Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kostadinka Kuneva

11.06.2017


Kostadinka Kuneva je grška evroposlanka, ki so jo zaradi njene sindikalne dejavnosti pred devetimi leti polili z žveplovo kislino

Grška poslanka v Evropskem parlamentu Kostadinka Kuneva je 53-letna Bolgarka, ki se je leta 2001 odselila v Grčijo, kjer je Kostadinka postala Konstantina. Zgodovinarka in etnografinja Kuneva se je zaposlila kot čistilka. Zaradi vse slabših delovnih razmer v podjetju pa je postala sindikalna aktivistka, neizprosna na pogajanjih z delodajalcem in dejavna v vodstvu novoustanovljenega sindikata gospodinjskih pomočnic, pomočnikov, čistilk in čistilcev.

Ker je bila izvoljena v vodstvo sindikata, je delodajalec ni mogel odpustiti, ponudili so ji tudi visok položaj v podjetju, a ga ni sprejela, ker je vedela, da jo želijo s tem utišati. Poskusi podkupovanja, pa tudi groženj in pritiskov niso uspeli, zato so želeli z njo opraviti na najbolj brutalen način. Zaradi njene sindikalne dejavnosti so jo pred devetimi leti neznanci v predmestju Aten polili z žveplovo kislino. Napad je komajda preživela, zaradi hudih opeklin je oslepela na eno oko, posledice ima na dihalih in na koži.

Tatjani Pirc je Kostadinka Kuneva povedala svojo življenjsko zgodbo, govorili sta o njenem delu v Evropskem parlamentu, o težavah, ki tarejo državljanke in državljane Evrope, pa tudi o tem, kako se je treba postaviti zase. Poslanka Kuneva je svojim volivcem v Grčiji obljubila, da bo v Evropskem parlamentu glas delavk, delavcev, invalidov, mladih, starejših, brezposelnih, izkoriščanih, odrinjenih na družbeno obrobje …

Mednarodna skupina neodvisnih novinarjev je marca letos imenovala enaindvajset najpomembnejših žensk, ki po njihovi oceni spreminjajo Vzhodno Evropo. Med njimi je tudi evropska poslanka Kostadinka Kuneva. Kateri so po njenem mnenju največji problemi tega dela Evrope?

Vzhodna Evropa je bila del Evrope, ki je bil dolgo časa zelo dobro urejen, socialni programi so bili zelo dobri, ni bilo brezposelnosti, zdravstveni sektor je bil visoko razvit in ni bilo težav na področju zdravstvenega varstva in medicine. Univerzitetni študij je bil brezplačen, šolski sistem je bil zelo dober. Pravice delavcev, človekove pravice in pravice žensk so bile veliko boljše kot v drugih evropskih deželah. Zdaj pa smo se znašli v položaju, ko smo izgubili večino pravic, ki smo jih nekoč že imeli, jih uživali in se jih navadili, za nas so bile samoumevne. V desetih oziroma petnajstih letih smo jih izgubili in spet smo se znašli na ničti točki, ko se ne moremo zanašati na delavske pravice, imamo veliko manj časa za vzgojo svojih otrok. Vlade skušajo ves čas okrniti materinski dopust, ženskam onemogočajo izkoristiti dopust, ki jim pripada za vzgojo otrok in do katerega so upravičene. Večji del prebivalstva je brezposelen, večina ljudi, vsaj iz Bolgarije, Romunije in drugih držav, je svojo domovino zapustila. Ljudje so se razselili vsepovsod po svetu, gospodarstvo naših dežel je doživelo dramatičen upad.

Gospa Kuneva se je leta 1964 rodila v Bolgariji, tam je na univerzi diplomirala iz zgodovine in etnografije, leta 2001 pa se je odselila v Grčijo. Zakaj ravno v Grčijo?

V Bolgariji nisem imela težav z zaposlitvijo. Odšla sem, ker je imel sin težave z zdravjem, Grčija pa je bila dežela, ki je mu je omogočala zdravljenje, ne da bi nam postavljala ovire in omejitve. Mojega sina so dejansko sprejeli in mu z vsemi sredstvi omogočili zdravljenje. Pozneje, ko so zdravljenje končali, smo spoznali, da moramo ostati v Grčiji, zato da bomo v bližini sinovega zdravnika. Tako sem bila prisiljena ostati v Grčiji. Nisem pa odšla z namenom, da bi tam ostala.

Leta 2003 je Konstantina Kuneva začela delati kot čistilka v podjetju Oikomet. Ker so imeli delavci v tem velikem podjetju težave s pogodbami, neplačevanjem, najrazličnejšimi zlorabami, je gospa Kuneva postala aktivna v sindikatu čistilk PEKOP. Kakšno podjetje je bilo in je še vedno Oikomet?

Ko sem začela delati v družbi Oikomet, sem na prvem razgovoru predstavnikom družbe povedala: "Drži, vi ste me poklicali, vendar mislim, da zaposleni s tako malo denarja, kot mu ga dajete, ne more preživeti. Delo zame ni težava, težava pa je višina plače. Če bo plača višja od 500 evrov in bo to normalna plača, bom prišla." In res, na začetku prvega leta so plačevali normalno v skladu z zakonodajo, po letu in pol pa so začeli krčiti plačne dodatke in delovne ure, začele so se težave v službi. Oikomet je družba, ki se ukvarja s čiščenjem in varovanjem, ima sklenjene pogodbe v javnem in zasebnem sektorju v Grčiji, kot mi je znano, pa posluje tudi v drugih državah.

Kostadinka Kuneva je bila neizprosna pogajalka, zaradi svoje sindikalistične dejavnosti je začela dobivati grožnje, na vsakem koraku je doživljala pritiske. 23. decembra 2008, ko se je zvečer iz službe vračala domov, sta jo grozovito napadla moška, ki sta ji v obraz vrgla žveplovo kislino. Ta napad je spremenil njeno življenje, pretresel je tudi vso Grčijo. Ljudje so bili šokirani, besni, ko so slišali, kaj se je zgodilo, želeli so ji pomagati, vrstili so se protesti, pred bolnišnico, v kateri se je Kuneva borila za življenje, je množica vzklikala: "Konstantina, nisi sama, mi smo s teboj!"

Med letoma 2006 in 2008 so se začele grožnje, enkrat po telefonu in drugič osebno, na sestankih s predstavniki delodajalca ali s kolegi, ki so jih določene osebe poslale, da bi mi prenesli neko 'novico' … Izvajali so različne oblike pritiska. Ko se je zgodil napad, se je vest zelo hitro razširila po vsej Grčiji. Sama se tega tedaj nisem mogla zavedati, a z videoposnetkov, ki jih gledam, iz tega, kar so mi ljudje povedali pozneje, iz intervjujev, ki mi jih pošiljajo vaši kolegi novinarji, vidim, da so se ljudje po vsej Grčiji takoj zavedli, kaj se je zgodilo. Organiziralo se je veliko solidarnostno gibanje v podporo Konstantini Kunevi in sindikatu PEKOP, v katerem sem delovala. To je bila zelo dobra, zelo pravilna poteza. V bolnišnici sem skozi okno slišala ljudi, ki so zunaj vzklikali: "Konstantina, nisi sama, ena izmed nas si, stran z morilci!" Vsako popoldne so se, običajno do večera, zunaj zbirali zaposleni v bolnišnici in občani ter protestirali. Kolikor se spomnim, so proteste organizirali tudi v drugih grških mestih. V državi je prišlo do velikega vznemirjenja, kajti ljudje so prvič slišali, da so nekoga zaradi službenih zadev napadli s kislino. Vedeli so, da se takšni napadi dogajajo, vendar iz osebnih razlogov. Da bi se kaj takega zgodilo zaradi sindikalne dejavnosti, je bilo še bolj nepojmljivo. In tako so šli na ulice in se odločno odzvali. To gibanje je živelo leto in še dlje. To je bilo zame nekaj fenomenalnega. Pred nedavnim so bolgarski režiserji posneli film, ki natančno popisuje to solidarnost in to gibanje. Zame je bilo zelo pomembno, da je moj primer postal zgled solidarnosti grškega ljudstva. Da so ljudje spoznali, da so imeli priložnosti videti in da bodo nekoč imeli priložnost videti tudi naši otroci, da je kaj takega mogoče in da lahko to svobodno storimo.

Napadalcev niso našli, tudi naročnikov ne, čeprav je bilo očitno, kdo stoji za napadom, ki je bil povezan z njeno dejavnostjo v sindikatu. Grška policija, preiskovalci, sodišča niso opravili svojega dela …

Zdi se mi, da sta bila storilca dva. A nisem popolnoma prepričana. Preden so me napadli s kislino, se je zgodil manjši incident, ki mu nisem namenjala posebne pozornosti, ko pa sem se obrnila k temu človeku, da bi mi pomagal, ga nisem videla, skril se je. Zato menim, da sta bila napadalca dva. Na začetku mi policija sploh ni verjela, zadeve se ni lotila pravilno, ni vzela vzorca kisline, ni pridobila posnetkov okoliških kamer. Preiskava je bila izvedena slabo, zato je niti niso mogli končati in ugotoviti, kdo so bili storilci in kdo je bil plačnik napada. Seveda pa, ko so preverili blagajno družbe Oikomet, ta ni znala pojasniti nakazila v vrednosti 5000 evrov. Tega niso raziskovali naprej. Ostalo je nepojasnjeno.

Siriza je Konstantino Kunevo povabila, da se aktivno vključi v politiko, da kandidira na evrovolitvah 2014. Ali je bila ta odločitev zanjo težka?

Prve predloge, da bi se vključila v družbenopolitično dogajanje kot parlamentarna predstavnica, so dali že leta 2009, vendar tedaj še nisem bila pripravljena. Leta 2014 sem imela tudi druge ponudbe, vendar sem se odločila kandidirati na listi stranke Siriza, ker smo sodelovali že pred napadom. To je bila edina stranka, ki se je dejansko zanimala za težave zaposlenih, podpirali so nas, nam dobro svetovali, nas vabili na sestanke, na katerih smo razpravljali o naših težavah, toda nikoli, res nikoli nam niso dali vedeti, naj zanje glasujemo na volitvah. To je name naredilo zelo dober vtis. Zato sem menila, da bom imela prostejše roke in da bom lahko nadaljevala takšno sodelovanje s Sirizo, kakršnega sem imela že prej.

Leta 2014 je bila Konstantina oziroma Kostadinka Kuneva gladko izvoljena, postala je evropska poslanka. Evropski parlament ima težave z birokracijo, na dnevni red težko pridejo problemi, ki tarejo evropske državljanke in državljane, to so prav tiste teme, ki jih Kuneva uvršča najvišje na prioritetni lestvici svojega poslanskega dela: človekove pravice, pravice delavcev, žensk, otrok, invalidi, begunci, brezposelnost .... Ali ima občutek, da jo, ko opozarja na težave ljudi, ostali evroposlanci slišijo, jo posluša Evropska komisija?

Nimam občutka, da mojih razprav ne upoštevajo ali da bi ignorirali moja stališča. Sodelujem s kolegi, še posebej iz skupine Konfederalna skupina Evropska združena levica - Zelena nordijska levica, pa tudi z evropskimi poslanci iz drugih skupin. Vsi smo prišli predstavljat del svoje družbe in vsakdo izmed nas spoštuje stališča in odločitve drugih evropskih poslancev. Nimam izkušenj z negativnimi odzivi, ki bi leteli name. Komisija s poslanci sodeluje, vendar pa so njeni ukrepi bolj formalne narave, vpletena je v neznansko birokracijo. Zato tudi njena stališča niso jasna, temveč precej zamegljena. Vendar pa mi zato še bolj vztrajamo in skušamo znova in znova pojasnevati določene stvari, dokler zadev, ki smo se jih lotili, ne zaključimo.

Evropska poslanka Konstadinka Kuneva je pripravila poročilo o ljudeh, ki opravljajo različna dela v gospodinjstvih. V Evropski uniji je takih delavcev dva milijona in pol, zanje je značilno, da so večinoma slabo plačani, nimajo pravic, pogodb, socialnega, pokojninskega zavarovanja. Njeno poročilo z zaskrbljujočimi ugotovitvami je Evropski parlament sprejel. Kaj bi moralo temu slediti?

Ta sektor je v zelo težkem položaju, ker v večini evropskih držav to ni priznan poklic. In če poklic ni priznan, tudi ne more biti reguliran. Delavci so nekvalificirani in brez vsakih pravic. V nekaterih državah obstaja zakonsko določilo, da morajo ti delavci prejemati vsaj minimalno plačo in da imajo pravico do letnega dopusta, do pravega dopusta, ki traja 20 dni, tako kot preostali zaposleni. To so njihove pravice. A mimo tega ne obstajajo nikakršne regulative. Naš namen je bil, da bi s tem poročilom namenili več pozornosti vprašanjem in težavam, s katerimi se spopadajo ti delavci, ki pomagajo v gospodinjstvih, tako da bi se zakonsko uredila njihovo delo in njihove delavske pravice. Sem sodijo različni profili delavcev, med drugim številne emigrantke, pogosto so prisiljeni takšna dela sprejemati študentje, ki morajo imeti tudi pravico do nadaljevanja študija, dijaki in dijakinje. Tu so tudi številne ženske, ki bi želele imeti otroke in družino. Zadali smo si nalogo stvari urediti tako, da bodo vsi ti ljudje imeli dostojno življenje. Zdaj čakamo na Komisijo, kdaj se bo odločila naše besedilo sprejeti kot evropski zakon. Mimo tega pa so nas nekatere evropske države že zaprosile za naš predlog in ga poskušajo uveljaviti v okviru lastne zakonodaje.

Kostadinka Kuneva je svojim volivcem obljubila, da bo njihov glas v zapletenem, hladnem svetu evropske politike. Državljani Evrope se čutijo odtujene od Evropskega parlamenta, evropskih politikov in evropske politike. Ali gospa Kuneva meni, da je to problem, s katerim bi se morali resno ukvarjati? Če bi unija s polno paro delala v korist svojih državljank in državljanov, bi s tem presegla tudi globok prepad med evropsko politiko in ljudmi …

Zares skušam biti glas državljanov v Evropi in Grčiji, najprej v Grčiji, in sem prenašati probleme, ki težijo ljudi. V veliko pomoč pa nam bi bilo, če bi tudi mediji skušali bolje predstavljati delo, ki ga opravljamo v Evropskem parlamentu. Zdi se mi, da zato, ker se mediji ne zavedajo povsem dobro dela in odgovornosti, ki jo ima Evropski parlament do evropske družbe, evropski državljani ne kažejo dovolj velikega zanimanja, ne udeležujejo se dogodkov in razprav, ne raziskujejo preveč, ne sodelujejo veliko z nami. Zdimo se jim nekako daleč. Bolj se udeležujejo dejavnosti poslancev v svojih domačih deželah kot naših. Ta zavest se mora spremeniti. Zavedati se morajo, da od 70 do 80 odstotkov evropske zakonodaje nastane tukaj. In morda je res, da se v državah članicah ne bo uveljavila takoj zdaj, toda uveljavila se bo v treh ali petih letih, in takrat se bodo spopadli s težavo. Kadar torej evropski poslanci pozivamo državljane, naj z nami sodelujejo, naj nam pošiljajo predloge, naj se z nami pogovarjajo o konkretnih temah, je dobro, da so dejavni in z nami sodelujejo. To ni težava le na jugu. Vsa Evropa, vsi evropski poslanci imajo isti problem.

V Evropskem parlamentu je grška poslanka Kostadinka Kuneva že večkrat opozorila na protislovno vlogo Evropske komisije v trojki, ki jo sestavljajo Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad. Prepričana je namreč, da Evropska komisija kot sestavni del trojke pri uveljavljanju ukrepov ne spoštuje temeljnih vrednot Evropske unije. Kuneva tudi poudarja, da trojka za Grčijo ni bila rešitev, temveč katastrofa ...

Prva stvar, ki jo mora Evropa storiti v zvezi z Grčijo, je preučiti njen dolg. Kajti kot pravijo raziskovalci in strokovnjaki, je en del grškega dolga nerealen, o drugem delu, o dejanskem dolgu, ki bo ostal, pa je treba ugotoviti, koliko ga je Grčija sposobna odplačevati. Stara vlada je v nekem smislu naredila številne »usluge« francoskim in nemškim bankam, grškemu ljudstvu je bilo naloženo breme plačevanja za tuje napake in dolgove, in tako smo se znašli v položaju, ko pritiskajo na nas, ko spreminjamo zakonodajo, ko pravijo, da smo mi odgovorni za položaj, v katerem se je znašla Grčija. Seveda smo krivi tudi mi, kajti če bi se državljani prej odzvali, danes ne bi imeli teh dolgov. Vendar pa so se Grčije lotili tako, da se ne bi razkrilo problema severnih držav, temveč samo južnih. To so skušali napraviti.

Si bo Grčija, čudovita dežela, zibelka evropske demokracije, po tej hudi krizi še lahko opomogla?

Na srečo vseh nas grško ljudstvo še ni postalo apatično, med ljudmi obstaja visoka stopnja solidarnosti in verjamem, da se bodo postavili na noge. Če jim to uspe, bo Grčija postala velik zgled tudi za druge evropske države.

Evropska poslanka Kostadinka Kuneva naslovi na Evropsko komisijo veliko vprašanj. Je zadovoljna z njihovimi odgovori, odzivi?

Izredno dobro obvladajo posebno tehniko, da namreč govorijo in pri tem nič ne povedo.

Begunci v Grčiji, begunci v Evropi ... Države članice se dogovarjajo s figo v žepu, celo selitve beguncev ne potekajo po načrtu. Tudi Slovenija ni povsem uresničila svojih zavez, nekatere države pa sploh ne sodelujejo v teh skupnih projektih ...

Nekatere evropske države še niso zgradile potrebne infrastrukture. To je problem. To je Portugalska, to je, kot pravite, Slovenija, te države še niso prevzele svojega deleža beguncev. Tu sta še Bolgarija in Romunija, vse te vzhodnoevropske države niso imele ustrezne infrastrukture za sprejem beguncev, kar morajo v prihodnosti urediti. Tudi Grčija je bila v zaostanku, vendar je bila v zadnjih dveh letih prisiljena podvizati se in pripraviti vse potrebno. Nastanitev je bila najprej začasna, zdaj pa ima vzpostavljene begunske centre. Kajti Grčija, Italija in Španija so bile dežele, ki so sprejemale vse begunce, prek njih so potovali, zato so nujno morale imeti potrebno infrastrukturo. Mislim, da bodo vse države pripravile, kar morajo, če jim bomo ponudili pomoč. Če se bomo dogovorili za razumno in sprejemljivo delitev, jo bodo na koncu sprejele. Saj ne gre za prvi tak primer v človeški zgodovini. Še pred nedavnim smo imeli Grke, ki se pribežali iz Male Azije, imeli smo Armence, ki so bežali iz Turčije in smo jim morali zaradi vojne s Turčijo pomagati, da so se nastanili. Sama sem doživela, ko so v naše vasi in mesta prihajali Armenci, imeli smo nove učence in nove sosede. To se dogaja. Zdaj nihče več ne loči med Armencem in domačinom. Vsi smo enaki ljudje, med nami ni razlik.

Kostadinka Kuneva pozorno in z zaskrbljenostjo spremlja razmere na Madžarskem (demokracija, mediji, šolstvo …).

Mislim, da morajo biti državljani Madžarske dejavnejši. Poznam veliko Madžarov in mislim, da to niso ljudje, ki ne bi imeli mnenja o celotni zadevi. Morajo pa se povezati in se boriti za svoje pravice. Kajti v tem primeru en predstavnik oblasti samovoljno izraža stališča v imenu celotne države, kar je narobe. Ta država ima državljane in ta država mora državljanom pomagati, da bodo lahko živeli, delali in se izobraževali. Sami se morajo odločati o tem, kako naj bo urejena njihova dežela.

Veliko nesprejemljivega, sovražnega govora je tudi v evropskem političnem prostoru. Kuneva je v Evropskem parlamentu izpostavila neprimerno izjavo nizozemskega finančnega ministra Dijsselbloema, ki je, ko je govoril o državah južne Evrope, ki računajo na pomoč razvitejših evropskih držav, dejal, da ne moreš zapraviti denarja za ženske in pijačo, potem pa prositi za pomoč. Najbolj pa so seveda odmevale nesprejemljive opazke, ki jih je izrekel poljski evroposlanec Janusz Korwin-Mikke o ženskah. Ali ni žalostno, da človek, ki na tak način razmišlja o ženskah, sedi v Evropskem parlamentu?

Ljudje imamo problem. Nimamo še prave zavesti o tem, kaj smo. Kaj pomeni biti človek in kdo je človek ob tebi. Ko bo človek sposoben doumeti, da ni nikakršne razlike med moškim in žensko, med starcem in otrokom ali med različnimi rasami, da razlike torej ni, tedaj se bo tudi drugače izražal. To je seveda povezano s posameznikovo osebno kulturo. Še bolj pa je povezano s pomanjkanjem moči, da bi presegel svoj egoizem. Zelo uspešno je izgradil svoj ego, nikakršne moči pa nima, da bi izgradil modrega človeka … In to so posledice.

Na trgu dela imajo delodajalci, lastniki vse večjo moč, delavci, zaposleni, pa vse manj pravic. Kaj bi bilo treba narediti, da bi bile razmere za delavce boljše?

Problem je v tem, da imajo prednost delodajalci. Dopušča se, da oni odločajo, kakšna bo naša družba, ves čas se poudarja pomen delodajalca, trga in trgovanja, zato da se ne bi pokazalo, kako pomembno je sodelovanje navadnega človeka in delavca. To ni prav. Pustiti jim moramo povedati, kar mislijo. Zdaj poteka razprava o stebru socialnih pravic, govorijo pa o minimalnih pravicah. Toda za katere minimalne pravice gre, iz katere zakonodaje? Bolgarske ali danske? Obstajajo namreč velike razlike v tem, kako posamezne države razumejo minimalni standard. Tu se moramo boriti. Osvojiti moramo miselnost, ki je za institucijo evropskega parlamenta že značilna, da namreč mora obstajati solidarnost, prizadevati si moramo za boljše življenjske pogoje v Evropi. Poleg razprave o stebru socialnih pravic nas čakajo številna druga vprašanja, ki jih moramo rešiti. Bojujemo se s poskusom Komisije, ki želi uveljaviti prožne oblike dela in delo s skrajšanim delovnim časom, da bi ženske namesto podaljšanega porodniškega dopusta delale s skrajšanim delovnim časom do otrokovih 12 ali 14 let (ne vem natančno, koliko). To je zelo slabo in bi pomenilo, da bi mati imela manj možnosti za pokojnino in za to, da bi se posvetila otroku v prvih letih njegovega življenja. Naš predlog je, naj se podajša porodniški dopust in naj se omeji delo s skrajšanim delovnim časom, toda delodajalci ves čas skušajo povečati obseg zadnjega. Pred nedavnim smo bili v Nemčiji, kjer je delo s skrajšanim delovnim časom že doseglo 57 odstotkov. In tudi tam že lahko opazimo revščino, kar je zgovoren primer. Banke in podjetja so zelo bogata, ljudstvo pa zelo revno.

Kako pomembni so danes sindikati v prizadevanjih za boljši položaj zaposlenih? Vemo, da imajo sindikati problem s članstvom, sploh mladi, ki so na trgu dela najbolj ranljivi, se ne vključujejo v sindikalne organizacije ...

Mislim, da bi morali sindikati v družbi odigrati pomembnejšo vlogo. Skuša se jih potisniti ob stran. V številnih evropskih državah so jim nekako pristrigli peruti. Velik del evropske populacije v sindikate nima več zaupanja. Mladi se ne vključujejo v sindikalna gibanja, ker ne vedo, kaj je sindikat, kaj je sindikalno gibanje in kako si v življenju lahko z njimi pomagajo. Zelo pomembno bi bilo, da bi se te vsebine vključile v izobraževanje, v šole, da bi si mladi tedaj, ko končajo šolanje, lahko rekli, soočen sem s takšno družbo, nahajam se na tej točki, pomoč lahko najdem na tem ali onem kraju in ne bojim se vstopiti v življenje.

Tudi v Sloveniji imajo čistilke podobne probleme kot jih je poslanka Kuneva doživljala pred desetimi leti v Grčiji: plače, ki ne zagotavljajo preživetja, nekateri delodajalci jim ne plačujejo prispevkov, nadur, s podobnimi težavami se srečujejo tudi drugi delavci, vozniki tovornjakov, gradbeni delavci ... Kaj lahko storijo delavci, ki nimajo denarja za drage odvetnike …

Prvič, ne smemo čakati na trenutek, ko se bomo znašli na sodišču in potrebovali odvetnike. Delavci se vsekakor morajo povezovati, govoriti o svojih težavah, zavedati se morajo, da niso sami, da imajo tudi drugi zaposleni enake težave, morajo se povezovati in pametno ukrepati. V Grčiji je zelo dobro to, da kljub pritiskom, omejitvam in grožnjam, naj se ne odpirajo novi sindikati, obstaja solidarnost drugih sindikatov, ki že obstajajo in delujejo v drugih sektorjih. Tako delavci počasi dobivajo občutek, da je družba z njimi solidarna, dobijo moč in se tudi sami sindikalno organizirajo ter sodelujejo s sindikati iz drugih sektorjev in drugih dežel. Ko sem delala kot čistilka, mi je veliko pomenilo, da sem vedela, kaj doživljajo čistilke v drugih deželah, da sem vedela, kako naj razmišljam in kako naj se organiziram. Zato moramo ljudi ozaveščati, oni pa se ne smejo bati. Ne smejo se bati, da bodo ostali brez zaposlitve in se znašli v brezizhodnem položaju. Zavedati se morajo, da niso sami, da so v njihovi bližini tudi drugi ljudje z enakimi težavami in da so med nami tudi takšni, ki jim bodo v oporo in pomoč. Kajti v tem življenju ni nič zanesljivo. Politika dandanes pravi, da bi se moral posameznik v svojem življenju najmanj trikrat prekvalificirati, da bi lahko delal celo življenje. Tudi tega se je treba zavedati.

Ko so gospo Kunevo vprašali, česa se spomni o večeru, ko so jo napadli s kislino, je dejala, da so ji v spominu ostale tresoče roke napadalca, kar naj bi odražalo njegov strah zaradi grozljivega dejanja, ki, tako upa, je bil tudi zanj lekcija. Presenetilo me je, ker v njenih besedah, ko govori o teh kriminalcih, ni čutiti jeze. Rekla mi je, da mati tistega fanta ni rodila zato, da bi postal morilec ...

Kot mati sem prepričana, da če v naši družbi ne bi nihče nikoli kradel, se to ne bi ves čas ponavljalo. Če ne bi obstajal zgled za morilce, ne bi bilo dandanes morilcev. Če v preteklosti ne bi bilo tatov, jih ne bi bilo niti danes. Zelo pomembni so zgledi, ki jih dajemo v tem življenju našim otrokom in prihodnjim rodovom. Ker vem, da je tako, sem ob pogledu na fanta, ki se je tresel, doumela, da so ga v dejanje prisilili. Zaradi prisile je storil, kar je, ni ravnal iz veselja. Kaj človeka danes privede do takšnega dejanja? Tega ne narediš zlahka.

Kostadinka (Konstantina) Kuneva na koncu sporoča vsem ženskam:

Kjerkoli ste, ne prenehajte se bojevati za svoje pravice!


Nedeljski gost

875 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Kostadinka Kuneva

11.06.2017


Kostadinka Kuneva je grška evroposlanka, ki so jo zaradi njene sindikalne dejavnosti pred devetimi leti polili z žveplovo kislino

Grška poslanka v Evropskem parlamentu Kostadinka Kuneva je 53-letna Bolgarka, ki se je leta 2001 odselila v Grčijo, kjer je Kostadinka postala Konstantina. Zgodovinarka in etnografinja Kuneva se je zaposlila kot čistilka. Zaradi vse slabših delovnih razmer v podjetju pa je postala sindikalna aktivistka, neizprosna na pogajanjih z delodajalcem in dejavna v vodstvu novoustanovljenega sindikata gospodinjskih pomočnic, pomočnikov, čistilk in čistilcev.

Ker je bila izvoljena v vodstvo sindikata, je delodajalec ni mogel odpustiti, ponudili so ji tudi visok položaj v podjetju, a ga ni sprejela, ker je vedela, da jo želijo s tem utišati. Poskusi podkupovanja, pa tudi groženj in pritiskov niso uspeli, zato so želeli z njo opraviti na najbolj brutalen način. Zaradi njene sindikalne dejavnosti so jo pred devetimi leti neznanci v predmestju Aten polili z žveplovo kislino. Napad je komajda preživela, zaradi hudih opeklin je oslepela na eno oko, posledice ima na dihalih in na koži.

Tatjani Pirc je Kostadinka Kuneva povedala svojo življenjsko zgodbo, govorili sta o njenem delu v Evropskem parlamentu, o težavah, ki tarejo državljanke in državljane Evrope, pa tudi o tem, kako se je treba postaviti zase. Poslanka Kuneva je svojim volivcem v Grčiji obljubila, da bo v Evropskem parlamentu glas delavk, delavcev, invalidov, mladih, starejših, brezposelnih, izkoriščanih, odrinjenih na družbeno obrobje …

Mednarodna skupina neodvisnih novinarjev je marca letos imenovala enaindvajset najpomembnejših žensk, ki po njihovi oceni spreminjajo Vzhodno Evropo. Med njimi je tudi evropska poslanka Kostadinka Kuneva. Kateri so po njenem mnenju največji problemi tega dela Evrope?

Vzhodna Evropa je bila del Evrope, ki je bil dolgo časa zelo dobro urejen, socialni programi so bili zelo dobri, ni bilo brezposelnosti, zdravstveni sektor je bil visoko razvit in ni bilo težav na področju zdravstvenega varstva in medicine. Univerzitetni študij je bil brezplačen, šolski sistem je bil zelo dober. Pravice delavcev, človekove pravice in pravice žensk so bile veliko boljše kot v drugih evropskih deželah. Zdaj pa smo se znašli v položaju, ko smo izgubili večino pravic, ki smo jih nekoč že imeli, jih uživali in se jih navadili, za nas so bile samoumevne. V desetih oziroma petnajstih letih smo jih izgubili in spet smo se znašli na ničti točki, ko se ne moremo zanašati na delavske pravice, imamo veliko manj časa za vzgojo svojih otrok. Vlade skušajo ves čas okrniti materinski dopust, ženskam onemogočajo izkoristiti dopust, ki jim pripada za vzgojo otrok in do katerega so upravičene. Večji del prebivalstva je brezposelen, večina ljudi, vsaj iz Bolgarije, Romunije in drugih držav, je svojo domovino zapustila. Ljudje so se razselili vsepovsod po svetu, gospodarstvo naših dežel je doživelo dramatičen upad.

Gospa Kuneva se je leta 1964 rodila v Bolgariji, tam je na univerzi diplomirala iz zgodovine in etnografije, leta 2001 pa se je odselila v Grčijo. Zakaj ravno v Grčijo?

V Bolgariji nisem imela težav z zaposlitvijo. Odšla sem, ker je imel sin težave z zdravjem, Grčija pa je bila dežela, ki je mu je omogočala zdravljenje, ne da bi nam postavljala ovire in omejitve. Mojega sina so dejansko sprejeli in mu z vsemi sredstvi omogočili zdravljenje. Pozneje, ko so zdravljenje končali, smo spoznali, da moramo ostati v Grčiji, zato da bomo v bližini sinovega zdravnika. Tako sem bila prisiljena ostati v Grčiji. Nisem pa odšla z namenom, da bi tam ostala.

Leta 2003 je Konstantina Kuneva začela delati kot čistilka v podjetju Oikomet. Ker so imeli delavci v tem velikem podjetju težave s pogodbami, neplačevanjem, najrazličnejšimi zlorabami, je gospa Kuneva postala aktivna v sindikatu čistilk PEKOP. Kakšno podjetje je bilo in je še vedno Oikomet?

Ko sem začela delati v družbi Oikomet, sem na prvem razgovoru predstavnikom družbe povedala: "Drži, vi ste me poklicali, vendar mislim, da zaposleni s tako malo denarja, kot mu ga dajete, ne more preživeti. Delo zame ni težava, težava pa je višina plače. Če bo plača višja od 500 evrov in bo to normalna plača, bom prišla." In res, na začetku prvega leta so plačevali normalno v skladu z zakonodajo, po letu in pol pa so začeli krčiti plačne dodatke in delovne ure, začele so se težave v službi. Oikomet je družba, ki se ukvarja s čiščenjem in varovanjem, ima sklenjene pogodbe v javnem in zasebnem sektorju v Grčiji, kot mi je znano, pa posluje tudi v drugih državah.

Kostadinka Kuneva je bila neizprosna pogajalka, zaradi svoje sindikalistične dejavnosti je začela dobivati grožnje, na vsakem koraku je doživljala pritiske. 23. decembra 2008, ko se je zvečer iz službe vračala domov, sta jo grozovito napadla moška, ki sta ji v obraz vrgla žveplovo kislino. Ta napad je spremenil njeno življenje, pretresel je tudi vso Grčijo. Ljudje so bili šokirani, besni, ko so slišali, kaj se je zgodilo, želeli so ji pomagati, vrstili so se protesti, pred bolnišnico, v kateri se je Kuneva borila za življenje, je množica vzklikala: "Konstantina, nisi sama, mi smo s teboj!"

Med letoma 2006 in 2008 so se začele grožnje, enkrat po telefonu in drugič osebno, na sestankih s predstavniki delodajalca ali s kolegi, ki so jih določene osebe poslale, da bi mi prenesli neko 'novico' … Izvajali so različne oblike pritiska. Ko se je zgodil napad, se je vest zelo hitro razširila po vsej Grčiji. Sama se tega tedaj nisem mogla zavedati, a z videoposnetkov, ki jih gledam, iz tega, kar so mi ljudje povedali pozneje, iz intervjujev, ki mi jih pošiljajo vaši kolegi novinarji, vidim, da so se ljudje po vsej Grčiji takoj zavedli, kaj se je zgodilo. Organiziralo se je veliko solidarnostno gibanje v podporo Konstantini Kunevi in sindikatu PEKOP, v katerem sem delovala. To je bila zelo dobra, zelo pravilna poteza. V bolnišnici sem skozi okno slišala ljudi, ki so zunaj vzklikali: "Konstantina, nisi sama, ena izmed nas si, stran z morilci!" Vsako popoldne so se, običajno do večera, zunaj zbirali zaposleni v bolnišnici in občani ter protestirali. Kolikor se spomnim, so proteste organizirali tudi v drugih grških mestih. V državi je prišlo do velikega vznemirjenja, kajti ljudje so prvič slišali, da so nekoga zaradi službenih zadev napadli s kislino. Vedeli so, da se takšni napadi dogajajo, vendar iz osebnih razlogov. Da bi se kaj takega zgodilo zaradi sindikalne dejavnosti, je bilo še bolj nepojmljivo. In tako so šli na ulice in se odločno odzvali. To gibanje je živelo leto in še dlje. To je bilo zame nekaj fenomenalnega. Pred nedavnim so bolgarski režiserji posneli film, ki natančno popisuje to solidarnost in to gibanje. Zame je bilo zelo pomembno, da je moj primer postal zgled solidarnosti grškega ljudstva. Da so ljudje spoznali, da so imeli priložnosti videti in da bodo nekoč imeli priložnost videti tudi naši otroci, da je kaj takega mogoče in da lahko to svobodno storimo.

Napadalcev niso našli, tudi naročnikov ne, čeprav je bilo očitno, kdo stoji za napadom, ki je bil povezan z njeno dejavnostjo v sindikatu. Grška policija, preiskovalci, sodišča niso opravili svojega dela …

Zdi se mi, da sta bila storilca dva. A nisem popolnoma prepričana. Preden so me napadli s kislino, se je zgodil manjši incident, ki mu nisem namenjala posebne pozornosti, ko pa sem se obrnila k temu človeku, da bi mi pomagal, ga nisem videla, skril se je. Zato menim, da sta bila napadalca dva. Na začetku mi policija sploh ni verjela, zadeve se ni lotila pravilno, ni vzela vzorca kisline, ni pridobila posnetkov okoliških kamer. Preiskava je bila izvedena slabo, zato je niti niso mogli končati in ugotoviti, kdo so bili storilci in kdo je bil plačnik napada. Seveda pa, ko so preverili blagajno družbe Oikomet, ta ni znala pojasniti nakazila v vrednosti 5000 evrov. Tega niso raziskovali naprej. Ostalo je nepojasnjeno.

Siriza je Konstantino Kunevo povabila, da se aktivno vključi v politiko, da kandidira na evrovolitvah 2014. Ali je bila ta odločitev zanjo težka?

Prve predloge, da bi se vključila v družbenopolitično dogajanje kot parlamentarna predstavnica, so dali že leta 2009, vendar tedaj še nisem bila pripravljena. Leta 2014 sem imela tudi druge ponudbe, vendar sem se odločila kandidirati na listi stranke Siriza, ker smo sodelovali že pred napadom. To je bila edina stranka, ki se je dejansko zanimala za težave zaposlenih, podpirali so nas, nam dobro svetovali, nas vabili na sestanke, na katerih smo razpravljali o naših težavah, toda nikoli, res nikoli nam niso dali vedeti, naj zanje glasujemo na volitvah. To je name naredilo zelo dober vtis. Zato sem menila, da bom imela prostejše roke in da bom lahko nadaljevala takšno sodelovanje s Sirizo, kakršnega sem imela že prej.

Leta 2014 je bila Konstantina oziroma Kostadinka Kuneva gladko izvoljena, postala je evropska poslanka. Evropski parlament ima težave z birokracijo, na dnevni red težko pridejo problemi, ki tarejo evropske državljanke in državljane, to so prav tiste teme, ki jih Kuneva uvršča najvišje na prioritetni lestvici svojega poslanskega dela: človekove pravice, pravice delavcev, žensk, otrok, invalidi, begunci, brezposelnost .... Ali ima občutek, da jo, ko opozarja na težave ljudi, ostali evroposlanci slišijo, jo posluša Evropska komisija?

Nimam občutka, da mojih razprav ne upoštevajo ali da bi ignorirali moja stališča. Sodelujem s kolegi, še posebej iz skupine Konfederalna skupina Evropska združena levica - Zelena nordijska levica, pa tudi z evropskimi poslanci iz drugih skupin. Vsi smo prišli predstavljat del svoje družbe in vsakdo izmed nas spoštuje stališča in odločitve drugih evropskih poslancev. Nimam izkušenj z negativnimi odzivi, ki bi leteli name. Komisija s poslanci sodeluje, vendar pa so njeni ukrepi bolj formalne narave, vpletena je v neznansko birokracijo. Zato tudi njena stališča niso jasna, temveč precej zamegljena. Vendar pa mi zato še bolj vztrajamo in skušamo znova in znova pojasnevati določene stvari, dokler zadev, ki smo se jih lotili, ne zaključimo.

Evropska poslanka Konstadinka Kuneva je pripravila poročilo o ljudeh, ki opravljajo različna dela v gospodinjstvih. V Evropski uniji je takih delavcev dva milijona in pol, zanje je značilno, da so večinoma slabo plačani, nimajo pravic, pogodb, socialnega, pokojninskega zavarovanja. Njeno poročilo z zaskrbljujočimi ugotovitvami je Evropski parlament sprejel. Kaj bi moralo temu slediti?

Ta sektor je v zelo težkem položaju, ker v večini evropskih držav to ni priznan poklic. In če poklic ni priznan, tudi ne more biti reguliran. Delavci so nekvalificirani in brez vsakih pravic. V nekaterih državah obstaja zakonsko določilo, da morajo ti delavci prejemati vsaj minimalno plačo in da imajo pravico do letnega dopusta, do pravega dopusta, ki traja 20 dni, tako kot preostali zaposleni. To so njihove pravice. A mimo tega ne obstajajo nikakršne regulative. Naš namen je bil, da bi s tem poročilom namenili več pozornosti vprašanjem in težavam, s katerimi se spopadajo ti delavci, ki pomagajo v gospodinjstvih, tako da bi se zakonsko uredila njihovo delo in njihove delavske pravice. Sem sodijo različni profili delavcev, med drugim številne emigrantke, pogosto so prisiljeni takšna dela sprejemati študentje, ki morajo imeti tudi pravico do nadaljevanja študija, dijaki in dijakinje. Tu so tudi številne ženske, ki bi želele imeti otroke in družino. Zadali smo si nalogo stvari urediti tako, da bodo vsi ti ljudje imeli dostojno življenje. Zdaj čakamo na Komisijo, kdaj se bo odločila naše besedilo sprejeti kot evropski zakon. Mimo tega pa so nas nekatere evropske države že zaprosile za naš predlog in ga poskušajo uveljaviti v okviru lastne zakonodaje.

Kostadinka Kuneva je svojim volivcem obljubila, da bo njihov glas v zapletenem, hladnem svetu evropske politike. Državljani Evrope se čutijo odtujene od Evropskega parlamenta, evropskih politikov in evropske politike. Ali gospa Kuneva meni, da je to problem, s katerim bi se morali resno ukvarjati? Če bi unija s polno paro delala v korist svojih državljank in državljanov, bi s tem presegla tudi globok prepad med evropsko politiko in ljudmi …

Zares skušam biti glas državljanov v Evropi in Grčiji, najprej v Grčiji, in sem prenašati probleme, ki težijo ljudi. V veliko pomoč pa nam bi bilo, če bi tudi mediji skušali bolje predstavljati delo, ki ga opravljamo v Evropskem parlamentu. Zdi se mi, da zato, ker se mediji ne zavedajo povsem dobro dela in odgovornosti, ki jo ima Evropski parlament do evropske družbe, evropski državljani ne kažejo dovolj velikega zanimanja, ne udeležujejo se dogodkov in razprav, ne raziskujejo preveč, ne sodelujejo veliko z nami. Zdimo se jim nekako daleč. Bolj se udeležujejo dejavnosti poslancev v svojih domačih deželah kot naših. Ta zavest se mora spremeniti. Zavedati se morajo, da od 70 do 80 odstotkov evropske zakonodaje nastane tukaj. In morda je res, da se v državah članicah ne bo uveljavila takoj zdaj, toda uveljavila se bo v treh ali petih letih, in takrat se bodo spopadli s težavo. Kadar torej evropski poslanci pozivamo državljane, naj z nami sodelujejo, naj nam pošiljajo predloge, naj se z nami pogovarjajo o konkretnih temah, je dobro, da so dejavni in z nami sodelujejo. To ni težava le na jugu. Vsa Evropa, vsi evropski poslanci imajo isti problem.

V Evropskem parlamentu je grška poslanka Kostadinka Kuneva že večkrat opozorila na protislovno vlogo Evropske komisije v trojki, ki jo sestavljajo Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad. Prepričana je namreč, da Evropska komisija kot sestavni del trojke pri uveljavljanju ukrepov ne spoštuje temeljnih vrednot Evropske unije. Kuneva tudi poudarja, da trojka za Grčijo ni bila rešitev, temveč katastrofa ...

Prva stvar, ki jo mora Evropa storiti v zvezi z Grčijo, je preučiti njen dolg. Kajti kot pravijo raziskovalci in strokovnjaki, je en del grškega dolga nerealen, o drugem delu, o dejanskem dolgu, ki bo ostal, pa je treba ugotoviti, koliko ga je Grčija sposobna odplačevati. Stara vlada je v nekem smislu naredila številne »usluge« francoskim in nemškim bankam, grškemu ljudstvu je bilo naloženo breme plačevanja za tuje napake in dolgove, in tako smo se znašli v položaju, ko pritiskajo na nas, ko spreminjamo zakonodajo, ko pravijo, da smo mi odgovorni za položaj, v katerem se je znašla Grčija. Seveda smo krivi tudi mi, kajti če bi se državljani prej odzvali, danes ne bi imeli teh dolgov. Vendar pa so se Grčije lotili tako, da se ne bi razkrilo problema severnih držav, temveč samo južnih. To so skušali napraviti.

Si bo Grčija, čudovita dežela, zibelka evropske demokracije, po tej hudi krizi še lahko opomogla?

Na srečo vseh nas grško ljudstvo še ni postalo apatično, med ljudmi obstaja visoka stopnja solidarnosti in verjamem, da se bodo postavili na noge. Če jim to uspe, bo Grčija postala velik zgled tudi za druge evropske države.

Evropska poslanka Kostadinka Kuneva naslovi na Evropsko komisijo veliko vprašanj. Je zadovoljna z njihovimi odgovori, odzivi?

Izredno dobro obvladajo posebno tehniko, da namreč govorijo in pri tem nič ne povedo.

Begunci v Grčiji, begunci v Evropi ... Države članice se dogovarjajo s figo v žepu, celo selitve beguncev ne potekajo po načrtu. Tudi Slovenija ni povsem uresničila svojih zavez, nekatere države pa sploh ne sodelujejo v teh skupnih projektih ...

Nekatere evropske države še niso zgradile potrebne infrastrukture. To je problem. To je Portugalska, to je, kot pravite, Slovenija, te države še niso prevzele svojega deleža beguncev. Tu sta še Bolgarija in Romunija, vse te vzhodnoevropske države niso imele ustrezne infrastrukture za sprejem beguncev, kar morajo v prihodnosti urediti. Tudi Grčija je bila v zaostanku, vendar je bila v zadnjih dveh letih prisiljena podvizati se in pripraviti vse potrebno. Nastanitev je bila najprej začasna, zdaj pa ima vzpostavljene begunske centre. Kajti Grčija, Italija in Španija so bile dežele, ki so sprejemale vse begunce, prek njih so potovali, zato so nujno morale imeti potrebno infrastrukturo. Mislim, da bodo vse države pripravile, kar morajo, če jim bomo ponudili pomoč. Če se bomo dogovorili za razumno in sprejemljivo delitev, jo bodo na koncu sprejele. Saj ne gre za prvi tak primer v človeški zgodovini. Še pred nedavnim smo imeli Grke, ki se pribežali iz Male Azije, imeli smo Armence, ki so bežali iz Turčije in smo jim morali zaradi vojne s Turčijo pomagati, da so se nastanili. Sama sem doživela, ko so v naše vasi in mesta prihajali Armenci, imeli smo nove učence in nove sosede. To se dogaja. Zdaj nihče več ne loči med Armencem in domačinom. Vsi smo enaki ljudje, med nami ni razlik.

Kostadinka Kuneva pozorno in z zaskrbljenostjo spremlja razmere na Madžarskem (demokracija, mediji, šolstvo …).

Mislim, da morajo biti državljani Madžarske dejavnejši. Poznam veliko Madžarov in mislim, da to niso ljudje, ki ne bi imeli mnenja o celotni zadevi. Morajo pa se povezati in se boriti za svoje pravice. Kajti v tem primeru en predstavnik oblasti samovoljno izraža stališča v imenu celotne države, kar je narobe. Ta država ima državljane in ta država mora državljanom pomagati, da bodo lahko živeli, delali in se izobraževali. Sami se morajo odločati o tem, kako naj bo urejena njihova dežela.

Veliko nesprejemljivega, sovražnega govora je tudi v evropskem političnem prostoru. Kuneva je v Evropskem parlamentu izpostavila neprimerno izjavo nizozemskega finančnega ministra Dijsselbloema, ki je, ko je govoril o državah južne Evrope, ki računajo na pomoč razvitejših evropskih držav, dejal, da ne moreš zapraviti denarja za ženske in pijačo, potem pa prositi za pomoč. Najbolj pa so seveda odmevale nesprejemljive opazke, ki jih je izrekel poljski evroposlanec Janusz Korwin-Mikke o ženskah. Ali ni žalostno, da človek, ki na tak način razmišlja o ženskah, sedi v Evropskem parlamentu?

Ljudje imamo problem. Nimamo še prave zavesti o tem, kaj smo. Kaj pomeni biti človek in kdo je človek ob tebi. Ko bo človek sposoben doumeti, da ni nikakršne razlike med moškim in žensko, med starcem in otrokom ali med različnimi rasami, da razlike torej ni, tedaj se bo tudi drugače izražal. To je seveda povezano s posameznikovo osebno kulturo. Še bolj pa je povezano s pomanjkanjem moči, da bi presegel svoj egoizem. Zelo uspešno je izgradil svoj ego, nikakršne moči pa nima, da bi izgradil modrega človeka … In to so posledice.

Na trgu dela imajo delodajalci, lastniki vse večjo moč, delavci, zaposleni, pa vse manj pravic. Kaj bi bilo treba narediti, da bi bile razmere za delavce boljše?

Problem je v tem, da imajo prednost delodajalci. Dopušča se, da oni odločajo, kakšna bo naša družba, ves čas se poudarja pomen delodajalca, trga in trgovanja, zato da se ne bi pokazalo, kako pomembno je sodelovanje navadnega človeka in delavca. To ni prav. Pustiti jim moramo povedati, kar mislijo. Zdaj poteka razprava o stebru socialnih pravic, govorijo pa o minimalnih pravicah. Toda za katere minimalne pravice gre, iz katere zakonodaje? Bolgarske ali danske? Obstajajo namreč velike razlike v tem, kako posamezne države razumejo minimalni standard. Tu se moramo boriti. Osvojiti moramo miselnost, ki je za institucijo evropskega parlamenta že značilna, da namreč mora obstajati solidarnost, prizadevati si moramo za boljše življenjske pogoje v Evropi. Poleg razprave o stebru socialnih pravic nas čakajo številna druga vprašanja, ki jih moramo rešiti. Bojujemo se s poskusom Komisije, ki želi uveljaviti prožne oblike dela in delo s skrajšanim delovnim časom, da bi ženske namesto podaljšanega porodniškega dopusta delale s skrajšanim delovnim časom do otrokovih 12 ali 14 let (ne vem natančno, koliko). To je zelo slabo in bi pomenilo, da bi mati imela manj možnosti za pokojnino in za to, da bi se posvetila otroku v prvih letih njegovega življenja. Naš predlog je, naj se podajša porodniški dopust in naj se omeji delo s skrajšanim delovnim časom, toda delodajalci ves čas skušajo povečati obseg zadnjega. Pred nedavnim smo bili v Nemčiji, kjer je delo s skrajšanim delovnim časom že doseglo 57 odstotkov. In tudi tam že lahko opazimo revščino, kar je zgovoren primer. Banke in podjetja so zelo bogata, ljudstvo pa zelo revno.

Kako pomembni so danes sindikati v prizadevanjih za boljši položaj zaposlenih? Vemo, da imajo sindikati problem s članstvom, sploh mladi, ki so na trgu dela najbolj ranljivi, se ne vključujejo v sindikalne organizacije ...

Mislim, da bi morali sindikati v družbi odigrati pomembnejšo vlogo. Skuša se jih potisniti ob stran. V številnih evropskih državah so jim nekako pristrigli peruti. Velik del evropske populacije v sindikate nima več zaupanja. Mladi se ne vključujejo v sindikalna gibanja, ker ne vedo, kaj je sindikat, kaj je sindikalno gibanje in kako si v življenju lahko z njimi pomagajo. Zelo pomembno bi bilo, da bi se te vsebine vključile v izobraževanje, v šole, da bi si mladi tedaj, ko končajo šolanje, lahko rekli, soočen sem s takšno družbo, nahajam se na tej točki, pomoč lahko najdem na tem ali onem kraju in ne bojim se vstopiti v življenje.

Tudi v Sloveniji imajo čistilke podobne probleme kot jih je poslanka Kuneva doživljala pred desetimi leti v Grčiji: plače, ki ne zagotavljajo preživetja, nekateri delodajalci jim ne plačujejo prispevkov, nadur, s podobnimi težavami se srečujejo tudi drugi delavci, vozniki tovornjakov, gradbeni delavci ... Kaj lahko storijo delavci, ki nimajo denarja za drage odvetnike …

Prvič, ne smemo čakati na trenutek, ko se bomo znašli na sodišču in potrebovali odvetnike. Delavci se vsekakor morajo povezovati, govoriti o svojih težavah, zavedati se morajo, da niso sami, da imajo tudi drugi zaposleni enake težave, morajo se povezovati in pametno ukrepati. V Grčiji je zelo dobro to, da kljub pritiskom, omejitvam in grožnjam, naj se ne odpirajo novi sindikati, obstaja solidarnost drugih sindikatov, ki že obstajajo in delujejo v drugih sektorjih. Tako delavci počasi dobivajo občutek, da je družba z njimi solidarna, dobijo moč in se tudi sami sindikalno organizirajo ter sodelujejo s sindikati iz drugih sektorjev in drugih dežel. Ko sem delala kot čistilka, mi je veliko pomenilo, da sem vedela, kaj doživljajo čistilke v drugih deželah, da sem vedela, kako naj razmišljam in kako naj se organiziram. Zato moramo ljudi ozaveščati, oni pa se ne smejo bati. Ne smejo se bati, da bodo ostali brez zaposlitve in se znašli v brezizhodnem položaju. Zavedati se morajo, da niso sami, da so v njihovi bližini tudi drugi ljudje z enakimi težavami in da so med nami tudi takšni, ki jim bodo v oporo in pomoč. Kajti v tem življenju ni nič zanesljivo. Politika dandanes pravi, da bi se moral posameznik v svojem življenju najmanj trikrat prekvalificirati, da bi lahko delal celo življenje. Tudi tega se je treba zavedati.

Ko so gospo Kunevo vprašali, česa se spomni o večeru, ko so jo napadli s kislino, je dejala, da so ji v spominu ostale tresoče roke napadalca, kar naj bi odražalo njegov strah zaradi grozljivega dejanja, ki, tako upa, je bil tudi zanj lekcija. Presenetilo me je, ker v njenih besedah, ko govori o teh kriminalcih, ni čutiti jeze. Rekla mi je, da mati tistega fanta ni rodila zato, da bi postal morilec ...

Kot mati sem prepričana, da če v naši družbi ne bi nihče nikoli kradel, se to ne bi ves čas ponavljalo. Če ne bi obstajal zgled za morilce, ne bi bilo dandanes morilcev. Če v preteklosti ne bi bilo tatov, jih ne bi bilo niti danes. Zelo pomembni so zgledi, ki jih dajemo v tem življenju našim otrokom in prihodnjim rodovom. Ker vem, da je tako, sem ob pogledu na fanta, ki se je tresel, doumela, da so ga v dejanje prisilili. Zaradi prisile je storil, kar je, ni ravnal iz veselja. Kaj človeka danes privede do takšnega dejanja? Tega ne narediš zlahka.

Kostadinka (Konstantina) Kuneva na koncu sporoča vsem ženskam:

Kjerkoli ste, ne prenehajte se bojevati za svoje pravice!


17.01.2024

Iz arhiva: Jurij Souček (1929–2024)

Poslovil se je legendarni dramski in radijski igralec Jurij Souček.


11.01.2024

Anže Rozman: Vsake toliko se opomnim, kakšno srečo sem imel, da sem zbral dovolj poguma in po koncertu ogovoril Alda Kumarja

Anže Rozman je skladatelj. Ta oznaka mu je najljubša. Kot majhen otrok je z družino obiskoval koncerte Slovenske filharmonije, simfonikov RTV Slovenija in ugotovil, da v glavi sliši glasbo. Ne glasbe, ki jo je poslušal na koncertih, ampak nekaj čisto svojega.


05.01.2024

Jaro Kalan: Pri delu s smučarji si lahko grob v izražanju, s smučarkami pa ne

Z nedeljskim pogovorom bomo odpotovali v čase, ko smo imeli na tekmovanju za Zlato lisico kar štiri slovenske slalomistke v prvi jakostni skupini. V čase »vražjih Slovenk«, ki jih je kot šef ekipe vodil legendarni Jaro Kalan. Dolgoletnega trenerja, v zadnjem obdobju profesionalne kariere tudi direktorja Smučarske zveze gosti Aleš Smrekar.


29.12.2023

Tjaša Železnik: Sprašujem se, ali bi svet bil tako krut, če bi ga vodile ženske

Pravi, da je v Sloveniji težko biti igralka. Večkrat so jo tudi podcenjevali in poskušali uvrstiti v predalčke. Čeprav se z moškimi kolegi odlično razume, odkrito priznava, da je tako gledališki kot filmski svet v Sloveniji domena moških. Kritična je tudi do vedno glasnejših pozivov k tradicionalizaciji žensk v družbi. Poudarja, da se moramo za že izbojevane pravice, vedno znova boriti.


22.12.2023

Aleksandar Stanković: Depresija je, ko tri mesece čakaš, da ti bo 15 minut bolje

Novinar Aleksandar Stanković bo na hrvaški javni televiziji kmalu vodil že tisočo oddajo Nedeljom u 2. Gre za unikatni pogovorni format, ki je s pristopom in neposrednostjo že dobri dve desetletji med najbolj gledanimi v celotni regiji, voditelj Stanković pa si je ustvaril legendarni status. Včasih deluje kot tožilec in odvetnik, združen v isti osebi neizprosnega spraševalca. A tudi Stanković je krvav pod kožo. Pred kratkim je v osebno-izpovedni knjigi razkril, da se že več kot 10 let bojuje z depresijo. O svoji bolezni govori odkrito, razmišlja o smislu obstoja, razlogih za nastanek depresije, morebitnih rešitvah, družini, veri in življenju. Tudi o manjših razlogih za srečo, vetru v laseh na plešasti glavi, navdušenju nad Tomosovimi motorji, boksu, petju, poeziji. Praznikih.


15.12.2023

Vida Drame Orožim: Dober zdravnik mora biti predvsem dober človek, ki zna nekaj malega medicine

Če bi ugodila želji svojega očeta, bi bila Vida Drame Orožim računovodkinja na ljubljanskih Žalah, če bi bili časi njene mladosti drugačni, bi bila najbrž sopranistka, a je zelo zadovoljna, da se je odločila za medicino in opravila kar dve specializaciji.


09.12.2023

Iztok Osojnik: Strast je ključ vsega. Če je v tebi strast, si živ

Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, slikar, popotnik in prevajalec Iztok Osojnik je nedeljski gost. Od branja in klesanja rim umetne inteligence pa do podrealizma in državne literature, pa tudi Indije in Japonske, se z njim pogovarja Gorazd Rečnik.


03.12.2023

Ana Petrič: Na starost se je treba pripraviti

Ana Petrič vodi center starejših v Notranjih Goricah. Pred skoraj dvema desetletjema je začela kot strežnica, danes v vlogi direktorice uvaja sodobne pristope dela s starejšimi, ki s številnimi aktivnostmi izkoriščajo "zadnje" priložnosti za polno življenje. Od letošnje jeseni se z odprtjem vrtčevskega oddelka v domu razlegata še otroški smeh in jok: medgeneracijsko sobivanje v pravem pomni besede.


25.11.2023

Marko Radmilovič: Po 1003 Močvirjih vidiš, da nismo ničesar spremenili

Število njegovih posedanj v močvirju je že za malenkost preseglo število noči, v katerih je Šeherezada pripovedovala napete zgodbe, a jasno je, da Markove zgodbe in razmisleki o deželi vsaj dveh hitrosti, tisočerih resničnosti in neštetih zanimivih ljudi in usod niti po naključju še niso presahnili.


17.11.2023

Marta Kelvišar: Posel je timski šport

Nedeljska gostja je direktorica podjetja Adria Dom in aktualna menedžerka leta Marta Kelvišar.


12.11.2023

Martin Gruzovin: Globalno segrevanje pušča svoj odtis tudi na vinu

Nedeljski gost je Martin Gruzovin, sommelier, državni prvak 2018 in tržnik Guerile, biodinamične vinogradniške kmetije s Planine nad Ajdovščino v Vipavski dolini, za katero njen lastnik Zmago Petrič pravi, da je plod idej, sanj, hotenj in trme.


30.10.2023

Stefan Komandarev: Tako zdravnik kot režiser morata postaviti natančno diagnozo

Stefan Komandarev je študiral medicino in specializiral psihiatrijo. Premamil ga je film, danes je najbolj prodoren bolgarski režiser. Njegov najnovejši film Blagine lekcije je slavil na festivalu v Karlovih Varih. Videli ga bomo lahko tudi na Liffu, Kinoatelje mu je v Gorici podelil nagrado Darka Bratine.


28.10.2023

Renata Zamida: Pomembno je, da so otroci obkroženi s knjigami in da vidijo starše brati

Nedeljska gostja je prva direktorica novega javnega zavoda Center Rog, kulturna menedžerka, nekdanja vodja Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, novinarka, filozofinja, jezikoslovka in prevajalka Renata Zamida. Konec novembra, ko bo Evropska unija častna gostja na največjem knjižnem sejmu Latinske Amerike v Guadalajari v Mehiki, bo koordinatorka predstavitve literarnega programa. Z njo se pogovarja Nina Zagoričnik.


21.10.2023

dr. Nada Rotovnik Kozjek: Diete so že nekaj časa na smetišču zgodovine

Izredna profesorica doktorica Nada Rotovnik Kozjek je ustanoviteljica in vodja Oddelka za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Kot pedagoginja študentom medicine v Ljubljani predaja znanje iz klinične prehrane, predava pa tudi na Biotehniški fakulteti in Fakulteti za Vede o zdravju Primorske Univerze. Je ustanoviteljica Slovenskega združenja za klinično prehrano ter članica evropskega in ameriškega združenja za klinično prehrano, članica Medicinske komisije Olimpijskega komiteja Slovenije in tudi zdravnica mnogih slovenskih vrhunskih športnikov. V svojem prostem času se veliko posveča rekreaciji, je odlična maratonka in triatlonka, med drugim je večkrat uspešno zaključila tudi tekmovanje Ironman.


15.10.2023

Viljem Leban, ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice: Del mojega programa je, da zgradimo NUK 2

"Dobra in sodobna knjižnica mora odgovarjati potrebam uporabnika," pravi Viljem Leban, ki je od leta 2019 ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, pred tem je bil direktor Univerzitetne knjižnice Univerze na Primorskem in knjižnic v Kranju ter Tolminu. NUK ima pomembno poslanstvo in vsako leto daljši seznam nalog, ki so nacionalnega pomena, žal pa ima država precej mačehovski odnos do svoje osrednje, največje in najpomembnejše knjižnice, kar dokazuje tudi saga o gradnji NUK 2, ki se vleče že več kot štirideset let. Eno izmed vprašanj, ki jih je Viljemu Lebanu, Nedeljskemu gostu na Valu 202, zastavila Tatjana Pirc, je: "Kdaj bomo končno dočakali NUK 2?"


05.10.2023

Paul Lendvai: Ne žrtvujte svobode za ceno miru

Paul Lendvai se je rodil leta 1929 na Madžarskem. Kot pripoveduje, je postal novinar in pozneje v madžarskem režimu končal v zaporu. Bil je brez službe in na koncu rehabilitiran. Ko se je zgodila madžarska revolucija leta 1956, se je odločil, da zapusti domovino. Prek Varšave je leta 1957 prispel na Dunaj, kjer se je ustalil. Dve leti pozneje je postal avstrijski državljan. Dvaindvajset let je bil dopisnik za londonski Financial Times. Nato pa je pisal za različne nemške in avstrijske časopise. Ustanovil je mednarodno revijo Europäische Rundschau, ki je objavljala tudi prispevke slovenskih avtorjev. Potem pa je postal urednik v zunanjepolitičnem uredništvu ORF, odgovoren za vzhodno Evropo. Pozneje je bil nekaj časa direktor, potem pa se je upokojil. Vsak teden napiše kolumno za liberalni avstrijski časnik Der Standard, večkrat na leto pa gostuje na televiziji v diskusijah o razmerah v Evropi. Napisal je skoraj 20 knjig. Ob tem je zelo vesel, da je ena izmed knjig, Orban – Novi evropski avtokrat, prevedena tudi v slovenščino.


01.10.2023

Prof. dr. Gregor Majdič: Fascinantno mi je srečevati druge ljudi, spoznavati svet in širiti svoja obzorja

Univerzitetni profesor, nevroznanstvenik in endokrinolog, pa tudi pisatelj, popotnik in navdušen gornik. Pred začetkom študijskega leta oceni kondicijo naše največje univerze, v kontekstu ljubezni pojasni vlogo genetike in spolov na delovanje možganov, v popotovanju po različnih koncih sveta pa se ustavi tudi v trenutku zgodovinskih navdihov literarnega ustvarjanja.


24.09.2023

Dr. Matej Ogrin: Širitev avtocest? Kot bi se proti debelosti borili z nakupom širših hlač.

Dr. Matej Ogrin, izredni profesor na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete in vodja nevladne organizacije CIPRA, je zagovornik planetarne solidarnosti in trajnostnega razvoja. Čudi se mladim, ki zahtevajo avtocesto, izum prejšnjega stoletja, in dvomi v smiselnost širitve ljubljanske obvoznice ter glavnih vpadnic v prestolnico. Ob koncu tedna mobilnosti, ki ga je marsikdo praznoval čakajoč v dolgih kolonah, opozarja, da širitev cest generira le še več prometa. V luči katastrofalnih poplav v Sloveniji razmišlja tudi o nujnosti resetiranja sistema prostorskega načrtovanja.


17.09.2023

Dr. Lumír Ondřej Hanuš: Rad imam droge, a samo za znanost, ne za uporabo

D. Lumir Ondřej Hanuš je vodilna avtoriteta na področju znanstvenega raziskovanja konoplje. Leta 1992 je prvi izoliral anandamid, to je snov, ki jo imamo v sebi in se v možganih veže na iste receptorje kot THC v konoplji. To snov, ki je odgovorna za homeostazo v telesu in je med drugim tudi v materinem mleku, so poimenovali po sanskrtski besedi za blaženost. Blaženost in radost tako znanstvenikov ob njenem odkritju kot po pričakovanem učinku. Hanuševo odkritje je pojasnilo delovanje kanabinoidnega sistema v telesu in dalo znanstveno podlago uporabi kanabinoidov v medicini. S 75-letnim češkim kemikom, ki že več kot tri desetletja živi in dela v Jeruzalemu, o znanstvenem raziskovanju konoplje, kanabinoidih in njihovi rabi v medicini, pa tudi o plezanju, ljubezni ter otroštvu nekoč in danes.


08.09.2023

Barbara Šurk: Vojna nikoli ne izbruhne kar tako

Novinarka Barbara Šurk ima enega najobsežnejših novinarskih opusov v Sloveniji. Začela je na Mladini s prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji in nadaljevala z razpadom Jugoslavije na Dnevniku. Po študiju na Filozofski fakulteti je nadaljevala s študijem v Združenih državah Amerike, kjer je spoznala ameriško šolo novinarstva, ki jo še vedno zaznamuje. Od tam je poročala za Dnevnik in Delo ter občasno tudi za RTV Slovenija. Sledilo je 15-letno obdobje poročanja s kriznih žarišč Bližnjega vzhoda, večinoma kot dopisnica najstarejše tiskovne agencije na svetu Associated press. Življenje obkroženo z nenehno negotovostjo je prekinila, saj je trpela zaradi posttravmatskega sindroma.


Stran 3 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov