Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poglejska cerkev ni stavba, ampak je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih Gorjah
Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, pripadajoče gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje U Gorjah zvoni, da se turn maje. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je nekoč dejal Ivan Godec:
"Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti."
Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v mlajši del starejše kamene dobe. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji Nedeljski reportaži.
Tomaž Bregant je strokovni vodja v Turističnem društvu Gorje.
Dr. Milan Sagadin je upokojeni konservator svetnik.
Judita Lux, arheologinja konservatorka, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Organizacijska enota Kranj.
Ime Gorje pomeni, da so ti kraji gor, so visoko. Gorjanske vasi so zadnje večje vasi pod Triglavom. Imena vasi so stara in so nastala predvsem po imenih okoliških hribov. Višelnica se imenuje tako, ker je višje od središča, Zatrata, ker je za trato, Poljšica, ker je za poljem, Podhom, ker je pod hribom Hom, Krnica, ker leži v tipični ledeniški obliki krnici.
Gorje obsegajo skupaj enajst vasi, poleg že naštetih še Zgornje Gorje, ki veljajo za nekakšno središče Gorij, sledijo Spodnje Gorje, ki so po površini in številu prebivalcev največje, Mevkuž, Radovna, Perniki, Spodnje Laze, Zgornje Laze in Grabče.
Kaj sploh je Poljšiška ali Poglejska cerkev? To je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih Gorjah. To naravno votlino je ob svojem umiku izdolbel Triglavski ledenik.
Arheologi so v njej našli človekovo orodje, kar dokazuje obstoj pračloveka v Triglavskem pogorju pred poljedelskimi kulturami. Najdbe segajo v mlajši del starejše kamene dobe (okvirna starost od 13.000 do 11.000 let pred sedanjostjo). To naj bi bila najstarejša najdba bivanja človeka na tem koncu Slovenije. Ob izkopavanju so našli tudi bronast kovanec in bronast prstan iz poznejšega časa naseljevanja starih Slovanov.
Poglejska cerkev je ena prvih zaščit ljudi pred različnimi zunanjimi nevarnostmi. To se v jami kaže vse od mlajšega paleolitika dalje. Skromne najdbe iz rimske dobe, zgodnjega srednjega veka in ob izkopavanjih ugotovljene sledi utrjevanja vhoda, najverjetneje z leseno palisado in obrambnim jarkom, pa nakazujejo, da so jamo obiskovali in jo uporabljali za zaščito tudi pozneje. Dr. Milan Sagadin, upokojeni konservator svetnik, nam je v oddaji povedal tudi, kakšna je bila širša arheološka podoba Gorenjske.
Poglejska cerkev je registrirana kulturna dediščina, nam je povedala Judita Lux, arheologinja konservatorka z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Organizacijske enote Kranj.
Člani Turističnega društva Gorje so uredili tudi dostop do Poglejske cerkve, in prav ta dostop ponuja zanimive poglede na bližnjo in daljno okolico blejske kotline, planot Mežakle in Pokljuke in dolino reke Radovne.
Kot nam je povedal Tomaž Bregant, si v društvu želijo, da bi Poglejska cerkev postala osrednji prostor za različne prireditve na prostem. Lani zaradi epidemičnih razmer prireditev niso mogli organizirati. Med lanskim adventom pa so v sodelovanju s Kulturnim društvom Gorje postavili jaslice in jih osvetlili. To so v preteklosti počeli tudi sami krajani.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Poglejska cerkev ni stavba, ampak je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih Gorjah
Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, pripadajoče gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje U Gorjah zvoni, da se turn maje. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je nekoč dejal Ivan Godec:
"Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti."
Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v mlajši del starejše kamene dobe. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji Nedeljski reportaži.
Tomaž Bregant je strokovni vodja v Turističnem društvu Gorje.
Dr. Milan Sagadin je upokojeni konservator svetnik.
Judita Lux, arheologinja konservatorka, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Organizacijska enota Kranj.
Ime Gorje pomeni, da so ti kraji gor, so visoko. Gorjanske vasi so zadnje večje vasi pod Triglavom. Imena vasi so stara in so nastala predvsem po imenih okoliških hribov. Višelnica se imenuje tako, ker je višje od središča, Zatrata, ker je za trato, Poljšica, ker je za poljem, Podhom, ker je pod hribom Hom, Krnica, ker leži v tipični ledeniški obliki krnici.
Gorje obsegajo skupaj enajst vasi, poleg že naštetih še Zgornje Gorje, ki veljajo za nekakšno središče Gorij, sledijo Spodnje Gorje, ki so po površini in številu prebivalcev največje, Mevkuž, Radovna, Perniki, Spodnje Laze, Zgornje Laze in Grabče.
Kaj sploh je Poljšiška ali Poglejska cerkev? To je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih Gorjah. To naravno votlino je ob svojem umiku izdolbel Triglavski ledenik.
Arheologi so v njej našli človekovo orodje, kar dokazuje obstoj pračloveka v Triglavskem pogorju pred poljedelskimi kulturami. Najdbe segajo v mlajši del starejše kamene dobe (okvirna starost od 13.000 do 11.000 let pred sedanjostjo). To naj bi bila najstarejša najdba bivanja človeka na tem koncu Slovenije. Ob izkopavanju so našli tudi bronast kovanec in bronast prstan iz poznejšega časa naseljevanja starih Slovanov.
Poglejska cerkev je ena prvih zaščit ljudi pred različnimi zunanjimi nevarnostmi. To se v jami kaže vse od mlajšega paleolitika dalje. Skromne najdbe iz rimske dobe, zgodnjega srednjega veka in ob izkopavanjih ugotovljene sledi utrjevanja vhoda, najverjetneje z leseno palisado in obrambnim jarkom, pa nakazujejo, da so jamo obiskovali in jo uporabljali za zaščito tudi pozneje. Dr. Milan Sagadin, upokojeni konservator svetnik, nam je v oddaji povedal tudi, kakšna je bila širša arheološka podoba Gorenjske.
Poglejska cerkev je registrirana kulturna dediščina, nam je povedala Judita Lux, arheologinja konservatorka z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Organizacijske enote Kranj.
Člani Turističnega društva Gorje so uredili tudi dostop do Poglejske cerkve, in prav ta dostop ponuja zanimive poglede na bližnjo in daljno okolico blejske kotline, planot Mežakle in Pokljuke in dolino reke Radovne.
Kot nam je povedal Tomaž Bregant, si v društvu želijo, da bi Poglejska cerkev postala osrednji prostor za različne prireditve na prostem. Lani zaradi epidemičnih razmer prireditev niso mogli organizirati. Med lanskim adventom pa so v sodelovanju s Kulturnim društvom Gorje postavili jaslice in jih osvetlili. To so v preteklosti počeli tudi sami krajani.
Korošci imajo lastnost, ki jim jo lahko zavidamo vsi Slovenci pa tudi drugi narodi. Ko je treba, se znajo povezati in narediti stvari, ki bi jih sicer brez zapletov lahko pripravil le redko kdo. Letos jim je na začetku julija uspelo prirediti tekmovanje, ki sodi v sam vrh tako po organizacijski kot tudi po adrenalinski plati. Sanje tistih, ki so z gorskim kolesarjenjem Koroško postavili na zemljevid svetovne gorsko-kolesarske scene, so s tem dosegle svoj vrhunec. Korošci s sončne in tiste druge strani Karavank so organizirali gorsko-kolesarsko tekmovanje za svetovni pokal Svetovne enduro serije in povezali prav vse generacije, prebivalce, sosede in celo države. Da bi bila mera polna, so progo speljali tako, kakor je do zdaj ni nikoli še nihče na vsem svetu. To ni samo zgodba o nekem tekmovanju, ampak o ljudeh, ki dokazujejo, da se sanje lahko tudi uresničijo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slepim gibanje in orientacija v prostoru pomenita velik izziv, saj se morajo vseh poti, ki jih vsakdan uporabljajo, naučiti. Nekatere slepe po teh poteh vodi pes vodnik, ki jim omogoča varno in hitrejše gibanje. Pri nas imamo trenutno trideset psov vodnikov, ki dnevno opravljajo svojo nalogo. V današnji Nedeljski reportaži nas bo po mestu varno vodil pes vodnik slepih. Izšolan je tako, da slepemu pomaga premagovati ovire na njegovih vsakdanjih poteh, hkrati pa postane njegov družinski član in življenjski sopotnik. V oddaji bomo izvedeli, kakšno delo opravljajo ti psi, kakšne lastnosti morajo imeti, kako se šolajo, pa tudi to, kako ravnati, ko srečamo slepega s psom vodnikom in kako se morajo vesti lastniki drugih psov ob srečanju s psom, ki opravlja svojo službo. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Že od tistih dob, ko je Krpan iz Vrha izrekel modro misel o Dunaju in prehranjevalnih navadah Kranjcev, je nastanitev na Dunaju posebna zgodba. Sploh za Slovence. In sploh v razmerah histeričnega in globalnega turizma. Na srečo imamo tam svoje zavetje. Svojo postojanko. Kako bi bilo lažje Kopitarju in Cankarju, Miklošiču in Plečniku, če bi poznali Korotan… O sprehodu po cesarskem mestu in predvsem o slovenskem hotelu, dijaškem domu in kulturnem centru Korotanu, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži.
Že leta 1928 so se ustanovitelji Radijske postaje Ljubljana zavezali, da bo del vsakodnevnega programa nove radijske postaje glasba, in to prvovrstna glasba, ne glasba z gramofonskih plošč. Od najmanj 150 minut dnevnega predvajanja, je moralo biti najmanj 60 minut namenjeno glasbi. Da bi lahko ponudili takšno glasbo, sta bila ustanovljena Radio kvartet in Radio orkester, ki ga je sestavljajo 11 članov. To je bil torej začetek naše glasbene produkcije, vodja orkestra pa je bil violinist Kazimir Petrič. Tako se je začelo, kako pa je danes, po okroglih devetdesetih letih. To vprašanje je Jurij Popov zastavil sebi in sogovornikom iz Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in Big Benda. Današnji glasbeniki so se usedli na stole, ki so jih prej zasedali mnogi drugi, ki so skozi igranje v enem ali drugem sestavu zgradili tudi odmevno zasebno glasbeno pot. Pa ne le to, oba sestava sta pomembno vplivala na razvoj in uveljavitev glasbe v našem kulturnem prostoru. Pravzaprav odločilno. Big Bend deluje neprekinjeno že od leta 1945, simfonični orkester od leta 1955. Gre za glasbena sestava, ki nista le po letih med starejšimi v širši evropski regiji, sta namreč tudi po svojem ugledu pomembna dejavnika tega prostora še danes. Danes je zlasti simfonični orkester mednaroden, saj v njem igra kar nekaj glasbenikov iz »tujine«, danes temu rečemo bolj ali manj združene Evrope. Kako so se znašli pri nas in v takšnem sestavu in kako je igrati v glasbenem sestavu s takšnim ugledom kot ga imata Big Bend in Simfonični orkester RTV Slovenija in seveda, kako je voditi takšno glasbeno produkcijo.
Na območju Slovenije je v času II. svetovne vojne strmoglavilo okoli 360 vojaških letal. Zaradi splošnega pomanjkanja materiala vseh vrst so njihovi ostanki kmalu postali lonci, strehe in še marsikaj drugega. Vendarle pa je marsikaj ostalo skritega tudi do danes. Tudi zgodbe, kako so se vsa ta letala znašla nad našo državo. Eden izmed lovcev na izgubljena letala je tudi nekdanji vrhunski alpinist Stanko Mihev, ki je do zdaj našel in dokumentiral že več kot 160 letal, ki so strmoglavila pri nas. Na lovu za nemškim lovskim letalom, ki je svojo pot končalo skoraj pri vrhu Nanosa, se mu je pridružil Jure K. Čokl.
Kava velja za najbolj priljubljen napitek na svetu. In ni jih malo, ki trdijo, da gre tudi za najbolj priljubljeno pijačo, po analogiji: »Lahko živim brez vode, brez kave pa ne!« Ob vseh presežnikih, ki jih napitek nudi, pa gre tudi za pomembno in predvsem globalno gospodarsko panogo. Ki kot mnoge gospodarske panoge v sebi skriva mnoga protislovja. O pravični trgovini, ki se je kot gibanje začela prav s kavo, smo že marsikaj slišali, a zanimivih tem o kavi je vedno dovolj. Nekatere, predvsem naše lokalno slovenske, je Marko Radmilovič poiskal na Festivalu kave, ki se je pred nekaj tedni odvijal na Celjskem sejmišču.
Kalce pri Logatcu so znamenito križišče, kjer se ceste odcepijo levo proti Idriji, desno proti Grčarevcu, Planini in Postojni, naravnost pa nas vijugava, skoraj gorska cesta popelje skozi obsežne hrušiške gozdove na Col in naprej v Ajdovščino. Ta smer je od nekdaj veljala za tako rekoč pravo avanturo, saj je že Janez Vajkard Valvazor zapisal, da je to divji, neobljuden in neudoben kraj, in da obsežni hrušiški gozdovi sežejo daleč tja v Turčijo. Ti samotni kraji pa so polni nevarnosti, ki prežijo na popotnike.
Vodnemu stolpu, ki leži na levem dravskem obrežju v starem mestnem jedru Maribora, je pred petdesetimi leti grozil potop. Zaradi gradnje elektrarn se je gladina Drave dvignila za več kot dva metra. Kazalo je, da bo renesančna utrdba iz sredine 16. stoletja za vedno izgubljena. Višji gradbeni tehnik Jože Požauko se s tem ni hotel sprijazniti. Zasnoval je za tiste čase skorajda znanstvenofantastični projekt in 1500 ton težki kamniti stolp dvignil za 260 centimetrov. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Decembra bo minilo sto let od smrti največjega in verjetno najvplivnejšega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Leto 2018 je tudi na nacionalnem nivoju razglašeno za Cankarjevo leto. Na Vrhniki, ki jo je veliki literat večpomensko označil za prečuden kraj, so v projekt jubilejnega leta vključeni tako rekoč vsi kulturniki. Tamkajšnja literarna pot nas popelje po Cankarjevi mladosti, na njej spoznavamo kotičke, ki so inspirirali pisateljeva literarna dela, se povzpnemo na Klanec siromakov, jo mahnemo čez Sveto Trojico in naposled zasluženo posrkamo skodelico kave. Pesnik, pripovednik in dramatik Ivan Cankar je bil poleg Zofke Kvedrove prvi, ki se mu je pri nas uspelo preživljati samo s pisanjem, svojih besedil ni popravljal, njegovim družbeno kritičnim mislim do današnjih dni ni pošla sapa. Tudi 100 let pozneje mnoge navdušuje in navdihuje, nekateri pa bi se mu tudi dandanes izognili v velikem loku. Po treh urah rekreativnega spoznavanja literarne preteklosti tudi avtor Nedeljske reportaže Bojan Leskovec Cankarja pozna bolje kot poprej.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pred nekaj dnevi so svetovni mediji objavili drobno novičko, ki je šla mimo večine povsem neopažena. Eden vodilnih svetovnih proizvajalcev kitar je pred bankrotom. Novica sama po sebi ni nič posebnega, če ne bi šlo za glasbeni instrument, ki je v mnogočem oblikoval, oziroma določil dvajseto stoletje. Ali se kitara res poslavlja in kaj njen zaton pomeni za našo kulturo v najširšem pomenu besede? Kakšna je zgodba električne kitare, še sploh pri nas, kjer smo ta temni predmet poželenja z večjimi ali manjšimi mukami spravljali preko meja, ali celo izdelovali v domačih delavnicah?
Neveljaven email naslov