Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nina Goričar je 29-letna Slovenka, ki že štiri leta živi v Bujumburi, polmilijonski prestolnici desetmilijonskega Burundija, pred tem pa je tri leta preživela v Zimbabveju. Navkljub globalni situaciji in razmeram v afriški državici – ujeti med Ruando, Demokratično republiko Kongo in Tanzanijo – verjame v boljši jutri.
“Saj moraš verjeti, kaj nam pa drugega preostane. Obstaja veliko ljudi,'' pojasnjuje, ''ki se trudijo, da bi spremenili stvari na bolje, ljudje se med seboj tudi povezujejo, kar nam omogočajo nove tehnologije. Vedno več je tudi globalnih civilnih iniciativ za izboljšanje različnih vidikov družbene pravičnosti. Upam, da nisem edina, ki verjame v boljšo prihodnost,” je dodala.
Postaje: Slovenija, Zimbabve, Burundi
Afriška zgodba sogovornice se je začela po končani srednji šoli, ko se je, poleg obiskov številnih držav na tem kontinentu, odpravila tudi v Zambijo, kjer je spoznala svojega moža. V tej državi pa se je ob delu v eni od podeželskih bolnišnic odločila, da bo njeno prihodnje delo povezano s pomočjo ljudem.
Tako se je odločila za študij na daljavo na fakulteti v Južnoafriški republiki in postala diplomirana razvojna delavka. V Sloveniji je sicer po končani srednji šoli začela s študijem biomedicine, ki pa ga ni dokončala.
Okrvavljena zelena zaplata zemlje pod ekvatorjem
Burundi je majhna država (slabih 28.000 km2) z velikim številom prebivalstva (dobrih deset milijonov). Nina je pojasnila, da se več kot 90 odstotkov prebivalstva preživlja s kmetijstvom, kar pomeni, da obdelovalnih površin ni dovolj, dodatno oviro pa predstavlja precej hribovit svet. Sicer zelena dežela je zaradi potreb po zemlji redko gozdnata.
“Burundi je prečudovita država, a žal z manjšimi problemi.” Trenutno težave predstvalja varnostna situacija – po lanskoletnih predsedniških volitvah je namreč veliko političnega nasilje, tudi izvensodnih poboji simpatizerjev ali članov opozicijskih političnih gibanj. Pod velikimi pritiski so tudi burundijski mediji, novinarji pa se pogosto znajdejo v zaporu.
[slickr-flickr search="sets" set="72157628790941027" type="thumbnails" captions ="on" descriptions="on" sort="name"]
Goričarjeva je dejala, da vzrok za nestabilne razmere v državi niso etnična nasprotja – v državljanski vojni med Tutsiji in Hutujci med letoma 1993 in 2005 je umrlo 300.000 ljudi. “Gre za boj za prevlado, kdo bo na oblasti.” Državne institucije so v povojnem obdobju še v razvoju in so premalo odgovorne, da bi lahko država dosegala boljše gospodarske rezultate, tudi v okviru držav Vzhodnoafriške skupnosti.
V eni najrevnejši svetovnih držav 80 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine. ''Ljudjem na podeželju je morda celo nekoliko lažje,'' je dejala Nina. Sami pridelujejo hrano za svoje potrebe, socialno varnost jim do določene mere omogoča razširjena družina. Težje je denimo delati v neformalnem sektorju v glavnem mestu. Da ljudje preživijo, se ukvarjajo tudi s prenašanjem tovora na glavi. ''Tovor, ki lahko tehta tudi več kot 50 kilogramov na glavi, nosijo tudi po več kot deset kilometrov zato, da najbrž lahko postaviš obrok hrane na dan pred svojo družino.”
Dileme mednarodnega razvoja
29-letna Slovenka dela za konzorcij nizozemskih nevladnih organizacij, ki celostno skrbijo za ponovno vzpostavljanje družbenih vezi in vključevanje prebivalstva v družbo v državah, ki jih je prizadela vojna. Zaposlena je kot del lokalnega osebja, kar pomeni, da je njena plača – kot tudi plača vseh tako zaposleih Burundijcev v nevladih organizacijah – neprimerno nižja od zneska, ki ga prejmejo nevladniki iz mednarodne kvote.
Med razvojnimi delavci je veliko debat o reorganizaciji mednarodne pomoči, “saj glede na sredstva, ki so bila v zadnjih 50-ih letih vložena v države v razvoju, ta pomoč ni le vprašljiva, ampak tudi sumljiva. Ljudje so namreč marsikje še revnejši, kot so bili včasih.”
''Jasnega odgovora, kako izboljšati funkcioniranje, ni, ker je zadeva kompleksna,'' je pojasnila Goričarjeva. V obzir pa je treba vzeti velike akterje mednarodnega razvoja – Združene narode, Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko. Razvojne strategije slednjih so nepravične, “saj njihovi programi strukturnega prilagajanja predpisujejo strategije razvoja, katerih se Zahodne države same ne držijo.” Programi najbolj prizadenejo gospodarstva in najrevnejše sloje prebivalstva držav, v katerih so programi implementirani.
Vprašanje, ki se postavlja, je, kdo ima več koristi od mednarodne razvojne pomoči – država donatorka ali država prejemnica pomoči? Pri vezani pomoči država donatorka financira določen projekt – ponavadi večji infrastrukturni – pri katerih bo država prejemnica dolžna skleniti pogodbe s podjetji iz države donatorke, kar pomeni, da se sredstva vrnejo v državo donatorko in koristjo predvsem njenemu godpodarstvu.
867 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Nina Goričar je 29-letna Slovenka, ki že štiri leta živi v Bujumburi, polmilijonski prestolnici desetmilijonskega Burundija, pred tem pa je tri leta preživela v Zimbabveju. Navkljub globalni situaciji in razmeram v afriški državici – ujeti med Ruando, Demokratično republiko Kongo in Tanzanijo – verjame v boljši jutri.
“Saj moraš verjeti, kaj nam pa drugega preostane. Obstaja veliko ljudi,'' pojasnjuje, ''ki se trudijo, da bi spremenili stvari na bolje, ljudje se med seboj tudi povezujejo, kar nam omogočajo nove tehnologije. Vedno več je tudi globalnih civilnih iniciativ za izboljšanje različnih vidikov družbene pravičnosti. Upam, da nisem edina, ki verjame v boljšo prihodnost,” je dodala.
Postaje: Slovenija, Zimbabve, Burundi
Afriška zgodba sogovornice se je začela po končani srednji šoli, ko se je, poleg obiskov številnih držav na tem kontinentu, odpravila tudi v Zambijo, kjer je spoznala svojega moža. V tej državi pa se je ob delu v eni od podeželskih bolnišnic odločila, da bo njeno prihodnje delo povezano s pomočjo ljudem.
Tako se je odločila za študij na daljavo na fakulteti v Južnoafriški republiki in postala diplomirana razvojna delavka. V Sloveniji je sicer po končani srednji šoli začela s študijem biomedicine, ki pa ga ni dokončala.
Okrvavljena zelena zaplata zemlje pod ekvatorjem
Burundi je majhna država (slabih 28.000 km2) z velikim številom prebivalstva (dobrih deset milijonov). Nina je pojasnila, da se več kot 90 odstotkov prebivalstva preživlja s kmetijstvom, kar pomeni, da obdelovalnih površin ni dovolj, dodatno oviro pa predstavlja precej hribovit svet. Sicer zelena dežela je zaradi potreb po zemlji redko gozdnata.
“Burundi je prečudovita država, a žal z manjšimi problemi.” Trenutno težave predstvalja varnostna situacija – po lanskoletnih predsedniških volitvah je namreč veliko političnega nasilje, tudi izvensodnih poboji simpatizerjev ali članov opozicijskih političnih gibanj. Pod velikimi pritiski so tudi burundijski mediji, novinarji pa se pogosto znajdejo v zaporu.
[slickr-flickr search="sets" set="72157628790941027" type="thumbnails" captions ="on" descriptions="on" sort="name"]
Goričarjeva je dejala, da vzrok za nestabilne razmere v državi niso etnična nasprotja – v državljanski vojni med Tutsiji in Hutujci med letoma 1993 in 2005 je umrlo 300.000 ljudi. “Gre za boj za prevlado, kdo bo na oblasti.” Državne institucije so v povojnem obdobju še v razvoju in so premalo odgovorne, da bi lahko država dosegala boljše gospodarske rezultate, tudi v okviru držav Vzhodnoafriške skupnosti.
V eni najrevnejši svetovnih držav 80 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine. ''Ljudjem na podeželju je morda celo nekoliko lažje,'' je dejala Nina. Sami pridelujejo hrano za svoje potrebe, socialno varnost jim do določene mere omogoča razširjena družina. Težje je denimo delati v neformalnem sektorju v glavnem mestu. Da ljudje preživijo, se ukvarjajo tudi s prenašanjem tovora na glavi. ''Tovor, ki lahko tehta tudi več kot 50 kilogramov na glavi, nosijo tudi po več kot deset kilometrov zato, da najbrž lahko postaviš obrok hrane na dan pred svojo družino.”
Dileme mednarodnega razvoja
29-letna Slovenka dela za konzorcij nizozemskih nevladnih organizacij, ki celostno skrbijo za ponovno vzpostavljanje družbenih vezi in vključevanje prebivalstva v družbo v državah, ki jih je prizadela vojna. Zaposlena je kot del lokalnega osebja, kar pomeni, da je njena plača – kot tudi plača vseh tako zaposleih Burundijcev v nevladih organizacijah – neprimerno nižja od zneska, ki ga prejmejo nevladniki iz mednarodne kvote.
Med razvojnimi delavci je veliko debat o reorganizaciji mednarodne pomoči, “saj glede na sredstva, ki so bila v zadnjih 50-ih letih vložena v države v razvoju, ta pomoč ni le vprašljiva, ampak tudi sumljiva. Ljudje so namreč marsikje še revnejši, kot so bili včasih.”
''Jasnega odgovora, kako izboljšati funkcioniranje, ni, ker je zadeva kompleksna,'' je pojasnila Goričarjeva. V obzir pa je treba vzeti velike akterje mednarodnega razvoja – Združene narode, Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko. Razvojne strategije slednjih so nepravične, “saj njihovi programi strukturnega prilagajanja predpisujejo strategije razvoja, katerih se Zahodne države same ne držijo.” Programi najbolj prizadenejo gospodarstva in najrevnejše sloje prebivalstva držav, v katerih so programi implementirani.
Vprašanje, ki se postavlja, je, kdo ima več koristi od mednarodne razvojne pomoči – država donatorka ali država prejemnica pomoči? Pri vezani pomoči država donatorka financira določen projekt – ponavadi večji infrastrukturni – pri katerih bo država prejemnica dolžna skleniti pogodbe s podjetji iz države donatorke, kar pomeni, da se sredstva vrnejo v državo donatorko in koristjo predvsem njenemu godpodarstvu.
Žiga Koritnik je fotograf, ki se je v sodobno slovensko fotografijo prepričljivo vpisal predvsem s portretnimi in koncertnimi posnetki jazz glasbenikov. A spekter njegovih avtorskih zanimanj je mnogo širši. Od gledališča in filma, sega tudi na področje krajine, dokumentarne in etnološke fotografije v različnih interpretacijah. Te dni se mudi v Makedoniji, kjer je že vrsto let tudi hišni fotograf skopskega jazz festivala.
Dr. Ivan Šprajc je arheolog z zvezdniškim pridihom, ki se otepa primerjave z najbolj znanim hollywoodskim arheologom. Pustolovec, ki pooseblja romantične predstave o arheologiji – odkriva namreč pozabljena mesta majevske civilizacije sredi komaj prehodne džungle na Jukatanskem polotoku. Na letošnji že sedmi odpravi je s skupino preverjenih strokovjakov iz Slovenije in Mehike odkril v starih zapiskih že omenjeno mesto Lagunita, na katerega je sredi prejšnjega stoletja že naletel ameriški arheolog Eric Van Euw (ERIK VANJU), o katerem piše v svojih zapiskih, a ga ni vrisal v zemljevid. Dr. Šprajc je to napako popravil, nedaleč stran od tega, pa so našli še eno mesto, 'mesto globokih vodnjakov' Tamchen. O ekipi, ki ga spremlja, nevarnostih, ki pretijo na arheologe v zakotjih Mehike in vznemirjenju, ki ga po vseh teh letih še prinaša iskanje ostankov že izumrlih civilizacij v torkatni oddaji Nedeljski gost. Miha Švalj v pogovoru z arheologom, zgodovinarjem in antropologom dr. Ivanom Šprajcem, predstojnikom Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Saša Mächtig je leta 1984 skupaj s kolegi ustanovil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2012 se je upokojil, leta 2013 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja.
Saša Mächtig je leta 1984 skupaj s kolegi ustanovil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2012 se je upokojil, leta 2013 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja.
Dr. Ivan Lorenčič, dolgoletni ravnatelj mariborske II. Gimnazije svoje delo opravlja z dušo in srcem. Kritičen do pretirano zaščitniških staršev in šolske politike priznava, da do dijakov, ki dosegajo izjemne učne uspehe tudi v mednarodnem merilu, čuti prav posebno odgovornost. Tudi zato se na čelu ene najzahtevnejših srednjih šol pri nas trudi, da jim zagotavljajo kar najboljše možnosti za razvoj.
Pesnica, protestnica, poslanka, sodelavka Wikileaksa, zagovornica žvižgačev. Birgitta Jónsdóttir. Kot iz filma o revolucijah. Islandska aktivistka je imela pomembno vlogo pri razkritju odmevnega video posnetka o streljanju ameriških vojakov na civiliste v Iraku, zdaj razkriva podrobnosti skrivnega trgovinskega sporazuma TISA. Z Birgitto Jónsdóttir o prevzemanju odgovornosti za lastna življenja v novodobni demokraciji, svobodi interneta, pragmatičnem anarhizmu in o tem, zakaj Islandci niso zadovoljni s privatizacijo bank in telekomunikacijskih podjetij.
Bogdan Lipovšek – dolgoletni direktor Union hotelov, kritičen do razmer v Sloveniji, dovolj časa je bil v politiki, da mu zdaj podrobnosti nespodobnih političnih iger ne uidejo; manager na prepihu lastninskih interesov z zgodbo o prodaji hotelov v Ljubljani; poznavalec turizma, ki ne deli mnenja, da smo v turizmu uspešni.
Ima 206 centimetrov, mehko roko in očitno še mehkejše srce. Košarkar Boštjan Nachbar je poleti posodil glas otrokom iz Čada in na košarkarskem kampu na slovenski obali delil svoje znanje mladim košarkarjem. Aktiven tviteraš se je po lanskem evropskem prvenstvu poslovil od reprezentance, med svetovnim prvenstvom pa bo seveda v Španiji. Z Barcelono se bo pripravljal na novo sezono.
Čeprav bi mislili, da bomo najboljšega slovenskega potapljača na vdih našli nekje na Primorskem, ni tako. Sicer Maribor res ni blizu morja, je pa globoka modrina že od malih nog blizu Juretu Daiću, ki ga je za podvodni svet potapljanja in podvodnega ribolova najprej navdušil oče.
Sara Isaković, naša najboljša plavalka je pri rosnih 26. zaključila kariero. V pogovoru tudi o načrtih za prihodnost.
Klavdija Gomboc je prepričana, da je uresničevanje novih izzivov v slovenskem turizmu v povezovanju, skupnem nastopanju in večji prepoznavnosti krajev. Prihod tujih lastnikov je ne skrbi. Žalosti pa jo med drugim mačehovski odnos do slovenskega žičničarstva in to, da nimamo ministrstva za turizem. Kranjskogorka Klavdija Gomboc je vse svoje poklicno življenje povezana s turizmom. Kot predsednica turističnega društva pa skupaj z drugimi entuziasti v Zgornjesavski dolini oživlja projekte, s katerimi bi dopolnili turistično ponudbo kraja in privabili nove goste.
Nedeljski gost je bil gospod na drsalkah – po starosti še ni blizu 30ih, v osmih letih pa si je onstran luže pridobil ogromno simpatij navijačev in spoštovanja tekmecev.
Urban je izjemno simpatičen 18. letni gimnazijec, ki največ svojega časa posveča igranju klavirja, na drugem mestu je šola pravi, nato si sledijo matematika, logika, šah in judo. Pri treh letih se prvič vsede za klavir, pri štirih pa že sam prebere Piko Nogavičko. Urban se intenzivno posveča igranju Bacha, Chopina, Lizsta in Prokofjeva, kot mlad pianist se udeležuje mednarodnih tekmovanj, prejema prestižne nagrade in pohvale. Zmagoval pa je tudi na tekmovanjih iz matematike, logike in šaha.Na mednarodnem tekmovanju v Kölnu, za Evrovizijskega mladega glasbenika 2014, je zasedel drugo mesto,razmišlja pa tudi že o udeležbi na najtežjem in najprestižnejšem Chopinovem klavirskem tekmovanju na svetu, leta 2020, v Varšavi. V okviru cikla ‘Mladi talenti Imaga Slovenije’, se je Urban Stanič s samostojnim recitalom predstavil, v nabito polni veliki dvorani Slovenske filharmonije. Njegov največji debu pred slovenskim občinstvom, pa bo prav gotovo koncert z orkestrom Slovenske filharmonije v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, 1. januarja 2015.
Eden vidnejših sindikalistov nove generacije, ki so ga nekateri že videli na mestu novega predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Toda pred kratkim je presenetil z odločitvijo, da zapušča sindikate. Pogovor o njegovi odmevni odločitvi, deloholizmu, izzivih in tudi hibah sindikalizma, pa tudi o nogometu in sindikalnih veselicah.
Dobesedno v garaži je začel predelovati bencinske avtomobile v električne. Hobi ga je pripeljal do mednarodno uveljavljenega inovatorja in konstruktorja električnih vozil. Z doma predelano Dacio je na ekološkem reliju v Monte Carlu premagal ameriško Teslo, najnaprednejšega proizvajalca električnih avtomobilov na svetu. V sodelovanju z novogoriško Letriko je predstavil družinski avto, ki lahko z enim polnjenjem prevozi do 700 kilometrov. Z Andrejem Pečjakom o avtomobilih prihodnosti, razvojnih priložnostih, industriji, ekologiji …
Nedeljski gost bo Alfi Nipič, profesionalni glasbenik, ki bi težko preštel vse odre, na katerih je nastopal in vse glasbene zvrsti, v katerih se je preizkusil. Pevec, s katerim lahko vsaj eno pesem zapoje skoraj vsak Slovenec
Dr. Dušan Plut, zaprisežen ekolog, geograf, zgodovinar in redni profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je prvi predsednik stranke Zeleni Slovenije in član Predsedstva Republike Slovenije. Prepričan je, da se politika premalo zaveda ekoloških problemov.
Težko se je skriti , če te imajo vsi malone za hišno znanko, še težje se je vrniti, če se poprej v resnici nikamor ne odpraviš! Nekje vmes med tema dvema trditvama smo gostili Nedeljsko gostjo Neco Falk, ki se je deloma vrnila na stara utečena pota in pravkar posnela svoj novi album Od daleč.
Neveljaven email naslov