Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dolina tisočerih skrivnosti...
Skrivnostna Podlipska dolina – tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi (Podlipa in Smrečje sta združena v enotni Krajevni skupnosti Podlipa-Smrečje). Skozi dolino teče potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, delček katere bomo spoznali v nedeljski reportaži.
Cesto od Vrhnike do Podlipe in naprej do Smrečja obnavljajo, kar je v teh časih res pravi "mali čudež", saj za ceste v manjših krajih vedno zmanjka denarja.
Kot nam je povedala Katarina Kuzmič Peternelj se je to ozemlje imenovalo po potoku Tunjica, ta naj bi pritekla iz Pajsarjeve jame, ime Podlipa se je pojavilo kasneje in tudi potok iz vasi se je imenoval Lipica – po lipi.
Na potep po Podlipski dolini nas je popeljala Sonja Malovrh, ki je izjemna poznavalka dogajanja v tej dolini, zagnana organizatorka najrazličnejših prireditev, ljubiteljica kulturne in naravne dediščine, publicistka, ki je domačim krajem posvetila več kot 30 člankov, in še bi lahko naštevali.
Sonja Malovrh podobno kot sokrajanke in sokrajani Podlipe in Smrečja pravi, da je podlipska dolina ena najlepših dolin v vrhniški občini. Ta dolina je prava mirna zelena oaza, ki jo obkrožajo listnati in smrekovi gozdovi. Polja in njive so skrbno obdelane, hiše urejene in v poletnem času odete v cvetje.
Ob tej poti je tudi veliko naravnih znamenitosti. Že na začetku podlipske doline se nedaleč stran od ceste, pod gozdno strmino skriva Pajsarjeva jama, ki je dolga 555m in globoka 20m. Skoznjo teče potok. Posebnost te jame je, da v njej živita v Sloveniji dve edinstveni sladkovodni postranici, poleg tega je v jami še nekaj kolonij netopirjev, raznih mikroorganizmov in ličink. Jama je bila opisana leta 1928 in jo od takrat v glavnem obiskujejo le jamarji, saj ni odprta za javnost.
Čolnarjenje v Pajsarjevi jami, 1930.
Nekaj posebnega so slapovi Pečnikarice, ki se prelivajo po kamnitih previsih vse od Rastovk do Ravnice, kjer se zlijejo v Podlipščico. Pristop je izredno otežen, saj so levo in desno od struge strma drseča pobočja z velikimi sklanimi osamelci, pot pa ovirajo tudi podrta debla dreves, z mahom preraščene spolzke skale in v poletnem času strupene kače. Pokrajina daje videz prvobitnosti in občutek, da tukaj čas že stoletja stoji.
Cesta nas nato pripelje do jedra vasi Podlipa, sredi katere se dviga hribček, na katerem je postavljena cerkev sv. Brikcija. Prvič je bila omenjena leta 1526 v seznamu cerkvenih dragocenosti, sicer pa je dosti starejša. Prvotno je bila gotska cerkev, pozneje je bila večkrat prenovljena in v prvi polovici 19. stoletja prezidana v današnjo podobo. Tudi v zadnjih desetletjih so vaščani cerkev večkrat obnavljali, nadeli so ji novo fasado, streho na zvoniku, sanirali ostrešje, menjali kritino in žlebove.
Leta 2001 so kupili tri bronaste zvonove in obnovili tri procesijske kapelice iz 19. stoletja, ki so razporejene okrog griča pod cerkvijo. Četrta kapelica pa je bila leta 1952 porušena, uradno zaradi razširitve ceste.
Na poti do cerkve sv. Brikcija stoji Matečkova brunarica. Grajena je bila v 18. stoletju, kasneje je bila dozidana s prizidki. Sedanji lastniki so jo obnovili in ohranili njeno zunanjo in notranjo prvotno podobo. Hiša je vpisana v seznam nepremične kulturne dediščine in je v ponos vsej podlipski dolini.
V Podlipi imajo gostilno Jurca- Pri Vrtnarju, ki se ponaša s stoletno tradicijo. Tam so se že nekdaj ustavljali furmani in včasih tudi prenočili. Pravijo , da je tja zahajal tudi Ivan Cankar.
Poleg dobre hrane je gostilna Pri Vrtnarju poznana po vrtljivi mizi, ki jo v vrtenje spravijo s polaganjem dlani. Pri tem mora sodelovati vsaj šest ali osem parov rok.
Na gostinskem dvorišču si izletniki lahko ogledajo info tablo, na kateri je vrisana meja občine Vrhnika, in znotraj nje meja KS Podlipa – Smrečje. Na njej so označene točke naravnih in kulturnih zanimivostih kraja ter pohodniške poti; tabla je opremljena s fotografijami in QR kodo.
Ko se cesta iz Podlipe začne počasi vzpenjati nas pozdravi tabla z napisom Smrečje. Oba zaselka sta popolnoma homogena, enotna in se v vseh pogledih povezujeta v celoto - v Podlipo Smrečje, nam je povedal predsednik Krajevne skupnosti Podlipa-Smrečje Boštjan Jurjevčič in dodal: " Mejimo na občino Logatec, Horjul , Dobrova, Polhov Gradec in Žiri. Z vasema Žažar in Šentjošt nas veže posebno močna vez saj si delimo isti župniji. Žažar spada pod Podlipsko župnijo, Smrečje pa spada pod Župnijo Šentjošt..."
Z vsakim novimi ovinkom postaja cesta bolj adrenalinska. Ko se tako vzpenjamo proti Smrečju, se na strmem pobočju hriba, na višini 570 m, nahaja opuščen rudnik , v katerem so v 19. stoletju kopali železovo rudo in jo s konji tovorili v Globočnikov plavž v Železnike. Zaradi slabega donosa so kopanje kmalu opustili. Ohranjen je še rov v dolžini 38 m, v katerem so leta 1941 in 1942 našli zavetišče vrhniški partizani, na kar opominja tudi pomnik v neposredni bližini vhoda.
Smreške brežine se v pomladnem času odenejo v belino dišečih cvetov blagajevega volčina, ki so ga odkrili leta 1837 na Polhograjski Gori. Razraščen je po širši okolici Smrečja, rastišče velja za enega večjih v Sloveniji. Zavarovan je bil skupaj s planiko leta 1898.
Lani ( 2017) ko je poteklo 180 let od odkritja te kraljevske rože, si ga je prišla ogledat botaničarka dr. Nada Praprotnik, ki se je v zadnjih desetletjih veliko posvečala tej znameniti rastlini in napisala knjigo Blagajev volčin.
Strme stene, imenovane Struge, so znane zaradi zgodbe o ponarejanju cesarskih kovancev in po gamsih na pečinah, ki so še danes posebnost teh krajev.
Smreška cerkev Marijinega vnebovzetja je postavljena na pobočju Smrekovca, na nadmorski višini 715 m, tik ob cesti, ki pelje z Vrhnike proti Žirem ter povezuje ljubljansko kotlino in Poljansko dolino. Za to cesto pravijo, da je bila v davnini zelo prometna. Po njej so vozarji- furmani tovorili iz Trsta v notranjost Avstrije.
Na tem kraju, kjer danes stoji cerkev, je nekoč stala majhna kapelica z Marijino podobo. Vozarji so se ob njej ustavljali in se priporočali Mariji v varstvo pred raznimi nevarnostmi, tudi razbojniki. Obenem pa so na tem mestu premagali najhujši klanec. Kdo je postavil kapelico ni znano, domneva se, da jo je takratni veleposestnik Smrekarjeve domačije, ki je bil lastnik tamkajšnjih zemljišč. Poznavalci zgodovine domnevajo, da so cerkev na tem mestu postavili vsaj v 13. stoletju, o čemer pričata odkriti romanski okni. Cerkev je bila večkrat prenovljena in dobila v 18. stoletju sedanjo baročno podobo.
V Smrečje k cerkvi Marijinega vnebovzetja se že več stoletij stekajo romarske poti. Pravi razcvet romanj je bil v 17. in 18. stoletju. Verniki so prihajali iz Žirov, Horjula, Vrhnike in Polhovega Gradca, prosili za milost ali se zahvaljevali za prejete darove.
Da bi se navade romanja ohranile so pred leti markirali nekdanjo romarsko pot iz Podlipe, vse do Rusove kapelice, ki stoji v bližini smreške cerkve. Pot prehodimo v treh urah in je primerna za družinske izlete.
Posebnost Rusove kapelice je, da stoji na studenčku – vodnem kalu, v katerem se je nekoč popotnik lahko osvežil preden je obiskal cerkev.
Leta 2012 so Rusovo kapelico zidarsko in restavratorsko obnovili, ob tem so odkrili freske, med njimi podoba sv. Barbare z letnico 1868, ki je zavetnica rudarjev.
Izpred cerkve se odpira prelep razgled na Ljubljansko barje in gore v ozadju vse od Kamniških Alp do Snežnika. Ob cerkvi je postavljen steber s smermi gora, da se popotnik lahko orientira, na info tablah pa si prebere kratek opis notranjosti cerkve, Rusove kapelice in romarske poti. Ob kamnitem zidu stoji mogočna lipa, ki je dendrološki naravni spomenik.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Dolina tisočerih skrivnosti...
Skrivnostna Podlipska dolina – tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi (Podlipa in Smrečje sta združena v enotni Krajevni skupnosti Podlipa-Smrečje). Skozi dolino teče potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, delček katere bomo spoznali v nedeljski reportaži.
Cesto od Vrhnike do Podlipe in naprej do Smrečja obnavljajo, kar je v teh časih res pravi "mali čudež", saj za ceste v manjših krajih vedno zmanjka denarja.
Kot nam je povedala Katarina Kuzmič Peternelj se je to ozemlje imenovalo po potoku Tunjica, ta naj bi pritekla iz Pajsarjeve jame, ime Podlipa se je pojavilo kasneje in tudi potok iz vasi se je imenoval Lipica – po lipi.
Na potep po Podlipski dolini nas je popeljala Sonja Malovrh, ki je izjemna poznavalka dogajanja v tej dolini, zagnana organizatorka najrazličnejših prireditev, ljubiteljica kulturne in naravne dediščine, publicistka, ki je domačim krajem posvetila več kot 30 člankov, in še bi lahko naštevali.
Sonja Malovrh podobno kot sokrajanke in sokrajani Podlipe in Smrečja pravi, da je podlipska dolina ena najlepših dolin v vrhniški občini. Ta dolina je prava mirna zelena oaza, ki jo obkrožajo listnati in smrekovi gozdovi. Polja in njive so skrbno obdelane, hiše urejene in v poletnem času odete v cvetje.
Ob tej poti je tudi veliko naravnih znamenitosti. Že na začetku podlipske doline se nedaleč stran od ceste, pod gozdno strmino skriva Pajsarjeva jama, ki je dolga 555m in globoka 20m. Skoznjo teče potok. Posebnost te jame je, da v njej živita v Sloveniji dve edinstveni sladkovodni postranici, poleg tega je v jami še nekaj kolonij netopirjev, raznih mikroorganizmov in ličink. Jama je bila opisana leta 1928 in jo od takrat v glavnem obiskujejo le jamarji, saj ni odprta za javnost.
Čolnarjenje v Pajsarjevi jami, 1930.
Nekaj posebnega so slapovi Pečnikarice, ki se prelivajo po kamnitih previsih vse od Rastovk do Ravnice, kjer se zlijejo v Podlipščico. Pristop je izredno otežen, saj so levo in desno od struge strma drseča pobočja z velikimi sklanimi osamelci, pot pa ovirajo tudi podrta debla dreves, z mahom preraščene spolzke skale in v poletnem času strupene kače. Pokrajina daje videz prvobitnosti in občutek, da tukaj čas že stoletja stoji.
Cesta nas nato pripelje do jedra vasi Podlipa, sredi katere se dviga hribček, na katerem je postavljena cerkev sv. Brikcija. Prvič je bila omenjena leta 1526 v seznamu cerkvenih dragocenosti, sicer pa je dosti starejša. Prvotno je bila gotska cerkev, pozneje je bila večkrat prenovljena in v prvi polovici 19. stoletja prezidana v današnjo podobo. Tudi v zadnjih desetletjih so vaščani cerkev večkrat obnavljali, nadeli so ji novo fasado, streho na zvoniku, sanirali ostrešje, menjali kritino in žlebove.
Leta 2001 so kupili tri bronaste zvonove in obnovili tri procesijske kapelice iz 19. stoletja, ki so razporejene okrog griča pod cerkvijo. Četrta kapelica pa je bila leta 1952 porušena, uradno zaradi razširitve ceste.
Na poti do cerkve sv. Brikcija stoji Matečkova brunarica. Grajena je bila v 18. stoletju, kasneje je bila dozidana s prizidki. Sedanji lastniki so jo obnovili in ohranili njeno zunanjo in notranjo prvotno podobo. Hiša je vpisana v seznam nepremične kulturne dediščine in je v ponos vsej podlipski dolini.
V Podlipi imajo gostilno Jurca- Pri Vrtnarju, ki se ponaša s stoletno tradicijo. Tam so se že nekdaj ustavljali furmani in včasih tudi prenočili. Pravijo , da je tja zahajal tudi Ivan Cankar.
Poleg dobre hrane je gostilna Pri Vrtnarju poznana po vrtljivi mizi, ki jo v vrtenje spravijo s polaganjem dlani. Pri tem mora sodelovati vsaj šest ali osem parov rok.
Na gostinskem dvorišču si izletniki lahko ogledajo info tablo, na kateri je vrisana meja občine Vrhnika, in znotraj nje meja KS Podlipa – Smrečje. Na njej so označene točke naravnih in kulturnih zanimivostih kraja ter pohodniške poti; tabla je opremljena s fotografijami in QR kodo.
Ko se cesta iz Podlipe začne počasi vzpenjati nas pozdravi tabla z napisom Smrečje. Oba zaselka sta popolnoma homogena, enotna in se v vseh pogledih povezujeta v celoto - v Podlipo Smrečje, nam je povedal predsednik Krajevne skupnosti Podlipa-Smrečje Boštjan Jurjevčič in dodal: " Mejimo na občino Logatec, Horjul , Dobrova, Polhov Gradec in Žiri. Z vasema Žažar in Šentjošt nas veže posebno močna vez saj si delimo isti župniji. Žažar spada pod Podlipsko župnijo, Smrečje pa spada pod Župnijo Šentjošt..."
Z vsakim novimi ovinkom postaja cesta bolj adrenalinska. Ko se tako vzpenjamo proti Smrečju, se na strmem pobočju hriba, na višini 570 m, nahaja opuščen rudnik , v katerem so v 19. stoletju kopali železovo rudo in jo s konji tovorili v Globočnikov plavž v Železnike. Zaradi slabega donosa so kopanje kmalu opustili. Ohranjen je še rov v dolžini 38 m, v katerem so leta 1941 in 1942 našli zavetišče vrhniški partizani, na kar opominja tudi pomnik v neposredni bližini vhoda.
Smreške brežine se v pomladnem času odenejo v belino dišečih cvetov blagajevega volčina, ki so ga odkrili leta 1837 na Polhograjski Gori. Razraščen je po širši okolici Smrečja, rastišče velja za enega večjih v Sloveniji. Zavarovan je bil skupaj s planiko leta 1898.
Lani ( 2017) ko je poteklo 180 let od odkritja te kraljevske rože, si ga je prišla ogledat botaničarka dr. Nada Praprotnik, ki se je v zadnjih desetletjih veliko posvečala tej znameniti rastlini in napisala knjigo Blagajev volčin.
Strme stene, imenovane Struge, so znane zaradi zgodbe o ponarejanju cesarskih kovancev in po gamsih na pečinah, ki so še danes posebnost teh krajev.
Smreška cerkev Marijinega vnebovzetja je postavljena na pobočju Smrekovca, na nadmorski višini 715 m, tik ob cesti, ki pelje z Vrhnike proti Žirem ter povezuje ljubljansko kotlino in Poljansko dolino. Za to cesto pravijo, da je bila v davnini zelo prometna. Po njej so vozarji- furmani tovorili iz Trsta v notranjost Avstrije.
Na tem kraju, kjer danes stoji cerkev, je nekoč stala majhna kapelica z Marijino podobo. Vozarji so se ob njej ustavljali in se priporočali Mariji v varstvo pred raznimi nevarnostmi, tudi razbojniki. Obenem pa so na tem mestu premagali najhujši klanec. Kdo je postavil kapelico ni znano, domneva se, da jo je takratni veleposestnik Smrekarjeve domačije, ki je bil lastnik tamkajšnjih zemljišč. Poznavalci zgodovine domnevajo, da so cerkev na tem mestu postavili vsaj v 13. stoletju, o čemer pričata odkriti romanski okni. Cerkev je bila večkrat prenovljena in dobila v 18. stoletju sedanjo baročno podobo.
V Smrečje k cerkvi Marijinega vnebovzetja se že več stoletij stekajo romarske poti. Pravi razcvet romanj je bil v 17. in 18. stoletju. Verniki so prihajali iz Žirov, Horjula, Vrhnike in Polhovega Gradca, prosili za milost ali se zahvaljevali za prejete darove.
Da bi se navade romanja ohranile so pred leti markirali nekdanjo romarsko pot iz Podlipe, vse do Rusove kapelice, ki stoji v bližini smreške cerkve. Pot prehodimo v treh urah in je primerna za družinske izlete.
Posebnost Rusove kapelice je, da stoji na studenčku – vodnem kalu, v katerem se je nekoč popotnik lahko osvežil preden je obiskal cerkev.
Leta 2012 so Rusovo kapelico zidarsko in restavratorsko obnovili, ob tem so odkrili freske, med njimi podoba sv. Barbare z letnico 1868, ki je zavetnica rudarjev.
Izpred cerkve se odpira prelep razgled na Ljubljansko barje in gore v ozadju vse od Kamniških Alp do Snežnika. Ob cerkvi je postavljen steber s smermi gora, da se popotnik lahko orientira, na info tablah pa si prebere kratek opis notranjosti cerkve, Rusove kapelice in romarske poti. Ob kamnitem zidu stoji mogočna lipa, ki je dendrološki naravni spomenik.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Ob obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih praznovanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še eno praznovanje, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Zagotovo ste slišali za flosarje iz Ljubnega ob Savinji in iz drugih krajev Savinjske doline, za splavarje na reki Dravi, najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v Radečah ob reki Savi. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani posavje.com: »Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj domačega borovničevca. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen.« Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Sodobna muzejska postavitev 'Nadvojvoda Janez, oče Meranovega' na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
Ob omembi Gorjancev se marsikdo najbrž spomni na znamenite Bajke in povesti o Gorjancih izpod peresa Janeza Trdine. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom Gorjanci – med Rimom in Bizancem. Gre za pregledno arheološko razstavo v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom Slovanov ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci, Goti, Langobardi, Gepidi, Avari in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
V času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebno pomembno omeniti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena največjih nevarnosti, ki grozijo v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Nekaterih stvari se januarja ne počne; ne sanja se o toplih mesecih, poletju in brezskrbnosti, ne nosi se lahke obutve in ne filozofira se o zelenjavi. A storimo prav to … Posvetimo se zelenjavi. Ne le zato, ker lahko, temveč predvsem zato, ker je zelenjava zdrava – to pa je blagor v teh bolnih časih. Marko Radmilovič na tržnici Nedeljske reportaže ponuja »Košarice, polne zelenjave!«.
Nedeljska reportaža vabi na sprehod po prostorih Pretorske palače v Kopru, ki skupaj z drugimi zgodovinskimi stavbami na Titovem trgu predstavlja srce in dušo našega največjega obalnega mesta.
Koroška, z lesom v Sloveniji najbolj poraščena pokrajina, skriva številne posebnosti. Ena izmed njih so tudi celki – visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja. Kako danes na njih živijo njihovi lastniki z družinami, kako vidijo svojo prihodnost in kaj jim življenje, kakršno so poznali njihovi predniki, pomeni danes? V koroške gozdove se je po zavitih gozdnih cestah, ki vodijo do njih, odpravil raziskovat Jure K. Čokl.
Turistična zveza Slovenija je letos že 30. leto zapored objavila tekmovanje Moja dežela- lepa in gostoljubna. Gre za vseslovensko tekmovanje v urejenosti in gostoljubnosti mest, vasi, krajev, glampingov, hostlov, tematskih poti ter mestnih, trških in vaških jeder. Tudi letos so tako izbirali naj tematske poti, pri tem s Turistično zvezo Slovenije sodelujeta še Zavod za gozdove Slovenije in Outdoor Slovenija, in izmed 37 prijavljenih je zmagala Pot po Logarski dolini. Ta naravoslovno-etnografska pot je 20 let dobro služila svojemu namenu, vendar jo je bilo treba prenoviti. Komaj so se za tak korak dogovorili, pa je v Logarski dolini orkanski veter podrl veliko dreves, in tako se je najprej začela sanacija po naravni ujmi. Tej je leta 2018 sledil še en vetrolom, in sanacija poti je zastala. Snovalci so si zato vzeli čas in ponovno premislili, katere vsebine naj ponudijo na poti. Odločili so se, da ne bodo dodajali nič novega, ampak bodo predvsem izpostavili tiste točke, ki jih želijo izpostaviti domačini, naravovarstveniki in varstveniki kulturne dediščine in ki so v Logarski dolini res vredne ogleda in varovanja. Več o poti po Logarski dolini v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Človeku pravzaprav ni več jasno, kam drvi ta ljudski rod. Recimo pregledi leta v medijih. Pred časom še drobne uredniške akrobacije so se spremenile v velik biznis, brez katerega ne more več shajati noben medij, ki da kaj nase. Tako so pregledi leta in zbiranja osebnosti in dogodkov leta postali ob koncu 365-ih dni tako običajni, kot je običajno kupovanje daril in novoletna jelka. Pri nas se seveda ne moremo držati ob strani in Marko Radmilovič v tokratni Nedeljski reportaži odpira sezono pregledov dogodkov iztekajočega se leta.
Avstrijska in slovenska Štajerska sta skoraj pol tisočletja sestavljali skupen zgodovinski prostor. Zdaj se pravzaprav spet povezujeta, in sicer s tako imenovano Cesto gradov. Ta združuje gradove in dvorce, ki so veliko več kot zgolj točke na zemljevidu. 37 avstrijskim in slovenskim gradovom so se pred kratkim pridružili še 4 hrvaški gradovi, tako da lahko zdaj na poti po Cesti gradov obiščete kar 41 gradov. Slovenski členi Ceste gradov so gradovi Ormož, Velika Nedelja, Ptuj, Slovenska Bistrica, Lendava, Negova, Murska Sobota, grad Grad in dvorec Rakičan. Kaj jim prinaša članstvo v tem združenju, kaj se lahko naučijo od upravljavcev oziroma lastnikov avstrijskih gradov in obratno, je na avstrijskem Štajerskem raziskovala Andreja Čokl.
Zgodba o treh gradovih ima zanimiv začetek. V Tolminskem muzeju si namreč prizadevajo opozarjati tudi na ohranjanje ne samo premične, ampak tudi nepremične kulturne dediščine. Tega so se zavedali tolminski muzealci že v petdesetih letih preteklega stoletja in izvedli številne akcije za ohranitev omenjene dediščine na ožjem lokalnem območju. To usmeritev so prevzeli tudi njihovi nasledniki, ki so pripravil vrsto zanimivih razstav, s katerimi so opozorili na bogato dediščino, ki jih obdaja, a je širša javnost tako rekoč ne pozna. Sem sodi spominska cerkev sv. Duha v Javorci, o kateri so pripravili obsežno razstavo in z njo gostovali v številnih evropskih krajih, letos je bila postavljena v Idriji. Lani so izpostavili nemško kostnico in pripravili obsežno predstavitev teh spomenikov tudi v Furlaniji, pri tem pa so sodelovali z italijanskimi strokovnjaki. Med pomembno dediščino sodijo tudi ostanki gradu Kozlov rob nad Tolminom, ki ga domačini dobro poznajo kot rekreativno točko, manj pa kot ostanek gradu. Odločilna za večjo prepoznavnost je bila vključitev Občine Tolmin v strateškem projektu programa sodelovanja Interreg Italija-Slovenija, pod pokroviteljstvom katerega poteka tudi čezmejni projekt Merlin CV. In to je sprožilo idejo: trije gradovi, tisoč zgodb, več o tem v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič
Martinov konec tedna je spet minil kilavo, če pa vam je tega svetnika morda uspelo pocukati za brado, ste verjetno bili v nasprotju z zakonom. Vsaj malo vinskega razpoloženja naj v vaše domove prinese Nedeljska reportaža. Kam naj se skrije ljubitelj vina, ko na planem in v lokalih nanj preži virus? Ideja je kot na dlani in jo generacije ljubiteljev vina poznajo že stoletja. Ko je najhuje, se je treba zateči v klet. Tako je storil tudi Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Slovenija je zelo vodnata dežela, ki ponuja ogromno možnosti za ribolov. V naših vodah – tekočih in stoječih – živi 77 sladkovodnih vrst rib. Med njimi jih je 33 vrst trajno zaščitenih, za športni ribolov pa je zanimivih okoli 20 vrst. Med njimi je tudi ščuka. V Nedeljski reportaži se bomo odpravili ob Ribnike Opekarna Vrhnika, kjer bomo skušali ujeti to ribo, ki slovi po svoji izmuzljivosti in agresivnosti. Pa tudi po odličnem vidu. A Ribniki Opekarna s svojimi zaraščenimi bregovi ponujajo obilo mest, kjer se lahko ribič skrije in poskusi ščuko, ki ji pravijo tudi ''profesorica'' in ''kraljica sladke vode'', pretentati in spraviti na suho. Ali je to uspelo avtorju Alešu Ogrinu in njegovemu sogovorniku Juretu Furlanu iz Ribiške družine Vrhnika, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Josip Primožič Tošo se je rodil leta 1900 v Ljubljani. Bil je vrhunski telovadec z najvišjimi odličji s svetovnih tekmovanj, udeleženec olimpijskih iger 1924 v Parizu, dve leti pozneje je na svetovnem prvenstvu v Lyonu postal podprvak na drogu in osvojil srebrno kolajno kot član vrste, 1927 pa se je na pregovarjanje Leona Štuklja preselil v Maribor, ker je ta ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, in postal član Sokola Maribor - Matica. Kot 28-letni mladenič je leta 1928 nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah: v Amsterdamu je osvojil dve kolajni, srebrno na bradlji in bron kot član vrste. Leta 1930 je v Luksemburgu postal štirikratni prvak na svetovnem prvenstvu, ker pa se je tam smrtno ponesrečil reprezentant Anton Malej, je gimnastična vrsta predčasno zapustila tekmovanje in domov prinesla le diplome, odličij pa ne. V Luksemburgu je bil Primožič najboljši telovadec na svetu v skupni razvrstitvi in prosti vaji, na bradlji in konju z ročaji, z izbrano vrsto pa je osvojil tretje mesto. S 36 leti je nastopil še v Berlinu, na svojih tretjih in hkrati zadnjih olimpijskih igrah, v Pragi leta 1938 pa še zadnjič na svetovnem prvenstvu, tam je na bradlji in ekipno v mešanih vajah osvojil bronasti kolajni. To pa še ni vse. Bil je tudi odličen slikar, gledališki scenarist – osebnost, ki si zasluži pomnik. Pot do njega pa bomo spoznali v tokratni Nedeljski reportaži.
Odkrivanje podzemnega sveta je sicer delo jamarjev in speleologov, a v tokratni Nedeljski reportaži se bomo imeli priložnost tudi mi spustiti v brezno in občudovati podzemne kraške pojave. Pri tem ne bo šlo brez vrvi, oponk in plezalnih prijemov, saj je dostop do kraške jame, ki jo v katastru kraških jam Slovenije najdemo pod katastrsko številko 3893, dokaj težak. Podoživite spust v jamsko brezno v oddaji Nedeljska reportaža.
Sopota je reka, bolje rečeno, rečica, ki se v Radečah z desne strani izlije v reko Savo na nadmorski višini 200 m. Njena dolina in s tem seveda tudi večji del njenega toka potekata v smeri od zahoda proti vzhodu. Izvir leži v gozdu med vasjo Velika Preska in zaselkom Borovak na 760 m nadmorske višine in ima tri pritoke. Do izliva pa Sopota opravi skoraj 21 km dolgo pot. Veliko večino te poti teče skozi gozd, nekaj po kmetijskih površinah ter na koncu skozi strnjeno urbano okolje. Ta rečica je redek primer sonaravne rabe tekočih voda, ki je bil na Sopoti živ še po drugi svetovni vojni, ko je na njej delovalo vsaj 38 mlinov, 19 žag, 4 kovačije in 8 malih hidroelektrarn. To zanimivo dolino bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov