Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v času antike, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno od štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina na južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo relativno malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki je tu živelo pred prihodom Rimljanov.
O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da so imeli prebivalci pravico do kovanja lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovljene province Norik podelili petim naseljem mestne pravice in med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Mesto Celeia je imelo status municipija, se pravi avtonomnega mesta, v katerem je bila večina prebivalstva, vključno z mestno elito, ki je upravljala in vodila mesto, avtohtonega izvora, to so bili tavriški Kelti. Sčasoma so se v mesto priseljevali tudi ljudje z območja tedanje Italije. Najprej so bili to najbrž trgovci, pozneje pa tudi vojaki in uradniki. Od tretjega stoletja našega štetja pa je opazna zelo močna naselitev prebivalcev iz vzhodnega dela rimskega cesarstva, nam je med drugim povedal dr. Jure Krajšek višji kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ime Celeia ali tudi Keleia je po vsej verjetnosti nastalo že v obdobju pred Kelti, zanimivo pa je, da se je to ime ohranilo vse do danes, kar med drugim kaže na neprekinjeno poselitev območja. Tu gre za naselje, ki nikoli ne ugasne, čeprav se intenzivnost poselitve skozi čas spreminja. Mesto Celeia je svoj največji obseg doseglo sredi drugega stoletja našega štetja, okrog leta 160. Takrat je obsegalo več kot 70 ha površine, ko naj bi v mestu živelo celo do 15.000 prebivalcev. To pomeni, da je bilo drugo največje rimsko mesto na naših tleh.
Fotografiji: V razstavišču Mesto pod mestom so vidni ostanki rimske ceste, Arhiv Pokrajinski muzej Celje
Celje ima zelo dolgo tradicijo, zato ni čudno, da v mestu povsod najdejo ostaline preteklosti. Tako je bilo tudi, ko so v letih 2012 in 2013 začeli obnavljati mestno jedro. Arheologi so se tega projekta zelo razveselili, saj je bil del območja že od srednjega veka dalje nepozidan in dejansko so na Glavnem trgu 40 centimetrov pod današnjo hodno površino odkrili čudovite ostanke poznorimske Celeie. Odkrili so zidove bogatih hiš, ceste in mozaike, enega teh je mogoče videti v prostorih Turistično informacijskega centra, pove dr. Maja Bausovac, višja kustosinja na oddelku za arheologijo v Pokrajinskem muzeju Celje.
Celjska srednjeveška mestna vrata so del nekdanjega obzidja, ki je bil nujen del srednjeveškega mesta. To je bil prvi vidni stik obiskovalca z mestom. Nastanek obzidja je bil tesno povezan z grofi in knezi Celjskimi, ko je bila njihova moč na vrhuncu.
Vrhunec moči pa je bil v obdobju, ko je Celje dobilo mestne pravice leta 1451, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos na oddelku za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ljubljanska vrata
Ljubljanska cesta v Celju predstavlja danes glavno zahodno mestno vpadnico. V času antične Celeie je bil glavni vhod v mesto z zahoda speljan nekoliko južneje. Ostanke starodavne rimske ceste z mestnimi vrati si lahko obiskovalci ogledajo v arheološkem razstavišču Celeia – mesto pod mestom. V srednjem veku je na tem mestu zrasel mogočni Knežji dvor, zato so morali zgraditi novo cesto in vhod v mesto speljati približno 100 metrov severneje. Po izgradnji obzidja so na zahodni vstopni točki zgradili ??????????? ??? ??????? ?????, ki so bila podobno kot Graška opremljena s stražarnico in mitnico. Ob podiranju obzidja so prva padla prav Ljubljanska vrata, ki so jih odstranili leta 1775 oziroma 1776. Mitnica je bila porušena leta 1939, ob začetku graditve poslopja Pokojninskega zavoda.
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih, ki so si bila podobna. Mag. Damir Žerič nam je povedal, da je bilo celjsko obzidje v temeljih široko do dva metra in se je proti vrhu ožilo. Zavarovano je bilo s strelnimi linami in obrambnim hodnikom.
Savinjska vrata
Gledališki stolp
Vodni stolp
Ob izkopu arheoloških sond na območju kareja 9 leta 2016 so bili poleg antičnih ostankov odkriti tudi predmeti in strukture iz srednjeveškega obdobja. V eni izmed sond so namreč na globini enega metra naleteli na masiven zid, ki je bil ohranjen do višine 35 cm, iz vzhodne strani pa se je nanj naslanjal kompakten maltni estrih. Poleg posameznih srednjeveških najdb je na estrihu ležala tanka plast – verjetno posledica uničenja oz. požiga objekta. Analiza žganine je pokazala datacijo v 15. stoletje.
Po vsej verjetnosti gre za ostanke dvorca, ki se kot Turen v virih omenja že leta 1387. Tega leta sta brata Grasel prodala stolp grofom Celjskim, ki so stolp prezidali in povečali. Celjska kronika poroča, da je bil ta dvorec "???? ?? ????̌?? ????? ??? ?????̌?? ? ?????? ?????????? ?????????? ?? ? ???? ?? ??????? ?????? ????̌? ?????????, ????? ?? ???? ? ?????, ????? ?? ? ??????? ?????, ?? ????? ? ?????". V bojih za dediščino Celjskih grofov ga je leta 1457 do temeljev porušil Jan Vitovec. Od njega je ostala zgolj kapela oz. cerkev sv. Andreja, o kateri piše že Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku iz leta 1487 in ki je bila leta 1957 dokončno prezidana v stanovanjsko poslopje.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v času antike, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno od štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina na južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo relativno malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki je tu živelo pred prihodom Rimljanov.
O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da so imeli prebivalci pravico do kovanja lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovljene province Norik podelili petim naseljem mestne pravice in med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Mesto Celeia je imelo status municipija, se pravi avtonomnega mesta, v katerem je bila večina prebivalstva, vključno z mestno elito, ki je upravljala in vodila mesto, avtohtonega izvora, to so bili tavriški Kelti. Sčasoma so se v mesto priseljevali tudi ljudje z območja tedanje Italije. Najprej so bili to najbrž trgovci, pozneje pa tudi vojaki in uradniki. Od tretjega stoletja našega štetja pa je opazna zelo močna naselitev prebivalcev iz vzhodnega dela rimskega cesarstva, nam je med drugim povedal dr. Jure Krajšek višji kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ime Celeia ali tudi Keleia je po vsej verjetnosti nastalo že v obdobju pred Kelti, zanimivo pa je, da se je to ime ohranilo vse do danes, kar med drugim kaže na neprekinjeno poselitev območja. Tu gre za naselje, ki nikoli ne ugasne, čeprav se intenzivnost poselitve skozi čas spreminja. Mesto Celeia je svoj največji obseg doseglo sredi drugega stoletja našega štetja, okrog leta 160. Takrat je obsegalo več kot 70 ha površine, ko naj bi v mestu živelo celo do 15.000 prebivalcev. To pomeni, da je bilo drugo največje rimsko mesto na naših tleh.
Fotografiji: V razstavišču Mesto pod mestom so vidni ostanki rimske ceste, Arhiv Pokrajinski muzej Celje
Celje ima zelo dolgo tradicijo, zato ni čudno, da v mestu povsod najdejo ostaline preteklosti. Tako je bilo tudi, ko so v letih 2012 in 2013 začeli obnavljati mestno jedro. Arheologi so se tega projekta zelo razveselili, saj je bil del območja že od srednjega veka dalje nepozidan in dejansko so na Glavnem trgu 40 centimetrov pod današnjo hodno površino odkrili čudovite ostanke poznorimske Celeie. Odkrili so zidove bogatih hiš, ceste in mozaike, enega teh je mogoče videti v prostorih Turistično informacijskega centra, pove dr. Maja Bausovac, višja kustosinja na oddelku za arheologijo v Pokrajinskem muzeju Celje.
Celjska srednjeveška mestna vrata so del nekdanjega obzidja, ki je bil nujen del srednjeveškega mesta. To je bil prvi vidni stik obiskovalca z mestom. Nastanek obzidja je bil tesno povezan z grofi in knezi Celjskimi, ko je bila njihova moč na vrhuncu.
Vrhunec moči pa je bil v obdobju, ko je Celje dobilo mestne pravice leta 1451, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos na oddelku za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ljubljanska vrata
Ljubljanska cesta v Celju predstavlja danes glavno zahodno mestno vpadnico. V času antične Celeie je bil glavni vhod v mesto z zahoda speljan nekoliko južneje. Ostanke starodavne rimske ceste z mestnimi vrati si lahko obiskovalci ogledajo v arheološkem razstavišču Celeia – mesto pod mestom. V srednjem veku je na tem mestu zrasel mogočni Knežji dvor, zato so morali zgraditi novo cesto in vhod v mesto speljati približno 100 metrov severneje. Po izgradnji obzidja so na zahodni vstopni točki zgradili ??????????? ??? ??????? ?????, ki so bila podobno kot Graška opremljena s stražarnico in mitnico. Ob podiranju obzidja so prva padla prav Ljubljanska vrata, ki so jih odstranili leta 1775 oziroma 1776. Mitnica je bila porušena leta 1939, ob začetku graditve poslopja Pokojninskega zavoda.
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih, ki so si bila podobna. Mag. Damir Žerič nam je povedal, da je bilo celjsko obzidje v temeljih široko do dva metra in se je proti vrhu ožilo. Zavarovano je bilo s strelnimi linami in obrambnim hodnikom.
Savinjska vrata
Gledališki stolp
Vodni stolp
Ob izkopu arheoloških sond na območju kareja 9 leta 2016 so bili poleg antičnih ostankov odkriti tudi predmeti in strukture iz srednjeveškega obdobja. V eni izmed sond so namreč na globini enega metra naleteli na masiven zid, ki je bil ohranjen do višine 35 cm, iz vzhodne strani pa se je nanj naslanjal kompakten maltni estrih. Poleg posameznih srednjeveških najdb je na estrihu ležala tanka plast – verjetno posledica uničenja oz. požiga objekta. Analiza žganine je pokazala datacijo v 15. stoletje.
Po vsej verjetnosti gre za ostanke dvorca, ki se kot Turen v virih omenja že leta 1387. Tega leta sta brata Grasel prodala stolp grofom Celjskim, ki so stolp prezidali in povečali. Celjska kronika poroča, da je bil ta dvorec "???? ?? ????̌?? ????? ??? ?????̌?? ? ?????? ?????????? ?????????? ?? ? ???? ?? ??????? ?????? ????̌? ?????????, ????? ?? ???? ? ?????, ????? ?? ? ??????? ?????, ?? ????? ? ?????". V bojih za dediščino Celjskih grofov ga je leta 1457 do temeljev porušil Jan Vitovec. Od njega je ostala zgolj kapela oz. cerkev sv. Andreja, o kateri piše že Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku iz leta 1487 in ki je bila leta 1957 dokončno prezidana v stanovanjsko poslopje.
Psi so postali zvesti in nepogrešljivi pomočniki tudi pri opravljanju različnih policijskih nalog. Kakšne lastnosti mora imeti policijski služben pes, kako poteka šolanje, za kakšne naloge jih šolajo, kako jih motivirajo za delo in kakšno je pravzaprav delo inštruktorja? To je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved. Obiskala je oddelek za šolanje službenih psov, v katerem šolajo pse in usposabljajo vodnike službenih psov slovenske policije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Bogastvo vodnih virov je za številne nekaj samoumevnega, nekateri pa imajo še vedno zelo omejen dostop do zdrave pitne vode. Tudi v naši državi, čeprav slovi kot zelena oaza Evrope, ki ji vode ne manjka. Posebna zgodba pa so izviri mineralnih voda, slatin in podobnih, ki jih na tako rekoč vseh območjih države najdemo kar lepo število. Nekaj teh izvirov ima zaradi stoletnega zdravstvenega in ekonomskega izkoriščanja svetovni sloves, spet drugi pa so med širšo javnostjo bolj malo znani. Mednje sodi tudi izvir Kisle vode. Ta leži na območju južnih Karavank, na katerem je znanih in opisanih kar osem izvirov mineralnih voda. Kisla ali Železna voda izvira pod Pastirkovim vrhom ob znani solčavski panoramski cesti nad dolino Savinje oziroma nad Logarsko dolino. Če se do izvira pripeljemo z avtom ali kolesom, lahko svoje prevozno sredstvo pustimo pod Krofičevo kmetijo in se po dobro označeni gozdni stezi sprehodimo do izvira. Izvir Kisle vode bomo spoznali ob poslušanju današnje nedeljske reportaže; njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Danes so čevlji z visoko peto simbol ženskega spola, medtem ko pogled v zgodovino razkriva, da so pete svoje mesto sprva našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti, v 17. stoletju, so jih, zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev, nosili moški. Kasneje je višina pet skupaj z dolžino konice čevlja nakazovala ugled moškega, ki jih je nosil. Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest in privlačnost. Če nanje pogledamo s kritičnega feminističnega vidika, pa predstavljajo patriarhalnost in objektivizirajo žensko telo. Nedeljsko reportažo o čevljih s peto je pripravila Darja Pograjc.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ko so se zime še vlekle v poletje, se je v naših Alpah odvil dogodek, ki mu ni para v naši smučarski zgodovini. Elitna planinska enota ameriške vojske, je na pogorju Mangarta tik po koncu velike svetovne morije organizirala smučarsko tekmo. Junija 1945 ko meja z Italijo še ni bila natančno določena, so se v slovenski Alpah mudili pripadniki 10 gorske divizije ameriške vojske in poskrbeli za prvi nastop ameriških smučarjev na Evropskih tleh po zimski olimpijadi iz leta 1936, ki je bila v nemškem Garmischu. Več o tem in o razstavi, ki so je na to temo pripravil Slovenski smučarski muzej v Tržiču pa Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Približno dve tretjini tokratne Nedeljske reportaže je nastalo visoko nad tlemi – v toplozračnem balonu nekje med Rušami v Dravski dolini, Mariborom in Marjeto na Dravskem polju. Bili smo na balonarskem prazniku v Rušah, kjer so gostili skorajda vse, kar na ta način leti na slovenskem nebu. Z mikrofonom – in vsaj na začetku z malim cmokom v grlu – se je v nebo podal Stane Kocutar.
Je sokolarjenje sport ali ljubiteljsko gojenje ptic? Kaksna je tradicija sokolarjenja na slovenskem, kaksne lastnosti ima ta ptica, kako je z vracanjem teh ptic v naravo- vse to bomo izvedeli v Nedeljski reportazi s Petro Medved, ki je obiskala dva slovenska sokolarja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Na pragu Logarske doline se v slikovitem naravnem okolju skriva tematski park Fidov gaj - Dediščina ljudske modrosti. Fidov gaj predstavlja izjemno zapuščino solčavskega zdravilca Vida Strgarja - Fide in nas hkrati seznanja z življenjem in delom naših preprostih in marljivih prednikov, ki so znali živeti v spoštljivem sobivanju z naravo." Tako so zapisali na spletnih straneh gostišča Firšt, kjer so uredili omenjeni etnološki park. Poleg tega imajo v svojih prostorih manjši muzej, kjer sta urejeni stalni razstavi: Potočka zijalka - zatočišče ledenodobnega človeka na Olševi ter Zdravje bolnikov - ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, kjer lahko spoznamo ljudskega učenjaka, zdravilca in čudodelca Vida Strgarja - Fido. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Koroška že tako dolgo časa čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in preko vseh ovir, ki se vedno znova pojavljajo in to regijo silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred nekaj desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. V nedeljski reportaži se je Jure K. Čokl podal po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno bolj pomembna tržna niša in Koroško poleg športnikov in lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
V iskanju dediščine na slovenskem, se raziskovalci ustavijo ali na snovni, redkeje na nesnovni dediščini. Nikomur do sedaj pa še ni padlo na pamet, da bi zvok proglasil za dediščino. Vse do trenutka, ko sta v staro gotsko pletersko cerkev vstopila Janez in Danilo.
V povprečju vsakdo izmed nas na leto zavrže 5 kg še uporabnih izdelkov. Inovativna poslovna ideja o ustanovitvi Centra ponovne uporabe je bila odgovor na globalni trend nenehnega nadomeščanja starih, še vedno uporabnih izdelkov, z novimi. Center ponovne uporabe deluje v sistemu krožnega gospodarstva in prispeva k varčevanju virov, surovin in omogoča pripravo na ponovno uporabo zavrženih, a še vedno uporabnih izdelkov, ki bi sicer postali odpadek. V Sloveniji deluje že devet takšnih centrov, v nedeljski reportaži pa bomo obiskali prvi in najstarejši center pri nas, ki deluje v Rogaški Slatini. V centru pravijo, da izvajajo tako imenovani upcycling in izdelke preoblikujejo v nove unikatne mojstrovine. Center pa je tudi dober primer socialnega podjetništva. Oddajo pripravlja Bojan Leskovec.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Že nekaj zadnjih let se v Mozirskem gaju na pragu jeseni pomerijo pridelovalci buč velikank. Na državnem prvenstvu izvedejo natančno in zapleteno tehtanje in nato razglasijo zmagovalca, oziroma zmagovalko. Najtežjo slovensko bučo tekočega letnika. O dogodkih, ki se odvijejo pred prvenstvom, kot tudi ob poglobljenih intervjujih z protagonisti, kot tudi o koreninah tega športa v Nedeljski reportaži z Markom Radmilovičem.
Santorini, otok v Kikladih v Egejskem morju je gotovo eden bolj zanimivih grških otokov. Ima eno izmed najbolj dramatičnih zgodovin, ki je vplivala na njegovo podobo, naravo, kulturo in socialno podobo. Santorini je vodilni otok arhipelaga petih otokov, takšno podobo nekoč enega in sicer okroglega otoka pa so oblikovali vulkanski izbruhi, ki se ponavljajo vsakih 15 do 20 tisoč let. Najhujši je bil tisti iz leta 1631 pred našim štetjem, ki ga strokovnjaki štejejo za največjega na svetu v zadnjih sto tisoč letih. V tem je vulkan izbruhal vso svojo vsebino - 90 milijard ton magme in se izpraznil ter naredil prostor verjetno največji kalderi na svetu, ki jo je napolnilo morje. Vulkanski prah je za nekaj časa dneve spremenil v noč, zaneslo pa ga je celo na Grenlandijo in v Kalifornijo. V naslednjih dvanajstih izbruhih, zadnjem leta 1950, se je izoblikovala današnja podoba tega otočja. Otočje je torej vulkansko, otok Nea Kameni pa ima tri še zmeraj delujoča žarišča iz katerih v zrak uhajajo plini žveplovega dioksida. Santorini je bil nekaj stoletij zapuščen, potem ko je 6 tisoč let pred našim štetjem tam že vladala zelo razvita človeška skupnost. Dokaz za to so egejski Pompeji, starodavno mesto Akrotiri, ki ga je odkril in začel odkopavati sloviti grški arheolog Spiridon Marinatos leta 1967. Danes je to pokrito najdišče, ki se razprostira na 12 tisoč kvadratnih metrih površine. Kaldera, ena izmed štiridesetih na svetu, in Akrotiri sta glavni značilnosti tega vulkanskega otočja, zanimiva pa je tudi teorija, da je Santorini del izginule civilizacije Atlantide o kateri je ustvaril nerazrešljivo uganko grši filozof Platon. S tem se domačini ne ukvarjajo preveč, veliko bolj jih zanima razvoj turizma v katerega so se brezglavo vrgli pred dobrimi tremi desetletji in se danes že sprašujejo, kakšno škodo so si s tem naredili. Posledice industrijskega turizma so namreč vse hujše in vse manj obvladljive. O vsem tem v Nedeljski reportaži Jurija Popova, ki nam bo pojasnil tudi, zakaj
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov