Po sledeh skrivnostnega energijskega kroga, ki že vrsto let buri domišljijo.
Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Rakov Škocjan je bil že od nekdaj zanimiv za pohodnike, raziskovalce in občudovalce kraških pojavov. Med njimi je zagotovo prav poseben profesor Pavel Kunaver, ki je tja zahajal z mladino že leta 1918. Ko se je tja odpravil spet po drugi svetovni vojni, je posnel zelo zanimivo fotografijo, ki prikazuje skupino mladih, kako stojijo na kamnitih skalah, postavljenih v nekakšnem zaporedju v obliki ovala.
Ta oval so sredi 60. let prejšnjega stoletja ob graditvi hotela uničili. Spomin nanj je začel bledeti ter je skoraj povsem zamrl. O njem je leta 1971 spet pisal profesor Pavel Kunaver v reviji Proteus, ko je hotel med drugim ugotoviti njegov pravi pomen. In potem je spomin spet počasi zamrl, zanj so sicer vedeli nekateri posamezniki, ponovno pa ga je začel raziskovati Mitja Fajdiga, član Turističnega društva Rakek.
Mitja Fajdiga je, skupaj z Jožetom Guardijančičem, na spletni strani www.meglitskaslovenija.si med drugim zapisal:
"Megalitski krogi označujejo najbolj energijsko svetla mesta v krajini
Megalitski krog označuje krajinsko svetišče, isto velja za stare cerkve. V obojih je prisotna močna naravna energija in omogočata vplivanje na svoje obiskovalce, okoliško krajino in razmere v širši okolici. V megalitskem krogu so energijske točke ojačane s skalami (so kot akupunktne igle), medtem ko so v starih cerkvah na takih točkah oltarji.
Megalitski krogi niso le okrogli, marveč so raznih oblik – tri-, štiri- in večkotni, do ovalnih oblik – vendar tu ne bom obravnaval njihovih oblik, pač pa namembnost. Večinoma se predvideva, da so kamniti krogi služili kot opazovališče, ki je omogočalo ugotavljanje poletnega in zimskega solsticija oziroma sončnega obrata in ostalih nebesnih pojavov, ki energijsko vplivajo na krajino. To se je ugotovilo za kamniti krog pod Krnom (pri Planini Zaslap) in tudi za podoben, sicer uničen, a uzaveščeni krog v Rakovem Škocjanu.
Za oba kroga je ugotovljeno, da določene skale na njunem obodu, gledano iz sredine kroga, ob poletnem solsticiju (na kresni dan) kažejo smer točnega sončnega vzhoda in zahoda. Za skalnati oval v Rakovem Škocjanu se je to ugotovilo šele pred kratkim (cvetnika-junija ’16), kar je bilo izjemno spoznanje, vendar ne tudi končno. Namreč, prijatelj in radiestezist Jože Guardjančič je pronicljivo zaslutil, da ni bil glavni namen kamnitih krogov ugotavljanje sončnih obratov niti naravno zdravljenje z zadrževanjem v njihovem energijskem območju, kaj šele opravljanje obredov in darovanj. Za take potrebe ne bi bilo treba postavljati tako velikih objektov, saj bi naravnoverni ljudje lahko to počeli z veliko manjšimi kamni oziroma drugačnimi napravami."
Spomini
Kamnitega kroga ali ovala se zelo dobro spominja upokojeni logar Anton Udovič, rojen na Uncu, ki danes živi v Grahovem. Kot otrok je skupaj z bratom nosil hrano očetu in stricem, ki so delali kot gozdni delavci v Rakovem Škocjanu. Takrat je njegov brat večkrat sedel na teh kamnih. Tudi njegova mama je večkrat povedala, da so ti kamni nekaj posebnega. Drugače pa domačini iz Unca, kot pove Anton Udovič, niso vedeli ne kdo je te kamne postavil niti čemu so služili.
Anton Udovič še pravi, da je zanimivo, da tega kroga niso uničili ne gozdni delavci, ne domačini, ki so vlačili les iz gozda, niti ne Italijani, ki so na mestu današnjega hotela zgradili svojo kasarno. To se je zgodilo šele ob gradnji hotela, žal pa ni jasno kaj se je s skalami zgodilo. Po eni od zgodb naj bi jih razbili, ali razstrelili, in kamenje uporabili za nastuje ceste. Po drugi pa naj bi jih celo porabili za gradnjo temeljev hotelske stavbe.
Lokacija
Profesor Pavel Kunaver je leta 1971 v reviji Proteus zapisal:
»Za počitek smo se radi ustavljali na zelenici, kamor so pozneje postavili neokusno gostišče in še nočni bar povrhu! Toda prav tam ob robu gozda in kolovoza – cesto so zgradili šele pozneje – je bil v senci smrek nenavaden kraj. V obliki elipse z okoli deset metrov veliko osjo je bilo postavljenih sedem skal, v sredini pa dve. Bile so stare, mahovite, razmeroma vse enako velike in že malo v zemljo ugreznjene. Kljub veliki teži je bilo očitno, da jih je nekdo od nekod nalašč pripeljal ali privlekel na to ravnico sredi silnih gozdov. Na teh skalah smo posedali in premišljeval sem o njihovi zgodovini. Le čemu so služile te tako nenavadno razporejene skale? Ali so se tukaj sestajali starešine katere izmed vasi ali celo iz več naselij? Dve skali – sedeža v sredini sta bila verjetno namenjena za dva velmoža, sedem drugih okoli sredine za sedem svetovalcev? Liho število sedežev, to je devet, bi dalo misliti, da so se na teh skalah posvetovali in odločali o resnih rečeh, v sila resni okolici pragozdov in podzemeljskih pojavov. Upal sem, da se bo kdo izmed odgovornih lotil raziskovanja, ki bi seglo v skrivnostni svet davnine. Zgodilo se je drugače. Tudi v Rakov Škocjan je segla dobičkaželjnost. Za novo neokusno gostišče, ki bi ga lahko postavili ob meji naravnega parka, ne pa v sredini, je bilo treba širiti ceste. Tako sem nekega dne z grozo našel vseh devet skal zdrobljenih in posutih po cesti … Neizrečen stud in žalost sta me prevzela. Ostala je le fotografija devetih skal in osmih dijakov na njih.«
Starodavni pomniki...
Kot so zapisali na speltni strani wikipedija, so se v obdobju turških vpadov v te kraje od 15. stoletja dalje zatekali prebivalci bližnjih vasi, o čemer pričajo najdbe ostankov v udornicah pod Malim mostom. Prvi pisni vir izhaja prav iz tega obdobja, z letnico 1526 - to je zapisnik izterjevalca selskega sodišča hasperškega (grad Haasberg pri Planini). Zabeleženo je, da je cerkvica sv. Kancijana prispevala majhen srebrn kelih. Prvi znani opis najdemo v ValvasorjeviSlavi vojvodine Kranjske iz leta 1689( www. sl.wikipedija.org.)
Izviri
Med številnimi izviri v Rakovem Škocjanju je zelo zanimiv izvir Prunkovec, ki naj bi po izročilu dajal "moško vodo". Anton Udovič nam je povedal, zgodbo, ki jo lahko slišite v oddaji.
Zelo zanimiv izvir nedaleč od hotela in lokacije kamnitega kroga je tudi izvir Kotliči.
Kotliči so skupina izvirov v kotanji pod krožno cesto. Potok, ki tu izvira, se po 100 metrih izlije v Rak in je njegov najmočnejši pritok. V odvisnosti od vodnih razmer prispeva od četrtine do treh četrtin vse vode Raka. Zaradi nihanja vodostaja imajo Kotliči preko leta različno podobo. Ob suši sta aktivna le dva izvira v globokih tolmunih, od koder prihaja staro ime – Očesa. Po deževju, ko je voda visoka, so izviri zaliti in bruhajo vodo pod takšnim pritiskom, da se na površini jezerca delajo do meter visoki vodni mehurji (vir:http://kraji.eu/slovenija/rakov_skocjan_kraski_izviri/slo#ixzz51Q937TyO)
Stari hrast...
Obstoječi živi hrast- dob star naj bi bil po oceni star 350-400 let, s sušico vred pa je lahko njegova starost precej višja.
Kunaverjeva jelka
Mita Fajdiga je povedal, da se o Kunaverjevi jelki, ki stoji robnem gozdu senožeti Farovka, vé, da je ena najdebelejših v Rakovem Škocjanu in pri njej je profesor Kunaver menda taboril, potem ko je po Kopališki poti prišel z železniške postaje Rakek v Rakov Škocjan (v starih časih so namreč ljudje z vlakom prihajali na Rakek prav z namenom, da bi se kopali v Rakovem Škocjanu, zato je pot dobila ime- Kopališka pot).
Veliki naravni most
Neme priče...
Mali naravni most
Krajinski park
Rakov Škocjan je že od leta 1949 zavarovan kot Krajinski park. Za to imata zasluge predvsem prof. Pavel Kunaver in Angela Piskernik. Danes sodi to področje pod Notranjski regijski park.
Utrinki
Izzivi...
Rakov Škocjan doživlja usodo mnogi naravnih biserov. Zaradi deljene pristojnosti, vse večjega navala obiskovalcev, ki si ohranjanje naravnih vrednot predstavljajo po svoje, vse skupaj meji že na kaos, posebno ob koncih tedna. Tega nevzdržnega položaja, ko vsi parkirajo povsod, počnejo vse kar se jim zahoče, se zavedajo tudi v Notranjskem regijskem parku. Tako so že pripravili predlog, da bi naredili obvozno, nadomestno cesto, ki bi razbremenila obstoječo magistralno cesto skozi Rakov Škocjan. To bi bil nujen, prvi velik korak za ohranitev tega krajinskega parka. Vse ostalo pa....?
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Rakov Škocjan
17.12.2017
Po sledeh skrivnostnega energijskega kroga, ki že vrsto let buri domišljijo.
Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Rakov Škocjan je bil že od nekdaj zanimiv za pohodnike, raziskovalce in občudovalce kraških pojavov. Med njimi je zagotovo prav poseben profesor Pavel Kunaver, ki je tja zahajal z mladino že leta 1918. Ko se je tja odpravil spet po drugi svetovni vojni, je posnel zelo zanimivo fotografijo, ki prikazuje skupino mladih, kako stojijo na kamnitih skalah, postavljenih v nekakšnem zaporedju v obliki ovala.
Ta oval so sredi 60. let prejšnjega stoletja ob graditvi hotela uničili. Spomin nanj je začel bledeti ter je skoraj povsem zamrl. O njem je leta 1971 spet pisal profesor Pavel Kunaver v reviji Proteus, ko je hotel med drugim ugotoviti njegov pravi pomen. In potem je spomin spet počasi zamrl, zanj so sicer vedeli nekateri posamezniki, ponovno pa ga je začel raziskovati Mitja Fajdiga, član Turističnega društva Rakek.
Mitja Fajdiga je, skupaj z Jožetom Guardijančičem, na spletni strani www.meglitskaslovenija.si med drugim zapisal:
"Megalitski krogi označujejo najbolj energijsko svetla mesta v krajini
Megalitski krog označuje krajinsko svetišče, isto velja za stare cerkve. V obojih je prisotna močna naravna energija in omogočata vplivanje na svoje obiskovalce, okoliško krajino in razmere v širši okolici. V megalitskem krogu so energijske točke ojačane s skalami (so kot akupunktne igle), medtem ko so v starih cerkvah na takih točkah oltarji.
Megalitski krogi niso le okrogli, marveč so raznih oblik – tri-, štiri- in večkotni, do ovalnih oblik – vendar tu ne bom obravnaval njihovih oblik, pač pa namembnost. Večinoma se predvideva, da so kamniti krogi služili kot opazovališče, ki je omogočalo ugotavljanje poletnega in zimskega solsticija oziroma sončnega obrata in ostalih nebesnih pojavov, ki energijsko vplivajo na krajino. To se je ugotovilo za kamniti krog pod Krnom (pri Planini Zaslap) in tudi za podoben, sicer uničen, a uzaveščeni krog v Rakovem Škocjanu.
Za oba kroga je ugotovljeno, da določene skale na njunem obodu, gledano iz sredine kroga, ob poletnem solsticiju (na kresni dan) kažejo smer točnega sončnega vzhoda in zahoda. Za skalnati oval v Rakovem Škocjanu se je to ugotovilo šele pred kratkim (cvetnika-junija ’16), kar je bilo izjemno spoznanje, vendar ne tudi končno. Namreč, prijatelj in radiestezist Jože Guardjančič je pronicljivo zaslutil, da ni bil glavni namen kamnitih krogov ugotavljanje sončnih obratov niti naravno zdravljenje z zadrževanjem v njihovem energijskem območju, kaj šele opravljanje obredov in darovanj. Za take potrebe ne bi bilo treba postavljati tako velikih objektov, saj bi naravnoverni ljudje lahko to počeli z veliko manjšimi kamni oziroma drugačnimi napravami."
Spomini
Kamnitega kroga ali ovala se zelo dobro spominja upokojeni logar Anton Udovič, rojen na Uncu, ki danes živi v Grahovem. Kot otrok je skupaj z bratom nosil hrano očetu in stricem, ki so delali kot gozdni delavci v Rakovem Škocjanu. Takrat je njegov brat večkrat sedel na teh kamnih. Tudi njegova mama je večkrat povedala, da so ti kamni nekaj posebnega. Drugače pa domačini iz Unca, kot pove Anton Udovič, niso vedeli ne kdo je te kamne postavil niti čemu so služili.
Anton Udovič še pravi, da je zanimivo, da tega kroga niso uničili ne gozdni delavci, ne domačini, ki so vlačili les iz gozda, niti ne Italijani, ki so na mestu današnjega hotela zgradili svojo kasarno. To se je zgodilo šele ob gradnji hotela, žal pa ni jasno kaj se je s skalami zgodilo. Po eni od zgodb naj bi jih razbili, ali razstrelili, in kamenje uporabili za nastuje ceste. Po drugi pa naj bi jih celo porabili za gradnjo temeljev hotelske stavbe.
Lokacija
Profesor Pavel Kunaver je leta 1971 v reviji Proteus zapisal:
»Za počitek smo se radi ustavljali na zelenici, kamor so pozneje postavili neokusno gostišče in še nočni bar povrhu! Toda prav tam ob robu gozda in kolovoza – cesto so zgradili šele pozneje – je bil v senci smrek nenavaden kraj. V obliki elipse z okoli deset metrov veliko osjo je bilo postavljenih sedem skal, v sredini pa dve. Bile so stare, mahovite, razmeroma vse enako velike in že malo v zemljo ugreznjene. Kljub veliki teži je bilo očitno, da jih je nekdo od nekod nalašč pripeljal ali privlekel na to ravnico sredi silnih gozdov. Na teh skalah smo posedali in premišljeval sem o njihovi zgodovini. Le čemu so služile te tako nenavadno razporejene skale? Ali so se tukaj sestajali starešine katere izmed vasi ali celo iz več naselij? Dve skali – sedeža v sredini sta bila verjetno namenjena za dva velmoža, sedem drugih okoli sredine za sedem svetovalcev? Liho število sedežev, to je devet, bi dalo misliti, da so se na teh skalah posvetovali in odločali o resnih rečeh, v sila resni okolici pragozdov in podzemeljskih pojavov. Upal sem, da se bo kdo izmed odgovornih lotil raziskovanja, ki bi seglo v skrivnostni svet davnine. Zgodilo se je drugače. Tudi v Rakov Škocjan je segla dobičkaželjnost. Za novo neokusno gostišče, ki bi ga lahko postavili ob meji naravnega parka, ne pa v sredini, je bilo treba širiti ceste. Tako sem nekega dne z grozo našel vseh devet skal zdrobljenih in posutih po cesti … Neizrečen stud in žalost sta me prevzela. Ostala je le fotografija devetih skal in osmih dijakov na njih.«
Starodavni pomniki...
Kot so zapisali na speltni strani wikipedija, so se v obdobju turških vpadov v te kraje od 15. stoletja dalje zatekali prebivalci bližnjih vasi, o čemer pričajo najdbe ostankov v udornicah pod Malim mostom. Prvi pisni vir izhaja prav iz tega obdobja, z letnico 1526 - to je zapisnik izterjevalca selskega sodišča hasperškega (grad Haasberg pri Planini). Zabeleženo je, da je cerkvica sv. Kancijana prispevala majhen srebrn kelih. Prvi znani opis najdemo v ValvasorjeviSlavi vojvodine Kranjske iz leta 1689( www. sl.wikipedija.org.)
Izviri
Med številnimi izviri v Rakovem Škocjanju je zelo zanimiv izvir Prunkovec, ki naj bi po izročilu dajal "moško vodo". Anton Udovič nam je povedal, zgodbo, ki jo lahko slišite v oddaji.
Zelo zanimiv izvir nedaleč od hotela in lokacije kamnitega kroga je tudi izvir Kotliči.
Kotliči so skupina izvirov v kotanji pod krožno cesto. Potok, ki tu izvira, se po 100 metrih izlije v Rak in je njegov najmočnejši pritok. V odvisnosti od vodnih razmer prispeva od četrtine do treh četrtin vse vode Raka. Zaradi nihanja vodostaja imajo Kotliči preko leta različno podobo. Ob suši sta aktivna le dva izvira v globokih tolmunih, od koder prihaja staro ime – Očesa. Po deževju, ko je voda visoka, so izviri zaliti in bruhajo vodo pod takšnim pritiskom, da se na površini jezerca delajo do meter visoki vodni mehurji (vir:http://kraji.eu/slovenija/rakov_skocjan_kraski_izviri/slo#ixzz51Q937TyO)
Stari hrast...
Obstoječi živi hrast- dob star naj bi bil po oceni star 350-400 let, s sušico vred pa je lahko njegova starost precej višja.
Kunaverjeva jelka
Mita Fajdiga je povedal, da se o Kunaverjevi jelki, ki stoji robnem gozdu senožeti Farovka, vé, da je ena najdebelejših v Rakovem Škocjanu in pri njej je profesor Kunaver menda taboril, potem ko je po Kopališki poti prišel z železniške postaje Rakek v Rakov Škocjan (v starih časih so namreč ljudje z vlakom prihajali na Rakek prav z namenom, da bi se kopali v Rakovem Škocjanu, zato je pot dobila ime- Kopališka pot).
Veliki naravni most
Neme priče...
Mali naravni most
Krajinski park
Rakov Škocjan je že od leta 1949 zavarovan kot Krajinski park. Za to imata zasluge predvsem prof. Pavel Kunaver in Angela Piskernik. Danes sodi to področje pod Notranjski regijski park.
Utrinki
Izzivi...
Rakov Škocjan doživlja usodo mnogi naravnih biserov. Zaradi deljene pristojnosti, vse večjega navala obiskovalcev, ki si ohranjanje naravnih vrednot predstavljajo po svoje, vse skupaj meji že na kaos, posebno ob koncih tedna. Tega nevzdržnega položaja, ko vsi parkirajo povsod, počnejo vse kar se jim zahoče, se zavedajo tudi v Notranjskem regijskem parku. Tako so že pripravili predlog, da bi naredili obvozno, nadomestno cesto, ki bi razbremenila obstoječo magistralno cesto skozi Rakov Škocjan. To bi bil nujen, prvi velik korak za ohranitev tega krajinskega parka. Vse ostalo pa....?
Pustno društvo Cerknica obeležuje 40 zacopranih let obstoja in delovanja. Ob coprniškem jubileju se bodo obiskovalcem Butal na nedeljskem pustnem karnevalu, ki se začne kot ponavadi točno okoli 12.32, ponovno predstavile tradicionalne velike figure na čelu s slavljenko, pramaterjo Uršulo, pa njeno potomko Lizo. Tam bo tudi največji žabon na svetu, pa povodni mož Jezerko, butalski jež, velikanska ščuka, mogočni zmaj, in seveda Butalci. Kako so potekale zadnje priprave na ta pomemben dogodek, kaj bo obravnavala letošnja butalska skupščina in kaj sporoča v »tvitih« butalski župan boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Pustni čas prinaša vsako leto več nezmernosti, ki prekrivajo avtohtono ali vsaj izvirno pustovanjsko tradicijo. V iskanju pustne avtentike se tako Marko Radmilovič odpravlja na vzhod naše domovine, kjer v nekaterih prekmurskih vaseh še živi nepotvorjeni običaj borovega gustivanja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Kdo ve, če težki gospodarski časi ne vplivajo tudi na pravcato ?eksplozijo? plesa ter množico plesalk in plesalcev, ki smo ji priča v zadnjih letih. Plesni tečaji so največkrat razprodani, plesna društva pa rasejo kot gobe po dežju. Eden izmed plesov, ki so se mnogim zdeli že zdavnaj pozabljeni, je tudi swing. V Nedeljski reportaži ga bo tudi na radijskih valovih obudil Marko Radmilovič. Foto: Internet stock
Z neugnano silo so se zapodili po snegu, da je pršelo vse naokrog, se igrivo prekopicevali, kakor gruča razposajenih otrok. In se naposled umirili v milini črnega kontrasta z belim okoljem. Moč se je spremenila v lepoto, vsekakor vredno opevanja ... Trop konjev, ne brez gospodarja, marveč takih, priljudnih, vajenih človeka na svojem hrbtu, vajenih otrok. So res močni in nežni?
Ko so sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v tedanji Jugoslaviji začeli pospešeno uvajati kmetijsko mehanizacijo, se je dramatično zmanjšala potreba po vprežni živini. Predvsem konji so bili žrtvovani na oltarju socialističmnega razvoja, a vsi se z njihovim izginotjem niso zlahka sprijaznili. V zaledju Dalmacije so jih kmetje pustili na svobodni in prosti paši, kjer so se konji naučili živeti z naravo in kljubovati tako zverem kot krutemu podnebju. V okolico mesteca Livno se je v lov za zadnjimi divjimi konji podal Marko Radmilovič.
Prav ste prebrali. Toni Štrigl ima na svojem vrtu protiletalski top. Ta je sicer last Slovenske vojske, ampak ker ima eksponat v Tonijevi zbirki 15.000 podarjenih vojaških predmetov posebno mesto, mu je Slovenska vojska odobrila njegovo hrambo. Podobno kot veliko ljudi s Koroške, ki so Toniju predmete za vojaško zbirko podarili in tako prav noben razstavljen predmet ni bil kupljen. Zakaj ljudje Toniju podarjajo muzejske predmete, kako zbirko vidijo obiskovalci in kako se je top znašel na dvorišču Tonija Štrigla, bo Jure K. Čokl raziskoval v Nedeljski reportaži. Seveda, ne brez čelade na glavi ?
Kozarec kuhanega vina odpira zgodbe, spomine, krepi vezi in okrepča duha. V njem se združita aromatični Mediteran in zimsko zasanjane Alpe, sadni spomin na poletje in želja po snežni zimski romantiki.
Pred božičnimi stojnicami, ki jih je iz leta v leto več, štetje kozarcev teče drugače kot za njihovo okrašeno zunanjostjo. Prodajalci nam ne bodo zaupali le receptov, ampak bodo tokratno nedeljsko reportažo začinili tudi z zgodbami, ki v mesecu zapovedane sreče in veselja naredijo njihovo življenje polnejše. O kuhanem vinu in z njim povezanimi zgodbami bo tekla beseda v tokratni Nedeljski reportaži.
V oddaji se bomo odpravili v Šentpeter v občini Šentjakob v Rožu, kjer deluje šola z bogato tradicijo - Višja šola za gospodarske poklice. Gre za edino tovrstno dvojezično šolo pri naših severnih sosedih. Obiskujejo jo tudi dijaki iz Slovenije in je vzorčen primer "dobre prakse" na področju multikulturnega izobraževanja tudi v širšem evropskem prostoru. Nastala je ob pomoći Mohorjeve družbe, Šentjakobčanov in drugih dobrotnikov iz vseh slovenskih krajev takratne avstro-ogrske monarhije ter leta 1908, po prihodu šolskih sester iz Maribora, kot "Narodna šola" odprla svoja vrata za šentjakobsko mladino. Sicer pa več o tem v Nedeljski reportaži Staneta Kocutarja.
Ob adventnem času zadnja leta ponovno na plano kuka že dolgo pozabljena obrt, ki se je ohranila le še v sledeh. Adventni čas, kot tudi ostali dnevi prazničnega leta ali posebne priložnosti, kot so nove maše, so nekdaj težko minile brez papirnatih rož. Izdelava cvetja iz krep papirja je bila redka spretnost, ki jo je najprej plastika, pozneje pa še vsakdanja dostopnost do rezanega cvetja povsem potisnila v pozabo. A nekaj mojstric še obstaja in še več - za to ročno spretnost, včasih celo obrt, se navdušujejo vedno nove in nove spretne roke. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
V središču Slovenije, v Šmartnem pri Litiji, se sredi trga dviguje v nebo neogotska katedrala, stara 113 let. Cerkev sv. Martina je bila kot podružnica prafare v Šentvidu pri Stični prvič omenjena že leta 1135, sedež župnije je postala leta 1380. V dolgih stoletjih je bila cerkev večkrat prezidana, konec 19. stoletja pa so staro cerkev podrli in na istem mestu zgradili današnjo. V skladu z duhom časa je nastala velika opečnata zgradba, zgrajena iz domačega materiala, z monumentalnim dvostolpnim pročeljem. Mogočna cerkev, ki osupne naključnega popotnika, stoji na kraju, na katerem so se na površje rešili zasuti šmarski rudarji. Okoli cerkve so se spletle številne zanimive pripovedi, verjetno tudi zato, ker je Šmartno pri Litiji pomembno križišče cest. Že Valvasor z bližnjega Bogenšperka je med drugim omenil, da je bilo tam veliko obrtnikov, predvsem usnjarjev, krznarjev, kovačev in furmanov. Cerkev bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Sladko brezdelje je koristna stvar, ki pa jo moderni kapitalizem preganja na vse pretege. Bognedaj, da bi na kakšno dela prosto soboto razprl ležalnik ali se zleknil v udoben naslanjač, pomolil vse štiri od sebe in - ne mislil. Pravzaprav mislil na nič. Toda smo tega sploh še sposobni? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Vse se je začelo že v predpreteklem stoletju. Pravzaprav se je začelo na gradu oziroma v Beltinšekm gradu grofovske družine Gika. Znana je bila kot velika ljubiteljica kulture. V eni izmed soban so redno prirejali kulturne večere. Ena od hčera je imela zelo rada Baha, zato se je večkrat znašel na sporedu grajskih večerov. Te dogodke so spremljali vabljeni prijatelji modre krvi, po sili razmer pa tudi domačini, ki so bili predvsem strežniki. Mogoče je prav tam treba iskati zametke kulturnega in družabnega življenja kraja, tudi danes, celih 95 let po priključitvi Prekmurja k deželi matici. Vrnitev pokrajine v materino naročje se je slovesno zgodila prav tam, v Beltincih. Današnja občina ima več kot 60 raznih društev. Večina se ukvarja s športom in kulturo v najširšem pomenu besede. Čeprav je Jurij Popov Bletince obiskal na martinovo, se je s prijaznimi in gostoljubnimi domačini pogovarjal tudi o vseh drugih prireditvah, ki dokazujejo njihovo ljubezen do kulture, tradicije in družabništva. Vsi v en glas pa so poudarjali pomen folklornega festivala, s katerim so zasloveli doma in v svetu. Več v Nedeljski reportaži.
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije od januarja leta 2013 izvaja projekt Knjižnica slepih in slabovidnih, v okviru katerega so zagotovili nove prostore za delovanje Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne.
Ob mednarodnem dnevu bele palice, 15. oktobru, je Zveza društev slepih in slabovidnih uradno odprla nove prostore knjižnice na Kotnikovi 32 v Ljubljani. Knjižnica je funkcionalno središče za izposojo knjig v prilagojenih tehnikah, ponuja pa tudi različna izobraževanja in kulturna doživetja za ljudi z okvaro vida in motnjami branja. Za nedeljsko reportažo je Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne obiskala Petra Medved.
Vprašanje je, če poznamo vse nečloveške skrivnosti druge svetovne vojne. Že tisto, kar vemo in sodi med skrajnosti, je grozljivo. Dolgo časa na primer ni bila znana zgodba o ukradenih otrocih. Danes je znana v državah, v katerih so nacisti otroke ukradli ali jih skušali ukrasti in prevzgojiti. Slovenskih ukradenih otrok je bilo 645, danes jih živi še približno 190. Koliko jih niti ne ve, da so ukradeni otroci, tega ne ve nihče. Ko so bili ukradeni, so bili stari komaj nekaj mesecev, poleg tega pa je rasni test pokazal, da ustrezajo merilom za arijsko raso. Doživeli so prisilno posvojitev, vse sledi za krušnimi starši pa so bile izbrisane. Zadnja leta, zlasti potem, ko je Maja Weiss posnela film o teh otrocih, so začeli tudi v Nemčiji spoznavati te zgodbe. Otroke so v Celju ločili od staršev, očete so v glavnem postrelili kot talce, matere pa so odpeljali v koncentracijski taborišči Auschwitz in Birkenau, kjer jih je večina umrla. Otroke so prek zbirnega taborišča Frohnleiten pri Gradcu odposlali v sedem nemških otroških taborišč. Slovensko Društvo taboriščnikov – ukradeni otroci želi ohraniti spomin na te nacistične zločine in obuditi potlačeni nemški spomin. Temu so namenjene tudi spominske table, postavljene na objektih v krajih, kjer so bila ta taborišča. Prejšnji mesec so jo odkrili v Himmelbergu na Bavarskem. Slovesnosti se je udeležil tudi Jurij Popov in tam posnel Nedeljsko reportažo.
Avtor prispevka: Jurij Popov
Foto: Muzej novejše zgodovine
V naši bivši državi so pred več kot štiridesetimi leti kraljevali italijanski stripi, ki jih je kupovala celotna generacija. Potem je ta odrasla, njihovi stripi pa so zamenjali nekaj založb, formatov, načinov tiska in celo prevodov. In ostali na tržišču, kjer zabavajo nove in nove generacije. Kaj pa se je zgodilo s prvo generacijo stripoljubov, ki je danes stara 40 let in več? So pozabili Kapetana Mikija, Marka, Texa, Zagora, Velikega Bleka in morda najbolj ikoničnega Alana Forda? Nasprotno. Stripe zbirajo in kupujejo še zdaj, se povezujejo v društva, prirejajo bazarje in si pravijo stripoholiki. Zakaj še zmerom berejo iste stripe kot pred 40 leti, koliko jih imajo, zakaj so ti še zmerom bolj zabavni v srbohrvaščini, zakaj je Alan Ford postal del identitete neke generacije, koliko stripov imajo in kako na to gledajo njihove partnerke in partnerji? Med odvisnike od risanih zgodb se podaja Jure Čokl.
Naša življenja, čeprav v globalnem pomenu neznatna, segajo veliko dlje od našega praga. Posledice potrošniškega načina življenja pa dobro poznajo tudi vsi tisti, ki živijo od zbiranja in predelave odpadkov. Od zgodnjih jutranjih ur do poznega večera se med zaposlenimi na največji slovenski deponiji najdejo zgodbe, ki jih bo Matic Jerman povezal v tokratno Nedeljsko reportažo.
Cerkve, svetišča in molilnice imajo skupno lastnost. Posvečene so enemu samemu bogu oziroma so namenjene molitvi v eni sami veri. So pa tudi izjeme. Pa ne gre za kakšno novodobno gibanje, ki ga je prineslo v naše kraje iz daljnih dežel. Gre za cerkev, skrito pod ostenjem Pece, v kateri se je dovoljeno zahvaliti več kot enemu samemu bogu. In s tem ne mislimo na troedinost. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Mir izpod Pece.
Na Facebooku smo naleteli na njeno stran. Našo pozornost so pritegnile fotografije dreves, narisanih na stenah kopalnic, hodnikov, spalnic, dnevnih sob in drugih prostorov. Poleg njenega imena, Katarina Vidmar, je pisalo še: "ustvarjalno preoblikovanje prostora". Drevesa, narisana drevesa, kot freske. Namesto tapet ali praznih raznobarvnih sten, namesto ploščic. Drevesa, ki "rastejo" iz parketa in se njihove veje dvigajo po stropu. Našli smo tudi zapis: "Vsako drevo je drevo življenja, ima pa tudi simbolno vrednost - poveže nebo in zemljo, je simbol cikličnosti in menjavanja". Gradiva je bilo dovolj za korak naprej. Jurij Popov je pogledal te domove in poiskal stik s Katarino Vidmar. In tako je nastala Nedeljska reportaža o tem svojevrstnem "pogozdovanju" ?.
Dandanes oktobru pravimo tudi vinotok, včasih dni pa so mu rekli tudi vinec, vinščak, moštnik ... Večina teh imen je bila torej na Slovenskem že od nekdaj povezana z vinom, saj so navadno prav v tem mesecu obirali glavnino grozdja. Letos pa so vinogradniki zaradi obilice dežja in z njim povezane gnilobe s trgatvijo še posebej pohiteli. Pri tem mnogi tudi opozarjajo, da se bodo skopo odmerjeni sončni dnevi med celotnim poletjem ter predvsem v septembru, ko bi se moralo grozdje do konca zasladiti, poznali tudi pri vsebnosti sladkorja v vinu. Trgatve, bratve, vandime, bandime ? zgodnjih sort so tako že mimo. Nekatere pozne sorte pa še čakajo na brače. In mednje se je te dni pomešala tudi Nataša Kuhar ter v njihovi družbi posnela Nedeljsko reportažo. V njej boste lahko med drugim slišali, da je trgatev praznik in prijetno delovno opravilo, ob katerem so ljudje dobre volje. Moški pripravijo brente, stiskalnico in sode za sladek grozdni mošt, ženske pa poskrbijo za obilno pojedino. Še šilce domače slivovke ali hruškovca in gospodar že glasno oznani, da se trgatev lahko začne ?
