Pravljična gričevnata, obmejna pokrajina, rajski vrt, slovenska Toskana, deželica, kjer se na vrhovih gričev belijo starodavne vasi, naselja, gradovi in cerkvice, vse to in še več so Goriška Brda. To je pokrajina na skrajnem zahodu naše države in za mnoge je še vedno precej neznana in skrivnostna. Pa vendar se v tistih krajih dogaja marsikaj, spomladi in jeseni se tu zvrsti cela vrsta najrazličnejših festivalov in prireditev, med katerim je zagotovo zelo znan praznik češenj. Valovita pokrajina, kjer se čuti blagodejen vpliv morja in jo hladijo sunki burje, kar sama vabi na potep. Zato je tu več kolesarskih in pohodniških, učnih poti. Ena takih je učna pot, poimenovana po pesniku Alojzu Gradniku. Ta v eni svojih pesmi, posvečenih Brdom, pravi, da zlate lestve, ki povezujejo nebo in zemljo kot nevidna nit, vidijo le izbranci; samo ti lahko prisluhnejo šepetu zvezd, nebeški glasbi in so v sozvočju z vesoljem. Vabimo vas, da se nam v iskanju teh niti pridružite v nedeljski reportaži.
Kako opisati, kar zaradi slikovitosti težko zazna oko? Potep po Goriških Brdih je namreč tako doživetje, saj si presenetljive podobe vasi, ki so kot orlovska gnezda pripete na vrhove in obronke gričev, tako rekoč podajajo roke. Seveda pa ni vse romantika, cesta, ozka kot zavijačeve poti, nenehno opozarja, da raje ustavi svoj avto in si vzemi čas za razgled.
Šmartno v Goriških Brdih, je kulturni spomenik lokalnega pomena, čeprav ta okvir presega in bi moral biti priznan na državni, če ne širši ravni. Ta srednjeveška utrjena vas je pred desetletji, takoj po katastrofalnem potresu v Posočju in Furlaniji, kazala bolj klavrno podobo. Danes pa je povsem drugače. Že od daleč opaziš neko osvežujočo podobo, ki kaže, da se v vasi nekaj dogaja.
Ko sem stopil skozi utrjen kamniti vhod v vas, me je pozdravila zgovorna Marija Simčič, po domače Meri, ki je ravno urejala pisano stojnico, kjer so se bohotile sladke briške dobrote.
Hiša Marica
Od stojnice z dobortami sem se napotil proti slikovitemu nizu hiš. Na steni sem opazil napis Hiša Marica. Hiša Marica stoji za mogočnim obzidjem slikovite srednjeveške vasice Šmartno. Ta je bila nekoč vojaška utrdba, danes romantično naselje, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Obnovljena stara domačija, kjer je danes restavracija s prenočišči, je dobila ime po „noni“ Marici, ki je otroke razvajala z domačimi dobrotami.
V Hiši Marica sem srečal Evo Mavrič, lastnico te hiše in hkrati tudi ekonomistko in turistično vodnico.
V Hiši Marica dela kot natakar Nejc Kastelic, ki se v Šmartno vozi vsak dan iz Nove Gorice. In kako gleda na prebujanje turizma v Šmartnem? Pravi, da je vesel, da je del te zgodbe, in da ga vsakodnevna vožnja na delo ne moti, saj lahko občuduje čudovito naravo. Poleg tega dela v restavraciji, ki je v hiši, ki je stara 500 let in je izvirno obnovljena. Sem prihajajo predvsem tujci, še zlasti Avstrijci in Italijani, pa tudi domačini.
Hiša ki nosi hišne številke 38-40, je obnovljen kompleks treh hiš, namenjen kulturnemu dogajanju. Gostijo redne likovne in fotografske razstave, organizirajo koncerte, delavnice, predavanja. Ukvarjajo se s poslovnim turizmom, dvorano in galerijo ter ostale prostore nudijo v najem za poslovne dogodke, srečanja, predavanja, izobraževanja. V Hiši je delujoč bar, za zaključene skupine nudijo catering.
Briška hiša V Briški hiši je predstavljena bivalna kultura Brd. Tam si lahko ogledate tradicionalno vinsko klet, razstavo o razvoju Briške hiše od prazgodovine do danes s filmskim prikazom Brd ter življenja v Brdih v prvi polovici 20. stoletja. V pritličju pa je v ambientu tipične briške kuhinje, trgovinica s keramičnimi izdelki ter dobrotami iz briške kulinarike.
Domačini
Ko sem se sprehajal po ulicah, sem pogrešal vsakdanji utrip, ki ga dajejo domačini, stalni naseljenci v določenem kraju, v Šmartnem pa sem dobil vtis, da so domačini preprosto izginili. Katja Kogej s s tem strinja in pravi, da se domačini na nek način res umikajo, saj je naval turistov pogosto zelo moteč. Včasih je turistov toliko, in povzročajo takšen hrup, da morajo domačini zapirati okna, da se v stanovanjih sploh lahko pogovarjajo. Etnologinja Katja Kogej je namreč domačinka, ki živi v Šmartnem, in zato še kako dobro pozna dogajanje povezano s to vasjo, v kateri vztraja še 80 domačinov, nekaj je tudi otrok, kar je zelo pozitivno. Kaj pa krilatica Šmartno – obnovljeni kulturni biser? Katja Kogej pravi, da to frazo sliši pogosto. Nekaj sigurno drži. Po potresu je bilo narejenega veliko, žal se poudarja le zadnja faza obnove. Veliko so k temu pripomogli prav domačini z obnovo svojih domačij. Kot etnologinja pa na to gleda drugače, po svetu se tega lotevajo drugače, predvsem v sodelovanju z domačini. Kaj pa hiše kjer nudijo zanimivo ponudbo? Katja Kogej odgovarja, da se lastniki, zaposleni v teh hišah zelo trudijo, vendar bi bilo treba v ponudbo vključiti predvsem domače izdelke, domače pridelovalce, domačo hrano, česar v Brdih ne manjka.
Konec ali začetek?
Na koncu pa v premislek. Šmartno v Goriških Brdih je zagotovo biser in samo upamo lahko, da se ne bo spremenilo v Potemkinovo vas, lažno kuliso, ki kaže le golo zidovje brez vsebine. Upamo, da bodo odgovorni našli skupno pot z domačini in dali Šmartnemu neko vsebino, ki ne bo vodila v to, da bi Šmartno postalo podobno razgrajaškemu brlogu.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Nedeljska reportaža
07.01.2018
Kakšna bo usoda tega briškega bisera?
Pravljična gričevnata, obmejna pokrajina, rajski vrt, slovenska Toskana, deželica, kjer se na vrhovih gričev belijo starodavne vasi, naselja, gradovi in cerkvice, vse to in še več so Goriška Brda. To je pokrajina na skrajnem zahodu naše države in za mnoge je še vedno precej neznana in skrivnostna. Pa vendar se v tistih krajih dogaja marsikaj, spomladi in jeseni se tu zvrsti cela vrsta najrazličnejših festivalov in prireditev, med katerim je zagotovo zelo znan praznik češenj. Valovita pokrajina, kjer se čuti blagodejen vpliv morja in jo hladijo sunki burje, kar sama vabi na potep. Zato je tu več kolesarskih in pohodniških, učnih poti. Ena takih je učna pot, poimenovana po pesniku Alojzu Gradniku. Ta v eni svojih pesmi, posvečenih Brdom, pravi, da zlate lestve, ki povezujejo nebo in zemljo kot nevidna nit, vidijo le izbranci; samo ti lahko prisluhnejo šepetu zvezd, nebeški glasbi in so v sozvočju z vesoljem. Vabimo vas, da se nam v iskanju teh niti pridružite v nedeljski reportaži.
Kako opisati, kar zaradi slikovitosti težko zazna oko? Potep po Goriških Brdih je namreč tako doživetje, saj si presenetljive podobe vasi, ki so kot orlovska gnezda pripete na vrhove in obronke gričev, tako rekoč podajajo roke. Seveda pa ni vse romantika, cesta, ozka kot zavijačeve poti, nenehno opozarja, da raje ustavi svoj avto in si vzemi čas za razgled.
Šmartno v Goriških Brdih, je kulturni spomenik lokalnega pomena, čeprav ta okvir presega in bi moral biti priznan na državni, če ne širši ravni. Ta srednjeveška utrjena vas je pred desetletji, takoj po katastrofalnem potresu v Posočju in Furlaniji, kazala bolj klavrno podobo. Danes pa je povsem drugače. Že od daleč opaziš neko osvežujočo podobo, ki kaže, da se v vasi nekaj dogaja.
Ko sem stopil skozi utrjen kamniti vhod v vas, me je pozdravila zgovorna Marija Simčič, po domače Meri, ki je ravno urejala pisano stojnico, kjer so se bohotile sladke briške dobrote.
Hiša Marica
Od stojnice z dobortami sem se napotil proti slikovitemu nizu hiš. Na steni sem opazil napis Hiša Marica. Hiša Marica stoji za mogočnim obzidjem slikovite srednjeveške vasice Šmartno. Ta je bila nekoč vojaška utrdba, danes romantično naselje, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Obnovljena stara domačija, kjer je danes restavracija s prenočišči, je dobila ime po „noni“ Marici, ki je otroke razvajala z domačimi dobrotami.
V Hiši Marica sem srečal Evo Mavrič, lastnico te hiše in hkrati tudi ekonomistko in turistično vodnico.
V Hiši Marica dela kot natakar Nejc Kastelic, ki se v Šmartno vozi vsak dan iz Nove Gorice. In kako gleda na prebujanje turizma v Šmartnem? Pravi, da je vesel, da je del te zgodbe, in da ga vsakodnevna vožnja na delo ne moti, saj lahko občuduje čudovito naravo. Poleg tega dela v restavraciji, ki je v hiši, ki je stara 500 let in je izvirno obnovljena. Sem prihajajo predvsem tujci, še zlasti Avstrijci in Italijani, pa tudi domačini.
Hiša ki nosi hišne številke 38-40, je obnovljen kompleks treh hiš, namenjen kulturnemu dogajanju. Gostijo redne likovne in fotografske razstave, organizirajo koncerte, delavnice, predavanja. Ukvarjajo se s poslovnim turizmom, dvorano in galerijo ter ostale prostore nudijo v najem za poslovne dogodke, srečanja, predavanja, izobraževanja. V Hiši je delujoč bar, za zaključene skupine nudijo catering.
Briška hiša V Briški hiši je predstavljena bivalna kultura Brd. Tam si lahko ogledate tradicionalno vinsko klet, razstavo o razvoju Briške hiše od prazgodovine do danes s filmskim prikazom Brd ter življenja v Brdih v prvi polovici 20. stoletja. V pritličju pa je v ambientu tipične briške kuhinje, trgovinica s keramičnimi izdelki ter dobrotami iz briške kulinarike.
Domačini
Ko sem se sprehajal po ulicah, sem pogrešal vsakdanji utrip, ki ga dajejo domačini, stalni naseljenci v določenem kraju, v Šmartnem pa sem dobil vtis, da so domačini preprosto izginili. Katja Kogej s s tem strinja in pravi, da se domačini na nek način res umikajo, saj je naval turistov pogosto zelo moteč. Včasih je turistov toliko, in povzročajo takšen hrup, da morajo domačini zapirati okna, da se v stanovanjih sploh lahko pogovarjajo. Etnologinja Katja Kogej je namreč domačinka, ki živi v Šmartnem, in zato še kako dobro pozna dogajanje povezano s to vasjo, v kateri vztraja še 80 domačinov, nekaj je tudi otrok, kar je zelo pozitivno. Kaj pa krilatica Šmartno – obnovljeni kulturni biser? Katja Kogej pravi, da to frazo sliši pogosto. Nekaj sigurno drži. Po potresu je bilo narejenega veliko, žal se poudarja le zadnja faza obnove. Veliko so k temu pripomogli prav domačini z obnovo svojih domačij. Kot etnologinja pa na to gleda drugače, po svetu se tega lotevajo drugače, predvsem v sodelovanju z domačini. Kaj pa hiše kjer nudijo zanimivo ponudbo? Katja Kogej odgovarja, da se lastniki, zaposleni v teh hišah zelo trudijo, vendar bi bilo treba v ponudbo vključiti predvsem domače izdelke, domače pridelovalce, domačo hrano, česar v Brdih ne manjka.
Konec ali začetek?
Na koncu pa v premislek. Šmartno v Goriških Brdih je zagotovo biser in samo upamo lahko, da se ne bo spremenilo v Potemkinovo vas, lažno kuliso, ki kaže le golo zidovje brez vsebine. Upamo, da bodo odgovorni našli skupno pot z domačini in dali Šmartnemu neko vsebino, ki ne bo vodila v to, da bi Šmartno postalo podobno razgrajaškemu brlogu.
V Sloveniji nam je uspelo ohraniti nekaj lepih šolskih poslopij. Sploh gimnazijske stavbe so pogosto okras svojih lokalnih okolij in eno najlepših takšnih poslopij stoji v Mariboru. Prva gimnazija Maribor ni le pomembna za zgodovino šolstva v mestu, temveč je tudi pomemben arhitektonski spomenik. A oddaja Nedeljska reportaža govori o enem samem detajlu na veličastni fasadi te stavbe. Govori o uri. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
V današnji Nedeljski reportaži se bomo ustavili v Višnji Gori, v starem mestnem jedru, kjer nas čakajo znamenje kranjske čebele oblikovalca Roberta Kuharja, obnovljena šola z novo vsebino in učni čebelnjak z vrtom medovitih rastlin. V Hiši kranjske čebele, kot so jo poimenovali, bosta predstavljeni zgodovinska in kulturna dediščina kranjske čebele, pogled v prihodnost pa prinaša sodobno središče inovativnih tehnologij ApiLab. Kaj vse se bo dogajalo v Hiši kranjske čebele, njeno odprtje je predvideno v prvi polovici oktobra, je poizvedovala Petra Medved.
Ozemlje današnje Slovenije je imelo zelo burno in zanimivo geološko zgodovino, v kateri opažamo tudi vulkansko dejavnost. To pa med drugim pomeni, da smo imeli dva čisto prava vulkana ali ognjenika, in sicer Smrekovec in vulkan na Goričkem. Na območju vasi Grad je pred 3 milijoni let bruhal zadnji ognjenik na Slovenskem. Njegovo žrelo je imelo premer približno 1 kilometer. Danes na delu tega vulkanskega žrela leži Doživljajski park Vulkanija. Smrekovec pa je bil aktiven v geoloških obdobjih terciarja, pred 23 do 27 milijoni let. Takrat je ležal pod morjem in je večkrat zaporedoma izbruhal vulkanski prah, pepel in lavo. Šlo je za zelo velik ognjenik in njegovi ostanki so kljub pestri geološki zgodovini vidni še danes. In prav Smrekovec bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Javnost so nedavni ekscesi s pojavom neonacizma precej vznemirili. Precej mirni pa so ostali danes seniorji, ki so vso reč enkrat že doživeli. Med strahom pred kovidom so lahko le nemočno zavzdihnili: »Adolf? Pa menda ja ne že spet…!«
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Vsako mesto ima svojo goro, ki je v kolektivno zavest prebivalcev njene okolice zapisana kot simbolična predstavnica tega kraja. Maribor ima Pohorje in če bi morali na njem poiskati kočo, ki okoliškim prebivalcem nekoč in danes pomeni simbol tega pogorja, potem je to Mariborska koča na Pohorju. Zakaj ima tak pomen, kakšna je njena povezava z rokometom, slapovi in metulji ter zakaj še danes slovi po izjemni kulinariki, je v nedeljski reportaži preveril Jure K. Čokl.
Ste že kdaj slišali za izraz cvinger? To je ledinsko ime, ki ga najdemo povsod po Sloveniji in pri katerem gre najbrž za nekoliko popačen nemški izraz, ki pomeni zid, obzidje, prostor med dvema zidovoma. Najpogosteje se nanaša na obzidja okrog cerkva, samostanov, pokopališč pa tudi okrog ostankov gradov in dvorcev ter povsod tam, kjer so ostaline antičnih in prazgodovinskih naselij. Tak primer je recimo Cvinger pri Stični, kjer je bilo veliko prazgodovinsko naselje, pa tudi Cvinger pri Dolenjskih Toplicah. V tem zadnjem primeru so ga ljudje zaradi naselja, ki se imenuje Meniška vas, povezovali s samostanom. In res je ta vas dobila ime po menihih stiškega samostana, ki so na območju te in bližnjih vasi imeli svoje fevdne posesti. Arheološke raziskave vrha hriba Cvinger pa tam ostankov samostanskih ali kakih drugih srednjeveških in novodobnih obrambnih stavb niso odkrile. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prazgodovinsko podobo Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah, ki sodi med najzanimivejša naselja tedanjega časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Že sredi devetnajstega stoletja najdemo prve omembe veselic, ki so takrat bile še narodno budniški, skoraj politični element. Sčasoma so veselice postale organizirana in predvsem sproščujoča nabirka, med katero so svoje finančno stanje izboljševala številna slovenska društva. Najbolj tradicionalno prostovoljna gasilska društva, zato se je za to vrsto zabave ob koncih tedna prijelo ime gasilska veselica. Gasilska veselica je fenomen slovenskega podeželja in je tako za urbane, pogosto preurbane medije, večkrat kraj in čas nerazumljivega, predvsem pa nebrzdanega veselja. Kako se veselice držijo v časih globalne epidemije, je poskušal razvozlati Marko Radmilovič, njegove ugotovitve pa boste slišali v Nedeljski reportaži.
Da je bil vinograd z obilnim pridelkom skozi stoletja vedno dragocenost, pripovedujejo številni zgodovinski zapisi in ohranjene umetniške stvaritve. Da se je zanimanje zanj med ljudmi in živalmi v času zorenja grozdja povečalo, je prav tako razumljivo, saj ne manjka pesniških stvaritev, ki slavijo "sladko grozdje", simbol blaginje in poželenja. Lastniki vinogradov so si za varovanje pred vsiljivci lastnega rodu omislili čuvaja vinogradov ali po štajersko "outarja", zoper ptičjo tatinsko nadlogo pa so si omislili ropotajočo napravo, ki jo poganja veter, in ji dali ime klopotec. Tako kot mlinček na vodi še danes pritegne otroke in njegova izdelava predstavlja prvi preizkus otroških ročnih spretnosti, tako je klopotec izziv za odrasle mojstre in tisti, ki znajo z lesom, so kot posebno mojstrstvo uveljavili izdelavo klopotcev.
V tokratni Nedeljski reportaži se je Stane Kocutar ustavil na prireditvi postavitve klopotca na kmetiji Sončni raj na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru.
Krajinski park Kolpa je leta 1998 ustanovila Občina Črnomelj in se je takrat spopadal s poglavitno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati. Najpomembnejši del parka je reka Kolpa, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je 9 vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni EU, 2 vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, belokranjski steljniki in gozdovi. Polovica parka sodi v območje Nature 2000. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Leta 1790 je francoski plemič Xavier de Maistre v Torinu preživljal hišni pripor. Iz ljubega dolgčasa se je lotil pisanja enega najbolj skromnih potopisov vseh časov in ga naslovil: Popotovanje po moji sobi. 130 let pozneje je njegovemu zgledu sledil Ambrož Kvartič in se za Nedeljsko reportažo podal na popotovanje po svoji pisalni mizi.
Pevska kultura je bistveni del slovenske kulture; pa ne le kulture. Petje, še posebej tisto v zboru, Slovenci razumemo kot del splošne omike in redki so tisti, ki ne poznajo, ali ne prepevajo temeljnih del naše glasbene tradicije. Dejstvo, ali ima pojoči posluh ali ne, pri tem ne igra bistvene vloge. Kar 3000 zborov, manjših vokalnih zasedb in ostalih pevskih družin deluje v Sloveniji, večina jih je združenih pod dežnikom Javnega sklada ljubiteljske kulture. Mnogi med njimi delujejo v težkih razmerah, mnogi med njimi vztrajajo že desetletja, nekateri so vrhunski, nekateri pa zgolj ljubiteljski. V Bovcu premorejo moški pevski zbor, ki letos praznuje svojo sedemdeset letnico To niti ni velika posebnost, mnogi slovenski pevski zbori imajo še daljšo tradiciji. Posebnost bovškega zbora je dejstvo, da ga že od ustanovitve vodi isti dirigent. Zgodbo o Danilu Durjavi in moškem pevskem zboru »Golobar« pripoveduje v Nedeljski reportaži Marko Radmilovič.
Služba za dostopnost programov RTV Slovenija skrbi za prilagoditev in dodatno opremo vsebin, ki nastajajo v programih RTV Slovenija, skladno s potrebami tistih gledalcev in poslušalcev, ki ne morejo brez težav spremljati rednega programa. Mednje sodijo poslušalci in gledalci z okvaro sluha ali vida, pa tudi tisti z določenimi kognitivnimi ovirami, kot je npr. motnja koncentracije. Ena od rednih oblik zagotavljanja dostopnosti zlasti televizijskih, to je vizualnih vsebin za gledalce z okvaro vida je zvočno opisovanje. Kako se je zvočno opisovanje pri nas razvijalo in kako danes nastajajo zvočni opisi na RTV Slovenija, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Vsako leto se slovenski šesto- in devetošolci ob rednih šolskih obveznostih spoprimejo tudi z nalogami nacionalnega preverjanja znanja. Zdaj že nekajletni projekt Državnega izpitnega centra vedno znova prinese dragocen pogled v znanje, ki ga osnovnošolci odnesejo s sabo v življenje, ter v možnosti za izboljšave izobraževalnega procesa.
Med državnimi simboli je mogoče najbolj sprejeta himna, najbolj običajna pa zastava. In prav v povezavi z zastavo beležimo žalostno dejstvo, da smo Slovenci do njenega izobešanja precej brezbrižni. Medtem ko je uporaba državne zastave natančno zakonsko predvidena, pa je naš odnos do nje, tudi po tridesetih letih, še vedno skrivnosten. Na eni strani so javni deležniki obvezani k njenemu izobešanju, na drugi strani pa se zdi, da intimno še vedno ni vraščena v narodovo telo. Predvsem pa zastava globoko priča o našem domoljubju in prav o tej temi se Marko Radmilovič sprašuje v tokratni Nedeljski reportaži.
Ste vedeli, da imamo pri nas 90 vrst sesalcev in da je vsaka tretja vrsta sesalca netopir? Razstava Preživeti z netopirji v nekdanji šoli v Kančevcih je prva stalna razstava o netopirjih v Sloveniji. Nastala je v okviru projekta Gorička krajina v sodelovanju s tamkajšnjo župnijo, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Posebnost te razstave je, da lahko obiskovalci netopirje opazujejo tudi prek zaslona v obliki prenosa v živo iz kleti ali podstrešja, kjer bivajo. Kakšno je življenje netopirjev, kaj so njihove posebnosti, kakšen odnos imamo ljudje do te zaščitene vrste in kako jim škoduje svetlobno onesnaževanje, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Nedeljska reportaža se sprehaja po Motniku v Tuhinjski dolini; natanko tam, kjer se je pred 25 milijoni let sprehaljal tudi pritlikavi nosorog. Ta zadovoljen v svojem prazgodovinskem močvirju niti slutil ni, da bo nekoč poleg bogate zgodovine in kulturne dediščine tudi sam postal motniška krajevna znamenitost. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Če sredi poletja naletite na plezalce, ki v skalnih previsih plezajo z derezami na nogah in s cepini v rokah, ni nič narobe ne z vami ne z njimi. Kar počnejo, je ena izmed najmlajših vej plezanja, imenovana orodno plezanje ali po angleško 'dry tooling'. Gre za zelo atraktivno in zelo naporno početje, ki ima tudi pri nas vedno več ljubiteljev in celo tekmovalce, ki nas v tej disciplini zastopajo na evropskih prvenstvih. Privežite se na vrv, v nedeljski reportaži z njimi pleza Jure K. Čokl.
Izmed dvesto dvanajstih slovenskih občinskih grbov jih enaindvajset krasijo ptice najrazličnejših vrst. Vsaka izmed teh pernatih znanilk lokalne identitete - naj gre za simbol, ki obstaja že od srednjega veka, ali pa za rezultat domišljije sodobnega časa - pa ima posebna pomen in zgodbo.
