Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Goran Bregović o ustvarjalnosti, genialnosti Tomaža Pandurja, igranju za Tita, Trumpu kot sramni uši iz resničnostnega šova, luksuzu, ciganskih vicih ...
Goran Bregović je tako rekoč balkanski Mick Jagger. Zvezdnik, ki mu v 50 letih kariere niso pobrali moči in načeli karizme niti rock`n`roll niti droge niti alkohol. Niti življenje. Preživel je jadranje čez Atlantik, vzpon s slovenskimi alpinisti med sedemtisočake, nevaren padec z višnje. Elipse življenja, pravi, so ga pripeljale do morda najbolj ustvarjalnega obdobja. V novem albumu Tri pisma iz Sarajeva glasbeno združuje (konfliktni) svet muslimanov, kristjanov in židov. Kraljuje na ameriških lestvicah v kategoriji world music. Z vnovič obujeno zasedbo Bijelo dugme kmalu prihaja v Ljubljano.
Pred eno izmed skupaj njegovih enajstih hiš, v elitnem predelu Beograda, je parkiran športni mercedes, ki bi ga za krog po Dedinju Bregović iz svojega voznega parka raje posodil kot trabanta. Po zgledno urejeni trati se je do njegove vile pred leti sprehodil sam Eric Clapton, eden izmed Bregovićevih vzornikov in zdaj znanec, s katerim si voščita za božič. Sodeloval je z Iggyjem Popom, navdušil francosko elito in celo Vatikan. Od kralja barov za striptiz in frontmena največjega jugoslovanskega benda vseh časov se je prelevil v svetovno cenjenega skladatelja, ki piše za film, opero, zbore. Bregović je romsko glasbo izstrelil v svet. Vseskozi je na turneji, letno odigra od 120 do 150 koncertov.
Pogovarjamo se v zastekljenem ateljeju njegove okusno urejene vile, v kuhinji uradujejo menedžerji in asistenti, v posebnem prostoru vadi njegov Orkester za poroke in pogrebe. Med prepoznavnim zvokom trubačev in močnih vokalov v ozadju Bregović zelo prepričljivo daje občutek nenaveličanosti. Zdi se, da odgovarja iskreno, čeprav je jasno, da je prekaljeni profesionalec in tudi spreten poslovnež. Kot boem bi bil na pragu sedemdesetih zagotovo težko tako vitalen.
Z Goranom Bregovićem o ustvarjalnosti, čarobnosti glasbe, filmskem odnosu z Emirjem Kusturico, umetniški čarobnosti Tomaža Pandurja, o filozofskih in političnih idejah, razpadu Jugoslavije, Trumpu kot sramni uši iz resničnostnega šova, luksuzu ... Tudi o tem, zakaj si najraje privošči golaž iz znamenite rdeče konzerve in kako je želel s Slavkom Avsenikom posneti odo klobasicam.
Z Goranom Bregovićem o ustvarjalnosti, odnosu z Emirjem Kusturico, genialnosti Tomaža Pandurja, o filozofskih in političnih idejah, Trumpu kot sramni uši iz resničnostnega šova, luksuzu ...
?️ INTERVJU ob 10.45 pic.twitter.com/lx2BJ2uFCY
— ? Val 202 (@Val202) February 11, 2018
Smo v ateljeju v vaši vili na Senjaku, tukaj blizu so Dedinje. Pred štiridesetimi leti bi bili skoraj Titov sosed? Oba imata korenine v Zagorju.
Lahko bi šli z Jovanko na kavo … Tukajšnjo lokacijo sem izbral, ker sem želel imeti velik kos zemlje, imam namreč vrt, sadim paradižnik, krompir, zelje … Tukaj na Senjaku je eno od zadnjih področij v Beogradu, kjer je to mogoče.
Z zasedbo Bijelo Dugme ste igrali tudi za maršala Tita, a ni preveč dobro izpadlo?
Mislim, da je vse skupaj trajalo le kakšnih 30 sekund. Bilo je v HNK-ju v Zagrebu, na programu so bili opera in balet ter Bijelo Dugme. Začeli smo igrati, in ko je Tito vstopil, si je s prsti zaradi hrupa zamašil ušesa in to je bil znak policistom, da so nas nagnali z odra.
Propad skupine Bijelo Dugme sovpada z začetkom razpada Jugoslavije. Ste na odru, ko ste tam leta 1989 igrali v Srbiji, na Hrvaškem ali pa v Bosni in Hercegovini, občutili, da se bliža razpad?
Zadnja plošča skupine Bijelo Dugme ima že na naslovnici Noetovo barko. Našo zadnjo turnejo smo začeli z dvema koncertoma: prvi je bil v Sremski Mitrovici, torej v Srbiji, drugi pa na Hrvaškem v Osijeku ali pa celo Vukovarju, ne spomnim se natančno. Ko smo stopili na oder v Mitrovici, sem v ozadju slišal vzklike Srbija, Srbija, Srbija … Po celotni športni dvorani so bile srbske zastave. Naslednji dan smo imeli koncert na hrvaški strani, zgodba se je ponovila z vzkliki Hrvaška, Hrvaška, Hrvaška in hrvaškimi zastavami. Imeli smo le še nekaj koncertov, nismo se dobro počutili.
Ko je začela razpadati Jugoslavija, ste se politično angažirali, bili ste v stranki takratnega premierja Anteja Markovića. Zakaj?
V stranki sem sodeloval kot Sarajevčan, kot nekdo iz Bosne in Hercegovine. Programi vseh drugih strank so bili nacionalni, to so bili vojni programi, vodili so v vojno. Stranka Anteja Markovića je imela širši, miroljubnejši program, obstajale so kalkulacije, da če bi osvojili 15 odstotkov glasov, bi se izognili vojni. Pomagali so tako rekoč vsi umetniki in intelektualci, lahko bi rekel, da je v stranki sodeloval ves pismen svet takratne Bosne in Hercegovine. S pesnikom Abdulahom Sidranom sva potovala po celotni republiki, on je bral poezijo, jaz pa sem pel “Ima neka tajna veza.” No, dobili smo približno 3 odstotke glasov. Toliko smo bili vredni takrat.
"Boks te nauči najpomembnejše stvari: boriti se po strogo napisanih pravilih in se med bojem gledati v oči. To je Milošević prekršil."
Po tej izkušnji se nisem nikoli več angažiral v politiki, bilo mi je jasno, koliko veljam. No, naredil sem eno izjemo in to takrat, ko je v Srbiji Milošević ukradel volitve. To je bilo leta 2000. Poklical sem Zorana Đinđića, s katerim sva bila prijatelja in mu rekel, da želim pomagati. Šel sem na beograjsko univerzo in nagovoril študente. Razlagal sem jim o boksu, mimogrede, do vojne sem bil v Sarajevu predsednik boksarskega kluba Željezničar. Govoril sem jim, da bi morali boks vrniti v šole, kjer je v nekih starih časih že bil. Boks te nauči najpomembnejše stvari: boriti se po strogo napisanih pravilih in se med bojem gledati v oči. In to je Milošević prekršil. Zato sem se angažiral in takrat tudi sam spet odigral in zapel “Ima neka tajna veza.” Začutil sem, da to moram storiti. Ni šlo za politiko, ampak čisto človeško potezo. Imel sem zelo čudne občutke.
Je vseeno obstajala kakšna možnost, da bi Jugoslavija razpadla brez vojne? Kako na vse skupaj gledate z distance 25, 30 let?
Če pogledamo Tita, je edinstvena figura v zgodovini. Samo tisti, ki imajo moč, so veliki politiki. Jugoslavija je bila majhna država, svetovno gledano nepomembna in Tito bi moral biti s tega vidika brez moči. A ni bil, celo veliki Hruščov ga je prišel v nemogočem vremenu vprašat, ali lahko ruske čete vkorakajo v Budimpešto. Mislim, da je Tito imel edini moč, da Jugoslavijo popelje v civilizirano demokracijo, v večstrankarski sistem. Žal tega ni storil. Za vojno je kriv Tito. Imel je možnost, da nas naravno in normalo odpelje v zahodno demokracijo.
Kako ste doživeli vojno? Po očetu ste Hrvat, po mami Srb, ko je padlo Sarajevo, pa ste z Emirjem Kusturico snemali film v Parizu …
Da, s Kusturico smo snemali najprej film Arizona Dream in potem še Underground - Podzemlje. In film Underground je bil res film v filmu. Vojna je potekala na Zemlji, mi pa smo snemali film o dogajanju pod zemljo. Bili so katarzični trenutki, po katerih smo se vsi razšli. Dovolj nam je bilo. Nekateri smo sodelovali v vseh takratnih Kusturičevih filmih, tudi slovenski direktor fotografije Vilko Filač, Emirjev prijatelj še iz študentskega obdobja v Pragi, pa montažer Andrija Zafranović in drugi. Po koncu snemanja filma Underground smo čutili, da imamo Kusturice dovolj mi in da ima Kusturica dovolj nas. Nujne so bile spremembe. Spominjam se, da smo ravno končevali Arizono Dream, ko se je v Sarajevu začenjala vojna: po televiziji smo gledali bombe, mi pa smo snemali film za 30 milijonov. Metki te zadenejo, tudi če si daleč iz Sarajeva.
Vaša najnovejša plošča ima naslov Tri pisma iz Sarajeva. Kakšna metafora je Sarajevo? V glasbi ste združili muslimanski, katoliški in židovski svet.
V glasbi je to preprosto, v politiki ali veri pa nepredstavljivo. Založba Universal je o meni posnela dva kratka dokumentarna filma. Našli so tudi star posnetek, v katerem kakšno leto pred vojno stojim na strehi hotela Evropa v Sarajevu, v nekem trenutku se hkrati zasliši zvok katoliškega in pravoslavnega zvonjenja, zraven je iz džamije slišati glas mujezina, jaz pa razlagam, kako je zelo malo mest na zemeljski krogli, v katerih je mogoče slišati takšno skladnost in da je bilo potrebno zelo veliko napora, da je vse skupaj slišati tako zelo skladno. In da je treba zelo malo, da se ustvarjeno poruši. Ko zdaj pogledam na ta posnetek kot star človek, vendarle bom kmalu imel 68 let, začutim nekakšno žalostno elipso. Čeprav mi je uspelo z glasbo osvojiti svet, 25 let pozneje kot star človek govorim in čutim prav isto kot takrat na strehi hotela Evropa.
"Ko se je začela vojna v Sarajevu, smo s Kusturico v Parizu snemali film za 30 milijonov. Težko mi je bilo, metki te zadenejo tudi če si daleč stran."
Zgodba treh pisem iz Sarajeva se je začela z naročilom koncerta za violino in simfonični orkester. Izhajal sem iz Sarajeva, ki je metafora za to, kar se dogaja po svetu vse bolj pogosto: sosed strelja na soseda samo zato, ker je druge veroizpovedi. In tako sem prišel do metafore violine, ki jo po svoje igrajo kristjani, židje in muslimani. To je le prvi del opusa, Tri pisma iz Sarajeva kot violinski koncert bodo izšla konec leta 2018.
Če ostanemo pri metaforah: zasedba Bijelo Dugme je bila jugoslovanski bend v komunizmu, zdaj se vračate v obdobju turbo kapitalizma. Kako to komentirate kot filozof?
To je zdaj čisto zadovoljstvo. Ničesar ni v ozadju. Glasbeniki lahko med igranjem začutimo čisto fizično zadovoljstvo. In to smo zdaj člani zasedbe Bijelo Dugme, gremo na oder in pojemo pesmi, ki jih imamo radi. Mislil sem, da se mi to ne more nikoli več zgoditi. Ko smo se vrnili leta 2005, je šlo za povsem logično odločitev, Coca-Cola nam je dala tako dobro ponudbo, da bi bili nori, če bi jo zavrnili. Tokrat sem jaz poklical menedžerja, rekel sem mu, da se mi igra in da bi lahko igrali na koncertih. Zdaj na primer za zdomce igramo po dvoranah, v katerih glasbeniki z našega področja redno nastopajo, tudi recimo Ceca ali Lepa Brena. Ne moremo imeti v New Yorku koncerta v dvorani Carnegie Hall, tja naših ljudi ne spraviš niti s puško. Zato z bendom igramo v Astoriji. Podobno je na Dunaju, solo koncerte imam v koncertni hiši Koncert Haus, Bijelo Dugme pa koncertira 20 kilometrov iz središča, kamor zahajajo naši ljudje. Res mi je zanimivo, ko vidim naša dekleta, ki se pretirano uredijo in našminkajo, pa naše frajerje, popolnoma oznojene pod pazduhami, kako uživajo. In jaz z njimi. Vse skupaj je kot obletnica mature, vesel si, da srečaš stare prijatelje, nikakor pa ne pomisliš, da bi znova šel v srednjo šolo.
Ste podobno rezervirani pri pisanju hitov? Po zasedbi Bijelo Dugme tako rekoč niste napisali nobene klasične uspešnice več.
Ne morem več. Od takrat nisem napisal več nobenega besedila, razen v izmišljenem jeziku za zbor in v romskem jeziku. Tega ne razumem dobro, ampak se lepo rima. Bolj uživam v jeziku kot pa vsebini. Res je, da sem za Severino skomponiral evrovizijski hit Moja štikla, a ne besedila. Z njimi sem opravil, ko je razpadla skupina Bijelo Dugme.
Kaj pa slovenska glasba? Morda spremljate kakšnega izmed naših izvajalcev?
Ne ravno … Ampak spominjam se, da sem v preteklosti želel snemati z Avsenikom. In to eno fenomenalno pesem v nemščini: Vse ima svoj konec, samo klobasica dva … Vse ima en konec, samo klobasica dva … Ne spomnim se več, ali je bil Avsenik že star ali kaj je šlo narobe, ampak na koncu ideje nismo izvedli.
Pa Magnifico? S Pukni zoro je slaven tudi v Beogradu, naredil je glasbo za hit serijo Sence nad Balkanom.
Mislim, da sva skupaj nastopila v Bukarešti. Da, on je dober. No, v starih časih so bili člani zasedbe Buldožer nedvomno eni izmed tistih, ki so postavili pismenost rock`n`rolla na našem območju.
Zanimivo je, da ste v jugoslovanskih časih v Domžalah skupaj z Zdravkom Čolićem registrirala podjetje.
Res je, to je bil v tistih časih čudež, privatna firma v komunizmu. Podjetje se je imenovalo Kamarad, ustanovila sva ga zaradi ugodnejših davkov v Sloveniji.
Zgodovina je včasih ironična: Bora Dorđević, frontmen Riblje Čorbe, je bil zelo podcenjevalen do Slovenije in Slovencev, zdaj ga je usoda pripeljala prav v Ljubljano, po moji soseski sprehaja psa …
Res? To je vsekakor lep znak. On je nadarjen skladatelj, ki je po nepotrebnem izgubil veliko energije za politiko. Napisal je prelepe ljubezenske pesmi. Vedno se čudim navdušenju nad politiko tako nadarjenih ljudi, kot je Bora.
Gospod Bregović, ali še kaj obiskujete romske bifeje, nekoč ste tja vodili tudi pokojnega srbskega premiera Zorana Đinđiča?
Če vam je vsaj malo do norosti, je Beograd za to najboljše mesto. Predvčerajšnjim sem se zabaval do štirih zjutraj. Na splavu smo bili z Lepo Breno, pa Acom Lukasom, kakšna zabava je to bila, ves dan sem imel glavo kot trolejbus! V Sloveniji in na Hrvaškem ste bogatejši, vendar ima Beograd dolgo tradicijo odličnih zabav, za malo denarja se lahko imate odlično! Imeli smo nekaj odličnih ciganskih lokalov, v katerih se je igrala nova, recimo ji urbana ciganska glasba. Žal so s krizo ti lokali propadli. Velikokrat sva bila v njih prav s pokojnim premierjem Zoranom Đinđićem.
Kaj vas je tako navdušilo pri Romih? Stereotipno omenjamo njihovo svobodo.
Naredil sem opero Karmen s srečnim koncem. Sledil sem metodam pisanja, kot je bila narejena prva Karmen. Gre za romantično zgodbo, ampak na koncu je edina, ki potegne kratko, Karmen, ciganka. Moja Karmen preživi. Razmišljal sem in prišel do spoznanja, da je v življenju ciganov v resnici zelo malo romantičnega, zato imajo še toliko bolj radi srečne konce. Njihov srečni konec je vedno poroka.
"Vnuk pride v sobo in zagleda babico, kako gleda porno film. Vnuk jo vpraša, ja, babica, kaj pa delaš? Odgovori mu, da čaka konec, ker jo zanima, ali se bosta poročila."
Naj vam povem star ciganski vic: mali vnuk pride v sobo in zagleda svojo babico, kako gleda pornografski film. Vnuk jo vpraša, ja, babica, kaj pa delaš? Odgovori mu, da čaka konec, ker jo zanima, ali se bosta poročila …
Cigani so 600 let z nami v Evropi, bili so tako rekoč sužnji, še vedno se jih preganja, tudi v najbolj tolerantnih državah, kot je Francija. S cigani igrati kot glasbenik pa je povsem neverjetno, vedno se zgodi neki čudež.
Dom za obešanje je legendarni film Emirja Kusturice o Romih, vi ste prispevali glasbo. Je bilo 10 let vajinega sodelovanja preveč? Zakaj sta se razšla?
Okrog filmov je veliko histerije, v gledališču je drugačno razpoloženje, razkorak med uspehom in neuspehom ni tako obremenilen. Povsem drugače je pri filmu, v katerem se večkrat odvijejo povsem nečloveške zgodbe. Vsak scenarij je odličen, sicer se sploh ne začne snemati. Tudi med snemanjem lahko teče vse gladko, a ni garancije, da bo na koncu film res dober. Oba s Kusturico sva imela srečo, da sva sodelovala pri treh najboljših filmih, jaz sem dobil od njega najboljše, kar Emir premore, on pa je od mene dobil najboljše, kar premorem jaz.
Omenjate gledališče, sodelovali ste tudi z, žal, pokojnim slovenskim režiserjem Tomažem Pandurjem.
Delala sva lepe stvari, srečo sem imel, da sem lahko delal s Tomažem. V mariborskem gledališču sem leta 1996 ustvaril glasbo za predstavo Babylon … Veste, kako je, gledališče se tako kot film, vse bolj spreminja v pripovedovanje zgodbe. Imate klasično strukturo: uvod, zaplet in razplet. Tomaž Pandur je ustvarjal z veliko predanostjo in vero v to, da človeško bitje čuti umetnost. Verjamem, da je človek z evolucijo to res tudi začutil. Tudi če konja postavite pred sliko Mone Lize, verjamem, da bo občutil prisotnost umetnosti. In to je znal doseči Tomaž Pandur. Sodelovala sva tudi, ko je delal v uglednem Thalia Teatru v Hamburgu in pozneje v Madridu. Morda so to najlepši komadi, ki jih je ustvaril Tomaž in morda je to tudi moja najboljša gledališka glasba.
Sodelovali ste s številnimi vrhunskimi umetniki, tudi glasbenikom Iggyjem Popom. Je res tako divji, kot ga poznamo z odrov?
Z njim sem delal v obdobju, ko se ni drogiral. Imel je ženo Japonko, psa in mačko. Na snemanje filma Arizona Dream v New Yorku je prišel z Johnnyjem Deppom, na glavo si je dal bučo in pel God bless America. Po avdiciji je pristopil in mi dejal, da je zjutraj pil kavo v bifeju v East Villageu, kjer dela natakar iz nekdanje Jugoslavije. Vprašal ga je za Bregovića in natakar mu je rekel, da je Bregović bog … No, in je Iggy rekel, da poskusiva s sodelovanjem.
Ker je imel zdravo obdobje življenja, je prosil, da delamo v studiu, v katerem ni droge. Snemali smo v studiu skladatelja Philipa Glassa. Iggy Pop ni klasični Američan, zelo je načitan, zanima ga evropska kultura. Pozneje me je povabil, naj z njim nastopim v Parizu. V zaodrju sta bila samo korenje in paprika, Iggy ni jedel mesa, ni pil alkohola, ni bilo droge. Energično je odšel na oder, in ko se je vrnil, je mirno ugriznil v korenček … Iz WC-ja pa so skorajda z lopatami tovorili igle.
Vaše izkušnje z drogo so za superzvezdo pravzaprav zelo konservativne. Običajno omenjate hašiš in kokain, znana je tudi anekdota, kako ste imeli v pogodbi z Jugotonom posebno postavko “rože in čokolada”, no, v resnici so vam iz te postavke kupovali kokain …
Težko obdobje z drogo sem imel, ko sem bil zelo mlad. Star sem bil 17, 18 let, ko sem v Italiji že igral v striptiz barih. To so bila leta LSD-ja. Mislim, da sem v glavi še danes malo invalid zaradi tega obdobja z drogo. LSD sem opustil v prvem letniku fakultete in ga nisem nikoli več poskusil.
Med snemanjem plošč sem kokain vzel samo zato, da sem ostal več dni buden, saj sem bil nediscipliniran in sem vedno zamujal s pisanjem besedil.
"Ko na televiziji naletim na resničnostni šov, hitro prestavim, ker me zadene občutek, kot da bodo name z ekrana skočile sramne uši … In zdi se, da se je nekomu daljinec ustavil na Donaldu Trumpu."
Kje potem pri skoraj 68 letih najdete glaven navdih? Kako se umetnik Goran Bregović preseli v ustvarjalno sfero?
Ostal sem ohranjen, ker v resnici v komunizmu sploh nisem delal. Davek je bil tako visok, da se ni izplačalo biti preveč dejaven. V Jugoslaviji so ti že takoj od zaslužka odbili več kot polovico, na to vsoto pa je bil progresivni davek še 90 odstotkov. Zasedba Bijelo Dugme je izdala ploščo, šla na turnejo in potem 2 ali 3 leta ni delala nič. Vmes so odvetniki skušali naš zaslužek čim bolj razpršiti. Zaradi tega sem dobro ohranjen, odlično lahko delam in pišem muziko, morda celo bolje kot kadar koli prej. Morda bo naslednja civilizacija, v kateri bodo živeli boljši in pametnejši ljudje, začela delati šele po 45. ali 50. letu starosti. Prej pa se ne bodo pretirano naprezali in bodo predvsem uživali. Morda sem jaz dober primer.
Ste svetovljan. Kako vidite Evropo, Evropsko unijo?
Čeprav imam tudi francoski potni list, gledam na Evropo z balkanskega vidika. Pri nas so vedno bila obdobja obupa in optimizma, mislim, da smo zdaj v malo bolj optimističnem obdobju. Vi ste že v Evropski uniji, pri nas upamo, da ima Evropa tudi z nami načrte.
Nekje sem prebral, da ste zadovoljni s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem in njegovo politiko.
V življenju sem imel kar nekaj prijateljev iz politike in vedno mi je bilo žal, da so moji prijatelji politiki. Izredno veliko napora je potrebno, da se naredi minimalno dobrega. V politiki se stvari spreminjajo počasi in težko, ljudje pa si želijo hitrih sprememb, nekdo nastopi mandat v ponedeljek, v petek pa bi morali biti rezultati že vidni. Če pogledam samo Francijo, ki si je po revoluciji tako rekoč izmislila moderno državo, so njeni zadnji trije predsedniki končali na sodišču. Včasih mi je žal politikov, ki porabijo zelo veliko energije, a mi je jasno, da bodo v resnici zelo malo naredili. Mednje sodi tudi Aleksandar Vučić. Že ko ga vidite, vam je jasno, da se je zbudil zgodaj zjutraj in da je delal ves dan. To je treba spoštovati. Seveda vedno obstajajo različne ideje, kako reševati težave, a v tem trenutku v državi, ki je izgubila vojno in izgubiti vojno ni preprosto, Vučić vzdržuje občutek in širi optimizem, da je razvoj mogoč. Da Srbija lahko naredi korak naprej. Osebno Vučića ne poznam, a spoštujem, da se trudi.
Pred kratkim ste bili s člani zasedbe Bijelo Dugme na turneji v Združenih državah, v Ameriki imate tudi številne znance in prijatelje. Kako doživljate fenomen Donalda Trumpa?
Vse se spreminja v nekakšno estrado. Obsedenost ljudi z mediji je fascinantna. In potem skoči Trump iz nekega resničnega šova … Včasih, ko menjam kanale na televiziji, naletim na kakšen resničnostni šov, hitro prestavim, ker me zadene občutek, kot da bodo name z ekrana skočile sramne uši … In zdi se, da se je nekomu daljinec ustavil na Donaldu Trumpu. Težko je oceniti, ali je to dobro ali slabo, vsekakor pa gre za veliko in drastično spremembo!
Begunci in migranti so naša slaba vest. Po Beogradu še vedno tava veliko nesrečnikov z Bližnjega vzhoda, tudi vi ste v nekem smislu migrant …
V ljudeh živi strah pred begunci, ki je v bistvu v navzkrižju z zgodovino. Naša civilizacija tako rekoč ne bi obstajala, če ne bi bilo migracij. Ne bi bilo niti Trumpa. Ne bi imeli niti iPhona, če ne bi oče Steva Jobsa prišel v Združene države iz Sirije. Migranti in begunci nam lahko prinesejo veliko dobrega, zato ne razumem tega strahu.
V karieri ste delali z različnimi ljudmi, vaša ekipa na turnejah je zelo številčna, misliti morate na denar … Predstavljam si, da gre za podoben svet kot v politiki, prisotni so različni interesi, ljudje imajo svoj ego. Obstaja kakšen boljši sistem od demokracije? Sprašujem vas kot filozofa.
Problem v svetu je, da nimamo novih političnih idej. Vi imate na primer Slavoja Žižka, ki je zelo pomemben, a ne obstaja neki nov Karl Marx. On je v 19. stoletju predstavil zadnjo veliko idejo. Vmes so se zgodile tri pomembne industrijske revolucije, nove politične vizije pa ni. Naivni ste, če mislite, da gre pri vojni z muslimani za verske boje, ni res, gre za razredni boj. Kapitalizem ni več samo v eni državi, ampak je svetoven. In notranje razredne boje je najlažje zmanipulirati. Brez novega sistema, ki bo zadovoljil različne sloje ljudi, bomo živeli v svetu, ki je na robu velike vojne. Samo vera ločuje revne od tega, da ne pobijejo bogatih. Samo okrog tega se vrti igra. Marxove ideje morda niti niso povsem pokopane, poglejte samo Kitajsko, ki svet prehiteva zaradi državno planiranega planskega gospodarstva. Chomsky dobro reče, da če bi demokracija kar koli spremenila, bi bila prepovedana.
"Ob padcu z višnje bi skoraj postal invalid. Šlo je za trenutek neumnosti, morda bi lahko bilo samo še bolj neumno, če bi padel z jagode."
Goran, zanimiv je tudi vaš odnos do športa. S slovenskimi alpinisti ste bili mislim da leta 1990 na 7 tisoč metrih …
Res je. Naš cilj je bil vrh, visok 7.100 metrov, a zaradi plazu, ki je pod seboj pokopal kar 12 ljudi, smo spremenili načrt. Povzpeli smo se na vrh Pik Štiri, visok 6.500 metrov, čeprav je del Slovencev v zelo težkih razmerah in brez prave opreme osvojil tudi prvotni vrh, visok 7.100 metrov. Bili smo v gorovju Pamir na tromeji Afganistana, Tadžikistana in Kitajske.
No, imeli ste še nekaj podobnih avantur, šli ste celo na jadranje od Las Palmasa do Barbadosa. Velikokrat omenjate srečo, da ste iz avantur izšli brez posledic … Kaj pa vas intimno osrečuje?
Nič posebnega, kot vsakogar drugega. Malo čistiš avto, imam mačka, ki lovi miši, pa vrt, na katerem sadim paradižnik … Televizije nimam, no, kvantno fiziko tudi še včasih berem, ampak redko.
Omenjate vrt, na njem je tudi nesrečna višnja, ki vam je pred leti skorajda zamajala življenje.
Višnjo, s katere sem padel, so takoj posekali, kot da je ona kriva, da sem jaz bedak. Ni veliko manjkalo, pa bi bil invalid … Kdo sploh pade z višnje? To ni ravno prvo drevo, ki ga je treba obrati, mogoče je dobra za kompot, realno višenj nihče ne mara pretirano. Šlo je za trenutek neumnosti, morda bi lahko bilo samo še bolj neumno, če bi padel z jagode.
Vseeno je to bila zame grozna epizoda, takrat sem se prvič srečal s svetom bolnih. Bolni živijo paralelno z nami, ki ne poznamo vseh težav bolnikov, dokler se ne znajdemo v njihovi koži.
Kaj vam pomeni luksuz?
Otroci vojakov očitno nimamo talenta za luksuz, moj oče je bil namreč uslužbenec Jugoslovanske ljudske armade. Verjetno sem po njem podedoval, da imam samo tisto, kar potrebujem. Obdržal sem neke stare navade racionalnosti. V Parizu imamo vedno te stare rdeče konzerve golaža, ki se še vedno prodajajo v državah nekdanje Jugoslavije, na njih je naslikana krava. Ko si ga res želimo privoščiti, si pogrejemo ta Podravkin golaž. No, še manjši trik vam izdam: na vsebino vsake konzerve morate ožeti pol limone in dodati veliko parmezana. To je nedosegljiv recept z ravno pravo kombinacijo konzervansov. V življenju sem pojedel toliko teh golažev, da me bodo našli konzerviranega kot Tutankamona.
Ko ste omenjali luksuz: pred hišo je parkiran mercedez, nekoč ste vozili jaguarja, imeli ste tudi juga in trabanta.
Trabanta še imam, če sem iskren, raje vam za eno vožnjo posodim mercedeza kot pa trabanta.
Po lepo urejeni trati do vaše vile na Senjaku se je pred leti sprehodil tudi sam Eric Clapton!
Nekdo od mojih asistentov mi je sporočil, da je klical Clapton. Rekel sem, zagotovo se nekdo norčuje, ampak prepričevali so me, da je res klical sam Eric Clapton. Rekel je, da prihaja na koncert v Beograd in da se želi srečati z menoj. Videla sva se, a nisem mu želel reči, da ga imam za največjega frajerja v mojem življenju. Usodno je vplival na mojo kariero in življenje. Igral sem po striptiz barih, ko je Clapton udaril s svojim bendom Cream. Takrat sem prvič slišal svobodno glasbo, ki ni jazz. Začeli smo igrati v njegovem slogu, torej svobodno. Takoj so nas vrgli iz barov.
"Življenje so elipse, ki se ti na koncu vrnejo. Tako je bilo, ko me je v Beogradu obiskal Eric Clapton, ki je s svojo glasbo ključno vplival na mojo kariero. Če ga ne bi bilo, bi verjetno ostal v striptiz barih."
Če ne bi bilo Claptona, bi morda še vedno igral po striptiz barih. Lepo je tam. Ženske so lepe, denar je dober. Šel sem na njegov koncert v Beogradu, pogovarjala sva se in naslednji dan me je obiskal tukaj v ateljeju, da bi videl, kje delam, spoznal moje asistente. Ohranila sva stike, voščiva si ob božiču. Spet so to neke življenjske elipse, ki se ti na koncu vrnejo.
Kdaj in kakšen bo konec? Imate vikend na morju, v Zagorju vas čaka očetov vinograd …
Težko si predstavljam končati kariero. Da lovim ribe? Kaj naj delam? Pravzaprav sem bil pripravljen, da preneham z muziko in se upokojim. To je bilo tam pred začetkom vojne, kupil sem zemljo na Braču in že vadil ribolov. Kaj pa vem, morda nekoč res pride dan, ko bom imel dovolj. In ja, mogoče bom tako kot moj oče začel pridelovati vino.
Vendar za zdaj uživam v delu, še vedno se učim, vadim, obstajajo stvari, ki me v glasbi veselijo. In presenetijo. Recimo nova plošča Tri pisma iz Sarajeva je v Ameriki prva po prodaji v kategoriji svetovne glasbe tako na Amazonu kot na iTunes. To se še ni zgodilo. In New York Times je izdal knjigo o 101-enem umetniku, ki ga morate doživeti, preden umrete. Sem na seznamu. Še vedno so stvari, ki me izjemno veselijo.
Kakšen koncert zasedbe Bijelo Dugme lahko pričakujemo v Ljubljani? Kako zvenite?
Bijelo Dugme je dobro. Igramo repertoar, ki nas veseli in verjamem, da bo tudi občinstvo. Slišali boste pesmi iz vseh obdobij. Pevca Tifa in Alen sta v zelo dobri formi, čeprav sta si zelo različna. Tifa je karakter, ki potrebuje starejšega brata in to vlogo na odru igram jaz. Alen je drugačen in to ustvarja neko posebno dinamiko na odru. Sam zelo uživam, letno imam od 120 do 150 koncertov, od tega 20 s skupino Bijelo Dugme. Upam, da se v bližnji prihodnosti v Ljubljani predstavim tudi s projektom Tri pisma iz Sarajeva. Imate odlično filharmonijo.
*Prevode je bral Matej Rus
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Goran Bregović o ustvarjalnosti, genialnosti Tomaža Pandurja, igranju za Tita, Trumpu kot sramni uši iz resničnostnega šova, luksuzu, ciganskih vicih ...
Goran Bregović je tako rekoč balkanski Mick Jagger. Zvezdnik, ki mu v 50 letih kariere niso pobrali moči in načeli karizme niti rock`n`roll niti droge niti alkohol. Niti življenje. Preživel je jadranje čez Atlantik, vzpon s slovenskimi alpinisti med sedemtisočake, nevaren padec z višnje. Elipse življenja, pravi, so ga pripeljale do morda najbolj ustvarjalnega obdobja. V novem albumu Tri pisma iz Sarajeva glasbeno združuje (konfliktni) svet muslimanov, kristjanov in židov. Kraljuje na ameriških lestvicah v kategoriji world music. Z vnovič obujeno zasedbo Bijelo dugme kmalu prihaja v Ljubljano.
Pred eno izmed skupaj njegovih enajstih hiš, v elitnem predelu Beograda, je parkiran športni mercedes, ki bi ga za krog po Dedinju Bregović iz svojega voznega parka raje posodil kot trabanta. Po zgledno urejeni trati se je do njegove vile pred leti sprehodil sam Eric Clapton, eden izmed Bregovićevih vzornikov in zdaj znanec, s katerim si voščita za božič. Sodeloval je z Iggyjem Popom, navdušil francosko elito in celo Vatikan. Od kralja barov za striptiz in frontmena največjega jugoslovanskega benda vseh časov se je prelevil v svetovno cenjenega skladatelja, ki piše za film, opero, zbore. Bregović je romsko glasbo izstrelil v svet. Vseskozi je na turneji, letno odigra od 120 do 150 koncertov.
Pogovarjamo se v zastekljenem ateljeju njegove okusno urejene vile, v kuhinji uradujejo menedžerji in asistenti, v posebnem prostoru vadi njegov Orkester za poroke in pogrebe. Med prepoznavnim zvokom trubačev in močnih vokalov v ozadju Bregović zelo prepričljivo daje občutek nenaveličanosti. Zdi se, da odgovarja iskreno, čeprav je jasno, da je prekaljeni profesionalec in tudi spreten poslovnež. Kot boem bi bil na pragu sedemdesetih zagotovo težko tako vitalen.
Z Goranom Bregovićem o ustvarjalnosti, čarobnosti glasbe, filmskem odnosu z Emirjem Kusturico, umetniški čarobnosti Tomaža Pandurja, o filozofskih in političnih idejah, razpadu Jugoslavije, Trumpu kot sramni uši iz resničnostnega šova, luksuzu ... Tudi o tem, zakaj si najraje privošči golaž iz znamenite rdeče konzerve in kako je želel s Slavkom Avsenikom posneti odo klobasicam.
Z Goranom Bregovićem o ustvarjalnosti, odnosu z Emirjem Kusturico, genialnosti Tomaža Pandurja, o filozofskih in političnih idejah, Trumpu kot sramni uši iz resničnostnega šova, luksuzu ...
?️ INTERVJU ob 10.45 pic.twitter.com/lx2BJ2uFCY
— ? Val 202 (@Val202) February 11, 2018
Smo v ateljeju v vaši vili na Senjaku, tukaj blizu so Dedinje. Pred štiridesetimi leti bi bili skoraj Titov sosed? Oba imata korenine v Zagorju.
Lahko bi šli z Jovanko na kavo … Tukajšnjo lokacijo sem izbral, ker sem želel imeti velik kos zemlje, imam namreč vrt, sadim paradižnik, krompir, zelje … Tukaj na Senjaku je eno od zadnjih področij v Beogradu, kjer je to mogoče.
Z zasedbo Bijelo Dugme ste igrali tudi za maršala Tita, a ni preveč dobro izpadlo?
Mislim, da je vse skupaj trajalo le kakšnih 30 sekund. Bilo je v HNK-ju v Zagrebu, na programu so bili opera in balet ter Bijelo Dugme. Začeli smo igrati, in ko je Tito vstopil, si je s prsti zaradi hrupa zamašil ušesa in to je bil znak policistom, da so nas nagnali z odra.
Propad skupine Bijelo Dugme sovpada z začetkom razpada Jugoslavije. Ste na odru, ko ste tam leta 1989 igrali v Srbiji, na Hrvaškem ali pa v Bosni in Hercegovini, občutili, da se bliža razpad?
Zadnja plošča skupine Bijelo Dugme ima že na naslovnici Noetovo barko. Našo zadnjo turnejo smo začeli z dvema koncertoma: prvi je bil v Sremski Mitrovici, torej v Srbiji, drugi pa na Hrvaškem v Osijeku ali pa celo Vukovarju, ne spomnim se natančno. Ko smo stopili na oder v Mitrovici, sem v ozadju slišal vzklike Srbija, Srbija, Srbija … Po celotni športni dvorani so bile srbske zastave. Naslednji dan smo imeli koncert na hrvaški strani, zgodba se je ponovila z vzkliki Hrvaška, Hrvaška, Hrvaška in hrvaškimi zastavami. Imeli smo le še nekaj koncertov, nismo se dobro počutili.
Ko je začela razpadati Jugoslavija, ste se politično angažirali, bili ste v stranki takratnega premierja Anteja Markovića. Zakaj?
V stranki sem sodeloval kot Sarajevčan, kot nekdo iz Bosne in Hercegovine. Programi vseh drugih strank so bili nacionalni, to so bili vojni programi, vodili so v vojno. Stranka Anteja Markovića je imela širši, miroljubnejši program, obstajale so kalkulacije, da če bi osvojili 15 odstotkov glasov, bi se izognili vojni. Pomagali so tako rekoč vsi umetniki in intelektualci, lahko bi rekel, da je v stranki sodeloval ves pismen svet takratne Bosne in Hercegovine. S pesnikom Abdulahom Sidranom sva potovala po celotni republiki, on je bral poezijo, jaz pa sem pel “Ima neka tajna veza.” No, dobili smo približno 3 odstotke glasov. Toliko smo bili vredni takrat.
"Boks te nauči najpomembnejše stvari: boriti se po strogo napisanih pravilih in se med bojem gledati v oči. To je Milošević prekršil."
Po tej izkušnji se nisem nikoli več angažiral v politiki, bilo mi je jasno, koliko veljam. No, naredil sem eno izjemo in to takrat, ko je v Srbiji Milošević ukradel volitve. To je bilo leta 2000. Poklical sem Zorana Đinđića, s katerim sva bila prijatelja in mu rekel, da želim pomagati. Šel sem na beograjsko univerzo in nagovoril študente. Razlagal sem jim o boksu, mimogrede, do vojne sem bil v Sarajevu predsednik boksarskega kluba Željezničar. Govoril sem jim, da bi morali boks vrniti v šole, kjer je v nekih starih časih že bil. Boks te nauči najpomembnejše stvari: boriti se po strogo napisanih pravilih in se med bojem gledati v oči. In to je Milošević prekršil. Zato sem se angažiral in takrat tudi sam spet odigral in zapel “Ima neka tajna veza.” Začutil sem, da to moram storiti. Ni šlo za politiko, ampak čisto človeško potezo. Imel sem zelo čudne občutke.
Je vseeno obstajala kakšna možnost, da bi Jugoslavija razpadla brez vojne? Kako na vse skupaj gledate z distance 25, 30 let?
Če pogledamo Tita, je edinstvena figura v zgodovini. Samo tisti, ki imajo moč, so veliki politiki. Jugoslavija je bila majhna država, svetovno gledano nepomembna in Tito bi moral biti s tega vidika brez moči. A ni bil, celo veliki Hruščov ga je prišel v nemogočem vremenu vprašat, ali lahko ruske čete vkorakajo v Budimpešto. Mislim, da je Tito imel edini moč, da Jugoslavijo popelje v civilizirano demokracijo, v večstrankarski sistem. Žal tega ni storil. Za vojno je kriv Tito. Imel je možnost, da nas naravno in normalo odpelje v zahodno demokracijo.
Kako ste doživeli vojno? Po očetu ste Hrvat, po mami Srb, ko je padlo Sarajevo, pa ste z Emirjem Kusturico snemali film v Parizu …
Da, s Kusturico smo snemali najprej film Arizona Dream in potem še Underground - Podzemlje. In film Underground je bil res film v filmu. Vojna je potekala na Zemlji, mi pa smo snemali film o dogajanju pod zemljo. Bili so katarzični trenutki, po katerih smo se vsi razšli. Dovolj nam je bilo. Nekateri smo sodelovali v vseh takratnih Kusturičevih filmih, tudi slovenski direktor fotografije Vilko Filač, Emirjev prijatelj še iz študentskega obdobja v Pragi, pa montažer Andrija Zafranović in drugi. Po koncu snemanja filma Underground smo čutili, da imamo Kusturice dovolj mi in da ima Kusturica dovolj nas. Nujne so bile spremembe. Spominjam se, da smo ravno končevali Arizono Dream, ko se je v Sarajevu začenjala vojna: po televiziji smo gledali bombe, mi pa smo snemali film za 30 milijonov. Metki te zadenejo, tudi če si daleč iz Sarajeva.
Vaša najnovejša plošča ima naslov Tri pisma iz Sarajeva. Kakšna metafora je Sarajevo? V glasbi ste združili muslimanski, katoliški in židovski svet.
V glasbi je to preprosto, v politiki ali veri pa nepredstavljivo. Založba Universal je o meni posnela dva kratka dokumentarna filma. Našli so tudi star posnetek, v katerem kakšno leto pred vojno stojim na strehi hotela Evropa v Sarajevu, v nekem trenutku se hkrati zasliši zvok katoliškega in pravoslavnega zvonjenja, zraven je iz džamije slišati glas mujezina, jaz pa razlagam, kako je zelo malo mest na zemeljski krogli, v katerih je mogoče slišati takšno skladnost in da je bilo potrebno zelo veliko napora, da je vse skupaj slišati tako zelo skladno. In da je treba zelo malo, da se ustvarjeno poruši. Ko zdaj pogledam na ta posnetek kot star človek, vendarle bom kmalu imel 68 let, začutim nekakšno žalostno elipso. Čeprav mi je uspelo z glasbo osvojiti svet, 25 let pozneje kot star človek govorim in čutim prav isto kot takrat na strehi hotela Evropa.
"Ko se je začela vojna v Sarajevu, smo s Kusturico v Parizu snemali film za 30 milijonov. Težko mi je bilo, metki te zadenejo tudi če si daleč stran."
Zgodba treh pisem iz Sarajeva se je začela z naročilom koncerta za violino in simfonični orkester. Izhajal sem iz Sarajeva, ki je metafora za to, kar se dogaja po svetu vse bolj pogosto: sosed strelja na soseda samo zato, ker je druge veroizpovedi. In tako sem prišel do metafore violine, ki jo po svoje igrajo kristjani, židje in muslimani. To je le prvi del opusa, Tri pisma iz Sarajeva kot violinski koncert bodo izšla konec leta 2018.
Če ostanemo pri metaforah: zasedba Bijelo Dugme je bila jugoslovanski bend v komunizmu, zdaj se vračate v obdobju turbo kapitalizma. Kako to komentirate kot filozof?
To je zdaj čisto zadovoljstvo. Ničesar ni v ozadju. Glasbeniki lahko med igranjem začutimo čisto fizično zadovoljstvo. In to smo zdaj člani zasedbe Bijelo Dugme, gremo na oder in pojemo pesmi, ki jih imamo radi. Mislil sem, da se mi to ne more nikoli več zgoditi. Ko smo se vrnili leta 2005, je šlo za povsem logično odločitev, Coca-Cola nam je dala tako dobro ponudbo, da bi bili nori, če bi jo zavrnili. Tokrat sem jaz poklical menedžerja, rekel sem mu, da se mi igra in da bi lahko igrali na koncertih. Zdaj na primer za zdomce igramo po dvoranah, v katerih glasbeniki z našega področja redno nastopajo, tudi recimo Ceca ali Lepa Brena. Ne moremo imeti v New Yorku koncerta v dvorani Carnegie Hall, tja naših ljudi ne spraviš niti s puško. Zato z bendom igramo v Astoriji. Podobno je na Dunaju, solo koncerte imam v koncertni hiši Koncert Haus, Bijelo Dugme pa koncertira 20 kilometrov iz središča, kamor zahajajo naši ljudje. Res mi je zanimivo, ko vidim naša dekleta, ki se pretirano uredijo in našminkajo, pa naše frajerje, popolnoma oznojene pod pazduhami, kako uživajo. In jaz z njimi. Vse skupaj je kot obletnica mature, vesel si, da srečaš stare prijatelje, nikakor pa ne pomisliš, da bi znova šel v srednjo šolo.
Ste podobno rezervirani pri pisanju hitov? Po zasedbi Bijelo Dugme tako rekoč niste napisali nobene klasične uspešnice več.
Ne morem več. Od takrat nisem napisal več nobenega besedila, razen v izmišljenem jeziku za zbor in v romskem jeziku. Tega ne razumem dobro, ampak se lepo rima. Bolj uživam v jeziku kot pa vsebini. Res je, da sem za Severino skomponiral evrovizijski hit Moja štikla, a ne besedila. Z njimi sem opravil, ko je razpadla skupina Bijelo Dugme.
Kaj pa slovenska glasba? Morda spremljate kakšnega izmed naših izvajalcev?
Ne ravno … Ampak spominjam se, da sem v preteklosti želel snemati z Avsenikom. In to eno fenomenalno pesem v nemščini: Vse ima svoj konec, samo klobasica dva … Vse ima en konec, samo klobasica dva … Ne spomnim se več, ali je bil Avsenik že star ali kaj je šlo narobe, ampak na koncu ideje nismo izvedli.
Pa Magnifico? S Pukni zoro je slaven tudi v Beogradu, naredil je glasbo za hit serijo Sence nad Balkanom.
Mislim, da sva skupaj nastopila v Bukarešti. Da, on je dober. No, v starih časih so bili člani zasedbe Buldožer nedvomno eni izmed tistih, ki so postavili pismenost rock`n`rolla na našem območju.
Zanimivo je, da ste v jugoslovanskih časih v Domžalah skupaj z Zdravkom Čolićem registrirala podjetje.
Res je, to je bil v tistih časih čudež, privatna firma v komunizmu. Podjetje se je imenovalo Kamarad, ustanovila sva ga zaradi ugodnejših davkov v Sloveniji.
Zgodovina je včasih ironična: Bora Dorđević, frontmen Riblje Čorbe, je bil zelo podcenjevalen do Slovenije in Slovencev, zdaj ga je usoda pripeljala prav v Ljubljano, po moji soseski sprehaja psa …
Res? To je vsekakor lep znak. On je nadarjen skladatelj, ki je po nepotrebnem izgubil veliko energije za politiko. Napisal je prelepe ljubezenske pesmi. Vedno se čudim navdušenju nad politiko tako nadarjenih ljudi, kot je Bora.
Gospod Bregović, ali še kaj obiskujete romske bifeje, nekoč ste tja vodili tudi pokojnega srbskega premiera Zorana Đinđiča?
Če vam je vsaj malo do norosti, je Beograd za to najboljše mesto. Predvčerajšnjim sem se zabaval do štirih zjutraj. Na splavu smo bili z Lepo Breno, pa Acom Lukasom, kakšna zabava je to bila, ves dan sem imel glavo kot trolejbus! V Sloveniji in na Hrvaškem ste bogatejši, vendar ima Beograd dolgo tradicijo odličnih zabav, za malo denarja se lahko imate odlično! Imeli smo nekaj odličnih ciganskih lokalov, v katerih se je igrala nova, recimo ji urbana ciganska glasba. Žal so s krizo ti lokali propadli. Velikokrat sva bila v njih prav s pokojnim premierjem Zoranom Đinđićem.
Kaj vas je tako navdušilo pri Romih? Stereotipno omenjamo njihovo svobodo.
Naredil sem opero Karmen s srečnim koncem. Sledil sem metodam pisanja, kot je bila narejena prva Karmen. Gre za romantično zgodbo, ampak na koncu je edina, ki potegne kratko, Karmen, ciganka. Moja Karmen preživi. Razmišljal sem in prišel do spoznanja, da je v življenju ciganov v resnici zelo malo romantičnega, zato imajo še toliko bolj radi srečne konce. Njihov srečni konec je vedno poroka.
"Vnuk pride v sobo in zagleda babico, kako gleda porno film. Vnuk jo vpraša, ja, babica, kaj pa delaš? Odgovori mu, da čaka konec, ker jo zanima, ali se bosta poročila."
Naj vam povem star ciganski vic: mali vnuk pride v sobo in zagleda svojo babico, kako gleda pornografski film. Vnuk jo vpraša, ja, babica, kaj pa delaš? Odgovori mu, da čaka konec, ker jo zanima, ali se bosta poročila …
Cigani so 600 let z nami v Evropi, bili so tako rekoč sužnji, še vedno se jih preganja, tudi v najbolj tolerantnih državah, kot je Francija. S cigani igrati kot glasbenik pa je povsem neverjetno, vedno se zgodi neki čudež.
Dom za obešanje je legendarni film Emirja Kusturice o Romih, vi ste prispevali glasbo. Je bilo 10 let vajinega sodelovanja preveč? Zakaj sta se razšla?
Okrog filmov je veliko histerije, v gledališču je drugačno razpoloženje, razkorak med uspehom in neuspehom ni tako obremenilen. Povsem drugače je pri filmu, v katerem se večkrat odvijejo povsem nečloveške zgodbe. Vsak scenarij je odličen, sicer se sploh ne začne snemati. Tudi med snemanjem lahko teče vse gladko, a ni garancije, da bo na koncu film res dober. Oba s Kusturico sva imela srečo, da sva sodelovala pri treh najboljših filmih, jaz sem dobil od njega najboljše, kar Emir premore, on pa je od mene dobil najboljše, kar premorem jaz.
Omenjate gledališče, sodelovali ste tudi z, žal, pokojnim slovenskim režiserjem Tomažem Pandurjem.
Delala sva lepe stvari, srečo sem imel, da sem lahko delal s Tomažem. V mariborskem gledališču sem leta 1996 ustvaril glasbo za predstavo Babylon … Veste, kako je, gledališče se tako kot film, vse bolj spreminja v pripovedovanje zgodbe. Imate klasično strukturo: uvod, zaplet in razplet. Tomaž Pandur je ustvarjal z veliko predanostjo in vero v to, da človeško bitje čuti umetnost. Verjamem, da je človek z evolucijo to res tudi začutil. Tudi če konja postavite pred sliko Mone Lize, verjamem, da bo občutil prisotnost umetnosti. In to je znal doseči Tomaž Pandur. Sodelovala sva tudi, ko je delal v uglednem Thalia Teatru v Hamburgu in pozneje v Madridu. Morda so to najlepši komadi, ki jih je ustvaril Tomaž in morda je to tudi moja najboljša gledališka glasba.
Sodelovali ste s številnimi vrhunskimi umetniki, tudi glasbenikom Iggyjem Popom. Je res tako divji, kot ga poznamo z odrov?
Z njim sem delal v obdobju, ko se ni drogiral. Imel je ženo Japonko, psa in mačko. Na snemanje filma Arizona Dream v New Yorku je prišel z Johnnyjem Deppom, na glavo si je dal bučo in pel God bless America. Po avdiciji je pristopil in mi dejal, da je zjutraj pil kavo v bifeju v East Villageu, kjer dela natakar iz nekdanje Jugoslavije. Vprašal ga je za Bregovića in natakar mu je rekel, da je Bregović bog … No, in je Iggy rekel, da poskusiva s sodelovanjem.
Ker je imel zdravo obdobje življenja, je prosil, da delamo v studiu, v katerem ni droge. Snemali smo v studiu skladatelja Philipa Glassa. Iggy Pop ni klasični Američan, zelo je načitan, zanima ga evropska kultura. Pozneje me je povabil, naj z njim nastopim v Parizu. V zaodrju sta bila samo korenje in paprika, Iggy ni jedel mesa, ni pil alkohola, ni bilo droge. Energično je odšel na oder, in ko se je vrnil, je mirno ugriznil v korenček … Iz WC-ja pa so skorajda z lopatami tovorili igle.
Vaše izkušnje z drogo so za superzvezdo pravzaprav zelo konservativne. Običajno omenjate hašiš in kokain, znana je tudi anekdota, kako ste imeli v pogodbi z Jugotonom posebno postavko “rože in čokolada”, no, v resnici so vam iz te postavke kupovali kokain …
Težko obdobje z drogo sem imel, ko sem bil zelo mlad. Star sem bil 17, 18 let, ko sem v Italiji že igral v striptiz barih. To so bila leta LSD-ja. Mislim, da sem v glavi še danes malo invalid zaradi tega obdobja z drogo. LSD sem opustil v prvem letniku fakultete in ga nisem nikoli več poskusil.
Med snemanjem plošč sem kokain vzel samo zato, da sem ostal več dni buden, saj sem bil nediscipliniran in sem vedno zamujal s pisanjem besedil.
"Ko na televiziji naletim na resničnostni šov, hitro prestavim, ker me zadene občutek, kot da bodo name z ekrana skočile sramne uši … In zdi se, da se je nekomu daljinec ustavil na Donaldu Trumpu."
Kje potem pri skoraj 68 letih najdete glaven navdih? Kako se umetnik Goran Bregović preseli v ustvarjalno sfero?
Ostal sem ohranjen, ker v resnici v komunizmu sploh nisem delal. Davek je bil tako visok, da se ni izplačalo biti preveč dejaven. V Jugoslaviji so ti že takoj od zaslužka odbili več kot polovico, na to vsoto pa je bil progresivni davek še 90 odstotkov. Zasedba Bijelo Dugme je izdala ploščo, šla na turnejo in potem 2 ali 3 leta ni delala nič. Vmes so odvetniki skušali naš zaslužek čim bolj razpršiti. Zaradi tega sem dobro ohranjen, odlično lahko delam in pišem muziko, morda celo bolje kot kadar koli prej. Morda bo naslednja civilizacija, v kateri bodo živeli boljši in pametnejši ljudje, začela delati šele po 45. ali 50. letu starosti. Prej pa se ne bodo pretirano naprezali in bodo predvsem uživali. Morda sem jaz dober primer.
Ste svetovljan. Kako vidite Evropo, Evropsko unijo?
Čeprav imam tudi francoski potni list, gledam na Evropo z balkanskega vidika. Pri nas so vedno bila obdobja obupa in optimizma, mislim, da smo zdaj v malo bolj optimističnem obdobju. Vi ste že v Evropski uniji, pri nas upamo, da ima Evropa tudi z nami načrte.
Nekje sem prebral, da ste zadovoljni s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem in njegovo politiko.
V življenju sem imel kar nekaj prijateljev iz politike in vedno mi je bilo žal, da so moji prijatelji politiki. Izredno veliko napora je potrebno, da se naredi minimalno dobrega. V politiki se stvari spreminjajo počasi in težko, ljudje pa si želijo hitrih sprememb, nekdo nastopi mandat v ponedeljek, v petek pa bi morali biti rezultati že vidni. Če pogledam samo Francijo, ki si je po revoluciji tako rekoč izmislila moderno državo, so njeni zadnji trije predsedniki končali na sodišču. Včasih mi je žal politikov, ki porabijo zelo veliko energije, a mi je jasno, da bodo v resnici zelo malo naredili. Mednje sodi tudi Aleksandar Vučić. Že ko ga vidite, vam je jasno, da se je zbudil zgodaj zjutraj in da je delal ves dan. To je treba spoštovati. Seveda vedno obstajajo različne ideje, kako reševati težave, a v tem trenutku v državi, ki je izgubila vojno in izgubiti vojno ni preprosto, Vučić vzdržuje občutek in širi optimizem, da je razvoj mogoč. Da Srbija lahko naredi korak naprej. Osebno Vučića ne poznam, a spoštujem, da se trudi.
Pred kratkim ste bili s člani zasedbe Bijelo Dugme na turneji v Združenih državah, v Ameriki imate tudi številne znance in prijatelje. Kako doživljate fenomen Donalda Trumpa?
Vse se spreminja v nekakšno estrado. Obsedenost ljudi z mediji je fascinantna. In potem skoči Trump iz nekega resničnega šova … Včasih, ko menjam kanale na televiziji, naletim na kakšen resničnostni šov, hitro prestavim, ker me zadene občutek, kot da bodo name z ekrana skočile sramne uši … In zdi se, da se je nekomu daljinec ustavil na Donaldu Trumpu. Težko je oceniti, ali je to dobro ali slabo, vsekakor pa gre za veliko in drastično spremembo!
Begunci in migranti so naša slaba vest. Po Beogradu še vedno tava veliko nesrečnikov z Bližnjega vzhoda, tudi vi ste v nekem smislu migrant …
V ljudeh živi strah pred begunci, ki je v bistvu v navzkrižju z zgodovino. Naša civilizacija tako rekoč ne bi obstajala, če ne bi bilo migracij. Ne bi bilo niti Trumpa. Ne bi imeli niti iPhona, če ne bi oče Steva Jobsa prišel v Združene države iz Sirije. Migranti in begunci nam lahko prinesejo veliko dobrega, zato ne razumem tega strahu.
V karieri ste delali z različnimi ljudmi, vaša ekipa na turnejah je zelo številčna, misliti morate na denar … Predstavljam si, da gre za podoben svet kot v politiki, prisotni so različni interesi, ljudje imajo svoj ego. Obstaja kakšen boljši sistem od demokracije? Sprašujem vas kot filozofa.
Problem v svetu je, da nimamo novih političnih idej. Vi imate na primer Slavoja Žižka, ki je zelo pomemben, a ne obstaja neki nov Karl Marx. On je v 19. stoletju predstavil zadnjo veliko idejo. Vmes so se zgodile tri pomembne industrijske revolucije, nove politične vizije pa ni. Naivni ste, če mislite, da gre pri vojni z muslimani za verske boje, ni res, gre za razredni boj. Kapitalizem ni več samo v eni državi, ampak je svetoven. In notranje razredne boje je najlažje zmanipulirati. Brez novega sistema, ki bo zadovoljil različne sloje ljudi, bomo živeli v svetu, ki je na robu velike vojne. Samo vera ločuje revne od tega, da ne pobijejo bogatih. Samo okrog tega se vrti igra. Marxove ideje morda niti niso povsem pokopane, poglejte samo Kitajsko, ki svet prehiteva zaradi državno planiranega planskega gospodarstva. Chomsky dobro reče, da če bi demokracija kar koli spremenila, bi bila prepovedana.
"Ob padcu z višnje bi skoraj postal invalid. Šlo je za trenutek neumnosti, morda bi lahko bilo samo še bolj neumno, če bi padel z jagode."
Goran, zanimiv je tudi vaš odnos do športa. S slovenskimi alpinisti ste bili mislim da leta 1990 na 7 tisoč metrih …
Res je. Naš cilj je bil vrh, visok 7.100 metrov, a zaradi plazu, ki je pod seboj pokopal kar 12 ljudi, smo spremenili načrt. Povzpeli smo se na vrh Pik Štiri, visok 6.500 metrov, čeprav je del Slovencev v zelo težkih razmerah in brez prave opreme osvojil tudi prvotni vrh, visok 7.100 metrov. Bili smo v gorovju Pamir na tromeji Afganistana, Tadžikistana in Kitajske.
No, imeli ste še nekaj podobnih avantur, šli ste celo na jadranje od Las Palmasa do Barbadosa. Velikokrat omenjate srečo, da ste iz avantur izšli brez posledic … Kaj pa vas intimno osrečuje?
Nič posebnega, kot vsakogar drugega. Malo čistiš avto, imam mačka, ki lovi miši, pa vrt, na katerem sadim paradižnik … Televizije nimam, no, kvantno fiziko tudi še včasih berem, ampak redko.
Omenjate vrt, na njem je tudi nesrečna višnja, ki vam je pred leti skorajda zamajala življenje.
Višnjo, s katere sem padel, so takoj posekali, kot da je ona kriva, da sem jaz bedak. Ni veliko manjkalo, pa bi bil invalid … Kdo sploh pade z višnje? To ni ravno prvo drevo, ki ga je treba obrati, mogoče je dobra za kompot, realno višenj nihče ne mara pretirano. Šlo je za trenutek neumnosti, morda bi lahko bilo samo še bolj neumno, če bi padel z jagode.
Vseeno je to bila zame grozna epizoda, takrat sem se prvič srečal s svetom bolnih. Bolni živijo paralelno z nami, ki ne poznamo vseh težav bolnikov, dokler se ne znajdemo v njihovi koži.
Kaj vam pomeni luksuz?
Otroci vojakov očitno nimamo talenta za luksuz, moj oče je bil namreč uslužbenec Jugoslovanske ljudske armade. Verjetno sem po njem podedoval, da imam samo tisto, kar potrebujem. Obdržal sem neke stare navade racionalnosti. V Parizu imamo vedno te stare rdeče konzerve golaža, ki se še vedno prodajajo v državah nekdanje Jugoslavije, na njih je naslikana krava. Ko si ga res želimo privoščiti, si pogrejemo ta Podravkin golaž. No, še manjši trik vam izdam: na vsebino vsake konzerve morate ožeti pol limone in dodati veliko parmezana. To je nedosegljiv recept z ravno pravo kombinacijo konzervansov. V življenju sem pojedel toliko teh golažev, da me bodo našli konzerviranega kot Tutankamona.
Ko ste omenjali luksuz: pred hišo je parkiran mercedez, nekoč ste vozili jaguarja, imeli ste tudi juga in trabanta.
Trabanta še imam, če sem iskren, raje vam za eno vožnjo posodim mercedeza kot pa trabanta.
Po lepo urejeni trati do vaše vile na Senjaku se je pred leti sprehodil tudi sam Eric Clapton!
Nekdo od mojih asistentov mi je sporočil, da je klical Clapton. Rekel sem, zagotovo se nekdo norčuje, ampak prepričevali so me, da je res klical sam Eric Clapton. Rekel je, da prihaja na koncert v Beograd in da se želi srečati z menoj. Videla sva se, a nisem mu želel reči, da ga imam za največjega frajerja v mojem življenju. Usodno je vplival na mojo kariero in življenje. Igral sem po striptiz barih, ko je Clapton udaril s svojim bendom Cream. Takrat sem prvič slišal svobodno glasbo, ki ni jazz. Začeli smo igrati v njegovem slogu, torej svobodno. Takoj so nas vrgli iz barov.
"Življenje so elipse, ki se ti na koncu vrnejo. Tako je bilo, ko me je v Beogradu obiskal Eric Clapton, ki je s svojo glasbo ključno vplival na mojo kariero. Če ga ne bi bilo, bi verjetno ostal v striptiz barih."
Če ne bi bilo Claptona, bi morda še vedno igral po striptiz barih. Lepo je tam. Ženske so lepe, denar je dober. Šel sem na njegov koncert v Beogradu, pogovarjala sva se in naslednji dan me je obiskal tukaj v ateljeju, da bi videl, kje delam, spoznal moje asistente. Ohranila sva stike, voščiva si ob božiču. Spet so to neke življenjske elipse, ki se ti na koncu vrnejo.
Kdaj in kakšen bo konec? Imate vikend na morju, v Zagorju vas čaka očetov vinograd …
Težko si predstavljam končati kariero. Da lovim ribe? Kaj naj delam? Pravzaprav sem bil pripravljen, da preneham z muziko in se upokojim. To je bilo tam pred začetkom vojne, kupil sem zemljo na Braču in že vadil ribolov. Kaj pa vem, morda nekoč res pride dan, ko bom imel dovolj. In ja, mogoče bom tako kot moj oče začel pridelovati vino.
Vendar za zdaj uživam v delu, še vedno se učim, vadim, obstajajo stvari, ki me v glasbi veselijo. In presenetijo. Recimo nova plošča Tri pisma iz Sarajeva je v Ameriki prva po prodaji v kategoriji svetovne glasbe tako na Amazonu kot na iTunes. To se še ni zgodilo. In New York Times je izdal knjigo o 101-enem umetniku, ki ga morate doživeti, preden umrete. Sem na seznamu. Še vedno so stvari, ki me izjemno veselijo.
Kakšen koncert zasedbe Bijelo Dugme lahko pričakujemo v Ljubljani? Kako zvenite?
Bijelo Dugme je dobro. Igramo repertoar, ki nas veseli in verjamem, da bo tudi občinstvo. Slišali boste pesmi iz vseh obdobij. Pevca Tifa in Alen sta v zelo dobri formi, čeprav sta si zelo različna. Tifa je karakter, ki potrebuje starejšega brata in to vlogo na odru igram jaz. Alen je drugačen in to ustvarja neko posebno dinamiko na odru. Sam zelo uživam, letno imam od 120 do 150 koncertov, od tega 20 s skupino Bijelo Dugme. Upam, da se v bližnji prihodnosti v Ljubljani predstavim tudi s projektom Tri pisma iz Sarajeva. Imate odlično filharmonijo.
*Prevode je bral Matej Rus
Primarno področje raziskovanja Jana Ciglenečkega je zgodovina filozofije, ukvarja se predvsem z antično, patristično in srednjeveško filozofijo. Svoje znanje je izpopolnjeval na številnih tujih univerzah in ustanovah od Beograda, Pariza, Nikozije, Münchna in Kaira, kar je bilo zanj prelomno. Že med prvim bivanjem v Egiptu se je začel ukvarjati z zgodnjim puščavništvom in meništvom. Od leta 2013 mu je skupaj z ekipo v Vzhodni puščavi uspelo locirati in dokumentirati številne meniške naselbine.
Romana Epih je ravnateljica vrtca Medvode, ki ga obiskuje več kot 700 otrok. Vzgoji in vodenju je posvetila vso svojo kariero, od novembra 2018 vodi Združenje ravnateljev vrtcev Slovenije, dejavna je v Šoli za ravnatelje in v mednarodnih projektih.
Radio Študent, Koreodrama, Slovensko mladinsko gledališče, Cankarjev dom: le nekaj postaj, kjer je Uršula Cetinski pustila svoj pečat. V slovensko kulturno krajino je vstopila v sredini 80. let, tesno povezana z gledališčem. Tudi na čelu največje kulturne hiše pri nas, ki jo vodi že drugi mandat, umetniški svet povezuje s poslovnim in ustvarja razmere za nastanek različnih umetniških vsebin.
Jani Bele je velik del življenja posvetil vzgoji v planinstvu in alpinizmu. S tem je dobil tudi priložnost, da je pred 30 leti prvič odšel v Nepal kot alpinistični inštruktor v slovensko alpinistično šolo za nepalske gorske vodnike. Za odprave, kot pravi, ni bil nikoli dovolj dober, poleg tega pa je, čeprav je gornik in gorski reševalec, zelo občutljiv na višino. Kot avtor priročnika o nevarnostih v gorah Nevarno proti vrhovom je zbral zgodbe ljudi, ki so sami doživeli in preživeli kakšno nevarnost v gorah, tem pa dodal tudi svoje. Nesreča se lahko zgodi kljub izkušenosti, pravi, kot tudi to, da se zarečenega kruha res poje največ. In tako se je letos že desetič podal na prečenje Finske na tekaških smučeh, od finsko-ruske do finsko-švedske meje, pa čeprav je prvič dejal, da na Rajalta rajalle – hiihto ne gre nikoli več.
Prof. Rajko Muršič je etnolog in kulturni antropolog na ljubljanski Filozofski fakulteti, pri raziskovanju vsakdanjega življenja in kulturnih fenomenov ga vodi predvsem iskrena radovednost. Že vse življenje je na različne načine povezan z glasbo, pravi, da brez nje sploh ne more normalno delovati. Odzive slovenske družbe v krizi ocenjuje kot trezne, sprememba ravnanja z okoljem pa se mu v tem trenutku zdi nujna in neobhodna. Je oster kritik potrošništva, ki se nima za upornika, ne prenaša pa hierarhij. Z njim se pogovarja Jan Grilc.
Wagner Moura je brazilski igralec in režiser. Igral je v Elitni četi, številnih komedijah in tragedijah, svet pa ga najbolje pozna v vlogi Pabla Escobarja v seriji Narcos. Študiral je novinarstvo, a to je poklic, ki ga je opravljal le kratek čas. Novinarske veščine mu pomagajo pri raziskovanju zgodovinskih likov, kakršen je brazilski diplomat pri združenih narodih Sergio Vieira de Mello. Igra ga v novem celovečercu z naslovom Sergio.
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina bolezni in epidemij. Dr. Katarina Keber z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU se ukvarja s socialno zgodovino medicine. Ker preučuje tudi epidemije in njihove posledice, je pandemija covida 19 ni zelo presenetila. Pravi, da zdaj analitično opazuje in hkrati na lastni koži doživlja občutke, ki jih je prej ob študiju arhivskega gradiva lahko le slutila … Kako so epidemije kuge, kolere in španske gripe prizadele in spreminjale naš svet? Z dr. Katarino Keber se je pogovarjala Tatjana Pirc.
Roman Jerala je eden od najuspešnejših slovenskih raziskovalcev, tudi med pionirji sintezne biologije pri nas, ki z več plati spremlja korake znanosti pri spopadanju s pandemijo s covidom 19.
Gregorja Čušina ste morda kdaj ujeli na odru Mestnega gledališča ljubljanskega ali pa ste si ogledali katero od njegovih monokomedij. Morda ga poznate iz serije Jezero ali vam je iz risank znan njegov glas. Ponosen je, da mu pri vzgoji šestih otrok ni bilo treba povzdigovati glasu in da je pri občinstvu še vedno na dobrem glasu, čeprav je zdaj “na svojem.” Anji Hlača Ferjančič je med drugim razkril, zakaj je ves planet na dieti, prebral pesmi iz karantene in povedal, kako se znajde doma.
Dr. Tina Bregant je specialistka pediatrije, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, dokorica nevropediatrije. Od leta 2015 je bila zaposlena na Univerzitetnem rehabilitacijskem institutu – URI Soča v Ljubljani, zdaj pa deluje v zavodu CIRIUS Kamnik. Je tudi predavateljica in mentorica študentom v programu Kognitivna znanost Univerze v Ljubljani ter na Fakulteti za šport in Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Sodeluje v domačih in mednarodnih raziskovalnih skupinah, udeležena je pri oblikovanju državnih programov, ki spodbujajo otroke v razvoju. Je tudi članica Odbora za kakovost in varnost pri Zdravniški zbornici Slovenije.
Biserka Marolt Meden je humanitarka, prostovoljka, skupaj s sodelavkami je postavila materinski dom v Sloveniji, sodelovala pri izgradnji Pediatrične klinike in bila njena strokovna direktorica. Sedaj je upokojena, a aktivna v civilnem združenju Srebrna nit, ki si prizadeva za drugačen odnos družbe do starostnikov. Izpostavlja nujnost sprejetja zakona o dolgotrajni oskrbi in tudi uzakonitev pravice za dostojno dokončanje življenja, ob epidemiji pa opozarja, da daljša osamitev v domovih za starejše ni najboljša rešitev. Z njo se je pogovarjala Nataša Zanuttini.
Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl tudi v kriznih časih z intelektualno ostrino spremlja in analizira dogajanje. Kaj koronavirus prinaša v našo družbo, kaj pomeni za možnost izbire, kako se bo spremenil svet in zakaj ostati optimističen. Kako je s tesnobo, vsakdanjimi odnosi, kakšna prihodnost nas čaka. Avtor: Luka Hvalc
Strokovnjak za jedrsko varnost magister Miroslav Gregorič je bil do leta 2002 direktor Uprave RS za jedrsko varnost, več kot šest let je delal pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo na Dunaju. Vmes pa kot predstavnik komisije Združenih narodov UNMOVIC še pred napadom na Irak vodil inšpektorje, ki so tam iskali orožje za množično uničevanje. Po upokojitvi pa se je posvetil tudi raziskovanju ozadij premogovništva v Šaleški dolini. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Ana Jug je ne le na Goriškem, ampak tudi drugod znana kot odvetnica, ki je na svoji poklicni poti zagovarjala nemočne in tiste, ki nimajo. Zato ni nič nenavadnega, da je tudi soustanoviteljica pro bono ambulante v Novi Gorici in človek, ki verjame, da se dobro z dobrim vrača. Če bi vsi delali dobro, bi bil ves svet srečen in veliko lepši, pravi Zasavka, ki pa se zadnje čase, odkar je upokojena, ukvarja predvsem z izdelovanjem oblek in nakita iz odpadnega materiala, plastike in džinsa, ki ima v njenem srcu prav posebno mesto. Verjame, da je mogoč svet brez smeti, kot smo ga nekoč že imeli, in zato je njena pobuda, da v Novi Gorici odprejo Center ponovne uporabe.
Šaljiva definicija pravi, da je matematika sestavljena iz 50% formul, 50% dokazov in 50% domišljije. Andrej Bauer se strinja, da to sploh ni tako slaba definicija. Matematika je gonilna sila številnih ved, ne le računalništva. Tudi če vas v šoli ni navdušila, vas bodo številne zanimive izpeljave problemov, ki jih rešujejo raziskovalci na Fakulteti za matematiko in fiziko.
Dr. Barbara Riman je predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, je raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh … Nedeljska gostja Vala 202 Barbara Riman, novinarka Tatjana Pirc in mojster zvoka Damjan Rostan so se sprehodili po Reki, evropski prestolnici kulture.
V času tekmovanja za Zlato lisico smo se srečali z nekdanjo tekmovalko, potem pa tudi profesionalno smučarko na ameriški turneji. Andreja Leskovšek McQuarrie je v spominu »zrelih« Slovencev predvsem nekdanja alpska smučarka, mladinska svetovna prvakinja, ki je zelo mlada končala kariero. Manj znano je, da je po študiju psihologije ostala v Združenih državah, si tam ustvarila družino in po naključju postala vpeta v organizacijo zimskih olimpijskih iger. 20 let je svetovala organizatorjem zimskih olimpijskih iger, začela v Salt Lake Citiju, se potem selila v Italijo zaradi Torina, pa v Kanado zaradi Vancouvra, potem pa za igre v Sočiju in Pyeongchangu delovala že iz Slovenije, iz Komende. Zaradi hčerke se je po vrnitvi v domovino srečala z ženskim nogometom, postala predsednica Ženskega nogometnega kluba Radomlje, glasnica ženskega nogometa, ki ga vidi kot izjemno priložnost, tudi poslovno, obenem pa je že dolgo tudi borka za enake možnosti v športu. "Ne obstajata ženski in moški šport, ostaja samo šport!"
Talent gledališkega režiserja in postgravitacijskega umetnika Dragana Živadinova je vesolje zaznalo že v vrtcu v domači Ilirski Bistrici. Vzgojiteljica ga je primerjala kar z velikim slikarjem Černigojem, sam pa se je v mladih letih navduševal nad Dragotinom Kettejem, Srečkom Kosovelom in Markom Brecljem. Dragan Živadinov se pripravlja na izstrelitev umetniškega satelita, v domačem kulturnem vesolju pa ni nikoli našel gladkih tirnic. Trdno je prepričan, da je Republiko Slovenijo zgradila umetnost, ne pa generali … Z njim se pogovarja Nina Zagoričnik. Foto: Bobo
Tanjo Španić so izkušnje z boleznijo, ki jo je presenetila na začetku njene znanstvene poti, in želja pomagati, spodbudile, da je opustila znanost in se posvetila vodenju združenja za boj proti raku dojk Europa donna. “Šele kakšni dve leti po bolezni sem začela razmišljati, v kakšni stiski so bili pravzaprav moji starši.“ V Evropi donni (https://europadonna.si/) tudi zato s svojimi programi podpore skrbijo za svojce obolelih. Gosti jo Danila Hradil Kuplen.
Dr. Andrej Pompe je v slovensko oglaševanje vstopil na začetku devetdesetih z ustanovitvijo agencije Formitas, kjer je še vedno partner. Je avtor več kot 140 jinglov za oglase, napisal je pesem za legendarni Frutek: lupimo in čistimo, ribamo, sekljamo … Zdaj predava o blagovnih znamkah. Je ustanovni član skupine Panda, ki že štiriintrideseto leto sooblikuje slovensko pop-rock-jazz sceno s svojo avtorsko glasbo. Tudi o povezovanju I feel Slovenia z Luko Dončićem, pa tudi o tem, kako naš učni sitem ne spodbuja ustvarjalnosti in inovativnosti. Z Andrejem Pompetom se je pogovarjala Nataša Zanuttini.
Neveljaven email naslov