika njegovo kopijo.
Središčna lika poti sta strašni lintvern, kačon, ki so ga vaščani skušali pomiriti s procesijami, da ne bi povzročal poplav v dolinah pod Čukom. Drugi tak lik pa je baba, kamniti osamelec, monolit, ki so ga žal pred leti razstrelili, vendar pa so ostanki te mogočne skale še ohranjeni na mestu, kjer je ta baba od vekomaj stala.
V Robidi, v bližini Tabora, naj bi na ruševinah srednjeveške utrdbe živela kača, po eni varianti lepa, velika in bela, po drugi velika in črna, po tretji pa kot zakleta grofična.
Ledina Kobilja glava predstavlja eno najbolj enigmatičnih mest na Rodiškem. Izročili o poimenovanju tega mesta sta vsaj dve. Prvo pravi, da naj bi na tem mestu volk raztrgal kobilo, od katere je ostala le njena lobanja. Po drugem izročilu naj bi tu stal kol s konjsko glavo, okrog katere naj bi plesale čarovnice. Ob prvi polni luni po Veliki noči naj bi tu čarovnice raztrgale vedamca, človeka z nadnaravnimi lastnostmi, kar spominja na grški mit o Penteju, ki ga menda raztrgajo v divjem plesu ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.).
Po izročilu naj bi bilo tu pokopališče ajdov, stara vas ali njihove njive. V tem kraju ob srenjski zemlji naj bi strašilo, zato so se ga domačini ponoči izogibali. Tu naj bi stala kovačija, v kateri naj bi kovač nudil popotnikom prenočišče. Če popotnik ni ustrezal dolžini postelje, ga je kovač "skrajšal" tako, da mu je odsekal ude in jih zakopal za kovačijo. Motiv spominja na grški mit o Prokrustovi postelji.
Na tromeji katastrskih občin Rodik, Artviže in Podgrad je Križen drev, imenovan tudi "konfin", mejnik. Velja za strašljiv kraj. Po eni pripovedi se je tu na dan pusta ob polnoči nekomu prikazal velik obešenec, ki je pred njim razpadel in se zopet sestavil v kosmato pošast. Po drugi pa naj bi na Križen drevu ležal zaklad pod kupom kamenja, ki ga varuje kača.
Izročila o ajdih z Ajdovščine nad Rodikom se razlikujejo od drugih po tem, da se z običajno podobo velikanov prepleta poseben antropološki opis. Bili naj bi manjše postave, temne polti, črnolasi, govorili naj bi svoj jezik. Bili naj bi dobri kovači in naj bi kradli poljske pridelke vaščanom spodaj, zaradi česar naj bi pogosto prihajalo do sporov.
Čuk ali "Gura", kot ga imenujejo domačini, naj bi bil po izročilu hrib poln vode. Na vrhu Čuka, v izviru oziroma kalu z imenom Jezero, naj bi prebival lintvern, kačon s petelinjo rožo na glavi in strupeno sapo, ki je imela moč nad vodo. Če so ga domačini razjezili, jih je kaznoval tako, da je nad njih poslal nevihte in poplave iz notranjosti gore.
Domačini so v želji, da bi umirili nevarnega "vraga" vsak mesec organizirali procesije k Jezeru in ob križu pri njem prirejali maše. Do leta 1787 so priredili tudi do 21 procesij letno do Jezera, da bi pomirili strašnega kačona.
Rodiško ustno izročilo pozna dve vrsti povedk o babi, ene se jasno nanašajo na tako imenovano skalo v bližini prazgodovinskega gradišča Debela griža, druge na lik baba na splošno. V skali so Rodičani prepoznali Babo z "obliko riti, ženske in prsi". Po eni pripovedi naj bi otroci-velikani postavili svoji materi kip, po drugi naj bi šlo za žensko, ki je okamenela zaradi laži. Po pripovedi iz Rodiških pravc (pravljic, pripovedi) in zgodb naj bi "rodiška baba" tako kot druge babe vplivala na vremenske razmere.
Rodiška pečina je veliko brezno ob obzidju prazgodovinskega gradišča, kjer naj bilo izvedeno premirje med Napoleonom in avstrijskim prestolonaslednikom. Po drugi strani naj bi ga ustvaril Kristus v tekmovanju s sv. Petrom, tako kot Cikovo in Šlavrovo jamo.
V krajini Rodika se je vhod v drugi svet odpiral v Cikovi in Šlavrovi jami. Po izročilu naj bi v Cikovo jamo padel pastiček in se iz nje vrnil po več stoletjih, tako, da ni našel več svoje družine. Obiskovalci parka pa bodo lahko obiskali še vhode v dve jami, Fukovo in v Šlavrovo jamo.
Tu naj bi živel škrat ali zmaj, h kateremu naj bi se ženske zatekale s svojimi težavami. Če je bilo mogoče jim je škrat pomagal z nasvetom, v nasprotnem primeru pa jih je povabil k sebi v jamo in jih "ponesel v nebesa". Domačini se še danes spominjajo zadnje ženske, ki je v jami storila samomor.
Mejnik na ledini Pod lisično označuje stičišče ozemlje treh posesti Rodika, Dan in Kačič. Mimo naj bi čez prelaz Prelovec z velikim truščem in ognjem drvela šembilja- goreča kočija, ki jo je vodil hudič. O tem naj bi pričali sledovi kolesnic v skali Pod Lisično. Zraven so vidni stolčki z luknjo za rep od hudiča in malih hudičkov ob potoku Zdrava voda, kjer so se mali hudički "zamotili" in pomočili noge v potok.
Po ljudskem izročilu naj bi mimo Pod lisično potekala rimska cesta Lokev-Materija, kar so potrdile tudi arheološke raziskave. Pod lisično predstavlja poleg Križen dreva, Kobilje glave, Tabora, Mrzleka, Vrhul, Njivic, in Remeščice še eno mesto na rodiški srenjski meji, kjer se nahajajo prikazni iz onostranstva, zaradi česar so ta mesta v folklori prežeta s pridihom nevarnosti, skrivnostnosti.
V Občini Hrpelje-Kozina se zavedajo, da Mitski park ne bo prenesel množičnega turizma. Park bo namreč urejen tako, da ne bodo grobo posegali v naravo. Zato želijo pridobiti predvsem tiste obiskovalce, ki jih zanima nekornjena narava in bogata izročilna dediščina. Za ureditev parka, pohodnih poti, informacijskih točk, sprejemnega centra z manjšim muzejem, bo potrebnega kar nekja denarja. Zato so ta projekt vključili v meddržavni projekt Interreg, kjer sodelujejo skupaj s Hrvaško. Vključili pa so tudi druge deležnike, od Univerze na Primorskem, do Turističnega društva Rodik, ki so vpeti v nastajanje mitskega parka. Ob tem so kandidirali tudi za pridobitev Eu sredstev in če jim bo uspelo, bo Mitski park Rodik "polno" zaživel leta 2019. Če EU denarja ne bo, potem bo Občina Hrpelje-Kozina skušala projekt izpeljati sama.
O Rodiški Babi- 4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje.../174456907
886 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Rodik je pomemben in znan po svojih bogatih izročilih
Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača–Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali »tržaški gospodi«, sami prenočevali na senikih.
Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Ta bo zagotovo edinstven v Evropi, saj gre za preplet izročil, ki so precej starejša od slovanskih in krščanskih. Podoben mitski park imajo v Moščenicah na Hrvaškem, kjer pa gre za klasičen park in predvsem za predstavitev slovanskih obredov in ostankov verovanj, kot je recimo verovanje v boga Peruna in podobno.
Rodik je zaradi svoje bogate arheološke preteklosti in folklore že pred stoletji pritegnil zanimanje arheologov in etnologov. Mitsko-folklorna pot v Rodiku popelje pohodnika mimo dvanajstih točk, ki večinoma ležijo na nekdanjih mejah rodiške srenjske posesti ali ob glavnih vaških poteh. Zaradi bogate mitske krajine je pot tako kot vas razdeljena na dva dela, brkinsko (zgornjo) in kraško (spodnjo) ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.)
Mitski park bo imel svoje središče v vaškem domu, kjer naj bi nastal Turistično informacijski center z muzejsko zbirko. Tu bi sodelovali tudi članice in člani Turističnega društva Rodik.
O starodavnem nastanku Rodika priča napisni kamen z latinskim besedilom razsodbe o spremembi poteka poti, ki je vodila prek posesti Gaja Lekanija Basa in jo je imela pravico uporabljati skupnost Rundiktov. Odkrit je bil v bližini Materije in je danes razstavljen v Mestnem muzeju za zgodovino in umetnost v Trstu (Museo Civico di Storia ed Arte di Trieste). Pred nekaj leti so namestili v središču Rodika njegovo kopijo.
Središčna lika poti sta strašni lintvern, kačon, ki so ga vaščani skušali pomiriti s procesijami, da ne bi povzročal poplav v dolinah pod Čukom. Drugi tak lik pa je baba, kamniti osamelec, monolit, ki so ga žal pred leti razstrelili, vendar pa so ostanki te mogočne skale še ohranjeni na mestu, kjer je ta baba od vekomaj stala.
V Robidi, v bližini Tabora, naj bi na ruševinah srednjeveške utrdbe živela kača, po eni varianti lepa, velika in bela, po drugi velika in črna, po tretji pa kot zakleta grofična.
Ledina Kobilja glava predstavlja eno najbolj enigmatičnih mest na Rodiškem. Izročili o poimenovanju tega mesta sta vsaj dve. Prvo pravi, da naj bi na tem mestu volk raztrgal kobilo, od katere je ostala le njena lobanja. Po drugem izročilu naj bi tu stal kol s konjsko glavo, okrog katere naj bi plesale čarovnice. Ob prvi polni luni po Veliki noči naj bi tu čarovnice raztrgale vedamca, človeka z nadnaravnimi lastnostmi, kar spominja na grški mit o Penteju, ki ga menda raztrgajo v divjem plesu ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.).
Po izročilu naj bi bilo tu pokopališče ajdov, stara vas ali njihove njive. V tem kraju ob srenjski zemlji naj bi strašilo, zato so se ga domačini ponoči izogibali. Tu naj bi stala kovačija, v kateri naj bi kovač nudil popotnikom prenočišče. Če popotnik ni ustrezal dolžini postelje, ga je kovač "skrajšal" tako, da mu je odsekal ude in jih zakopal za kovačijo. Motiv spominja na grški mit o Prokrustovi postelji.
Na tromeji katastrskih občin Rodik, Artviže in Podgrad je Križen drev, imenovan tudi "konfin", mejnik. Velja za strašljiv kraj. Po eni pripovedi se je tu na dan pusta ob polnoči nekomu prikazal velik obešenec, ki je pred njim razpadel in se zopet sestavil v kosmato pošast. Po drugi pa naj bi na Križen drevu ležal zaklad pod kupom kamenja, ki ga varuje kača.
Izročila o ajdih z Ajdovščine nad Rodikom se razlikujejo od drugih po tem, da se z običajno podobo velikanov prepleta poseben antropološki opis. Bili naj bi manjše postave, temne polti, črnolasi, govorili naj bi svoj jezik. Bili naj bi dobri kovači in naj bi kradli poljske pridelke vaščanom spodaj, zaradi česar naj bi pogosto prihajalo do sporov.
Čuk ali "Gura", kot ga imenujejo domačini, naj bi bil po izročilu hrib poln vode. Na vrhu Čuka, v izviru oziroma kalu z imenom Jezero, naj bi prebival lintvern, kačon s petelinjo rožo na glavi in strupeno sapo, ki je imela moč nad vodo. Če so ga domačini razjezili, jih je kaznoval tako, da je nad njih poslal nevihte in poplave iz notranjosti gore.
Domačini so v želji, da bi umirili nevarnega "vraga" vsak mesec organizirali procesije k Jezeru in ob križu pri njem prirejali maše. Do leta 1787 so priredili tudi do 21 procesij letno do Jezera, da bi pomirili strašnega kačona.
Rodiško ustno izročilo pozna dve vrsti povedk o babi, ene se jasno nanašajo na tako imenovano skalo v bližini prazgodovinskega gradišča Debela griža, druge na lik baba na splošno. V skali so Rodičani prepoznali Babo z "obliko riti, ženske in prsi". Po eni pripovedi naj bi otroci-velikani postavili svoji materi kip, po drugi naj bi šlo za žensko, ki je okamenela zaradi laži. Po pripovedi iz Rodiških pravc (pravljic, pripovedi) in zgodb naj bi "rodiška baba" tako kot druge babe vplivala na vremenske razmere.
Rodiška pečina je veliko brezno ob obzidju prazgodovinskega gradišča, kjer naj bilo izvedeno premirje med Napoleonom in avstrijskim prestolonaslednikom. Po drugi strani naj bi ga ustvaril Kristus v tekmovanju s sv. Petrom, tako kot Cikovo in Šlavrovo jamo.
V krajini Rodika se je vhod v drugi svet odpiral v Cikovi in Šlavrovi jami. Po izročilu naj bi v Cikovo jamo padel pastiček in se iz nje vrnil po več stoletjih, tako, da ni našel več svoje družine. Obiskovalci parka pa bodo lahko obiskali še vhode v dve jami, Fukovo in v Šlavrovo jamo.
Tu naj bi živel škrat ali zmaj, h kateremu naj bi se ženske zatekale s svojimi težavami. Če je bilo mogoče jim je škrat pomagal z nasvetom, v nasprotnem primeru pa jih je povabil k sebi v jamo in jih "ponesel v nebesa". Domačini se še danes spominjajo zadnje ženske, ki je v jami storila samomor.
Mejnik na ledini Pod lisično označuje stičišče ozemlje treh posesti Rodika, Dan in Kačič. Mimo naj bi čez prelaz Prelovec z velikim truščem in ognjem drvela šembilja- goreča kočija, ki jo je vodil hudič. O tem naj bi pričali sledovi kolesnic v skali Pod Lisično. Zraven so vidni stolčki z luknjo za rep od hudiča in malih hudičkov ob potoku Zdrava voda, kjer so se mali hudički "zamotili" in pomočili noge v potok.
Po ljudskem izročilu naj bi mimo Pod lisično potekala rimska cesta Lokev-Materija, kar so potrdile tudi arheološke raziskave. Pod lisično predstavlja poleg Križen dreva, Kobilje glave, Tabora, Mrzleka, Vrhul, Njivic, in Remeščice še eno mesto na rodiški srenjski meji, kjer se nahajajo prikazni iz onostranstva, zaradi česar so ta mesta v folklori prežeta s pridihom nevarnosti, skrivnostnosti.
V Občini Hrpelje-Kozina se zavedajo, da Mitski park ne bo prenesel množičnega turizma. Park bo namreč urejen tako, da ne bodo grobo posegali v naravo. Zato želijo pridobiti predvsem tiste obiskovalce, ki jih zanima nekornjena narava in bogata izročilna dediščina. Za ureditev parka, pohodnih poti, informacijskih točk, sprejemnega centra z manjšim muzejem, bo potrebnega kar nekja denarja. Zato so ta projekt vključili v meddržavni projekt Interreg, kjer sodelujejo skupaj s Hrvaško. Vključili pa so tudi druge deležnike, od Univerze na Primorskem, do Turističnega društva Rodik, ki so vpeti v nastajanje mitskega parka. Ob tem so kandidirali tudi za pridobitev Eu sredstev in če jim bo uspelo, bo Mitski park Rodik "polno" zaživel leta 2019. Če EU denarja ne bo, potem bo Občina Hrpelje-Kozina skušala projekt izpeljati sama.
O Rodiški Babi- 4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje.../174456907
V Nazarjah, na sotočju Savinje in Drete, stoji grad Vrbovec, v katerem je od leta 2001 urejen muzej. Ta predstavlja zgodovino gozdarstva in lesarstva v Zgornji Savinjski dolini. Ta pokrajina spada med najbolj gozdnate predele Slovenije. Skoraj tri četrtine območja pokrivajo gozdovi, ki so v preteklosti pomembno vplivali na tamkajšnje prebivalce, njihov način življenja in dela. Dolga stoletja je bil les glavni vir zaslužka velikega dela prebivalcev. Vse do druge svetovne vojne je bilo namreč preživetje domačinov tesno povezano z izkoriščanjem gozdov, s predelavo in prodajo lesa, ki je pomembna naravna dobrina še danes. Ljudje so kot gozdni delavci – olcerji odhajali v gozd na sečnjo in spravilo lesa, se kot flosarji udinjali na splavih, bili so lesni trgovci in žagmajstri na žagah. Svoj vsakdanji kruh so si služili kot furmani, mnogi pa tudi s tesarskim in mizarskim delom. Tako nas ob obisku Muzeja Vrbovec, muzeja gozdarstva in lesarstva v Nazarjah, nagovorijo knjižice o tem muzeju. Predstavili ga bomo tudi v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Tam, kjer se cesta prevesi in se spremenijo tako ljudje kot pokrajina, v ostri ločnici med Selško dolino in Baško grapo, je v skalo v gozdu izdolbeno znamenje. Že pol stoletja je tam in redki domačini, ki še vedo za njegov obstoj, ga, kot generacije pred njimi, imenujejo "Turški križ!". Legende in seveda tudi dejstva o tem nenavadnem znamenju smo zbrali v Nedeljski reportaži.
Čeprav so dinozavri izumrli že pred 65-imi milijoni let, jih v naši sodobni popularni zavesti nenehno obujajo knjige in filmi. Še vedno pa so naša glavna vez z resničnimi živalmi njihovi fosilni ostanki. Te skrivajo tudi slovenska tla in dinozavre, ki so jih do danes našli pri nas, bo izkopavala tokratna Nedeljska reportaža.
Banjška in Trnovska planota sta pravi zakladnici naravne in kulturne dediščine, ki vse leto pritegneta obiskovalce s pristnostjo in lepo naravo. Obe kraški planoti deli suhi Čepovanski dol, vendar pa ta naravna ločnica ne ločuje, ampak povezuje. To nenazadnje dokazuje tudi Fundacija BIT, kar pomeni Banjška in Trnovska planota. Ta skupaj z Zavodom GOST na Planoti, Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Nova Gorica in lokalnim prebivalstvom skrbi za oživljanje krajev in njihovo prepoznavnost. V vse to pa vključujejo različne kategorije invalidov in drugih oseb s posebnimi potrebami. Tako je nastal tudi Zeliščni center v vasici Grgarske Ravne na Banjški planoti. Poglavitni cilj tega centra pa je razvijati odgovornost do narave in ljudi, zato v svoje delo vključujejo najbolj ranljive skupine ljudi, ki sodelujejo v vseh fazah priprave izdelkov, od sajenja, nabiranja, predelave in oblikovanja blagovnih znamk. Delovanje Zeliščnega centra in nekatere sodelujoče pri tem projektu bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Na pragu poletja, ko si nekateri že pripravljajo zalogo plažnega razvedrila v obliki križank in sudokujev, bomo v Nedeljski reportaži prisluhnili zgodbam slovenskih sestavljavcev križank in drugih besednih ugank.
»Paklenica ni samo plezanje,« nas je na začetku pogovora in obiska v tem nacionalnem parku na Hrvaškem opozoril njegov najstarejši nadzornik Dujo Bušeta. Od leta 2013 je celotno območje parka na seznamu Nature 2000, od leta 2017 pa je na Unescovem seznamu svetovne dediščine njen bukov gozd, skupaj z bukovimi gozdovi še nekaj evropskih držav, vključno s Slovenijo. Kot nam je pripovedoval Dujo, so na to območje prihajali najprej predvsem poznavalci narave, da so preučevali izjemno zanimivo geomorfologijo in pestro floro in favno tega dela Velebita, najdaljše gorske verige na Hrvaškem. Na tem območju so odkrili več kot tisoč rastlinskih vrst, od tega več kot 80 endemitov, 60 vrst sesalcev, 24 vrst netopirjev, 260 vrst ptic, 25 vrst plezalcev, 6 vrst dvoživk in 85 vrst metuljev. Pohodništvo, plezanje in turizem sta se v Paklenici razvila precej pozneje, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Paklenica od sedemdesetih let prejšnjega stoletja privablja tudi plezalce, saj je v kanjonu Velike Paklenice 518 plezalnih smeri različne zahtevnostne stopnje. Naši sogovorniki so nam povedali, da jih največ obiskujejo prav slovenski plezalci, v stenah Anića kuka pa je več kot 40 smeri, ki jih je prvi preplezal naš legendarni plezalec Franček Knez.
Minule tedne je deževalo do te mere, da so se posamezne živali že ozirale po barki, ki jih bo rešila pred potopom. "Naredi si barko iz smolnatega lesa" pa ni le svetopisemska referenca. Lahko je tudi turistična ali pa birokratska, če hočete. Kako deževje, reko Dravo, prvo damo Združenih držav in skromnega kiparja povezati v smiselno celoto, ve za zdaj le Marko Radmilovič. Izveste pa lahko tudi vi v Nedeljski reportaži z naslovom: "Noe iz Dravske doline!".
Približno 220 let stara kitajska ponvica, likalnik za likanje fine polsti na biljardnih mizah, samo 133 gramov težek miniaturni likalnik za otroke in likalnik na špirit, na katerem so občasno skuhali skodelico kave ali spekli jajce – to je le nekaj zgodb iz bogate zasebne zbirke Mariborčana Erika Oblaka, ki likalnike zbira že 52 let. Trenutno jih ima 330 iz kar 29-ih držav sveta. Zbirko si je ogledala Darja Pograjc, vse pa vam bo zaupala v Nedeljski reportaži.
Topla je alpska dolina na slovenskem Koroškem, pravijo, da je ena najlepših. V njej že nekaj stoletij domuje pet visokogorskih kmetij, prilagojenih na posebne vremenske razmere. Predvsem pozimi so te kmetije po pol leta odrezane od sveta. To zahteva prilagojeno gospodarstvo, gospodinjstvo in življenjski slog. Kmetije so se razvile kot zaselki, saj imajo po več objektov: glavna hiša, glavni hlev, hlevi za ovce in svinje, preužitkarska hiša, kašča, pogosto tudi mlin in žaga. V takšne kraje je zgodovina vedno zamujala, spremembe so prihajale počasi. Kakšno je življenje danes? Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Nedeljska reportaža nas tokrat pelje v Celje, a, pozor, vzemite vse potrebno, ker gremo za več dni. Prespali bomo v hostlu Celjskega Mladinskega Centra. Likovno podobo tamkajšnjih sob so si zamislili lokalni umetniki in vsaka soba gostu predstavi eno izmed lokalnih zgodb – celjskih urbanih legend. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Kuren ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj.
Ljubiteljska kultura v Sloveniji je mogočna sila. Na srečo si je nihče ne domisli uporabiti v politične namene. Stranka z več kot 100.000 člani bi pometla po političnem parketu, ob tem pa bi bili njeni člani še kulturni. Na srečo imajo ljubiteljski kulturniki pametnejše opravke, kot pa da bi se prepirali o oslovi senci. Recimo sodelovati, organizirati in prispevati h »gledališki tržnici«. Nenavadna borza gledaliških predstav je letos že drugo leto potekala v Podgorju, v vasici pri Slovenj Gradcu, obiskal pa jo je Marko Radmilovič.
Sežana je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in tudi zdravstveno središče slovenskega Krasa. Ob vrsti zanimivih stavb in drugih kulturnih spomenikov se Sežana lahko upravičeno ponaša tudi z Botaničnim vrtom ob vili Mirasasso. Začetki vrta segajo v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramanga iz Trsta na robu Sežane kupila posest in na njej zgradila letno rezidenco – vilo Mirasasso. V obdobju nacionalizacije leta 1948 je bila celotna posest z vilo in vrtom vred družini Scaramanga odvzeta, pri čemer je njena lastnica leta 1957 postala Občina Sežana. Ta je vrt kmalu predala v vzdrževanje pravnim prednikom današnjega Komunalno-stanovanjskega podjetja d. d., ki od začetka leta 2018 vrta ne vzdržuje več, ampak ga upravlja. Zaradi izjemnih naravnih in tudi kulturnih prvin je bil lani Botanični vrt ob vili Mirasasso zavarovan tudi kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Omenjeni vrt bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Če v gozdu srečate skupino približno dvajsetih ljudi, opremljenih z lopatami, krampi, motikami in drugim orodjem, ki ustvarjajo nekaj še najbolj podobnega mešanici med stezo za bob in pešpotjo, potem ni ne z vami ne z vašim vidom nič narobe. Na slovenskem podeželju lahko opazimo čedalje več gorskih kolesarjev in kolesark, ki gradijo steze za kolesa. Njihovo početje se v pogovornem jeziku imenuje trail building, kar pomeni ... No, točno to je skušal v oddaji Nedeljska reportaža ugotoviti novinar Jure K. Čokl. Podal se je v Cerkno, kjer je potekala ta skrivnostna dejavnost.
Čarovnic je v Sloveniji kar nekaj, a če jih hoče popotnik uzreti zgoščene na enem mestu, mora v Lenart. Pozabite na Slivnico, pozabite na duhomorne zgodovinarje, ki razlagajo o “čarovniških procesih”! Čas je, da čarovništvo in čarovnice končno uporabimo kot turistično priložnost znotraj EU projektov in podobnih reči. Grmade gorijo tokrat v Nedeljski reportaži, v kateri se odpravljamo v preteklost in v gledališče.
Nekoč je bilo res tako, svetilniki so pomenili predvsem luč v temi, luč, ki je ladjam kazala pot in jih vodila mimo nevidnih čeri. Tako je bilo od antike naprej in tudi še v 19. stoletju, ko je bilo na vzhodni obali Jadranskega morja zgrajenih 63 kamnitih svetilnikov. Danes jih stoji še 52, vse po vrsti pa je obiskal in popisal Mitja Zupančič, pisatelj, pesnik, publicist, urednik, morjeplovec in preučevalec pomorske dediščine tega dela Jadrana. Med drugim nas je opozoril, da so ti svetilniki, ki jih je vse po vrsti dala zgraditi avstro-ogrska monarhija, pomenili konec piratske obrti. Prvi izmed njih je bil zgrajen v sosednji Savudriji, in sicer leta 1818. Slovenska obala ima enega samega, piranskega. Stoji na rtu Madona na piranski punti. Zgrajen je bil leta 1872, svetilniško stanovanje pa je zadnji svetilničar zapustil leta 1976. Kaže, da je bil zgrajen na mestu, ki so ga že pred tisočletjema uporabljali za osvetljevanje morske poti.
Sedem desetletij Koroške osrednje knjižnice, poimenovane po dr. Francu Sušniku, je strnilo spomine in ponudilo priložnost, da na ustanovo pogledamo tudi drugače. Govorili smo o bralnih navadah, koroškem biografskem leksikonu, o knjižnici kot o kulturnem središču širšega okolja, pa tudi o tem, kaj bralci vse pozabljamo v knjigah in kolikokrat knjižničarji naletijo na kakšen pozabljen denar, ljubezensko sporočilo, zdravniško napotnico ali kaj tretjega … Tokratno oddajo smo posvetili knjižnici v luči njenega temeljnega poslanstva, prostora številnih dogodkov ter kot okolja druženja in ustvarjalnega navdiha.
Ples ni le gib, je tudi misel o plesu. Je ideja, navdih, pričakovanje, dotik – vse to je ples še preden se konkretizira v koreografiji. Darja Pograjc je pred kratkim obiskala OPUS 1, državno plesno tekmovanje z nenavadnim navodilom, ki je velevalo: »Zaplešite karkoli!« Kako so se mladi plesalci sodobnega plesa spopadli z izzivom popolne ustvarjalne svobode? Je plesno točko brez kakršnihkoli navodil lažje koreografirati ali pa popolna svoboda vzbuja strah in zahteva od plesalca še večjo odgovornost? Preverite v oddaji Nedeljska reportaža!
Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov