Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Janez Brojan iz Mojstrane je eden najstarejših še aktivnih gorskih reševalcev pri nas. Sodeloval je v več kot 700 reševalnih akcijah gorske reševalne službe. Več kot polovico jih je tudi vodil.
Nazadnje je pomagal v Črni gori, ko so s helikopterjem reševali ljudi, odrezane od sveta zaradi visokega snega.
Brojan je dobitnik letošnje nagrade Civilne zaščite za življenjsko delo za posebne zasluge in izjemne dosežke. Pred leti je prejel nagrado za solidarnost v gorah Targa d'Argento, nekakšno reševalsko "nobelovo nagrado".
Na začudenje številnih je mnenja, da država dobro skrbi za reševalce. Spominja se časov, ko so reševalci dobili od pristojnih en čevelj, drugega pa so morali kupiti sami. Zdaj ima Gorska reševalna služba (GRS) vso potrebno tehnično in zaščitno opremo. Profesionalizaciji službe nasprotuje.
Mojstranška veverica
V mladih letih je opravil nekaj izjemnih alpinističnih podvigov. Bil je v trojici, ki je prva presmučala z vrha Triglava do Kredarice, dvakrat pa je bil tudi član jugoslovanskih odprav v Himalajo.
V poznih 60 letih je bil Janez Brojan soustanovitelj in član Mojstranških veveric, skupine fantov, ki se je brez oklevanja spoprijela s še zadnjimi problemi Alp. Plezalni podvigi kot so Mrtvaški prt, Walkerjev steber, Bonatijeva smer so mu kupili i vozovnico za v Himalajo, najprej je bil član jugoslovanske himalajske odprave na Hindokuš potem pa še odprave na Makalu.
A splet okoliščin je hotel, da ni stopil na vrh nobene od teh gora. A izzivov v domačem okolju je ostalo dovolj.
Te dni je zelo zaposlen na prizorišču tekem svetovnega pokala v alpskem smučanju pod Vitrancem. Nekoč je bil štarter, danes je - opazovalec ob progi. Tudi v Planici je bil večkrat med smučarji, ki se spuščajo po velikanki z zastavami, še vedno pa sodeluje pa pri pripravi letalnice.
Ob bližajoči stoti obletnici Gorske reševalne službe končuje dokumentarni film, ki ga je pretežno sestavil iz svojih posnetkov. Službo bo predstavil od njenih začetkov pa do danes. Prvič ga bodo predvajali na Festivalu gorniškega filma.
867 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Janez Brojan iz Mojstrane je eden najstarejših še aktivnih gorskih reševalcev pri nas. Sodeloval je v več kot 700 reševalnih akcijah gorske reševalne službe. Več kot polovico jih je tudi vodil.
Nazadnje je pomagal v Črni gori, ko so s helikopterjem reševali ljudi, odrezane od sveta zaradi visokega snega.
Brojan je dobitnik letošnje nagrade Civilne zaščite za življenjsko delo za posebne zasluge in izjemne dosežke. Pred leti je prejel nagrado za solidarnost v gorah Targa d'Argento, nekakšno reševalsko "nobelovo nagrado".
Na začudenje številnih je mnenja, da država dobro skrbi za reševalce. Spominja se časov, ko so reševalci dobili od pristojnih en čevelj, drugega pa so morali kupiti sami. Zdaj ima Gorska reševalna služba (GRS) vso potrebno tehnično in zaščitno opremo. Profesionalizaciji službe nasprotuje.
Mojstranška veverica
V mladih letih je opravil nekaj izjemnih alpinističnih podvigov. Bil je v trojici, ki je prva presmučala z vrha Triglava do Kredarice, dvakrat pa je bil tudi član jugoslovanskih odprav v Himalajo.
V poznih 60 letih je bil Janez Brojan soustanovitelj in član Mojstranških veveric, skupine fantov, ki se je brez oklevanja spoprijela s še zadnjimi problemi Alp. Plezalni podvigi kot so Mrtvaški prt, Walkerjev steber, Bonatijeva smer so mu kupili i vozovnico za v Himalajo, najprej je bil član jugoslovanske himalajske odprave na Hindokuš potem pa še odprave na Makalu.
A splet okoliščin je hotel, da ni stopil na vrh nobene od teh gora. A izzivov v domačem okolju je ostalo dovolj.
Te dni je zelo zaposlen na prizorišču tekem svetovnega pokala v alpskem smučanju pod Vitrancem. Nekoč je bil štarter, danes je - opazovalec ob progi. Tudi v Planici je bil večkrat med smučarji, ki se spuščajo po velikanki z zastavami, še vedno pa sodeluje pa pri pripravi letalnice.
Ob bližajoči stoti obletnici Gorske reševalne službe končuje dokumentarni film, ki ga je pretežno sestavil iz svojih posnetkov. Službo bo predstavil od njenih začetkov pa do danes. Prvič ga bodo predvajali na Festivalu gorniškega filma.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.
Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.
Nedeljski gost Vala 202 je bil umetnik, mojster fotografije, fotoreporter, ki je zabeležil tudi burna leta razpada prejšnje države, osamosvajanja in osamosvojitve, pesnik in pripovednik z mariborskega Lenta: Tone Stojko. Na radijski način ga je fotografirala Tatjana Pirc.
Profesor doktor Edvard Kolar je kljub dejstvu, da je v zadnjih petih letih kot generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije in pred tem direktor direktorata za šport opravljal najpomembnejši operativni športni funkciji v državi, javnosti dokaj neznan. Še najbolj se je Slovencem vtisnil v spomin kot dolgoletni trener telovadca Mitje Petkovška, v tej vlogi je preživel kar 23 let. In to je res dolgo obdobje, sploh zanj, saj v zadnjem obodbju na nobeni funkciji ni zdržal več kot dve leti. Verjetno bo od 1. Septembra naprej drugače, takrat bo namreč postal predsednik uprave Športne loterije.
Evropski parlament ga je konec minulega leta postavil na vrh generalnega direktorata za prevajanje.
“Vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj”, pravi Primož Lavrenčič, ki je raziskovalno delo na univerzi zamenjal za iskanje pravih poti na Posestvu Burja. Prisega na avtohtone sorte in na tradicionalen, okolju prijazen način predelave vina. Z navdušenjem govori o družinskem kmetovanju, o tem, da je narava tista, ki opredeli vino, mimogrede pa se dotakne tudi problemov: “država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti”. O Burji, avtohtonih sortah, priložnostih slovenskih vinarjev, pa tudi o izkušnjah v tujini, glasbi in preplezanih stenah, vinar Primož Lavrenčič.
Matjaž Kek se je po več kot zasluženem dopustu vrnil na kraj zločina, kjer je nekaj tednov prej osvojil hrvaško nogmoetno prvenstvo. Matjaž Kek je nedeljski gost Vala 202.
Grška poslanka v Evropskem parlamentu Kostadinka Kuneva je 53-letna Bolgarka, ki se je leta 2001 odselila v Grčijo, kjer je Kostadinka postala Konstantina. Zgodovinarka in etnografinja Kuneva se je zaposlila kot čistilka. Zaradi vse slabših delovnih razmer v podjetju pa je postala sindikalna aktivistka, neizprosna na pogajanjih z delodajalcem in dejavna v vodstvu novoustanovljenega sindikata gospodinjskih pomočnic, pomočnikov, čistilk in čistilcev. Ker je bila izvoljena v vodstvo sindikata, je delodajalec ni mogel odpustiti, ponudili so ji tudi visok položaj v podjetju, a ga ni sprejela, ker je vedela, da jo želijo s tem utišati. Ker poskusi podkupovanja, pa tudi groženj in pritiskov niso uspeli, so želeli z njo opraviti na najbolj brutalen način. Zaradi njene sindikalne dejavnosti so jo pred devetimi leti neznanci v predmestju Aten polili z žveplovo kislino. Napad je komajda preživela, zaradi hudih opeklin je oslepela na eno oko, posledice ima na dihalih in na koži.
S srebrno veleslalomsko kolajno na domačih igrah v Sarajevu se je Jure Franko za vedno vpisal v jugoslovanske in slovenske športne anale, saj je je bilo to prvo odličje zimskih olimpijskih iger v zgodovini nekdanje države. A ta uspeh je bil le odskočna deska za uspešno poslovno kariero, ki jo je zastavil v Združenih državah in na Japonskem.
Na zadnji dan Tedna gozdov je Damjan Zorc na Val 202 povabil novega direktorja Slovenskih državnih gozdov.
'Besedilo pesmi naj bo blagor in ne pokora, glasba pa užitek in ne kazen!' To ni definicija šansona, je pa primeren približek, pravi Vita Mavrič, prva dama in hkrati mama šansona pri nas, te posebne in samosvoje glasbene zvrsti. Zadnja tri desetletja je kot umetniška vodja Cafe teatra in festivala La Vie en Rose obujala žlahtno tradicijo glasbenega gledališča, v nenehnem iskanju pozabljenih fragmentov poezije in glasbe ter iskanju novih poti, talentov in izrazov pa skrbela, da šanson v Sloveniji ni izumrl.
Ivica Kostelić, smučarski šampion, dobitnik velikega kristalnega globusa, nosilec štirih srebrnih olimpijskih kolajn, treh s svetovnih prvenstev, zmagovalec na 26-ih tekmah v svetovnem pokalu, na drugi strani pa intelektualec, diplomirani zgodovinar, pisec pesmi, potapljač, avanturist in kitarist je bil tokratni Nedeljski gost. V slovenščini, ker pravi, da s tem dokazuje spoštovanje do Slovenije in nacionalnega radia, je najprej spregovoril o neverjetni avanturi na Grenlandiji, ki sta jo z Gorenjcem Mihom Podgornikom nedavno prehodila s smučmi. Posledice so kar hude, Miha se še vedno bori za enega od prstov, Ivica pa na Reki zaradi ozeblin obiskuje terapije v hiperbarični komori.
Paradentolog in predavatelj, ki že dvajset let raziskuje in predava uporabo laserske tehnologije pri zdravljenju paradentalnih bolezni. Njegovo življenje je razpeto med znanstjo, pacienti in študenti, prosti čas pa preživi v stiku z naravo, z urejanjem vrta ali z delom na polju, ki ga je vzljubil že v rani mladosti.
“Pravilno in zakonito želimo rešiti čimveč zadev v čim krajšem času,” pravi Ana Jaklič, predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Doseganje tega cilja pa ni lahko, saj sodišče, ki ima 27 sodnic in sodnikov, na leto dobi tudi do tri tisoč socialnopravnih zadev, delovnopravnih pa včasih celo štiri tisoč.
Transparentna komunikacija, spoštljiv odnos do zaposlenih, nagrajevanje inovativnosti – vse to v vodenje vključuje Andrej Božič, generalni direktor Steklarne Hrastnik, letošnji nagrajenec Gospodarske zbornice.
Neveljaven email naslov