Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapornica na Ljubljanici je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi
Arhitekt Jože Plečnik je močno zaznamoval podobo Ljubljane in drugih mest, predvsem Prage. Uresničeni načrti njegovih stavb in ureditev javnih prostorov kot tudi neuresničene zamisli kažejo na izjemno ustvarjalno moč, ki so jo in jo še bodo opisovali in ocenjevali poznavalci urbanizma, arhitekture, oblikovanja, umetnostne kritike in zgodovine.
Nas bo v tej oddaji zanimala njegova zapornica na Ljubljanici, ki sodi v sklop širše ureditve struge reke, ki teče skozi mestno središče. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, je tudi tu Plečnik iskal priložnost za velikopotezne arhitekturne posege. Ti pa so bili možni le tam, kjer se je še dalo zagotoviti prostor z rušenjem ali preureditvami starih stavb in prostorov. Tak primer je izjemna preobrazba mesta Pariz v obdobju po Napoleonu III., ko so se lotili preurejenja Pariza v neobaročnem slogu in ga zgradili skoraj na novo. Tega pa v Ljubljani Plečnik ni mogel pričakovati. Edini prostor, kjer bi lahko uveljavil svoje velikopotezne načrte, je bila sicer obzidana struga Ljubljanice s svojimi nabrežji, ki ima že zaradi svoje širine in predvsem dolžine ustrezno dimenzijo. Reka je namreč s svojim tokom in vodno površino prispodoba avenije. Zato je Plečnik v ta odprt prostor začel nizati svoje ideje in projekte, da bi tako ustvaril monumentalno os brez rušitve stavb. Tako je zgradil mostove, ki so razširili in odprli prostor nad reko, in uredil nabrežja, s katerimi mu je postopno po delih uspelo s svojo velikopotezno vizijo doseči vodne osi mesta.
Danes pri prenovi mesta sledijo Plečnikovim načrtom in njegovi strategiji sestavljanja manjših ureditev v prostorsko in oblikovno povezano celoto. Na ta način jim je uspelo zgraditi devet mostov in brvi, s katerimi so skupaj z zaporednimi preureditvami nabrežij ustvarili skoraj štiri kilometre sprehajalnih poti ob reki. K temu sodijo tudi načrtovane ureditve ob Plečnikovi zapornici, o kateri bomo govorili v Nedeljski reportaži.
V oddaji ne bomo naštevali vseh uresničenih projektov arhitekta Jožeta Plečnika, saj jih ob obisku središča mesta Ljubljane in tudi okolice lahko vidimo vsak dan. Danes pozornost namenjamo zapornici na reki Ljubljanici. Še preden pa se ji posvetimo, naj osvetlimo nekaj drobcev o njegovih uresničenih in neuresničenih načrtih, ki jih je imel. Njegove vizije kažejo, da je imel neko večjo sliko, kako bi se moralo mesto Ljubljana preobraziti v pravo prestolnico države in naroda. To je bila predstava o veličini mesta, ki je bilo v njegovem času še vedno provincialno, brez podob in prostorov, ki bi mu dale neko monumentalnost, reprezentativnost.
Plečnik je prišel v Ljubljano po svojem praškem obdobju, kjer se je ukvarjal z velikimi monumentalnimi projekti, ki so predstavljali češki in tudi slovaški narod. In to, kar je Plečnik delal na praškem gradu, je nato na neki način prinesel v Ljubljano. To se kaže v celi vrsti posegov, z ureditvami prostorov in vrtov, spomenikov in drugih znamenj. Vendar pa je za večje posege mestu preprosto zmanjkalo moči. Ljubljana tedaj ni imela zadostnega političnega, gospodarskega in državnega pomena, čeprav je bila takrat del kraljevine, in tudi ni bila prestolnica naroda v pravem pomenu besede. Takrat so bili Plečnikovi načrti preveliki, da bi jih javnost sprejela in jih uresničila. Zato se je Plečnik odločil za zanimivo strategijo, ki se je skušajo držati tudi danes, nam je povedal prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan in mestni arhitekt.
Ljubljana, 1923
foto: Arhiv Milena Žnideršič
Monumentalna zapornica na reki Ljubljanici ( pri tem velja opozorilo, da pogosto uporabljajo tudi izraz zapornice- množina) je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi, drugi deli tega načrta pa so ostali le na papirju. Zapornica na Ljubljanici je eden bolj zanimivih in nenavadnih projektov, ki jih je arhitekt Jože Plečnik izpeljal v Ljubljani. Z zapornicami in podobnimi projekti so se po večini ukvarjali gradbeniki in inženirji, arhitekti pa so se, vsaj v srednjeevropskem prostoru, takšnih nalog v večji meri začeli lotevati konec 19. stoletja. Prelomen projekt je bila dunajska mestna železnica (z vsemi spremljajočimi objekti), ki jo je zasnoval Plečnikov učitelj Otto Wagner. Seveda pa so Plečnikove zapornice pomembne zaradi njegovega svojstvenega pristopa – z zapornicami se ni ukvarjal samo kot inženir, ampak imajo te poudarjen umetniški vidik, s čimer je pomembno pripomogel k njihovi monumentalnosti, nam je povedal dr. Franci Lazarini, raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU ter predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru.
Plečnikova zapornica je portal, kjer se končata urejeni del struge Ljubljanice in strnjeno zgodovinsko mesto. Zapornica je del javnega mestnega prostora in je bila prvotno mišljena kot most.
Plečnikova zapornica kljub svoji monumentalnosti ostaja nekako ob robu zanimanja javnosti, turistov in še koga. Številni opozarjajo, da bi tu morala svoje narediti tudi država, še posebno ko gre za vprašanji vzdrževanja in obnove.
Poznavalci si seveda tudi želijo, da bi bila zapornica dostopnejša, da bi jo bolje predstavili tudi z informacijskimi tablami. To pa si Plečnikova mojstrovina, bogata s simboličnimi elementi, zasluži, čeprav je res, da današnji čas tega njegovega jezika, razen posameznikov, ne razume več.
Plečnikove mojstrovine, ki dajejo pečat strogemu središču Ljubljane, so seveda privlačne tudi za turiste. Ti imajo zelo različne podatke o arhitektu Plečniku, nekateri vedo zelo veliko, drugi pa seveda precej manj ali skoraj nič, nam je povedal Urban Logar, turistični vodnik. Ta skupine, ki jih vodi po Ljubljani, opozori na arhitekta Plečnika.
Plečnikova zapornica te navduši s svojo mogočnostjo.
Minka Jerebič je dovolila objavo svojih fotografij Plečnikove zapornice, ki jih je opisala tudi na svoji FB-strani.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zapornica na Ljubljanici je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi
Arhitekt Jože Plečnik je močno zaznamoval podobo Ljubljane in drugih mest, predvsem Prage. Uresničeni načrti njegovih stavb in ureditev javnih prostorov kot tudi neuresničene zamisli kažejo na izjemno ustvarjalno moč, ki so jo in jo še bodo opisovali in ocenjevali poznavalci urbanizma, arhitekture, oblikovanja, umetnostne kritike in zgodovine.
Nas bo v tej oddaji zanimala njegova zapornica na Ljubljanici, ki sodi v sklop širše ureditve struge reke, ki teče skozi mestno središče. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, je tudi tu Plečnik iskal priložnost za velikopotezne arhitekturne posege. Ti pa so bili možni le tam, kjer se je še dalo zagotoviti prostor z rušenjem ali preureditvami starih stavb in prostorov. Tak primer je izjemna preobrazba mesta Pariz v obdobju po Napoleonu III., ko so se lotili preurejenja Pariza v neobaročnem slogu in ga zgradili skoraj na novo. Tega pa v Ljubljani Plečnik ni mogel pričakovati. Edini prostor, kjer bi lahko uveljavil svoje velikopotezne načrte, je bila sicer obzidana struga Ljubljanice s svojimi nabrežji, ki ima že zaradi svoje širine in predvsem dolžine ustrezno dimenzijo. Reka je namreč s svojim tokom in vodno površino prispodoba avenije. Zato je Plečnik v ta odprt prostor začel nizati svoje ideje in projekte, da bi tako ustvaril monumentalno os brez rušitve stavb. Tako je zgradil mostove, ki so razširili in odprli prostor nad reko, in uredil nabrežja, s katerimi mu je postopno po delih uspelo s svojo velikopotezno vizijo doseči vodne osi mesta.
Danes pri prenovi mesta sledijo Plečnikovim načrtom in njegovi strategiji sestavljanja manjših ureditev v prostorsko in oblikovno povezano celoto. Na ta način jim je uspelo zgraditi devet mostov in brvi, s katerimi so skupaj z zaporednimi preureditvami nabrežij ustvarili skoraj štiri kilometre sprehajalnih poti ob reki. K temu sodijo tudi načrtovane ureditve ob Plečnikovi zapornici, o kateri bomo govorili v Nedeljski reportaži.
V oddaji ne bomo naštevali vseh uresničenih projektov arhitekta Jožeta Plečnika, saj jih ob obisku središča mesta Ljubljane in tudi okolice lahko vidimo vsak dan. Danes pozornost namenjamo zapornici na reki Ljubljanici. Še preden pa se ji posvetimo, naj osvetlimo nekaj drobcev o njegovih uresničenih in neuresničenih načrtih, ki jih je imel. Njegove vizije kažejo, da je imel neko večjo sliko, kako bi se moralo mesto Ljubljana preobraziti v pravo prestolnico države in naroda. To je bila predstava o veličini mesta, ki je bilo v njegovem času še vedno provincialno, brez podob in prostorov, ki bi mu dale neko monumentalnost, reprezentativnost.
Plečnik je prišel v Ljubljano po svojem praškem obdobju, kjer se je ukvarjal z velikimi monumentalnimi projekti, ki so predstavljali češki in tudi slovaški narod. In to, kar je Plečnik delal na praškem gradu, je nato na neki način prinesel v Ljubljano. To se kaže v celi vrsti posegov, z ureditvami prostorov in vrtov, spomenikov in drugih znamenj. Vendar pa je za večje posege mestu preprosto zmanjkalo moči. Ljubljana tedaj ni imela zadostnega političnega, gospodarskega in državnega pomena, čeprav je bila takrat del kraljevine, in tudi ni bila prestolnica naroda v pravem pomenu besede. Takrat so bili Plečnikovi načrti preveliki, da bi jih javnost sprejela in jih uresničila. Zato se je Plečnik odločil za zanimivo strategijo, ki se je skušajo držati tudi danes, nam je povedal prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan in mestni arhitekt.
Ljubljana, 1923
foto: Arhiv Milena Žnideršič
Monumentalna zapornica na reki Ljubljanici ( pri tem velja opozorilo, da pogosto uporabljajo tudi izraz zapornice- množina) je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi, drugi deli tega načrta pa so ostali le na papirju. Zapornica na Ljubljanici je eden bolj zanimivih in nenavadnih projektov, ki jih je arhitekt Jože Plečnik izpeljal v Ljubljani. Z zapornicami in podobnimi projekti so se po večini ukvarjali gradbeniki in inženirji, arhitekti pa so se, vsaj v srednjeevropskem prostoru, takšnih nalog v večji meri začeli lotevati konec 19. stoletja. Prelomen projekt je bila dunajska mestna železnica (z vsemi spremljajočimi objekti), ki jo je zasnoval Plečnikov učitelj Otto Wagner. Seveda pa so Plečnikove zapornice pomembne zaradi njegovega svojstvenega pristopa – z zapornicami se ni ukvarjal samo kot inženir, ampak imajo te poudarjen umetniški vidik, s čimer je pomembno pripomogel k njihovi monumentalnosti, nam je povedal dr. Franci Lazarini, raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU ter predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru.
Plečnikova zapornica je portal, kjer se končata urejeni del struge Ljubljanice in strnjeno zgodovinsko mesto. Zapornica je del javnega mestnega prostora in je bila prvotno mišljena kot most.
Plečnikova zapornica kljub svoji monumentalnosti ostaja nekako ob robu zanimanja javnosti, turistov in še koga. Številni opozarjajo, da bi tu morala svoje narediti tudi država, še posebno ko gre za vprašanji vzdrževanja in obnove.
Poznavalci si seveda tudi želijo, da bi bila zapornica dostopnejša, da bi jo bolje predstavili tudi z informacijskimi tablami. To pa si Plečnikova mojstrovina, bogata s simboličnimi elementi, zasluži, čeprav je res, da današnji čas tega njegovega jezika, razen posameznikov, ne razume več.
Plečnikove mojstrovine, ki dajejo pečat strogemu središču Ljubljane, so seveda privlačne tudi za turiste. Ti imajo zelo različne podatke o arhitektu Plečniku, nekateri vedo zelo veliko, drugi pa seveda precej manj ali skoraj nič, nam je povedal Urban Logar, turistični vodnik. Ta skupine, ki jih vodi po Ljubljani, opozori na arhitekta Plečnika.
Plečnikova zapornica te navduši s svojo mogočnostjo.
Minka Jerebič je dovolila objavo svojih fotografij Plečnikove zapornice, ki jih je opisala tudi na svoji FB-strani.
Tiskano propagandno gradivo je bilo za narodnoosvobodilno gibanje izrednega pomena. Letake in brošure so tiskali na majhnih prenosnih ciklostilih. Toda po padcu fašizma in kapitulaciji Italije, ko se je partizansko gibanje na Primorskem močno razmahnilo, so se pojavile potrebe po pravem tiskanem časopisu. Prvi poskusi tiskanja Partizanskega dnevnika kot glasila IX. Korpusa so bili spomladi 1944, toda v časopis se je glasilo spremenilo septembra 1944, ko je v skriti grapi na Vojskem začela delati prva prava tiskarna z modernim tiskarskim strojem na električni pogon. Poimenovali so jo Partizanska tiskarna Slovenija in je bila edina tiskarna kakega odporniškega gibanja, Partizanski dnevnik pa edini pravi odporniški časopis v okupirani Evropi. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Pravzaprav bi bilo čudno, če pri tako veliki površini gozda, kot jo ima Slovenija, ne bi imeli tudi zelo dobro usposobljenih gozdnih delavcev. Da pa so celo v svetovnem merilu v samem vrhu, ne ve veliko ljudi. In da sestavljajo reprezentanco, imajo trenerja in tehničnega vodjo, tudi ne. Pravkar so se vrnili iz Švice, natančneje, iz Brienza, v katerem so našo državo znova zelo uspešno zastopali. Kdo so, kako se pripravljajo na tekmovanja, kaj vse znajo in zakaj so tako zelo ponosni na svoje motorne žage? Skupaj s tekmovalci slovenske reprezentance bo motorno žago zavihtel tudi Jure K. Čokl.
V tokratni Nedeljski reportaži se bomo ob pogledu na sodobno turistično splavarstvo na Dravi tudi spomnili, da je prav sredi letošnjega poletja minilo že pol stoletja od takrat, ko je iz Maribora proti Beogradu odplul zadnji splav. Takrat sta se Pohorje in Kobansko poslovila od dravskega splavarstva, ki ga zgodovinarji omenjajo že od 15. stoletja, ko so s splavi vozili na Ogrsko orožje za obrambo proti Turkom. Ostal pa je spomin na tiste čase, ki ga v Mariboru ohranjajo s turističnim splavarjenjem in z vsakoletnim splavarskim krstom. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Ali želimo zanamcem ohraniti zdrav življenjski prostor in enake možnosti preživetja? Večinski odgovor na to vprašanje bi bil verjetno pritrdilen, udejanjanje v praksi pa se velikokrat izkaže za bolj težavno. Permakultura poskuša ustvariti trajnostni življenjski prostor s posnemanjem vzorcev iz narave. Čeprav jo najpogosteje povezujemo s pridelavo hrane, je kot etični sistem načrtovanja primeren tudi za izrabo prostora ter zidavo prebivališč. Nedeljska reportaža nas popelje na »Učni poligon za samooskrbo Dole«, ki je zasnova ekovasi v naselju Modraže. Na hektarju in pol površine so prikazani: permakulturne ureditve za pridelavo hrane, sistemi za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, zeleno naravno igrišče, zemljanka, hotel za žuželke, dom za pikapolonice, mlaka z vodnimi živalmi, bajer za padavinsko vodo in mongolska hiša jurta. Preživite zgodnje nedeljsko popoldne sonaravno ob poslušanju Nedeljske reportaže, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
V Šentrupertu na Dolenjskem se ljudje radi družijo pod kozolci, se poveselijo in tudi pokažejo, kaj so nabrali ali naredili. Letos so v Deželi kozolcev na široki travni ravnini pred krajem pripravili Zeliščni dan. To je svojevrstno druženje ljubiteljev zelišč v okolju prvega muzeja na prostem s kozolci na svetu. Prireditev je tudi strokovne narave, saj se udeleženci seznanijo z vlogo in pomenom zelišč v vsakodanjem življenju. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Pred več kot dvajsetimi leti je Dokumentarno feljtonsko uredništvo objavilo reportažo Marka Radmiloviča o pristanku stratosferskega balona v Ženavljah. Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je namreč na Goričkem pristal stratosferski balon, ki sta ga upravljala belgijska znanstvenika Max Cosyns in Nere van der Elst. O dogodku je nato naš sodelavec Marko Radmilovič posnel še dokumentarni film, letos pa se vrača na mesto pristanka. Mineva namreč 80 let od nenavadnega dogodka, vaščani pa so že pred sedemnajstimi leti, na mestu pristanka, inspirirani z radijsko oddajo in filmom postavili spominsko obeležje, obletnico pa bodo počastili s prigodno prireditvijo. Kaj vse se bo zgodilo v Ženavljah v nedeljski reportaži z naslovom: Dan, ko smo Evropi padli na glavo" Avtor Marko Radmilovič.
Več kot 300 let so se v Dornavi in v njeni okolici na manjših in srednje velikih kmetijah ukvarjali s pridelavo "lüka" oziroma čebule, ene najbolj znanih vrst zelenjave na Ptujskem polju. Čeprav je njena pridelava v 70-ih letih prejšnjega stoletja nekoliko zamrla, jo je Turistično etnografsko društvo Lükari pred dobrima dvema desetletjema znova obudilo. O dornavskem lüku, skoraj pozabljeni poljščini, je v svojih delih pisal že pisatelj Anton Ingolič, na kar so domačini nadvse ponosni. Kot tudi na to, da je njihov lük zaščiten z geografsko označbo tako v Sloveniji, kot tudi v Evropski uniji. In če vas bo pot predzadnjo nedeljo v avgustu peljala v najstarejšo vas na Ptujskem polju, boste deležni pozdrava "Po dornavski šegi: lük - lük!". Nedeljsko reportažo je tam posnela Nataša Kuhar.
Menda je stara resnica, da se vsi družbeni pojavi prej ali slej spremenijo v svoje nasprotje. Živ dokaz je tako imenovana železna zavesa, ki je Evropo delila od leta 1945 do njenega padca v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. To je bila ideološka meja, dolga več kot 12.500 kilometrov. Raztezala se je od Arktičnega oceana na norveško-ruski meji, prek obal Baltskega in Jadranskega morja in čez Balkan do Črnega morja. Ob tej zgodovinski delitveni črti leži 24 evropskih držav. Danes ima stara celina 50 suverenih držav, to pomeni, da jih skoraj polovica leži ob črti, ki že deset let postaja svoje nasprotje. Pred desetimi leti se je namreč v nekoč razdeljeni Nemčiji rodila ideja o svojevrstni ohranitvi te črte in o tem, da bi jo spremili v zeleno vez. Pripadniki različnih nevladnih organizacij, med njimi so zlasti dejavni naravovarstveniki, so namreč spoznali, da je železna zavesa poleg vsega slabega prinesla tudi nekaj dobrega. Ohranila je namreč skoraj nedotaknjena naravna; to pomeni, da so tam ohranjene tudi redke rastlinske vrste, ki jih drugod ni več. Zelena vez, ki danes združuje narode in države, poteka prek manj razvita območja, ob njej pa je že več kot 40 narodnih parkov in več kot 3.200 zavarovanih naravnih območij. Poleg tega je zelena vez tudi območje posebne kulturne dediščine - vojaške arhitekture. Ohranja tudi te, kot opozorilo in kot pričevanje. Jurij Popov se je z novinarskimi kolegi iz različnih držav in ljudmi, ki skrbijo za Zeleno vez - Green Belt - odpravil na 240 kilometrov dolg odsek te poti, od Trsta do Beljaka. Dogajanje in vtise je strnil v Nedeljski reportaži. Avtor: Jurij Popov.
Lego kock nikoli ne nehaš sestavljati, pravijo tisti, ki so jih kdaj resno sestavljali. Najprej jih sestavljaš s starši, nato sam, potem skupaj z otroki in tako je krog sklenjen. Sestavljalci, ki so začeli zlagati simetrične kocke takrat, ko so se te prvič pojavile v nekdanji Jugoslaviji, so zdaj stari okoli 45 let. In se še zmeraj igrajo. Zakaj so te igrače tako zelo drugačne od ostalih? Zakaj navdušenje nad njimi ne poneha? Katere kocke so najbolj priljubljene in katere so največ vredne? Koliko denarja porabijo za najbolj iskane modele najbolj zavzeti sestavljalci? V svet igrač neštetih možnosti, barv in oblik se z malo starejšimi ljubitelji kock podaja Jure Čokl.
Pozabite na nogomet, pozabite celo na košarko! Prihaja "pandolo". Ampak da bo zgodba o tej skrivnostni istrski igri še bolj napeta, bomo sledili nenavadni poti, ki jo je pandolo naredil, ko se je s Primorske preselil v Prekmurje. V Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Podsreda je najbolj znana po gradu krških škofov, ki sodi med najlepše slovenske romanske gradove. Toda Jurij Popov se je na grad napotil le zato, da je od tam vrgel oko na čudoviti dolini Bistrice in Sotle, ki sta osrednji del Kozjanskega parka, enega izmed zavarovanih naravnih rajev na Slovenskem. Pomešal se je med otroke, udeležence naravoslovne izobraževalne delavnice ter skupaj z njimi spoznaval rastlinstvo, živalstvo, kamnine in vode. Ste vedeli, da tod raste sedem vrst zelo redkih in ogroženih praprotnic in semenk ter več kot 70 rastlinskih in živalskih vrst z rdečega seznama najbolj ogroženih in zavarovanih? Ste vedeli, da je na širšem območju več kot 30 vrst različnih kukavičevk, prelepih cvetov? Sprehajali smo se po tamkajšnjih habitatih, hodili po zavarovanih pešpoteh, obiskali 12 dreves, starejših od 250 let, in poslušali petje raznih redkih ptic, med njimi tudi zavarovanega čebelarja. Avtor: Jurij Popov
Na obrobju vasi Krvava Peč pri Velikih Laščah je v kraški vrtači pod krošnjami dreves začelo delovati nevsakdanje gledališče, ki ni nastalo z denarjem kulturnega ministrstva ali kakšnih drugih državnih botrov. Pobudo za "ljudski teater" je namreč dal domačin Srečko Knafelc, potem pa so vsi skupaj zgrabili velike kamne in jih utrdili v naravnem amfiteatru, podobno kot so to delali že stari Grki in Rimljani v davni antiki. Dve leti so valili kamne na kup, lani so imeli prvo preizkušnjo, letos pa so Lojzov teater odprli s pravim kulturnim programom. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Sam Dedal, oče mitološkega letalca Ikarja, si najbrž ne bi mogel bolje zamisliti kril, s katerimi bi lahko tako zelo živalim podobno poletel s sinom v višave. Bistvena razlika med njegovo zamislijo, ki se je za Ikarja slabo končala ter tako imenovanim 'wing-suitom' je v tem, da sodobni letalci letijo od zgoraj navzdol. In da namesto zamahov uporabljajo kar 500 metrov prostega pada. Kdo so pogumni letalci, ki skačejo z gora v prepade, nato pa na koncu razprejo padalo in pristanejo v dolini? Kako se takega letenja oziroma jadranja sploh naučijo? Jih je strah? Koliko nesreč se je že zgodilo in v katero smer se bo ta šport razvijal v prihodnje? Seveda pa tudi o tem, kje jih boste, z malo sreče, morda celo videli skakati. Ljudi netopirje, ki niso batmani, bo v Nedeljski reportaži skušal za trenutek ujeti Jure Čokl.
Kaj so jedli Emonci? To vprašanje si je novinar Ivan Merljak zastavil že pred mesecem ali dvema, ko je pripravljal oddajo Sledi časa o Emoni, saj prav letos mineva dva tisoč let od njenega "uradnega" nastanka. No, odgovor na uvodno vprašanje pa so poiskali na Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Ljubljani, kjer so pred dnevi pripravili razstavo jedi, kakršne so si pripravljali v rimski Emoni. In kot se je lahko Ivan Merljak prepričal tudi kot avtor tokratne Nedeljske reportaže, so bile te jedi presenetljivo podobne današnjim, predvsem pa zelo okusne in - medeno sladke... Avtor Ivan Merljak
Kam odpeljati najdene ali zavržene živali, vedo že otroci v osnovni šoli - in prav je tako. Kaj jim, dokler ne dobijo ustrezne oskrbe, lahko ponudimo "za pod zob", tudi ni težko ugotoviti oziroma najti v najbližji trgovini. Kaj pa narediti, če najdemo na primer malo divjo svinjo, ki brez naše pomoči ne bi preživela? Komu sporočiti najdbo, v kakšnem primeru ji sploh pomagati? In kaj se bo z njo dogajalo, ko bo enkrat na varnem v azilu za prostoživeče živali? Kako se godi drugim prostoživečim živalim, ki so se znašle na drugi strani kletke? Kako jim pomagajo, kakšne so njihove zgodbe in koliko možnosti imajo, da se znova vrnejo v svoje življenjsko okolje? Po sledeh pomoči potrebnih divjih svinj, dihurjev, kun, lisic, sov in še koga se v Nedeljski reportaži odpravlja Jure Čokl.
Ob današnjem začetku Tedna ljubiteljske kulture, ki mu vselej namenja pozornost tudi Prvi program Radia Slovenija, smo v Uredništvu dokumentarnih oddaj tokratno Nedeljsko reportažo pripravili v skladu s tem pomembnim dogodkom. Marko Radmilovič nas bo tako popeljal v svet amaterskih gledališč in nam med drugim predstavil nenavadno pobudo nekaterih kulturnih društev, ki si z izmenjavo predstav omogočajo prave male gledališke abonmaje. Sicer pa več v oddaji z naslovom "Za red sobotni in izven".
V Nedeljski reportaži se bomo ustavili na obrobju Maribora, natančneje v Borovi vasi, kjer je v času Evropske prestolnice kulture na zaraščeni njivi zaživel in preživel projekt Urbani vrtovi. "Idejni očetje" projekta so si te vrtove zamislili kot skupnostne vrtove, ki bodo meščane oskrbovali s svežimi pridelki, hkrati pa se bo širil tudi prostor spoznavanja, druženja in učenja. Dobri dve leti po zagonu projekta je Nataša Kuhar vrtičkarje obiskala in se prepričala, da so svoje delo vzeli zelo zares. Na vrtu se učijo, da ni vse odvisno od njih. Tudi to, da več kot dajejo, več dobijo - pa naj gre za delo, ljubezen do narave, izmenjavo izkušenj ali pa sadik in semen s sosedi.
Te dni je obiranje češenj v Goriških Brdih v polnem teku. Med prvimi smo se lahko obiranja in tudi zobanja češenj lotili novinarji v sadovnjaku enega največjih pridelovalcev Aleksija s kmetije Mavrič v Kojskem. In resnici na ljubo: pojedli smo jih veliko, pobrali pa bolj malo ?. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Metulji so pravzaprav čudež narave. Zanje je značilen štiristopenjski življenjski krog. Jajčeca se spremenijo v ličinke oziroma gosenice, te v bube in na koncu ciklusa so odrasli metulji, ki z izjemno barvitostjo svojih kril očarajo vsakega. Koliko različnih vrst metuljev je na svetu, ne ve natančno nihče, ocenjujejo pa, da jih je okoli sto petdeset tisoč, na Slovenskem okoli tri tisoč petsto. Najstarejši ohranjeni fosili metuljev so iz eocena, štirideset do petdeset milijonov let nazaj. Prav zaradi njihovega življenjskega ciklusa, pravzaprav zaradi razvojne preobrazbe, so pri mnogih narodih simbol metamorfoze. Pri nekaterih ljudstvih so metulji simbol upanja, mnogim pomenijo duše umrlih, ponekod so prinašalci sanj ali želja, drugje spet so simbol dobrega ter sposobnosti, da se vse slabo spremeni v dobro. Marsikje ponazarjajo ženskost in ljubkost, v vsakdanje življenje pa vnašajo lahkotnost in igrivost ter smisel za humor. Metulji so, kot vse živali in rastline, del življenjskega ciklusa sveta in imajo svoje mesto v prehranjevalni verigi. Je njihov položaj ogrožen ali ne, se je spraševal Jurij Popov ter v Ljubljani in na Goričkem posnel Nedeljsko reportažo o človeku najljubših žuželkah.
Ljubljana je bila edino glavno mesto, ki je bilo v času druge svetovne vojne popolnoma obdano z bodečo žico oziroma s »fortifikacijskim sistemom«. Italijanski in nato nemški okupatorji so slovensko glavno mesto z žičnim obročem odrezali od zaledja za kar 1170 dni. Po maju 1945 so meščani uničili skoraj celotni obrambni pas okoli Ljubljane, vključno z večino bunkerjev, leta 1953 pa so na današnji Dunajski cesti postavili prvi spomenik. Leta 1957 je potekal prvi spominski pohod »Ob žici okupirane Ljubljane«, ki se je nato razvil v tradicionalno prireditev. V Mestni knjižnici Ljubljana so pripravili dan zbiranja spominov povezanih z obdobjem, ko je bila Ljubljana »veliko koncentracijsko taborišče, ki pa ga okupator ves čas okupacije ni mogel spraviti na kolena.« Fotografije, pisma, dnevnike in različne predmete, ki jih hranijo zbiralci, so v Slovanski knjižnici pod drobnogled vzeli poznavalci in tako je nastala Nedeljska reportaža Bojana Leskovca.
Neveljaven email naslov