Največje evropsko jamsko sotočje

Slovenijo je nemogoče dobro spoznati, če ne obiščemo tudi njenega podzemnega sveta, saj je naša mala dežela skoraj v celoti podkletena. Nad površjem je med drugim več kot 340 gorskih vrhov višjih od 2 tisoč metrov, na površju je več kot 60 rek daljših od dvajset kilometrov in več kot 320 jezer, pod površjem pa približno 30 tisoč ali več jam.

V registru jih je ta čas približno 12 tisoč, na seznamu turistične jamske transverzale pa 21. Najdaljša vodna jama je Planinska jama v jugozahodnem delu znamenitega Planinskega polja, ki se večkrat spremeni v jezero. V globino sega dobrih pet kilometrov, približno 500 metrov od vhoda pa je največje evropsko sotočje dveh rek. Tam se združita reka Rak, ki priteče po poltretji kilometer dolgem Rakovem rokavu iz Rakovega Škocjana in Pivka, ki priteče po dva kilometra dolgem Pivškem rokavu. Združita se v Unico, ki se zliva na Planinsko polje. Tako se v tej jami srečajo tri izmed sedmih imen reke Ljubljanice.

V Pivškem rokavu je tudi eno izmed največjih bivališč človeških ribic pri nas. Jamarji so ta del jame poimenovali Paradiž. Pred leti so jih našteli približno 800. Po velikosti so to druge največje na Slovenskem, saj merijo v povprečju 25 centimetrov. Največje, približno 5 centimetrov v povprečju daljše, živijo v jamah na širšem območju Sežane. Človeška ribica, proteus ali tudi močeril, so sicer zelo trpežne živali, ki zdržijo tudi po več let brez hrane, so pa tudi plenilke, saj imajo več kot sto zob. Planinska jama, ki jo bomo obiskali v tokratni Nedeljski reportaži Jurija Popova, je tudi ena izmed najbogatejših po živalskih prebivalcih.

V njej so našli več kot 100 primerkov različnih živali, največ enoceličarjev. Prvi, ki je prodrl do sotočja Raka in Pivke je bil planinski kaplan Anton Urbas leta 1849. Obiskal jo je tudi začetnik načrtnega in natančnega preučevanja slovenskih kraških jam češki jamar Viljem Putik, poznal pa jo je tudi sloviti polihistor Janez Vajkard Valvasor, saj jo je omenil v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Italijani so jo po letu 1920 in uveljaviti tako imenovane rapalske meje, spremenili v vojaški objekt. V njej so zgradili umetni tunel, dolg 30 metrov, ter 7 enajstmetrskih mostov.

Vseh svojih gradbenih načrtov pa očitno niso uresničili, saj so to območje morali zapustiti po kapitulaciji leta 1943. Po drugi svetovni vojni je Planinska jama postala neke vrste znanstveni laboratorij za preučevanje jamskega življenja, ki nenehno ponuja nova in nova spoznanja.