Neobičajna jezikovna šola, ki hrani tisto malo duše nekega drugega sveta, kar je je še ostalo

V tokratni oddaji Nedeljska reportaža bi se prav lahko pogovarjali zgolj o učenju jezikov. Lahko bi tudi samo predstavili avtorja ureditve prostorov na Študentovski ulici v Ljubljani, Primoža Regino. In vendar se je avtor oddaje Jure K. Čokl odločil, da predstavi prostor, v katerem poteka učenje jezikov. To je nekakšna časovna kapsula, kjer obiskovalec dobi občutek, da se je vrnil v preteklost. V čas, ko je bila tukaj neka druga država, ko so naši reprezentanci rekli Plavi in ko je bil slogan bratstvo in enotnost realnost, ki smo jo živeli.

Resnici na ljubo človek sploh ne ve, kam bi se obrnil, ne da bi ga pritegnil kateri izmed razstavljenih predmetov iz nekega časa, ki ga ne bo nikoli več nazaj. Primož Regina, solastnik prostorov in avtor razstave, če ji tako sploh lahko rečemo, pokaže na plakate s športnimi junaki danes srednje generacije. S sten visijo dresi nekdanje reprezentance, prej omenjeni Vučko, legendarna maskota olimpijskih iger v Sarajevu, plehnate škatle piškotov, ki smo jih jedli pri naših starih starših in drugi predmeti, ki nekoga, ki pozna in razume njihov kontekst, v trenutku zvabijo nekam, kjer je že bil, a se tja ne more več vrniti.

Da srednja in starejša generacija v takih prostorih z lahkoto podoživi svojo mladost, ni presenetljivo. Postavlja pa se vprašanje, ali je vse to lahko zanimivo mladim, ki so bili rojeni kasneje, ko nekdanje skupne države ni bilo več. Dodatna težava je seveda tudi jezik. Preplet zgodovine, učenja jezikov in prostora, namenjenega kombinaciji nostalgije in pogleda na preteklost, ki je bila nekoč država z imenom in ljudmi, ki so bili nanjo ponosni. Vse to je spravljeno v nekaj sobah na Študentovski ulici v Ljubljani, kjer vsak najde lahko nekaj izgubljenega. In obiskovalcem je ideja očitno všeč. Tudi turistom, ki prihajajo od tam, kjer je tak spomin še zmerom stvar nabiranja političnih točk.

Dražen Petrovič, Bojan Križaj, Mate Parlov, Miro Cerar, Mateja Svet, košarkarska in nogometna reprezentanca. Ljudje in moštva, ki ne bodo nikoli pozabljeni, kakor tudi ne spomini, ki nam jih ne more vzeti nihče, zaključi Primož Regina, solastnik neobičajne jezikovne šole, ki hrani tisto malo duše nekega drugega sveta, kar je je še ostalo.