Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cerkev, ki so jo gradili vojaki avstro-ogrske monarhije, je eden najlepših kulturnih spomenikov iz prve svetovne vojne v Evropi
V odmaknjeni dolini reke Tolminke, stran od glavnih prometni poti, v tišini gora, ki ga obdajajo, stoji eden najlepših kulturnih spomenikov prve svetovne vojne – cerkev Sv. Duha v Javorci. Svetišče, ki na eni strani priča o grozodejstvih vojne, na drugi pa o slogi, lepoti in želji po miru.
S starim znakom evropske kulturne dediščine se je cerkev ponašala že prej, lani pa je ponovno prejela ta znak – po novih, zahtevnejših merilih. Tako je poleg bolnišnice Franja postala drugi slovenski kulturni spomenik in eden izmed 38 v Evropi, ki jim Evropska komisija priznava posebno vlogo v zgodovinskem in kulturnem razvoju Evrope ter pri razširjanju skupnih evropskih vrednot. Sporočilo cerkve, ki je bila leta 1999 razglašena tudi za kulturni spomenik državnega pomena, je mir, posebna pa je tudi zaradi svojega zgodovinskega pomena, lepote arhitekture in okolice ter zato, ker gre za ekumensko cerkev – v njej izvajajo tudi bogoslužja drugih veroizpovedi, ne le katoliške.
Svetišče stoji v občini Tolmin, ki je tudi njegova lastnica, iz Tolmina pa poleti do izhodišča za kratek vzpon do cerkvice vozijo tudi avtobusi. Ta kraj spomina se namreč nahaja v Triglavskem narodnem parku, na 571 metrih nadmorske višine, na majhni planoti, polni s pašniki in obdani z gorami – zato domačini pravijo, da grejo v Javorco, ne na Javorco. Pogled nanjo se nam odpre šele na koncu, kot nagrada za kratek, a ne ravno položen vzpon. Takrat zagledamo mogočno kamnito stopnišče, leseno cerkev, na zunanjih straneh katere je naslikanih 20 grbov dežel nekdanje avstro-ogrske monarhije, in stolp s sončno uro …
Petra Rovšček, vodnica po cerkvi: »Tako znotraj kot zunaj je nekaj unikatnega. Ta cerkev je najlepši spomenik prve svetovne vojne, verjetno v vsej Evropi. Znak evropske dediščine pomeni, da so Evropejci spoznali, da to ni slovenski spomenik. Je spomenik prve svetovne vojne, spomenik osrednje Evrope, vseh narodov, ki so se tu borili.«
Vojaki so jo zgradili v 7 mesecih
Po enem letu pozicijskega bojevanja na vrhovih, ki obkrožajo Javorco, se je poveljstvo avstro-ogrske vojske, ki je imelo tam bazo, domislilo, da bi lahko postavili spomenik padlim. Zmagala je zamisel dunajskega slikarja Remigiusa Geylinga, ki pa ni vključevala le spomenika, temveč tudi kapelo oz. cerkev, ki bi bila v uteho vojakom različnih narodnosti in veroizpovedi, ki ostajajo na soški fronti. Vojaki 3. gorske brigade so svetišče v secesijkem slogu gradili manj kot leto dni – od 1. marca in 1. novembra 1916. V notranjosti naredijo največji vtis imena padlih, vžgana na hrastove lesene deske, narejene iz škatel za strelivo. Čeprav je na njih 2564 imen (vojaki so zaradi strahu poveljnikov, da bodo dezertirali, prihajali iz vzhodnih delež monarhije), je to le majhen delež tistih, ki so med prvo svetovno vojno izgubili življenje v tistem predelu Julijskih Alp. Še vedno se zgodi, da pridejo potomci padlih in na njih iščejo ime svojega prednika. “Če ga najdejo, je prizor zelo čustven,” pravi Rovščkova.
Ker je cerkev iz macesnovega lesa, potrebuje nenehno obnovo. Sicer sta ji prizanesli tako prva kot druga svetovna vojna, ne pa tudi zanemarjanje po drugi svetovni vojni in potresi v Posočju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Cerkev je last občine Tolmin, zato za obnove in delovanje danes skrbi občina, tudi ob pomoči Turistično-informacijskega centra Tolmin, Tolminskega muzeja, ki je ob obletnici pripravil razstavo 100 let bazilike miru, zavoda RS za kulturno dediščino in ministrstva za kulturo.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Cerkev, ki so jo gradili vojaki avstro-ogrske monarhije, je eden najlepših kulturnih spomenikov iz prve svetovne vojne v Evropi
V odmaknjeni dolini reke Tolminke, stran od glavnih prometni poti, v tišini gora, ki ga obdajajo, stoji eden najlepših kulturnih spomenikov prve svetovne vojne – cerkev Sv. Duha v Javorci. Svetišče, ki na eni strani priča o grozodejstvih vojne, na drugi pa o slogi, lepoti in želji po miru.
S starim znakom evropske kulturne dediščine se je cerkev ponašala že prej, lani pa je ponovno prejela ta znak – po novih, zahtevnejših merilih. Tako je poleg bolnišnice Franja postala drugi slovenski kulturni spomenik in eden izmed 38 v Evropi, ki jim Evropska komisija priznava posebno vlogo v zgodovinskem in kulturnem razvoju Evrope ter pri razširjanju skupnih evropskih vrednot. Sporočilo cerkve, ki je bila leta 1999 razglašena tudi za kulturni spomenik državnega pomena, je mir, posebna pa je tudi zaradi svojega zgodovinskega pomena, lepote arhitekture in okolice ter zato, ker gre za ekumensko cerkev – v njej izvajajo tudi bogoslužja drugih veroizpovedi, ne le katoliške.
Svetišče stoji v občini Tolmin, ki je tudi njegova lastnica, iz Tolmina pa poleti do izhodišča za kratek vzpon do cerkvice vozijo tudi avtobusi. Ta kraj spomina se namreč nahaja v Triglavskem narodnem parku, na 571 metrih nadmorske višine, na majhni planoti, polni s pašniki in obdani z gorami – zato domačini pravijo, da grejo v Javorco, ne na Javorco. Pogled nanjo se nam odpre šele na koncu, kot nagrada za kratek, a ne ravno položen vzpon. Takrat zagledamo mogočno kamnito stopnišče, leseno cerkev, na zunanjih straneh katere je naslikanih 20 grbov dežel nekdanje avstro-ogrske monarhije, in stolp s sončno uro …
Petra Rovšček, vodnica po cerkvi: »Tako znotraj kot zunaj je nekaj unikatnega. Ta cerkev je najlepši spomenik prve svetovne vojne, verjetno v vsej Evropi. Znak evropske dediščine pomeni, da so Evropejci spoznali, da to ni slovenski spomenik. Je spomenik prve svetovne vojne, spomenik osrednje Evrope, vseh narodov, ki so se tu borili.«
Vojaki so jo zgradili v 7 mesecih
Po enem letu pozicijskega bojevanja na vrhovih, ki obkrožajo Javorco, se je poveljstvo avstro-ogrske vojske, ki je imelo tam bazo, domislilo, da bi lahko postavili spomenik padlim. Zmagala je zamisel dunajskega slikarja Remigiusa Geylinga, ki pa ni vključevala le spomenika, temveč tudi kapelo oz. cerkev, ki bi bila v uteho vojakom različnih narodnosti in veroizpovedi, ki ostajajo na soški fronti. Vojaki 3. gorske brigade so svetišče v secesijkem slogu gradili manj kot leto dni – od 1. marca in 1. novembra 1916. V notranjosti naredijo največji vtis imena padlih, vžgana na hrastove lesene deske, narejene iz škatel za strelivo. Čeprav je na njih 2564 imen (vojaki so zaradi strahu poveljnikov, da bodo dezertirali, prihajali iz vzhodnih delež monarhije), je to le majhen delež tistih, ki so med prvo svetovno vojno izgubili življenje v tistem predelu Julijskih Alp. Še vedno se zgodi, da pridejo potomci padlih in na njih iščejo ime svojega prednika. “Če ga najdejo, je prizor zelo čustven,” pravi Rovščkova.
Ker je cerkev iz macesnovega lesa, potrebuje nenehno obnovo. Sicer sta ji prizanesli tako prva kot druga svetovna vojna, ne pa tudi zanemarjanje po drugi svetovni vojni in potresi v Posočju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Cerkev je last občine Tolmin, zato za obnove in delovanje danes skrbi občina, tudi ob pomoči Turistično-informacijskega centra Tolmin, Tolminskega muzeja, ki je ob obletnici pripravil razstavo 100 let bazilike miru, zavoda RS za kulturno dediščino in ministrstva za kulturo.
Ljubljana je bila že od nekdaj znana kot bela, zelena, baročna, Plečnikova ali kot, recimo, mesto ob reki. V zadnjem času pa na primer poudarjajo, da je pravzaprav otok, obdan z vodnim tokom. Ena izmed oznak je tudi, da je Ljubljana mesto mostov. In eden najzanimivejših je zagotovo Zmajski ali – z malo manj znanim imenom – Jubilejni most. Ta most je imel med Plečnikovimi hudo konkurenco in je postavljen prav na rob območja, ki ga zajema zaščita Unescove svetovne dediščine. To območje sega od Špice do zapornic. Zmajski most tako sodi v najvišjo kategorijo svetovne, ne samo krajevne ali državne kulturne dediščine. Ob tem je zelo pomembna njegova simbolika, ki ga povezuje z ljubljanskim grbom. Ta je imel najprej v središču utrdbo, v baročnem obdobju pa je dobil tudi na stolpu sedečo kačo ali kuščarja, ki se je v stoletjih razvil v zmaja. Ta je skupaj s svojimi tovariši na Zmajskem mostu postal simbol mesta Ljubljana. O Zmajskem mostu, simboliki zmaja in mostu pa več v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Slovenci smo bili vedno tesno povezani z gorami. V njih so pastirji pasli živino, rudarji kopali rudo, botaniki odkrivali nove vrste … Občudovali so jih umetniki, opevali pesniki. Naša prestolnica Ljubljana leži v kotlini in je obdana s hribčki in hribi, na katere se vzpenja vedno več ljudi. Ne tako zelo daleč pa lahko ob lepem vremenu vidimo tudi najvišje slovenske gore. Kaj nas na gore, njihove osvajalce, občudovalce in zgodovino organiziranega planinstva spominja v samem središču Ljubljane, pa boste izvedeli v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Mi Slovenci smo bili vedno tesno povezani z gorami. V njih so pastirji pasli živino, rudarji kopali rudo, botaniki odkrivali nove vrste … Občudovali so jih umetniki, opevali pesniki. Naša prestolnica Ljubljana leži v kotlini in je obdana s hribčki in hribi, na katere se vzpenja vedno več ljudi. Ne tako zelo daleč pa lahko ob lepem vremenu vidimo tudi najvišje slovenske gore. Kaj nas na gore, njihove osvajalce, občudovalce in zgodovino organiziranega planinstva spominja v samem središču Ljubljane, pa boste izvedeli v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Nedeljska reportaža nas popelje v butično destilarno Karakter, v kateri nastaja in zori gin z bohinjskim značajem, obogaten z okusi in aromami tamkajšnjega sadja ter zelišč in ruševja z okoliških gora.
Ko s prstom kažemo na krivce, ki naš matični planet vedno bolj potiskajo, vsaj za človeštvo, proti preživetvenemu robu, redko pomislimo na modo. Na oblačila, na tekstil kot tak. Bolj v ospredju in tudi medijsko bolj pokrite so vsebine, ki govorijo o škodljivem vplivu fosilnih goriv in njihove uporabe na okolje, tako da tekstilna industrija pogosto ostane v ozadju transporta oziroma mobilnosti kot take. To pa ne pomeni, da je tekstilna industrija glede opotekajočega se okolja brez greha. Ravno nasprotno. Štejejo jo za drugega največjega onesnaževalca in Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži predstavlja prakse, ki pomenijo sicer majhen kamenček v naporih po trajnostni uporabi tekstila. Obiskal je Gornjo Radgono in nastala je oddaja z naslovom: Gornja Radgona proti hitri modi.
Konec letošnjega septembra je zaživela Pot cistercijanov v Stični, del več kot 6300 kilometrov dolge mednarodne pohodniške poti, ki povezuje samostanske pokrajine šestih evropskih držav. To je projekt Cisterscapes, Cistercijanske pokrajine, v njem sodeluje 17 partnerjev iz petih držav, med njimi tudi Slovenije. Podrobno so preučili in raziskali sledi, ki jih je v kulturni krajini v dolgih stoletjih pustilo za seboj delovanje cistercijanov. Pobudniki tega projekta prihajajo iz Nemčije, okrožja Bamberg, v katerem je cistercijanski samostan Ebrach, s projektom pa so hoteli povezati evropske partnerje. Cistercijani so bili navzoči v Evropi že od srednjega veka, in to je bil že nekakšen začetek povezovanja evropske skupnosti. Pot cistercijanov v Stični v sklopu projekta cistercijanske pokrajine bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Pred kratkim sta odprtje v prestolnici dočakala dva kompleksa, ki sta dolgo razburjala javnost. Precej prahu sta pravzaprav dvigovala tudi njuna predhodnika. Ob tem se je v javnosti še bolj kot prej začelo razmišljati o gentrifikaciji in prevladujočih interesih kapitala – Ljubljana pri tem ni osamljen primer, podobno se dogaja ostalim zgodovinskim mestom v Evropi. Kako k temu prispevata prenovljeni Center Rog in prestižni stanovanjski kompleks Schellenburg, je vprašanje, s katerim smo se ukvarjali v zadnji Intelekti, v Nedeljski reportaži pa bomo pobliže spoznali eno izmed teh novosti – kompleks Schellenburg. Obiskala ga je Darja Pograjc, pa tudi preletela zgodovino prostora, ki ga ta kompleks zdaj zaseda.
Vse se je začelo z veliko ljubeznijo in vnemo poznavalca in zbiralca mineralov Zmaga Žorža iz Radelj ob Dravi, ki je pošteno prečesal Pohorje in Kozjak. Sled do davno tega zaprtega rudnika na Remšniku, kjer so pred dobrim stoletjem in pol natopili še okoli 70 kg srebra na leto, je odkril v graških arhivih. Tako je bila odrta pot do izjemnega bogastva mineralov. Ti so na ogled v muzeju na Remšniku. Tja nas bo popeljala Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Stane Kocutar.
V Nedeljski reportaži se bomo odpravili na pot, na kateri je brez sodelovanja, logike in kančka igrivosti težko uspeti oziroma bolje rečeno priti na svobodo. V ljubljanskem Enigmariumu smo obiskali sobo pobega. V Sloveniji je bila prva odprta leta 2014, ta hip jih pod omenjeno znamko deluje 20, ki jih je letos obiskalo že približno deset tisoč igralcev. Kaj so sobe pobega in kako so se razvile tudi v vrhunsko izkušnjo, je raziskoval Aleš Ogrin. Slišali boste še, kako je potekalo reševanje iz podmornice oziroma kako povodnemu možu vrniti glavo in Urški srce.
Zbirateljstvo je ena skritih slovenskih strasti. Število zbiralcev glede na število prebivalcev mora biti v samem svetovnem vrhu. Slovenci zbiramo vse, kar je mogoče zbirati. Nekatere stare zbiralske strasti, kot so recimo znamke, prtički ali kemični svinčniki, so se z vzponom novih tehnologij nekoliko umirile, prišle pa so mnoge nove. Ob klasičnih, kot so motorna kolesa, kmetijski stroji ali etnološki predmeti, pa obstaja pri nas tudi nekaj skrajno nenavadnih zbirk. Recimo zbirka figuric iz »Kinder jajčk«! A verjetno je zastavonoša neobičajnih zbiralskih predmetov zbirka tisočih medvedkov, ki jo je skozi leta zbral Bor Sojar Voglar. V teorijo in prakso plišastega medvedka se je v Nedeljski reportaži potopil Marko Radmilovič.
Nedeljska reportaža se skupaj z njenima snovalcema, Danajo Kek in Simonom Trampušem, sprehaja po gozdni učni poti na Golem Brdu - Pustolovščini koconogega čuka Valentina.
Lani so ob koncu tedna gozdov in tedna vseživljenjskega učenja v Zeliščarskem centru JV Slovenije v Zagradu odprli prvo gozdno knjižnico v Sloveniji, ki je bila zgrajena v okviru projekta Herbalium ‒ prostor narave, zdravja in dobrega počutja, ki ga je organizirala občina Škocjan na Dolenjskem. V sklopu tega projekta so uredili tudi gledališče v gozdu, čutno gozdno pot, geološki stolpec, energijski krog, učni čebelnjak in lesena gibalna igrala. Tako je nastala gozdna učilnica, v kateri so za posamezne točke uporabili material iz okolice. Ponekod pa so tudi zasadili avtohtone drevesne vrste, zelišča in medovite rastline. Kot nadgradnja in dopolnilo je, kot smo omenili, nastala tudi gozdna knjižnica. V njej prevladujejo knjige o naravi, gozdu in tudi osebni rasti in samooskrbi. Projekt Herbalium in gozdno knjižnico bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Gasilske veselice obstajajo skoraj tako dolgo kot gasilstvo samo. Njihov namen in izvedba sta se skozi leta spreminjala, a v očeh lokalne skupnosti ta dogodek ostaja predvsem priložnost za druženje in izkazovanje podpore pogumnim dekletom in fantom, ki prostovoljno rešujejo življenja in premoženje. Predvsem pa je tudi v ozadju takega dogodka duh prostovoljstva in usklajenega dela za lokalno skupnost, ki mu neizprosni čas, v katerem živimo, ne pride do živega. V ozadje veselice v malem kraju na obrobju Ljubljane se je v oddaji Nedeljska reportaža podal Jure K. Čokl.
V Dornavi pri Ptuju so pred sedemdesetimi leti ustanovili zavod, ki je skrbel za invalidno mladino. Na začetku se je zavod imenoval, vsaj za današnje standarde, precej brutalno: »Dom za duševno defektno mladino«. V sedemdesetih letih je prerasel v sodoben zavod za usposabljanje, delo in varstvo, ki je dobil ime po tragično preminulem prvem direktorju dr. Marijanu Borštnarju. Dolga desetletja je bil dom zavoda »baročna graščina Dornava« ter kot takšen tudi simbol odnosa do hendikepa pri nas, ki pa so ga začeli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja počasi prazniti. Do dokončne preselitve na novo, sodobno in vrhunsko opremljeno lokacijo, prav tako v Dornavi, pa je prišlo pred približno dvema desetletjema. V zavodu se ukvarjajo, ob mnogih tradicionalnih metodah pomoči in terapije invalidnim osebam, tudi z manj konvencionalnimi prijemi. Eden izmed njih je tudi delovanje pevske skupine pod vodstvom kreativnega terapevta Davida Vezjaka. Zbor Belkanto je na vaji obiskal Marko Radmilovič.
Nočni tek Ljubljanica je letos privabil 285 tekačic in tekačev, ki so se pomerili na 5- in 10-kilometrski razdalji. Gre za eno izmed številnih tekaških prireditev v Sloveniji in vse pogostejšo obliko nočnega teka. Tek po nočnih ljubljanskih ulicah in nabrežjih je posebno doživetje, ki pa se ne more primerjati s tekom v naravi ali z največjim tekaškim praznikom pri nas- Ljubljanskim maratonom. Miha Žorž se je podal na daljšo preizkušnjo skupaj z nekaterimi tekači iz tekaške skupine Urbani tekači, ki jo vodita Jasmina Kozina Praprotnik in Urban Praprotnik. Več o skupinski tekaški vadbi v tokratni Nedeljski reportaži.
Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V aprilski Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.
Nekatere slovenske kmetije so se že pred leti odločile za smer, ki se ji strokovno reče »dopolnilna dejavnost«. Gre za oblike dela na kmetiji, ki niso nujno povezane z neposredno kmetijsko proizvodnjo, pa vendar izražajo duha slovenskega kmetstva v najlepši luči. A med »dopolnilnimi dejavnostmi« je prav malo takih, ki bi poudarile tudi ustvarjalno dušo ne le kmetij, temveč slovenskega podeželja na splošno. V Nedeljski reportaži se odpravljamo na kmetijo Leber-Vračko v Juriju ob Pesnici, na kateri gospodarica Alenka svoj dom, pa tudi bližnjo okolico, razveseljuje in olepšuje s številnimi izdelki, ki v mnogočem presegajo ljudsko ustvarjalnost in so plod vrhunskega oblikovanja.
V tokratni Nedeljski reportaži se odpravljamo na morje. In to dobesedno: v začetku meseca smo se odpravili v Izolo na poletno šolo jadranja in se mladim jadralcem Jadralnega kluba Burja pridružili na poletnem počitniškem treningu. V klubu skrbijo tako za tiste, ki se na jadrnice in morje šele navajajo, kot za mlade, ki že tekmujejo na regatah. Kako mladi jadralci iz Jadralnega kluba Burja preživljajo poletje, v katerem vetru najraje jadrajo, kakšne so njihove jadrnice in kako jih je spremljati na motornem gumijastem čolnu?
V Gdansku na Poljskem bo med 5. in 9. septembrom potekalo največje tekmovanje za mlade strokovnjake Euroskills. Gre za prestižno evropsko tekmovanje mladih strokovnjakov, starih med 18 in 25 let, mladi pa na njem tekmujejo v več kot 40 različnih panogah. To je največji dogodek na področju poklicnega izobraževanja in pomembno prispeva k ugledu poklicnih panog, ki v zadnjem času izgubljajo zanimanje. Slovenijo bo na tekmovanju zastopalo 12 tekmovalcev, ki bodo svojo strokovnost in spretnosti pokazali v devetih panogah oziroma kategorijah, udeležili se ga bodo v okviru Centra za poklicno izobraževanje. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, se odpravljamo v šolske delavnice Šolskega centra Škofja Loka. S tekmovalcem v stavbnem mizarstvu Janom Kožuhom in mentorjem Jožetom Jarcem bomo predstavili, kako potekajo priprave na to veliko tekmovanje.
Ena izmed zabav poletnih dni so v zadnjem desetletju postali »koruzni labirinti«. Čeprav je o teh spreminjajočih se postavitvah v medijih najti čez glavo zapisov, se šele Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča pogumno in celostno odpravlja v koruzni labirint. To pa ne pomeni, da bo našla tudi pot iz njega. Koruzni labirinti namreč upoštevajo dolgo tradicijo teh osupljivih poti, ki koreninijo pri samem vodnjaku človeške civilizacije. Kar se zdi kot skromna poletna zabava, je v resnici tisočletja stara kultura, v kateri je izgubljanje ali le sprehod po blodnjaku veliko več kot samo kratkočasje za vso družino.
Neveljaven email naslov
