Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Ivan Godler iz Dola pri Ljubljani je profesor robotike na Japonskem, kjer živi že več kot 20 let. V japonščino je prevedel Cankarjevo Skodelico kave in napoveduje: "Roboti bodo do leta 2050 premagali svetovne prvake v nogometu!"
Dr. Ivan Godler iz Dola pri Ljubljani je profesor robotike na Japonskem, kjer živi že več kot 20 let.
V japonščino je prevedel Cankarjevo Skodelico kave in napoveduje: "Roboti bodo do leta 2050 premagali svetovne prvake v nogometu!"
Profesor Godler pravi, da smo Slovenci z japonske perspektive premalo fleksibilni, medtem ko v pregovorno deloholični deželi vzhajajočega sonca strogo sledijo zastavljenim ciljem in ne razmišljajo o dopustu.
Ivan Godler, slovenski profesor robotike na univerzi v Kitakyushu, je leta 2008 v japonščino prevedel Cankarjevo povest Hlapec Jernej in njegova pravica ter črtico Skodelica kave.
Gre za sploh prvo slovensko literarno delo v japonskem jeziku. Za prevajanje Cankarja v japonščino ga je navdušil njegov pokojni stric Janko Moder, legendarni slovenski prevajalec.
NG Ivan Godler: "Japonci imajo nekaj stopenj vikanja. Celo študenti med seboj uporabljajo različne glagole glede na njihov status."
— Val 202 (@Val202) April 1, 2012
S profesorjem Godlerjem smo se pogovarjali o življenju na Japonskem, tamkajšnji pregovorni deloholičnosti, podobnostih in razlikah med rodno Slovenijo in deželo vzhajajočega sonca …
"Pri Slovencih je problem fleksibilnost, Japonci ves čas delo prilagajajo izključno ciljem. Vseskozi spreminjajo organizacijo dela, nemogoče je, da bi bila neka katedra na univerzi 30 let nespremenjena. Glavni cilj je delo, Japonci sploh ne razmišljajo o dopustu," pravi Ivan Godler, ki v povprečju na dan dela od 10 do 12 ur.
Ivan Godler o prevajanju Hlapca Jerneja: "Beseda PRAVICA je s prevodom Cankarja v japonščino dobila širši, drugačen pomen." #japonska
— Val 202 (@Val202) April 1, 2012
Ivan Godler soustvarja tudi robotsko prihodnost. Prepričan je, da nam bodo nekoč v vsakdanjem življenju pomagali humanoidni roboti, ki bodo do leta 2050 celo premagali "prave" svetovne prvake v nogometu.
Godler je navdušen "igralec" robobrca, poročen je z Japonko, s katero imata sina in hčerko. Pogosto obišče Slovenijo, o vrnitvi v domovino, kjer je kot strojnik kariero robotika začel na Inštitutu Jožefa Stefana, za zdaj ne razmišlja.
"Tudi Japonci zaradi staranja prebivalstva podaljšujejo starostno mejo za upokojitev, tako da me čaka še kar nekaj let dela."
@Val202 fleksibilen pomeni upogljiv, cilj pri njih je praznina. japonci so živi šinto-zen, trenutke in večnost dojemajo drugače,povezano
— Flajschman (@Flajschman) April 1, 2012
867 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Ivan Godler iz Dola pri Ljubljani je profesor robotike na Japonskem, kjer živi že več kot 20 let. V japonščino je prevedel Cankarjevo Skodelico kave in napoveduje: "Roboti bodo do leta 2050 premagali svetovne prvake v nogometu!"
Dr. Ivan Godler iz Dola pri Ljubljani je profesor robotike na Japonskem, kjer živi že več kot 20 let.
V japonščino je prevedel Cankarjevo Skodelico kave in napoveduje: "Roboti bodo do leta 2050 premagali svetovne prvake v nogometu!"
Profesor Godler pravi, da smo Slovenci z japonske perspektive premalo fleksibilni, medtem ko v pregovorno deloholični deželi vzhajajočega sonca strogo sledijo zastavljenim ciljem in ne razmišljajo o dopustu.
Ivan Godler, slovenski profesor robotike na univerzi v Kitakyushu, je leta 2008 v japonščino prevedel Cankarjevo povest Hlapec Jernej in njegova pravica ter črtico Skodelica kave.
Gre za sploh prvo slovensko literarno delo v japonskem jeziku. Za prevajanje Cankarja v japonščino ga je navdušil njegov pokojni stric Janko Moder, legendarni slovenski prevajalec.
NG Ivan Godler: "Japonci imajo nekaj stopenj vikanja. Celo študenti med seboj uporabljajo različne glagole glede na njihov status."
— Val 202 (@Val202) April 1, 2012
S profesorjem Godlerjem smo se pogovarjali o življenju na Japonskem, tamkajšnji pregovorni deloholičnosti, podobnostih in razlikah med rodno Slovenijo in deželo vzhajajočega sonca …
"Pri Slovencih je problem fleksibilnost, Japonci ves čas delo prilagajajo izključno ciljem. Vseskozi spreminjajo organizacijo dela, nemogoče je, da bi bila neka katedra na univerzi 30 let nespremenjena. Glavni cilj je delo, Japonci sploh ne razmišljajo o dopustu," pravi Ivan Godler, ki v povprečju na dan dela od 10 do 12 ur.
Ivan Godler o prevajanju Hlapca Jerneja: "Beseda PRAVICA je s prevodom Cankarja v japonščino dobila širši, drugačen pomen." #japonska
— Val 202 (@Val202) April 1, 2012
Ivan Godler soustvarja tudi robotsko prihodnost. Prepričan je, da nam bodo nekoč v vsakdanjem življenju pomagali humanoidni roboti, ki bodo do leta 2050 celo premagali "prave" svetovne prvake v nogometu.
Godler je navdušen "igralec" robobrca, poročen je z Japonko, s katero imata sina in hčerko. Pogosto obišče Slovenijo, o vrnitvi v domovino, kjer je kot strojnik kariero robotika začel na Inštitutu Jožefa Stefana, za zdaj ne razmišlja.
"Tudi Japonci zaradi staranja prebivalstva podaljšujejo starostno mejo za upokojitev, tako da me čaka še kar nekaj let dela."
@Val202 fleksibilen pomeni upogljiv, cilj pri njih je praznina. japonci so živi šinto-zen, trenutke in večnost dojemajo drugače,povezano
— Flajschman (@Flajschman) April 1, 2012
Novinarka Meta Krese in fotograf ter novinar Arne Hodalič sta se vrnila z madžarsko-srbske meje, kjer sta spremljala begunce na njihovih poteh iz Sirije, Afganistana, Iraka in Pakistana. S sodelavci pripravljata dokumentarni film o modernih zidovih, ki jih države iz takšnih ali drugačnih razlogov gradijo na svojih mejah. Pripovedujeta zgodbe o več tisoč kilometrov dolgih poteh do držav schengenskega paradiža, nesrečnih usodah beguncev, ksenofobnih kvotah za priseljence, ozkogledni politiki, predsodkih …
Primož Premzl, mariborski založnik in galerist, zgodovinarski genius loci, je eden največjih slovenskih intelektualcev, ki ga večina Mariborčanov pozna po odmevnih družbenokritičnih akcijah in duhovitih potegavščinah, ki si jih pogosto privošči na račun someščanov in lokalnih političnih veljakov.
Popotnik, del vodniške ekipe Shappa, ki je čez ocean prvič potoval pred dobrimi dvajsetimi leti in potem skoraj ni bilo več dileme, da v življenju želi potovati in od tega tudi živeti. O potovanjih, odtisih, ki jih pušča po svetu, o komercialnih potovanjih, pa tudi o dotiku anakonde, valovanju morja po potresu in njemu ljubi Sloveniji v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Potuje 11 mesecev v letu. Pri svojih 42-ih ima sanjsko službo, počne tisto, kar ga najbolj veseli, raziskuje svet in od tega tudi živi. Čeprav naj bi se zapisal ekonomiji, pa sedaj vodi potovalno agencijo Shappa, ki sopotnikom obljublja avanturo z nahrbtnikom na rami. O potovanjih, odtisih, ki jih pušča po svetu, o komercialnih potovanjih, pa tudi o dotiku anakonde, valovanju morja po potresu in njemu ljubi Sloveniji v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Marcel Štefančič je filmski kritik in publicist, avtor več kot 70 knjig ter voditelj oddaje Studio City.
Ana Vovk Korže je doktorica geografije in varstva okolja. Izkušnje z učnega poligona na obrobju Haloz deli s študenti na mariborski univerzi in s številnimi ljubitelji permakulture. O varovanju okolja, o zdravem pridelovanju hrane in tudi o zbiranju semen ...
V žlahtni makedonščini nas bo nagovoril tokratni Nedeljski gost – Vlatko Stefanovski. Tisti Vlatko, ki nas je že pred 40-imi leti pozdravljal s Kruhom in soljo? Tisti, ki je na vaji pred hajduškim vodnjakom s kitaro povozil Bregovića? Tisti, ki še danes trikrat potrka na les, ko ga povprašaš o Makedoniji …
Nedeljski gost Gorazda Rečnika je bil Dimitar Anakiev, zdravnik, neodvisni filmski režiser, šahist in soustanovitelj Svetovne haiku zveze.
Nedeljski gost Gorazda Rečnika je bil Dimitar Anakiev, zdravnik, neodvisni filmski režiser, šahist in soustanovitelj Svetovne haiku zveze.
Eden vodilnih psihiatrov pri nas, psihoanalizo aplicira tudi na literaturo in pedagogiko, dolgoletni vodja Enote za psihoterapijo nevroz ljubljanskega Centra za mentalno zdravje, idejni vodja vrtca, vodenega po psihoanalitičnih načelih, pisec esejev, kratkih zgodb in strokovnih člankov iz psihoanalize.
Dr. Matjaž Ličer je fizik, prevajalec enega izmed temeljnih del Alberta Einsteina "O splošni in posebni teoriji relativnosti", doktorski študent filozofije, sicer kot sodelavec Nacionalnega inštituta za biologijo zaposlen na Morski biološki postaji, tudi filmoljub in pronicljiv opazovalec družbe ter znanosti v njej.
Tine Maze ni potrebno posebej predstavljat. Po številnih intervjujih je tudi nedeljska gostja na Valu 202.
“Čez sedem svetlobnih let še Buldožer prav pride,” tako je nastala domača glasbena legenda. “Rinež” je sicer prevelik za naš studio, zato bo Nedeljski gost Vala 202 ena od pogonskih gosenic glasbene skupine Buldožer Borut Činč, ki upravlja arhivsko dokumentarni oddelek.
Nedeljski gost dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, o samooskrbi, vinu, glasbi in še čem.
Nedeljski gost dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, o samooskrbi, vinu, glasbi in še čem.
Aurora Fonda je dolgoletna vodja slovenske galerije A+A v Benetkah, doktorica znanosti s področja umetnostne zgodovine in kustosinja predstavitve Republike Slovenije na 56. Beneškem bienalu 2015.
Na Facebooku vsak dan napiše kakšno zabeljeno misel, v kolumnah lucidno analizira poti in stranpoti slovenske družbe, predvsem pa se angažira kot magister slikarstva. Pred kratkim je imel razstavo kar v svojem stanovanju, izvedel je provokativni projekt nekakšnega osebnega velikega brata, s Tomažem Šalamunom je izdal pesniško slikanico, se ukvarjal z 299 kosmatimi, še vedno za 7 tisoč evrov prodaja Mucike na platnu … Arjan Pregl je družbeno-kritični slikar, ki se radikalno in angažirano odziva na dogajanje v okolju. Ne uporablja le čopiča, ampak tudi črke in splet. Iskreno in brezkompromisno.
Pravi, da nima kaj povedati, ali pa vsaj ne karkoli novega. Ljubljančan Boris Kosec se je v socialnem delu znašel po naključju, a kot kaže, je bilo to dobro naključje. Že 25 let namreč dela z brezdomci v ljubljanskem zavetišču, ki je bilo takrat sploh prvo zavetišče za brezdomce v Sloveniji. Takrat je poznal vse uporabnike, danes jih je preveč.
Neveljaven email naslov