Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Branko Lustig

15.02.2015


Brez strpnosti ni nič. Ne da se živeti brez tega, da smo strpni drug do drugega in do napak drugih. Tudi do bližnjih, žene, otroka. Da se dvigneš nad slabo in si rečeš "samo enkrat se živi. Branko Lustig

Dolga je bila pot iz Auschwitza do odra, na katerem je leta 1994 Branko Lustig prejel oskarja za Schindlerjev seznam s Stevenom Spielbergom. "Schindlerjev seznam je bil ena takšna atomska eksplozija! Dva atoma, moj in Stevenov sta trčila in nastal je ta film."

Lustigova življenjska pot, ki jo je nasilno prekinila 2. svetovna vojna,  se je začela leta 1932 v Osijeku. Med vojno je bil skoraj tri leta zaprt v koncentracijskih taboriščih in čeprav je bil ob osvoboditvi zelo slaboten, imel je komaj 30 kilogramov, je vojno preživel. Tudi zaradi nekaj srečnih naključij.

Materi je ob prihodu v Auschwitz nekdo prišepnil, naj pove, da je, čeprav desetleten, star že 16 let, kar ga je verjetno rešilo pred plinsko celico. Srečno naključje je bilo tudi, da ga je v Auschwitzu pozneje vzel k sebi nemški častnik, da je delal zanj, ker je poznal njegovega očeta v Osijeku.

"Spet smo zelo blizu nevarnosti. Spet sta na pohodu nacionalsocializem in fašizem. Iskra se lahko hitro vname."

In po srečnem naključju se je po vojni znova našel z mamo. Bila sta v istem koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen v Nemčiji, a drug za drugega nista vedela. Po vojni je v Zagrebu končal igralsko akademijo, a ga je usoda prek Jadran filma vodila v producentske vode in v ZDA, kamor se je preselil leta 1988.

Po slovesu od Hollywooda in od produciranja filmov zadnjih nekaj let živi v Zagrebu.

"Dlje ko živite, bolj vam je jasno, da je vse pozlačeno le na površini, bolj ko kopljete, manj je zlata, bolj je črno."

Kot pravi, je njegov smisel življenja, odkar se je vrnil v Zagreb, pripovedovati mladim o tem, kaj je bil holokavst in kako pomembna je v življenju strpnost. Že osem let je častni predsednik Festivala strpnosti v Zagrebu. Letos se je podoben festival tudi pod njegovim vodstvom odvijal pred tednom dni v Ljubljani.

Leta 2011 se je 78-letni Branko Lustig vrnil v Auschwitz pred barako številka 24, v kateri je bil nekoč zapornik in tam praznoval svoj bar mitca, ki ga kot 13-letnik ni mogel. Takrat je nastal tudi tale zanimiv desetminutni dokumentarni zapis:

Med vašim predavanjem sem se spraševala, kako mladim danes, v tem današnjem svetu sploh razložiti, kar se je dogajalo med 2. svetovno vojno. Kako oni to sploh lahko razumejo?

Začne se s tem, da vsi poslušajo odprtih ust, ko pripovedujem. In včasih imam vtis, da tega, kar pripovedujem, sploh ne verjamejo. Oni ne verjamejo, da se je nekaj takega sploh lahko zgodilo. In pomembno jih je prepričati, da je vse resnica. Da se je res zgodilo in da se še danes lahko dogaja. Poglejte, v današnjih časopisih sem prebral, da je v Mariboru velik grafit »smrt črncem«. To je kot da bi pisalo smrt judom! Ker sploh ni pomembno, za katero raso gre. Gre za eno skupino ljudi. In mene takšne stvari kot ta napis zelo pretresejo. Ti, ki so to napisali, ti isti ljudje bi lahko ponovili holokavst, zapiranje v taborišča, streljanje ljudi … ker kakšna je razlika med judi in črnci?! Ni razlike! Vedno znova sem presenečen, kako so ljudje lahko tako zlobni. Mladim, ni treba poslušati mene in mi verjeti. Naj gredo v Mariboru in pogledajo ta zid. To je jezik sovraštva, ki je nekaj groznega. Koga motijo črnci v Mariboru, toliko na severu pod Alpami?!

Kakšno sporočilo želite, da mladi odnesejo z vaših predavanj?

Želim samo, da jih zgodba prevzame. In da ji verjamejo. Da verjamejo, da jim govorim resnico in da si stvari nisem izmislil. Da je to resnica, ki jim jo želim prenesti zato, da bi jo oni lahko nekoč prenesli svojim otrokom. Menim, da se mladi največ naučijo za družinsko mizo, ob kosilu ali večerji. Ob tem, ko s starši ali starimi starši gledajo televizijo. In ko jim mi povemo, da se je holokavst res zgodil, da je bila vojna in da so danes lahko srečni, da lahko živijo v miru. To je sporočilo, ki ga morajo odnesti in prenesti na svoje otroke. To je bistveno. Če se to ne zgodi, če tega ne razumejo, govorim vse zaman.

Ob tem sem pomislila na Hanno Arendt in na njeno misel, da so jo ob vzponu nacizma najbolj razočarali intelektualci, tisti, ki so poklicani, »da mislijo«. Ali smo danes, ali je svet v stanju, da sploh lahko prepozna nevarnost fašizma, nacizma?

Da. Danes se po celem svetu, v vseh velikih mestih dogajajo čudne stvari. V Parizu, Londonu, v Budimpešti, celo v Berlinu. Napis v Mariboru ni nič neobičajnega.

Danes smo spet zelo blizu nevarnosti. Vse dogajanje je znak, da sta spet na pohodu nacionalsocializem in fašizem. Iskra se lahko hitro vname.

in ko zagori, je ogenj težko pogasiti. Zato je to treba preprečiti prej.

Da, ampak obstaja nevarnost, da te nevarnosti sploh ne prepoznamo.

Zato pa jaz hodim okoli. 82 let imam, ni mi lahko, pa hodim po svetu. In moram, reči, da me mladi na teh predavanjih zelo pozorno poslušajo. Ampak, a veste, kaj me boli, to povejte: od srede smo že v Ljubljani. Kar nekaj časopisov je v Sloveniji. A niti v enem časopisu ni pisalo, da bo v Mini teatru govora o holokavstu. Niti v enem slovenskem časopisu niti vrstice! Zaman govorim, če me nihče ne sliši. Ali pa me noče slišati. Če bi bil bolj nesramen, bi sedel na vlak ali vzel avto in se vrnil domov.

Morda pa je to tudi čisto človeško, da nočemo poslušati in gledati filmov iz tega obdobja?

Tudi to je zelo zanimivo, da tudi tisti, ki so preživeli holokavst, zelo dolgo niso hoteli govoriti o tem, ker jih je bilo sram. Sram jih je bilo, da so toliko pretrpeli. Ženske je bilo sram povedati, da so bile posiljene, moški so se sramovali tega, da so bili pretepeni. Številne je bilo sram, da so bili tako blizu plinskih celic. V skladu ŠOA, ki smo ga ustanovili po Schindlerjevem seznamu, je bilo narejenih 55.000 intervjujev, to je res ogromno. In zgodilo se je, da so ljudje, potem ko so dali intervju, naslednji dan umrli. Spomnim se gospoda, h kateremu smo se vrnili dan po snemanju, saj smo nekaj pozabili. A je že umrl. Rešil se je bremena, povedal je svoje in umrl. To so zelo težke stvari. Včasih na moja predavanja po šolah nekateri učenci pridejo tudi večkrat. Povejo mi, da zato, ker hočejo znova slišati zgodbo in tokrat še bolje.

Letos smo obeležili 70 let od osvoboditve Auschwitza. Kdo bo o tem pripovedoval čez 10, 20 let?

Čakajte, zdaj se morava pa presesti, jaz na vaše in vi na moje mesto. Ker to je moje vprašanje. To jaz sprašujem. Kdo bo govoril o tem, ko nas več ne bo? Ko se o tem ne bo več govorilo? Tako bo, kot, da se ni nikoli nič zgodilo. Ali vi veste kaj o genocidu nad Armenci? Nič ne veste! V Zagrebu na Trgu Bana Jelačiča smo spraševali, kdo je bil Hitler. Ljudje nimajo pojma! Imel sem predavanje na fakulteti za politične študije. Ljudje ne vedo kaj je nacionalsocializem, kaj je Mauthausen, kaj je Dachau, celo ne, kaj je Auschwitz! S tem se nočejo ukvarjati, to ni več njihov problem, to se jim zdi dolgočasno. Vse, kar je zgodovinskega, jim je dolgočasno. In takšna je tudi današnja mladina. Zato je strašno težko, danes govoriti o tem, tudi po radiu.

Če po radiu nekdo govori o holokavstu, obstaja velika nevarnost, da bodo ljudje ugasnili.

Težko je o tem govoriti, če nisi prepričan, ali te sploh kdo posluša. Ampak to je vendar del naše zgodovine, zgodovine naših mater in očetov! Nihče ne more zanikati holokavsta, čeprav nekateri to poskušajo. V smislu, da gre le za židovsko laž.

Kako pa vi nosite to breme? Občutite kdaj kaj zamere, sovraštva?

Nikoli nisem občutil sovraštva. Mislim - in v tem se ne strinjam z ljudmi iz judovskih krogov - mislim, da je treba ljudem oprostiti, a pozabiti se ne sme. Vedno se je treba spominjati. Današnja mladina ne ve več, o čem govorim.

Pred kratkim sem bil na tej veliki slovesnosti ob 70-letnici osvoboditve Auschwitza. Ko sem vstopil v ta velik šotor, ogromen, videti je kot kakšen leteči krožnik iz Spielbergovih filmov, iz katerega sije bela mlečna svetloba in v katerega ljudje vstopijo in izginejo. Le da pod tem šotorom ni bilo tople svetlobe, pač pa poltema, skoraj mrak. In notri je sedelo dva tisoč ljudi. In to so bili sami stari ljudje, sedemdeset-, osemdeset-, celo devetdesetletniki! To so generacije, ki bodo odšle in nikoli več ne bodo z nami. In za Auschwitz ne najdejo niti denarja za vzdrževanje. Torej bo tudi to propadlo. Izginilo bo. Nekega dne se bodo ljudje spraševali, pa kaj je to sploh bilo?! Čez 50 let … pa kakšen holokavst?! Nihče ne bo vedel zanj. No in za to mi je res žal.

Ampak zločini se dogajajo tudi dandanes. Vi pravite, da se v Izraelu ne počutite dobro.

Poglejte, kaj se je zgodilo v Parizu. Čeprav o tem, kar se je tam zgodilo, se ne strinjam popolnoma. Jaz sem za svobodo govora, to je ena največjih demokratičnih pridobitev, a tudi svoboda govora mora imeti svoje omejitve. Z njo se ne sme žaliti enega boga. Sploh, ker obstaja skupina, ki verjamem v tega boga, za muslimane je Mohamed prerok, je njihova svetinja. Predstavljajte si, da se nekdo norčuje iz Jezusa Kristusa?! Vsi katoliki bi bili na nogah. Obstajati morajo meje, ki se jih ne sme prestopiti. Ljudje doživljajo srd in bes na različne načine.

Zato se vam zdi tako pomembna strpnost.

Ravno zato. Brez strpnosti ni nič. Ne da se živeti brez tega, da smo strpni drug do drugega in do napak drugih. Tudi do bližnjih, žene, otroka. Da se dvigneš nad slabo in si rečeš »samo enkrat se živi.«

In če v tem edinem življenju ne bomo strpni drug do drugega, kdaj bomo.

Ta film vam je zelo pri srcu, kajne? "Ne okreči se, sine."

To je moj prvi film. Iz leta 1956. Branko Bauer je bil odličen režiser in Bojan Adamič je bil odličen skladatelj.

Zadnjič na predavanju, ko je beseda nanesla na vašo slavno filmsko kariero, ste samo zamahnili z roko. Kaj naj bi to pomenilo? Skromnost?

Sploh mi ni pomembna. En del kariere, snemanja filmov z Ridleyjem Scotom, ta del, ti filmi mi v življenju sploh niso pomembni. Je nekaj filmov, ki pa so mi res prirasli h srcu: Gladiator, Schindlerjev seznam, Ne okreči se, sine, Sestreljeni črni jastreb … to so moji filmi. Potem pa so še filmi, ki sem jih naredil le za denar. V okviru službe, kot bi  rekli. So pa tudi filmi, ki ti ukradejo srce in vse življenje misliš na njih. Ko bom umiral bom mislil na Schindlerjev seznam in Gladiatorja.

Kar nekaj intervjujev z vami sem prebrala, pa še vseeno ne vem, kako človek iz Jadran filma pride v Hollywood.

To je samo sreča. Ob pravem času biti na pravem mestu in v stiku s pravimi ljudmi. Bil sem v Zagrebu, ko je tja prišel Volker Schlöndorff, zelo znani nemški režiser, dvakratni oskarjevec. In s tem čudovitim človekom sem se znašel v hotelu Esplanada v Zagrebu. Nekdo od Jadran filma mi ga je predstavil in on reče, da je režiser in da išče nekoga, ki bi bil njegov pomočnik. In sem rekel, prav bom pa jaz. In skupaj smo naredili enega najlepših filmov proti fašizmu Pločevinasti boben po romanu Gunterja Grassa. Ne vem, če ste ga gledali, ampak to je res čudovit film. Snemali smo v Franciji, na Poljskem, v Danzigu, v Berlinu, Munchnu, največ pa smo snemali v Zagrebu. In v Zagrebu smo posneli prizor, ki najbolje prikaže fašizem: postrojeni stojijo člani Hitler jugend, otroci, oblečeni v črne hlače in rjave srajce, s svastikami: Hitlerjeva mladina. Tam stojijo in nenadoma začne deževati, orkester pa zaigra valček in ti mladci v dežju začnejo plesati. To je en najlepših filmov proti fašizmu, film, ki ne bo nikoli zastaral. Če ga še niste videli, ga morate pogledati. Pločevinasti boben.

In od tega filma naravnost v Ameriko …

Hočem reči, da je bila sreča, da sem srečal Volkerja, potem sem imel srečo, da sem srečal Stevena Spielberga. In da sem mu povedal nekatere stvari, ki so mu res segle v srce … in potem. Ne, naj zdaj dokončam zgodbo s svečanosti ob 70-letnici osvoboditve Auschwitza, ki sem jo prej začel. Vstopil sem v to dvorano, ki je spominjala na leteči krožnik, v njej je bilo 2000 starih ljudi. Mi, hrvaška delegacija, smo prišli zadnji, vsi so že sedeli. Pridemo notri, spredaj je bil še prazen prostor. Bilo je ogromno državnikov, kraljev, kraljic, sponzorji … pač vse vrste ljudi. In v prvi vrsti je sedel Steven Spielberg in jaz sem šel naravnost proti njemu, čeprav so me varnostniki skušali ustaviti!

To najino prijateljstvo, odkar sva se prvič objela, pa do takrat, ko sva se odločila skupaj narediti film pa potem, ko so bili oskarji in ko se nisva več videla, ker sem jaz zapustil Los Angeles. In potem se srečava v tej dvorani,  to je bilo res filmsko pa čeprav nihče ni snemal. Vsi so le gledali, midva pa sva kar stala tam objeta. Zaradi takšnih trenutkov se splača živeti! Ampak je pa tudi sreča, da se dva takšna človeka sploh srečata. Kajti to se ne zgodi pogosto.

Dva atoma, ki stalno krožita in se le redko  srečata. Ko pa morda se, pa nastane atomska eksplozija. Schindlerjev seznam je bil ena takšna atomska eksplozija! Dva atoma, moj in Stevenov sta trčila in nastal je film Schindlerjev seznam. To sem prvič tako dobro povedal, to si moram zapomniti .

Verjetno nekaj k tej podobi prispevajo tudi mediji, namreč k podobi Hollywooda, v katerem vlada le glamur, kjer so vsi lepi in bogati.

Mediji so danes glavni. A so dobri in slabi mediji. Upam, da bodo prevladali dobri. Veliko pa je slabih, ki ne znajo pisati, ustvarjajo le nek videz, zmedo.

Ampak kakšen pa se vam zdi ta svet, ki ste ga videli od blizu.

Ta svet vidi le denar, verjemite. Zelo malo je v njem pravih umetnikov. Malo je velikih ljudi in velikih igralcev. Ameriško združenje igralcev ima več kot 8000 članov, a koliko jih je res velikih igralcev? Lahko jih naštejete le kakih deset, ki so res umetniki. Podobno je z režiserji.

In kako ste se vi počutili v tem svetu?

Jaz sem tak - znajdem se. Poleg tega pa imam srečo. In počutil sem se dobro, dokler je šlo. Ko ni šlo več, ko sem postal prestar – ker starih ljudi nihče noče – takrat sem se obrnil, najel zabojnik in se vrnil domov.

Pa boste zdaj v Zagrebu ali v svoji počitniški hiši na Vlašičevem brdu?  

V Zagrebu. V počitniški hiši bi namreč nekdo moral stalno paziti name. Tudi žena je že precej stara, saj bova gotovo šla kaj tja, a ne za dolgo, le za nekaj dni.

Ko omenjate ženo, poročena sta že 45 let, kaj je recept za tako dolg zakon in to v Hollywoodu?

To, da drug drugemu popuščava. Strpna sva drug do drugega. En dan ima ona prav, ujezi se in me malo nadere, jaz molčim. Kakšen dan se jaz derem in ona molči. In en molk se prekrije z drugim, pa tako ostajava skupaj. Letos že 45. leto. Nikoli me niso mikale lepe igralke, saj sem imel lepo ženo.

Pa ste kdaj mislili, da boste ostali v ZDA?

Sem, da. Tam sem kupil tudi hišo in mislil sem, da bomo ostali. Ampak nekaj me je začelo vleči domov … Ta festival strpnosti me je privlekel nazaj. Ta festival je moj življenjski smisel, odkar sem nehal delati filme. In ta ideja, da mladim povem, kaj je holokavst. Ti dve stvari sta me privlekli domov. Tu sem vrgel sidro in zdaj bom potoval, dokler bom lahko.

Kaj pa ideja o avtobiografiji, je še živa, jo boste kdaj napisali?

Ne bom. Pa ne vem, dosti je že teh biografij. Me pa res številni nagovarjajo, kaj pa vem, morda pa … tam v počitniški hiši v Žumbreku.

Hišo v ZDA ste že prodali?

Da, so jo že razstavili in na njenem mestu postavili novo, a ne tako lepo.

Kaj pa vse nagrade? Oskarji, BAFTE … so z vami v Zagrebu? Jih pogosto pogledate?

V Zagrebu jih imam, v stari kredenci. Tu in tam jih pogledam. Imamo dekle, ki jih včasih tudi čisti, pa ji rečem, naj pazi, naj ne drgne preveč, da ne bo odstranila zlata, ki je nanešeno samo na površini.

Ga ni dosti?

Ne, ni ga dosti. Res samo na površini. Ampak tako je to v življenju. Dlje ko živite, bolj vam je jasno, da je vse pozlačeno le na površini, bolj ko kopljete, manj je zlata, bolj je črno. In vi ste danes dosti kopali in dosti sem vam povedal.

Potem pa le še zadnje vprašanje: se imate za bogatega človeka?

Mislite v denarju? Ne. Mislim, da imam, da lahko dobro živim do konca. Nimam pa se za prebogatega. Iz Hollywooda se nisem vrnil poln zlata. Vrnil sem se s temi malimi kipci, ki mi pomenijo, kot da so iz čistega zlata, čeprav niso. In vrnil sem se s številnimi spomini in s številnimi lepimi slikami.

Branko Lustig, hvala za tale pogovor in vse dobro vam želim.

Hvala.

Filmografija:

Ne okreći se sine (1956), The Peacemaker (1997), Hannibal (2001), Sestreljeni črni jastreb (2001), Ameriški gangster (2007), pa seveda Schindlerjev seznam (1993) in Gladiator (2000) so le nekateri naslovi filmov, pri katerih je sodeloval kot producent.

Obsežen je tudi seznam nagrad: od dveh oskarjev in dveh BAFT (nagrad Britanske akademije za film in televizijo) do emmyja za televizijsko nadaljevanko Vojne vihre (1983).


Nedeljski gost

875 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Branko Lustig

15.02.2015


Brez strpnosti ni nič. Ne da se živeti brez tega, da smo strpni drug do drugega in do napak drugih. Tudi do bližnjih, žene, otroka. Da se dvigneš nad slabo in si rečeš "samo enkrat se živi. Branko Lustig

Dolga je bila pot iz Auschwitza do odra, na katerem je leta 1994 Branko Lustig prejel oskarja za Schindlerjev seznam s Stevenom Spielbergom. "Schindlerjev seznam je bil ena takšna atomska eksplozija! Dva atoma, moj in Stevenov sta trčila in nastal je ta film."

Lustigova življenjska pot, ki jo je nasilno prekinila 2. svetovna vojna,  se je začela leta 1932 v Osijeku. Med vojno je bil skoraj tri leta zaprt v koncentracijskih taboriščih in čeprav je bil ob osvoboditvi zelo slaboten, imel je komaj 30 kilogramov, je vojno preživel. Tudi zaradi nekaj srečnih naključij.

Materi je ob prihodu v Auschwitz nekdo prišepnil, naj pove, da je, čeprav desetleten, star že 16 let, kar ga je verjetno rešilo pred plinsko celico. Srečno naključje je bilo tudi, da ga je v Auschwitzu pozneje vzel k sebi nemški častnik, da je delal zanj, ker je poznal njegovega očeta v Osijeku.

"Spet smo zelo blizu nevarnosti. Spet sta na pohodu nacionalsocializem in fašizem. Iskra se lahko hitro vname."

In po srečnem naključju se je po vojni znova našel z mamo. Bila sta v istem koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen v Nemčiji, a drug za drugega nista vedela. Po vojni je v Zagrebu končal igralsko akademijo, a ga je usoda prek Jadran filma vodila v producentske vode in v ZDA, kamor se je preselil leta 1988.

Po slovesu od Hollywooda in od produciranja filmov zadnjih nekaj let živi v Zagrebu.

"Dlje ko živite, bolj vam je jasno, da je vse pozlačeno le na površini, bolj ko kopljete, manj je zlata, bolj je črno."

Kot pravi, je njegov smisel življenja, odkar se je vrnil v Zagreb, pripovedovati mladim o tem, kaj je bil holokavst in kako pomembna je v življenju strpnost. Že osem let je častni predsednik Festivala strpnosti v Zagrebu. Letos se je podoben festival tudi pod njegovim vodstvom odvijal pred tednom dni v Ljubljani.

Leta 2011 se je 78-letni Branko Lustig vrnil v Auschwitz pred barako številka 24, v kateri je bil nekoč zapornik in tam praznoval svoj bar mitca, ki ga kot 13-letnik ni mogel. Takrat je nastal tudi tale zanimiv desetminutni dokumentarni zapis:

Med vašim predavanjem sem se spraševala, kako mladim danes, v tem današnjem svetu sploh razložiti, kar se je dogajalo med 2. svetovno vojno. Kako oni to sploh lahko razumejo?

Začne se s tem, da vsi poslušajo odprtih ust, ko pripovedujem. In včasih imam vtis, da tega, kar pripovedujem, sploh ne verjamejo. Oni ne verjamejo, da se je nekaj takega sploh lahko zgodilo. In pomembno jih je prepričati, da je vse resnica. Da se je res zgodilo in da se še danes lahko dogaja. Poglejte, v današnjih časopisih sem prebral, da je v Mariboru velik grafit »smrt črncem«. To je kot da bi pisalo smrt judom! Ker sploh ni pomembno, za katero raso gre. Gre za eno skupino ljudi. In mene takšne stvari kot ta napis zelo pretresejo. Ti, ki so to napisali, ti isti ljudje bi lahko ponovili holokavst, zapiranje v taborišča, streljanje ljudi … ker kakšna je razlika med judi in črnci?! Ni razlike! Vedno znova sem presenečen, kako so ljudje lahko tako zlobni. Mladim, ni treba poslušati mene in mi verjeti. Naj gredo v Mariboru in pogledajo ta zid. To je jezik sovraštva, ki je nekaj groznega. Koga motijo črnci v Mariboru, toliko na severu pod Alpami?!

Kakšno sporočilo želite, da mladi odnesejo z vaših predavanj?

Želim samo, da jih zgodba prevzame. In da ji verjamejo. Da verjamejo, da jim govorim resnico in da si stvari nisem izmislil. Da je to resnica, ki jim jo želim prenesti zato, da bi jo oni lahko nekoč prenesli svojim otrokom. Menim, da se mladi največ naučijo za družinsko mizo, ob kosilu ali večerji. Ob tem, ko s starši ali starimi starši gledajo televizijo. In ko jim mi povemo, da se je holokavst res zgodil, da je bila vojna in da so danes lahko srečni, da lahko živijo v miru. To je sporočilo, ki ga morajo odnesti in prenesti na svoje otroke. To je bistveno. Če se to ne zgodi, če tega ne razumejo, govorim vse zaman.

Ob tem sem pomislila na Hanno Arendt in na njeno misel, da so jo ob vzponu nacizma najbolj razočarali intelektualci, tisti, ki so poklicani, »da mislijo«. Ali smo danes, ali je svet v stanju, da sploh lahko prepozna nevarnost fašizma, nacizma?

Da. Danes se po celem svetu, v vseh velikih mestih dogajajo čudne stvari. V Parizu, Londonu, v Budimpešti, celo v Berlinu. Napis v Mariboru ni nič neobičajnega.

Danes smo spet zelo blizu nevarnosti. Vse dogajanje je znak, da sta spet na pohodu nacionalsocializem in fašizem. Iskra se lahko hitro vname.

in ko zagori, je ogenj težko pogasiti. Zato je to treba preprečiti prej.

Da, ampak obstaja nevarnost, da te nevarnosti sploh ne prepoznamo.

Zato pa jaz hodim okoli. 82 let imam, ni mi lahko, pa hodim po svetu. In moram, reči, da me mladi na teh predavanjih zelo pozorno poslušajo. Ampak, a veste, kaj me boli, to povejte: od srede smo že v Ljubljani. Kar nekaj časopisov je v Sloveniji. A niti v enem časopisu ni pisalo, da bo v Mini teatru govora o holokavstu. Niti v enem slovenskem časopisu niti vrstice! Zaman govorim, če me nihče ne sliši. Ali pa me noče slišati. Če bi bil bolj nesramen, bi sedel na vlak ali vzel avto in se vrnil domov.

Morda pa je to tudi čisto človeško, da nočemo poslušati in gledati filmov iz tega obdobja?

Tudi to je zelo zanimivo, da tudi tisti, ki so preživeli holokavst, zelo dolgo niso hoteli govoriti o tem, ker jih je bilo sram. Sram jih je bilo, da so toliko pretrpeli. Ženske je bilo sram povedati, da so bile posiljene, moški so se sramovali tega, da so bili pretepeni. Številne je bilo sram, da so bili tako blizu plinskih celic. V skladu ŠOA, ki smo ga ustanovili po Schindlerjevem seznamu, je bilo narejenih 55.000 intervjujev, to je res ogromno. In zgodilo se je, da so ljudje, potem ko so dali intervju, naslednji dan umrli. Spomnim se gospoda, h kateremu smo se vrnili dan po snemanju, saj smo nekaj pozabili. A je že umrl. Rešil se je bremena, povedal je svoje in umrl. To so zelo težke stvari. Včasih na moja predavanja po šolah nekateri učenci pridejo tudi večkrat. Povejo mi, da zato, ker hočejo znova slišati zgodbo in tokrat še bolje.

Letos smo obeležili 70 let od osvoboditve Auschwitza. Kdo bo o tem pripovedoval čez 10, 20 let?

Čakajte, zdaj se morava pa presesti, jaz na vaše in vi na moje mesto. Ker to je moje vprašanje. To jaz sprašujem. Kdo bo govoril o tem, ko nas več ne bo? Ko se o tem ne bo več govorilo? Tako bo, kot, da se ni nikoli nič zgodilo. Ali vi veste kaj o genocidu nad Armenci? Nič ne veste! V Zagrebu na Trgu Bana Jelačiča smo spraševali, kdo je bil Hitler. Ljudje nimajo pojma! Imel sem predavanje na fakulteti za politične študije. Ljudje ne vedo kaj je nacionalsocializem, kaj je Mauthausen, kaj je Dachau, celo ne, kaj je Auschwitz! S tem se nočejo ukvarjati, to ni več njihov problem, to se jim zdi dolgočasno. Vse, kar je zgodovinskega, jim je dolgočasno. In takšna je tudi današnja mladina. Zato je strašno težko, danes govoriti o tem, tudi po radiu.

Če po radiu nekdo govori o holokavstu, obstaja velika nevarnost, da bodo ljudje ugasnili.

Težko je o tem govoriti, če nisi prepričan, ali te sploh kdo posluša. Ampak to je vendar del naše zgodovine, zgodovine naših mater in očetov! Nihče ne more zanikati holokavsta, čeprav nekateri to poskušajo. V smislu, da gre le za židovsko laž.

Kako pa vi nosite to breme? Občutite kdaj kaj zamere, sovraštva?

Nikoli nisem občutil sovraštva. Mislim - in v tem se ne strinjam z ljudmi iz judovskih krogov - mislim, da je treba ljudem oprostiti, a pozabiti se ne sme. Vedno se je treba spominjati. Današnja mladina ne ve več, o čem govorim.

Pred kratkim sem bil na tej veliki slovesnosti ob 70-letnici osvoboditve Auschwitza. Ko sem vstopil v ta velik šotor, ogromen, videti je kot kakšen leteči krožnik iz Spielbergovih filmov, iz katerega sije bela mlečna svetloba in v katerega ljudje vstopijo in izginejo. Le da pod tem šotorom ni bilo tople svetlobe, pač pa poltema, skoraj mrak. In notri je sedelo dva tisoč ljudi. In to so bili sami stari ljudje, sedemdeset-, osemdeset-, celo devetdesetletniki! To so generacije, ki bodo odšle in nikoli več ne bodo z nami. In za Auschwitz ne najdejo niti denarja za vzdrževanje. Torej bo tudi to propadlo. Izginilo bo. Nekega dne se bodo ljudje spraševali, pa kaj je to sploh bilo?! Čez 50 let … pa kakšen holokavst?! Nihče ne bo vedel zanj. No in za to mi je res žal.

Ampak zločini se dogajajo tudi dandanes. Vi pravite, da se v Izraelu ne počutite dobro.

Poglejte, kaj se je zgodilo v Parizu. Čeprav o tem, kar se je tam zgodilo, se ne strinjam popolnoma. Jaz sem za svobodo govora, to je ena največjih demokratičnih pridobitev, a tudi svoboda govora mora imeti svoje omejitve. Z njo se ne sme žaliti enega boga. Sploh, ker obstaja skupina, ki verjamem v tega boga, za muslimane je Mohamed prerok, je njihova svetinja. Predstavljajte si, da se nekdo norčuje iz Jezusa Kristusa?! Vsi katoliki bi bili na nogah. Obstajati morajo meje, ki se jih ne sme prestopiti. Ljudje doživljajo srd in bes na različne načine.

Zato se vam zdi tako pomembna strpnost.

Ravno zato. Brez strpnosti ni nič. Ne da se živeti brez tega, da smo strpni drug do drugega in do napak drugih. Tudi do bližnjih, žene, otroka. Da se dvigneš nad slabo in si rečeš »samo enkrat se živi.«

In če v tem edinem življenju ne bomo strpni drug do drugega, kdaj bomo.

Ta film vam je zelo pri srcu, kajne? "Ne okreči se, sine."

To je moj prvi film. Iz leta 1956. Branko Bauer je bil odličen režiser in Bojan Adamič je bil odličen skladatelj.

Zadnjič na predavanju, ko je beseda nanesla na vašo slavno filmsko kariero, ste samo zamahnili z roko. Kaj naj bi to pomenilo? Skromnost?

Sploh mi ni pomembna. En del kariere, snemanja filmov z Ridleyjem Scotom, ta del, ti filmi mi v življenju sploh niso pomembni. Je nekaj filmov, ki pa so mi res prirasli h srcu: Gladiator, Schindlerjev seznam, Ne okreči se, sine, Sestreljeni črni jastreb … to so moji filmi. Potem pa so še filmi, ki sem jih naredil le za denar. V okviru službe, kot bi  rekli. So pa tudi filmi, ki ti ukradejo srce in vse življenje misliš na njih. Ko bom umiral bom mislil na Schindlerjev seznam in Gladiatorja.

Kar nekaj intervjujev z vami sem prebrala, pa še vseeno ne vem, kako človek iz Jadran filma pride v Hollywood.

To je samo sreča. Ob pravem času biti na pravem mestu in v stiku s pravimi ljudmi. Bil sem v Zagrebu, ko je tja prišel Volker Schlöndorff, zelo znani nemški režiser, dvakratni oskarjevec. In s tem čudovitim človekom sem se znašel v hotelu Esplanada v Zagrebu. Nekdo od Jadran filma mi ga je predstavil in on reče, da je režiser in da išče nekoga, ki bi bil njegov pomočnik. In sem rekel, prav bom pa jaz. In skupaj smo naredili enega najlepših filmov proti fašizmu Pločevinasti boben po romanu Gunterja Grassa. Ne vem, če ste ga gledali, ampak to je res čudovit film. Snemali smo v Franciji, na Poljskem, v Danzigu, v Berlinu, Munchnu, največ pa smo snemali v Zagrebu. In v Zagrebu smo posneli prizor, ki najbolje prikaže fašizem: postrojeni stojijo člani Hitler jugend, otroci, oblečeni v črne hlače in rjave srajce, s svastikami: Hitlerjeva mladina. Tam stojijo in nenadoma začne deževati, orkester pa zaigra valček in ti mladci v dežju začnejo plesati. To je en najlepših filmov proti fašizmu, film, ki ne bo nikoli zastaral. Če ga še niste videli, ga morate pogledati. Pločevinasti boben.

In od tega filma naravnost v Ameriko …

Hočem reči, da je bila sreča, da sem srečal Volkerja, potem sem imel srečo, da sem srečal Stevena Spielberga. In da sem mu povedal nekatere stvari, ki so mu res segle v srce … in potem. Ne, naj zdaj dokončam zgodbo s svečanosti ob 70-letnici osvoboditve Auschwitza, ki sem jo prej začel. Vstopil sem v to dvorano, ki je spominjala na leteči krožnik, v njej je bilo 2000 starih ljudi. Mi, hrvaška delegacija, smo prišli zadnji, vsi so že sedeli. Pridemo notri, spredaj je bil še prazen prostor. Bilo je ogromno državnikov, kraljev, kraljic, sponzorji … pač vse vrste ljudi. In v prvi vrsti je sedel Steven Spielberg in jaz sem šel naravnost proti njemu, čeprav so me varnostniki skušali ustaviti!

To najino prijateljstvo, odkar sva se prvič objela, pa do takrat, ko sva se odločila skupaj narediti film pa potem, ko so bili oskarji in ko se nisva več videla, ker sem jaz zapustil Los Angeles. In potem se srečava v tej dvorani,  to je bilo res filmsko pa čeprav nihče ni snemal. Vsi so le gledali, midva pa sva kar stala tam objeta. Zaradi takšnih trenutkov se splača živeti! Ampak je pa tudi sreča, da se dva takšna človeka sploh srečata. Kajti to se ne zgodi pogosto.

Dva atoma, ki stalno krožita in se le redko  srečata. Ko pa morda se, pa nastane atomska eksplozija. Schindlerjev seznam je bil ena takšna atomska eksplozija! Dva atoma, moj in Stevenov sta trčila in nastal je film Schindlerjev seznam. To sem prvič tako dobro povedal, to si moram zapomniti .

Verjetno nekaj k tej podobi prispevajo tudi mediji, namreč k podobi Hollywooda, v katerem vlada le glamur, kjer so vsi lepi in bogati.

Mediji so danes glavni. A so dobri in slabi mediji. Upam, da bodo prevladali dobri. Veliko pa je slabih, ki ne znajo pisati, ustvarjajo le nek videz, zmedo.

Ampak kakšen pa se vam zdi ta svet, ki ste ga videli od blizu.

Ta svet vidi le denar, verjemite. Zelo malo je v njem pravih umetnikov. Malo je velikih ljudi in velikih igralcev. Ameriško združenje igralcev ima več kot 8000 članov, a koliko jih je res velikih igralcev? Lahko jih naštejete le kakih deset, ki so res umetniki. Podobno je z režiserji.

In kako ste se vi počutili v tem svetu?

Jaz sem tak - znajdem se. Poleg tega pa imam srečo. In počutil sem se dobro, dokler je šlo. Ko ni šlo več, ko sem postal prestar – ker starih ljudi nihče noče – takrat sem se obrnil, najel zabojnik in se vrnil domov.

Pa boste zdaj v Zagrebu ali v svoji počitniški hiši na Vlašičevem brdu?  

V Zagrebu. V počitniški hiši bi namreč nekdo moral stalno paziti name. Tudi žena je že precej stara, saj bova gotovo šla kaj tja, a ne za dolgo, le za nekaj dni.

Ko omenjate ženo, poročena sta že 45 let, kaj je recept za tako dolg zakon in to v Hollywoodu?

To, da drug drugemu popuščava. Strpna sva drug do drugega. En dan ima ona prav, ujezi se in me malo nadere, jaz molčim. Kakšen dan se jaz derem in ona molči. In en molk se prekrije z drugim, pa tako ostajava skupaj. Letos že 45. leto. Nikoli me niso mikale lepe igralke, saj sem imel lepo ženo.

Pa ste kdaj mislili, da boste ostali v ZDA?

Sem, da. Tam sem kupil tudi hišo in mislil sem, da bomo ostali. Ampak nekaj me je začelo vleči domov … Ta festival strpnosti me je privlekel nazaj. Ta festival je moj življenjski smisel, odkar sem nehal delati filme. In ta ideja, da mladim povem, kaj je holokavst. Ti dve stvari sta me privlekli domov. Tu sem vrgel sidro in zdaj bom potoval, dokler bom lahko.

Kaj pa ideja o avtobiografiji, je še živa, jo boste kdaj napisali?

Ne bom. Pa ne vem, dosti je že teh biografij. Me pa res številni nagovarjajo, kaj pa vem, morda pa … tam v počitniški hiši v Žumbreku.

Hišo v ZDA ste že prodali?

Da, so jo že razstavili in na njenem mestu postavili novo, a ne tako lepo.

Kaj pa vse nagrade? Oskarji, BAFTE … so z vami v Zagrebu? Jih pogosto pogledate?

V Zagrebu jih imam, v stari kredenci. Tu in tam jih pogledam. Imamo dekle, ki jih včasih tudi čisti, pa ji rečem, naj pazi, naj ne drgne preveč, da ne bo odstranila zlata, ki je nanešeno samo na površini.

Ga ni dosti?

Ne, ni ga dosti. Res samo na površini. Ampak tako je to v življenju. Dlje ko živite, bolj vam je jasno, da je vse pozlačeno le na površini, bolj ko kopljete, manj je zlata, bolj je črno. In vi ste danes dosti kopali in dosti sem vam povedal.

Potem pa le še zadnje vprašanje: se imate za bogatega človeka?

Mislite v denarju? Ne. Mislim, da imam, da lahko dobro živim do konca. Nimam pa se za prebogatega. Iz Hollywooda se nisem vrnil poln zlata. Vrnil sem se s temi malimi kipci, ki mi pomenijo, kot da so iz čistega zlata, čeprav niso. In vrnil sem se s številnimi spomini in s številnimi lepimi slikami.

Branko Lustig, hvala za tale pogovor in vse dobro vam želim.

Hvala.

Filmografija:

Ne okreći se sine (1956), The Peacemaker (1997), Hannibal (2001), Sestreljeni črni jastreb (2001), Ameriški gangster (2007), pa seveda Schindlerjev seznam (1993) in Gladiator (2000) so le nekateri naslovi filmov, pri katerih je sodeloval kot producent.

Obsežen je tudi seznam nagrad: od dveh oskarjev in dveh BAFT (nagrad Britanske akademije za film in televizijo) do emmyja za televizijsko nadaljevanko Vojne vihre (1983).


24.05.2015

Borut Činč

“Čez sedem svetlobnih let še Buldožer prav pride,” tako je nastala domača glasbena legenda. “Rinež” je sicer prevelik za naš studio, zato bo Nedeljski gost Vala 202 ena od pogonskih gosenic glasbene skupine Buldožer Borut Činč, ki upravlja arhivsko dokumentarni oddelek.


17.05.2015

Dr. Aleš Kuhar

Nedeljski gost dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, o samooskrbi, vinu, glasbi in še čem.


17.05.2015

Dr. Aleš Kuhar

Nedeljski gost dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, o samooskrbi, vinu, glasbi in še čem.


10.05.2015

Aurora Fonda

Aurora Fonda je dolgoletna vodja slovenske galerije A+A v Benetkah, doktorica znanosti s področja umetnostne zgodovine in kustosinja predstavitve Republike Slovenije na 56. Beneškem bienalu 2015.


03.05.2015

Arjan Pregl

Na Facebooku vsak dan napiše kakšno zabeljeno misel, v kolumnah lucidno analizira poti in stranpoti slovenske družbe, predvsem pa se angažira kot magister slikarstva. Pred kratkim je imel razstavo kar v svojem stanovanju, izvedel je provokativni projekt nekakšnega osebnega velikega brata, s Tomažem Šalamunom je izdal pesniško slikanico, se ukvarjal z 299 kosmatimi, še vedno za 7 tisoč evrov prodaja Mucike na platnu … Arjan Pregl je družbeno-kritični slikar, ki se radikalno in angažirano odziva na dogajanje v okolju. Ne uporablja le čopiča, ampak tudi črke in splet. Iskreno in brezkompromisno.


26.04.2015

Alenka Avberšek

Alenka Avberšek je izvršna direktorica na GZSju.


19.04.2015

Boris Kosec, vodja zavetišča za brezdomce

Pravi, da nima kaj povedati, ali pa vsaj ne karkoli novega. Ljubljančan Boris Kosec se je v socialnem delu znašel po naključju, a kot kaže, je bilo to dobro naključje. Že 25 let namreč dela z brezdomci v ljubljanskem zavetišču, ki je bilo takrat sploh prvo zavetišče za brezdomce v Sloveniji. Takrat je poznal vse uporabnike, danes jih je preveč.


12.04.2015

Sergej Bubka

Nedeljski gost je bil Sergej Bubka.


05.04.2015

Mirjam Drnovšček

Mirjam Drnovšček vodi kranjsko Prešernovo gledališče, ki se z družbeno kritičnimi predstavami odziva na aktualne trenutke v družbi, te pa gledalca spodbujajo k razmišljanju. Tudi na predstavah Tedna slovenske drame, osrednjem festivalu uprizarjanja slovenskih dramskih besedil, ki jih v svoje programe vključujejo tudi tuja gledališča. Prav vključevanje v mednarodni gledališki svet je, poudarja Drnovškova, zelo pomembno za rast gledališča. Za uveljavitev mladih slovenskih dramatikov pa so odločilne delavnice dramskega pisanja, kjer nastajajo novejša besedila.


29.03.2015

Zenel Batagelj

Zenel Batagelj, partner v družbi Valicon, letošnji prejemnik stanovske nagrade Slovenske oglaševalske zbornice, Oglaševalska osebnost. Raziskovalec, analitik, poznavalec potrošniških navad, kulture ter socialnega in ekonomskega okolja, vidnejši strokovnjak s področja znamčenja.


15.03.2015

Dr. Božidar Opara

Tokratni Nedeljski gost bo dr. Božidar Opara, defektolog, predsednik Strokovnega sveta za splošno izobraževanje in strokovnjak za metode učenja otrok s posebnimi potrebami. Predvsem pa strasten zagovornik in oče inkluzivne pedagogike pri nas, za katero pravijo, da je največja sprememba v sistemu vzgoje in izobraževanja v svetu v zadnjih 50. letih. Inkluzija, ki se je razvila iz specialne pedagogike, je najbolj moderen, demokratičen in human pristop pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v običajne šole.


08.03.2015

Ninna Kozorog

Nima jih še trideset, pa je presegla že številne precej starejše od sebe. Med študijem medicine je ugotovila, da to pa mogoče ni vse, kar jo zanima in zdaj ji manjka le še nekaj izpitov, da bo ob naziv doktorica medicine dodala še doktorica matematike in računalništva. Rada gre v službo v Mariborski klinični center kot specializantka nevrologije, rada pa gre tudi v Karitasovo ambulanto za osebe brez obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tam se včasih počuti bistveno bolj zdravnica kot v svoji redni službi. Ob vodenju ambulante pa je tudi predsednica humanitarnega društva Humanitarček, športnica, zaljubljena v knjige in v mesto ob Dravi. Ena redkih stvari, ki je ne zanimajo, je znanstvena fantastika, čeprav je za številne znanstvena fantastika početi vse to, kar počne Ninna Kozorog, ki je prav prejšnji teden prejela tudi naziv Ona 365.


01.03.2015

Marjan Strojan

Nedeljski gost JE BIL Marjan Strojan, pesnik prevajalec, filmski kritik in predsednik Slovenskega centra PEN. S prevajanjem in poezijo se je začel ukvarjati že v gimnazijskih letih. Najdlje je prevajal pesnika Roberta Frosta, sledijo Chaucer, Milton, Beawulf, Shakespeare in James Joyce, prevajal je tudi pesmi iz Antologije angleške poezije. Zadnja leta je gost številnih univerz in akademij tako po Evropi kot tudi na Kitajskem, Japonskem, v Severni in Srednji Ameriki, kjer študentom predava o Miltonu, velikokrat pa je vabljen, da prebira svojo poezijo.


22.02.2015

Bojan Grobovšek

Otroštvo je preživel v Trstu in Gradcu. Po karieri dopisnika RTV Slovenija in Dela je postal prvi odpravnik poslov slovenskega veleposlaništva na Dunaju. Vseskozi prisotno zanimanje za svet pa je Bojan Grobovšek udejanjal še kot veleposlanik na Poljskem, v Argentini in Švici. Spremljevalec domačega dogajanja je bil tako vsaj deloma tudi zunanji opazovalec, ki še vedno pogosto razmišlja o Sloveniji. Odveč je dodati, da kritično. Njegova zadnja zbirka esejev ima naslov Zakaj Slovenija ni Švica? Nedeljski gost, zdaj predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose, pa tudi na to vprašanje ponuja odgovor, ki nikakor ni enoznačen.


08.02.2015

Miki Muster

Nedeljski gost na Valu202 je bil Miki Muster, letošnji Prešernov nagrajenec.


01.02.2015

Filip Flisar

Tako spreten kot v ovinkih in na skokih je Filip Flisar tudi pred mikrofonom! V svoji pristni štajerščini bo razložil, zakaj je v italijanščini duhovit le fizično in ne besedno. Pojasnil bo, kako z Zlatkom Zahovičem rešujeta Maribor in zakaj rad študira. Kaj imata Kalvarija in “hopa-cupa” s fizično pripravo ter zakaj obožuje Rudolfa van Veena. Nekaj dni po izjemnem uspehu, ko je v Kreischbergu osvojil naslov svetovnega prvaka, je Filipa Flisarja v studiu Vala 202 gostila Anja Hlača Ferjančič.


25.01.2015

Danijel Andoljšek

Že 20 let praktično vsak dan zre smrti v oči. V svojem poklicu se je naučil ceniti čas; pravi, da se vsak dan bori z njim in ga poskuša kupovati. Zase predvsem prostega, za tiste, s katerimi dela, pa življenjskega. Števila ljudi, ki so zaradi njega dobili novo priložnost, ne šteje. Tudi zato, ker jih je preveč. Raje spodbuja vse nas, naj bomo pripravljeni, ker je preživetje morebitnega ponesrečenca največkrat odvisno od nas in ne reševalcev. Danijel Andoljšek je eden prvih reševalcev na motorju v Sloveniji, vodja izmene na Reševalni postaji UKC Ljubljana, hkrati pa je tudi predavatelj za nacionalno poklicno kvalifikacijo ter učitelj na tečajih prve pomoči. In kot dodaja, zaradi tistega, kar vidi na terenu, ga zelo skrbi za njegove tri hčere.


18.01.2015

Nick Davies

Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks. “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem. Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih … In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.


11.01.2015

Ronald Sega

Avtor: Anja Hlača Ferjančič


Stran 24 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov