Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Zelo me muči tako imenovana moderna vzgoja, permisiven pristop, ki otroka postavlja v središče vsega."
Doktorica Leonida Zalokar. Zaradi pogostih pobegov od doma, kjer ni bilo tako, kot mora biti, je odraščala v Mladinskem domu Jarše.
Takrat je videla, kako se vzgaja, kaj vse je narobe, in si kot 14-letna deklica rekla, jaz bom tudi delala to, ampak drugače. Ob delu je končala šolanje, postala vzgojiteljica, svetovalna delavka, danes je doktorica socialne pedagogike.
"Programi so lahko krasni na papirju, ampak če ni osebe, ki jih bo izvajala z ljubeznijo in empatijo, niste naredili nič," pripoveduje Leonida Zalokar, ki je že skoraj deset let na čelu Vzgojnega zavoda Planina.
"Ko sem z otroki, nimam občutka, da sem v službi. Na delovnem mestu pa me jezijo birokracija, poročila, analize."
"Nepojmljivo je, kaj se dogaja v Sloveniji. Otrok gre na oddelek psihiatrije za odrasle, kamor po zakonu ne bi smel."
Na Planini najdejo dom tudi otroci in mladostniki s težavami zaradi duševnega zdravja. Te otroke ima rada in jih obravnava kot svoje.
V zavodu imajo tudi rock band. Skupaj igrajo otroci in vzgojitelji: "Vedno me sprašujejo, kako vzgajamo. Odgovor je preprost. Z zgledom! Zelo me muči tako imenovana moderna vzgoja, permisiven pristop, ki otroka postavlja v središče vsega."
"Kakorkoli že slišimo o tem, kakšne težave so bile v družini, verjemite mi, zelo malo staršev zavestno, namerno škodi otrokom."
Ljubljančanka, navdušena nad tenisom, si zna vzeti tudi dopust in takrat je, kot pravi sama, doktorica brezdelja: "Znam delati nič in to je zelo pomembno."
867 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
"Zelo me muči tako imenovana moderna vzgoja, permisiven pristop, ki otroka postavlja v središče vsega."
Doktorica Leonida Zalokar. Zaradi pogostih pobegov od doma, kjer ni bilo tako, kot mora biti, je odraščala v Mladinskem domu Jarše.
Takrat je videla, kako se vzgaja, kaj vse je narobe, in si kot 14-letna deklica rekla, jaz bom tudi delala to, ampak drugače. Ob delu je končala šolanje, postala vzgojiteljica, svetovalna delavka, danes je doktorica socialne pedagogike.
"Programi so lahko krasni na papirju, ampak če ni osebe, ki jih bo izvajala z ljubeznijo in empatijo, niste naredili nič," pripoveduje Leonida Zalokar, ki je že skoraj deset let na čelu Vzgojnega zavoda Planina.
"Ko sem z otroki, nimam občutka, da sem v službi. Na delovnem mestu pa me jezijo birokracija, poročila, analize."
"Nepojmljivo je, kaj se dogaja v Sloveniji. Otrok gre na oddelek psihiatrije za odrasle, kamor po zakonu ne bi smel."
Na Planini najdejo dom tudi otroci in mladostniki s težavami zaradi duševnega zdravja. Te otroke ima rada in jih obravnava kot svoje.
V zavodu imajo tudi rock band. Skupaj igrajo otroci in vzgojitelji: "Vedno me sprašujejo, kako vzgajamo. Odgovor je preprost. Z zgledom! Zelo me muči tako imenovana moderna vzgoja, permisiven pristop, ki otroka postavlja v središče vsega."
"Kakorkoli že slišimo o tem, kakšne težave so bile v družini, verjemite mi, zelo malo staršev zavestno, namerno škodi otrokom."
Ljubljančanka, navdušena nad tenisom, si zna vzeti tudi dopust in takrat je, kot pravi sama, doktorica brezdelja: "Znam delati nič in to je zelo pomembno."
Novinarka Meta Krese in fotograf ter novinar Arne Hodalič sta se vrnila z madžarsko-srbske meje, kjer sta spremljala begunce na njihovih poteh iz Sirije, Afganistana, Iraka in Pakistana. S sodelavci pripravljata dokumentarni film o modernih zidovih, ki jih države iz takšnih ali drugačnih razlogov gradijo na svojih mejah. Pripovedujeta zgodbe o več tisoč kilometrov dolgih poteh do držav schengenskega paradiža, nesrečnih usodah beguncev, ksenofobnih kvotah za priseljence, ozkogledni politiki, predsodkih …
Primož Premzl, mariborski založnik in galerist, zgodovinarski genius loci, je eden največjih slovenskih intelektualcev, ki ga večina Mariborčanov pozna po odmevnih družbenokritičnih akcijah in duhovitih potegavščinah, ki si jih pogosto privošči na račun someščanov in lokalnih političnih veljakov.
Popotnik, del vodniške ekipe Shappa, ki je čez ocean prvič potoval pred dobrimi dvajsetimi leti in potem skoraj ni bilo več dileme, da v življenju želi potovati in od tega tudi živeti. O potovanjih, odtisih, ki jih pušča po svetu, o komercialnih potovanjih, pa tudi o dotiku anakonde, valovanju morja po potresu in njemu ljubi Sloveniji v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Potuje 11 mesecev v letu. Pri svojih 42-ih ima sanjsko službo, počne tisto, kar ga najbolj veseli, raziskuje svet in od tega tudi živi. Čeprav naj bi se zapisal ekonomiji, pa sedaj vodi potovalno agencijo Shappa, ki sopotnikom obljublja avanturo z nahrbtnikom na rami. O potovanjih, odtisih, ki jih pušča po svetu, o komercialnih potovanjih, pa tudi o dotiku anakonde, valovanju morja po potresu in njemu ljubi Sloveniji v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Marcel Štefančič je filmski kritik in publicist, avtor več kot 70 knjig ter voditelj oddaje Studio City.
Ana Vovk Korže je doktorica geografije in varstva okolja. Izkušnje z učnega poligona na obrobju Haloz deli s študenti na mariborski univerzi in s številnimi ljubitelji permakulture. O varovanju okolja, o zdravem pridelovanju hrane in tudi o zbiranju semen ...
V žlahtni makedonščini nas bo nagovoril tokratni Nedeljski gost – Vlatko Stefanovski. Tisti Vlatko, ki nas je že pred 40-imi leti pozdravljal s Kruhom in soljo? Tisti, ki je na vaji pred hajduškim vodnjakom s kitaro povozil Bregovića? Tisti, ki še danes trikrat potrka na les, ko ga povprašaš o Makedoniji …
Nedeljski gost Gorazda Rečnika je bil Dimitar Anakiev, zdravnik, neodvisni filmski režiser, šahist in soustanovitelj Svetovne haiku zveze.
Nedeljski gost Gorazda Rečnika je bil Dimitar Anakiev, zdravnik, neodvisni filmski režiser, šahist in soustanovitelj Svetovne haiku zveze.
Eden vodilnih psihiatrov pri nas, psihoanalizo aplicira tudi na literaturo in pedagogiko, dolgoletni vodja Enote za psihoterapijo nevroz ljubljanskega Centra za mentalno zdravje, idejni vodja vrtca, vodenega po psihoanalitičnih načelih, pisec esejev, kratkih zgodb in strokovnih člankov iz psihoanalize.
Dr. Matjaž Ličer je fizik, prevajalec enega izmed temeljnih del Alberta Einsteina "O splošni in posebni teoriji relativnosti", doktorski študent filozofije, sicer kot sodelavec Nacionalnega inštituta za biologijo zaposlen na Morski biološki postaji, tudi filmoljub in pronicljiv opazovalec družbe ter znanosti v njej.
Tine Maze ni potrebno posebej predstavljat. Po številnih intervjujih je tudi nedeljska gostja na Valu 202.
“Čez sedem svetlobnih let še Buldožer prav pride,” tako je nastala domača glasbena legenda. “Rinež” je sicer prevelik za naš studio, zato bo Nedeljski gost Vala 202 ena od pogonskih gosenic glasbene skupine Buldožer Borut Činč, ki upravlja arhivsko dokumentarni oddelek.
Nedeljski gost dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, o samooskrbi, vinu, glasbi in še čem.
Nedeljski gost dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, o samooskrbi, vinu, glasbi in še čem.
Aurora Fonda je dolgoletna vodja slovenske galerije A+A v Benetkah, doktorica znanosti s področja umetnostne zgodovine in kustosinja predstavitve Republike Slovenije na 56. Beneškem bienalu 2015.
Na Facebooku vsak dan napiše kakšno zabeljeno misel, v kolumnah lucidno analizira poti in stranpoti slovenske družbe, predvsem pa se angažira kot magister slikarstva. Pred kratkim je imel razstavo kar v svojem stanovanju, izvedel je provokativni projekt nekakšnega osebnega velikega brata, s Tomažem Šalamunom je izdal pesniško slikanico, se ukvarjal z 299 kosmatimi, še vedno za 7 tisoč evrov prodaja Mucike na platnu … Arjan Pregl je družbeno-kritični slikar, ki se radikalno in angažirano odziva na dogajanje v okolju. Ne uporablja le čopiča, ampak tudi črke in splet. Iskreno in brezkompromisno.
Pravi, da nima kaj povedati, ali pa vsaj ne karkoli novega. Ljubljančan Boris Kosec se je v socialnem delu znašel po naključju, a kot kaže, je bilo to dobro naključje. Že 25 let namreč dela z brezdomci v ljubljanskem zavetišču, ki je bilo takrat sploh prvo zavetišče za brezdomce v Sloveniji. Takrat je poznal vse uporabnike, danes jih je preveč.
Neveljaven email naslov