Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo: “Črtala bi obvezne izbirne predmete, ker imajo za seboj učne načrte in ocenjevanja, to pa prinese nepotreben pritisk. Vrnila bi interesne dejavnosti.”
“Predmeti na razredni stopnji so prezahtevni, ne zdi se mi smiselno, da na primer četrtošolec zelo podrobno razmišlja o človeškem telesu. Jaz sem se o tem učila v sedmem ali osmem razredu. Učne načrte je treba spremeniti.”
Bojana Potočnik opaža, da se v zadnjem času vendarle več otrok odloča za poklice, še vedno pa si jih preveč želi v gimnazije, čeprav niso profil zanje. Težava je tudi v zbirokratiziranosti šole: “Na roditeljskih sestankih 90 odstotkov staršev nima pojma o strokovnih izrazih, ki jih moramo uporabljati učitelji. Birokracija se je močno povečala. Popisati moramo dobesedno vse, kaj delamo. Evalvacija in notranja diferenciacija sta pogosti rubriki pri naši papirologiji.”
Sogovornica je prepričana, da lahko učitelj veliko naredi iz tistega, v kar verjame. Sama se je največ naučila od učiteljem s karizmo in z branjem. Žal je med šolarji vedno več pasivnosti: “Uporništva med učenci sploh ne opažam. Nenehno jih provociram, predvsem osmošolce in devetošolce, da bi bili uporniki, saj bodo živeli v družbi, v kateri bo to nujno za preživetje.”
“V razredu imajo otroci na eni strani 2-3 majice in slabe čevlje, na drugi pa najnovejše naprave in so prepotovali svet. Pred revščino smo hinavci in si zatiskamo oči.”
Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko: “V kratkotrajni izkušnji v politiki sem spoznala, da so glavni osebni interesi, šele nato pa kolektiv. Morala in etika se lahko čez noč spremenita.”
Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo: “Ne smemo pozabiti, kako je biti otrok. Čudovito se je spuščati v otroški svet.” Bojani Potočnik je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča …
867 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo: “Črtala bi obvezne izbirne predmete, ker imajo za seboj učne načrte in ocenjevanja, to pa prinese nepotreben pritisk. Vrnila bi interesne dejavnosti.”
“Predmeti na razredni stopnji so prezahtevni, ne zdi se mi smiselno, da na primer četrtošolec zelo podrobno razmišlja o človeškem telesu. Jaz sem se o tem učila v sedmem ali osmem razredu. Učne načrte je treba spremeniti.”
Bojana Potočnik opaža, da se v zadnjem času vendarle več otrok odloča za poklice, še vedno pa si jih preveč želi v gimnazije, čeprav niso profil zanje. Težava je tudi v zbirokratiziranosti šole: “Na roditeljskih sestankih 90 odstotkov staršev nima pojma o strokovnih izrazih, ki jih moramo uporabljati učitelji. Birokracija se je močno povečala. Popisati moramo dobesedno vse, kaj delamo. Evalvacija in notranja diferenciacija sta pogosti rubriki pri naši papirologiji.”
Sogovornica je prepričana, da lahko učitelj veliko naredi iz tistega, v kar verjame. Sama se je največ naučila od učiteljem s karizmo in z branjem. Žal je med šolarji vedno več pasivnosti: “Uporništva med učenci sploh ne opažam. Nenehno jih provociram, predvsem osmošolce in devetošolce, da bi bili uporniki, saj bodo živeli v družbi, v kateri bo to nujno za preživetje.”
“V razredu imajo otroci na eni strani 2-3 majice in slabe čevlje, na drugi pa najnovejše naprave in so prepotovali svet. Pred revščino smo hinavci in si zatiskamo oči.”
Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko: “V kratkotrajni izkušnji v politiki sem spoznala, da so glavni osebni interesi, šele nato pa kolektiv. Morala in etika se lahko čez noč spremenita.”
Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo: “Ne smemo pozabiti, kako je biti otrok. Čudovito se je spuščati v otroški svet.” Bojani Potočnik je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča …
Nedeljska gostja je gledališka in filmska igralka Nataša Matjašec Rošker, letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo, ki ji ga bodo podelili prav nocoj na velikem odru mariborskega gledališča, v njeni matični hiši, kjer je postala stalna članica leta 2007.
Maša Jazbec je že pred desetletjem v Trbovlje pripeljala najbolj naprednega humanoidnega robota, skoraj popolnega dvojnika človeškega profesorja Ishigure. Po doktoratu iz robotike na Japonskem in predavateljstvu v Linzu, se je vrnila v Zasavje. Deluje v podjetniškem inkubatorju Katapult, raziskuje vpliv robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi, prepleta znanost in umetnost, z robotkama Evo in Lili gostuje po številnih šolah in domovih starejših.
Nedeljsko gostjo bi lahko šaljivo napovedali tudi s pesmijo skupine Hazard: Kopalnico ima. Je namreč direktorica enega najboljši proizvajalcev gotovih kopalnic v Evropi, podjetja Varis Lendava.
Slovenija gosti evropsko veslaško prvenstvo. Na Bledu sicer ne bo imela resnih kandidatov za najvišja mesta v olimpijskih disciplinah.
Kljub upokojitvi dr. Peter Umek še danes vztraja pri psiholoških predavanjih. Zaslužni profesor kriminalistične psihologije je pred pol stoletja začel tudi pri nas uvajati forenzično psihologijo, je eden od pobudnikov strokovne revije Psihološka obzorja, poleg razširjanja teoretičnih znanj pa je vedno gojil poseben odnos do praktičnega dela. S policisti, kriminalisti, pričami in z žrtvami. Pred 30 leti je bil glavni operativni pogajalec v primeru "Bajazid" s človekom-bombo na mejnem prehodu Fernetiči, pripravljal je policiste pred odhodom na mirovne misije v tujino in še in še. Medijsko je najbolj izpostavljen ob osupljivih tragedijah kot so se nedavno zgodile v Srbiji, zdaj pa je pred nami njegov celosten portret.
94-letni Stephen Antalics - Štefan Antalič ali Antaličev Pišta, kot bi rekli v Prekmurju - je potomec prekmurskih izseljencev, ki sta se kot mladostnika preselila v Pensilvanijo, v nekoč pomembno jeklarsko središče Betlehem, približno uro in pol vožnje oddaljeno od New Yorka. Tamkajšnjo slovensko skupnost sestavljajo izključno prekmurski izseljenci, povezani v dve cerkveni skupnosti, katoliško in protestantsko. Kljub poreklu pa so Prekmurci v Betlehemu 20. stoletje preživeli v prepričanju, da so Vendi in ne Slovenci. Da se je to spremenilo, ima največje zasluge prav Stephen Antalics. Ta je v iskanju resnice prepotoval Evropo, preiskal arhive in razmišljal o razlogih, kako se je t.i.vendstvo, ki je v izvorni domovini tako rekoč neznan pojem, uspelo tako trdovratno zakoreniniti v zavesti te skupnosti na ameriških tleh.
Nedeljska gostja je arhitektka, ki v zadnjih petih desetletjih intenzivno sodeluje pri prenovi Ljubljanskega gradu.
Geograf, zgodovinar, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, ustanovni predsednik Zelenih Slovenije, član osamosvojitvenega predsedstva Republike Slovenije, član sveta za varovanje okolja pri SAZU, predvsem pa neutruden iskalec odgovorov na kompleksna vprašanja s področij trajnostnega razvoja, okoljevarstva in družbene ureditve, ki vedno znova prehaja meje razmišljanja.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Novinar, ki pravi, da je v življenju videl dovolj. Tudi zato je zdaj napisal prvo (napol) leposlovno knjigo z naslovom Vojni dnevnik (UMco). Bralcu brez ovinkarjenja in neposredno prikaže, kako je, ko se nenadoma znajdeš sredi vojne.
Mojca Marija Šimenc, ki je članica redovne skupnosti hčera Marije Pomočnice, bo 17. aprila postala generalna tajnica Slovenske škofovske konference. V katoliški cerkvi pri nas ženska še ni zasedala tako visokega položaja. Novega izziva je ni strah, imenovanje pa jo je presenetilo:
Nedeljski gost je reški glasbenik Damir Urban, nekoč basist in frontman zasedbe Laufer, danes prvi glas Urban & 4. Avdiofil, ki je nekaj časa eksperimentiral s snemanjem jelenov v gozdu in rib pod vodo, je avtor številnih nagrajenih albumov in uspešnic, četudi se temu izrazu raje izogiba. V pogovoru z Uršulo Zaletelj se je spominjal divjih devetdesetih, ko je v najhujšem času vojne doživel svojih prvih pet minut slave, pa vse do današnjih dni, ko družbi s prostovoljstvom vrača imaginarni dolg za lepo in mirno življenje.
Anja Rupel. Glasbenica. O Videosexu pred leti ni želela ne poslušati, ne govoriti. Zdaj opisuje tisti čas z distanco, ki je posledica nekdanje popolne pripadnosti. V osemdesetih prejšnjega stoletja je bila del alternativne alternative, čeprav je vedno najbolj čutila pop in zato po Videosexu zelo uspešna solistična kariera. Zaveda se, da je glasba zaradi načina podajanja izgubila del čara, a še ni zapela zadnje, ker so petje, odri in občinstvo pod njimi še vedno del nje. Fotografija: Osebni Facebook profil
Pesnik, pisatelj, dramatik, esejist in prevajalec Milan Dekleva je po krvi Tržačan. Knjižne izdaje na obeh poljih leposlovja šteje v ducatih. V sedemdesetih letih je bil član glasbene skupine Salamander. Bil je tudi novinar v kulturnem uredništvu Ljubljanskega dnevnika in urednik otroškega in mladinskega programa RTV Slovenija. Pesniti je začel že zgodaj, pri trinajstih letih. Napisal je prvo slovensko zbirko haikujev. V svojih pripovednih besedilih pripoveduje predvsem o življenju posameznikov, ki se znajdejo na osebnih, družbenih in zgodovinskih prelomnicah. Piše lutkovne in radijske igre, pesmi, pripovedi in muzikale za otroke.
Tokratnega nedeljskega gosta ljubitelji smučarskih skokov zelo dobro poznajo. Če ne drugače, pa po priimku. Pa ni skakalec, no, vsaj že dolgo ne. Si pa brez njega in njegovih inovacij v opremi modernega skakalnega športa pravzaprav ni več mogoče predstavljati.
Dr. Marko Jaklič, Redni profesor poslovne ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, sedaj član Strateškega sveta vlade za zdravstvo pravi, da moramo najprej dobro premisliti, kaj je javni interes v zdravstvu, saj populizem, ki ga je vse več, prispeva le k razgradnji sistema.
Matjaž Krivic je bil najprej popotnik. Da hoče postati fotograf, se je odločil na enoletnem popotovanju po Tibetu. Pretekli teden je zaradi nedavno osvojene nagrade Popotniški fotograf 2022 postal tudi Ime tedna na Valu202. Trenutno se sicer mudi na Sokotri v Jemnu, kmalu pa bo zgodbo o nosoroginjah (skupaj z Majo Prijatelj Videmšek in Boštjanom Videmškom) nadaljeval v Namibiji. A bolj kot doma je prisoten v tujini. Fizično, ker vsaj polovico leta preživi na službenih terenih. Pa tudi v prenesenem pomenu, saj fotozgodbe objavlja praktično v vseh svetovnih medijih. Z njim se je v Boliviji, konec lanskega leta pogovarjala Maja Ava Žiberna. Tam zato, ker je bil Matjaž Krivic umetniški vodja prvega mednarodnega fotofestivala v Boliviji, ki sta ga zakrivila s tam živečo slovensko slikarko Ejti Štih.
V dresu Olimpije je kar 16 let rešetal mrežice tekmecev.
O znanstvenikih in znanstvenih principih v politiki, vlogi Piratov v Evropskem in nacionalnih parlamentih, čeških in slovenskih Piratih ter vojni v Ukrajini.
Rdeča nit kariere doktorice Eve Pogačar, pravzaprav njenega življena nasploh, je prva pomoč. Zadnja leta vodi Strokovni center za prvo pomoč pri Rdečem križu, v jeseniški bolnišnici pa opravlja službo anesteziologinje. Že leta si prizadeva, da bi prva pomoč postala del učnega procesa v osnovni šoli. Sama pa je veščine enega od najdragocenejših in najplemenitejših dejanj, ki ga lahko nudimo pomoči potrebnim, vpeljala v proces usposabljanja gorskih reševalcev, kar je dolga leta tudi sama. Več kot 20 let je bila del posadke Helikopterske nujne medicinske pomoči, enkrat se je nepričakovano znašla tudi na drugi strani – kot ponesrečenka.
Neveljaven email naslov