Arheolog Martin Horvat pravi, da če bi imel za peskovnik ves svet, bi si brez dvoma želel raziskovati v Ljubljani, vedno znova pa ga vznemiri, ko pri raziskovanju naleti na otroške lobanje

Tokratni Nedeljski gost je arheološko lopato prvič zasadil pred več kot tremi desetletji in od tedaj praktično ni izkopavanja v Ljubljani, kjer ne bi odigral ključne vloge. Število izkopanega materiala pri njem gre v tone, samo med izkopavanji na Ljubljanskem gradu je šlo skozi njegove roke 500 000 najdenih fragmentov.

"Vznemiri me, ko na najdišču odkrijemo otroške grobove. Takrat tudi mene malo stisne."

To nedeljo dopoldne se nam je pridružil Martin Horvat, arheolog in vodja dokumentacije v Mestnem muzeju v Ljubljani, ki je bdel tudi nad presenetljivimi arheološkimi odkritji, s katerimi je v minulih mesecih postregla Gosposvetska cesta v prestolnici. Potrdil je, da je šlo za generacijsko najdbo, ki bo v marsikakšnem pogledu zaznamovala interpretacijo zgodovine našega glavnega mesta.

Z nami je delil tudi anekdote, povezane z delom in življenjem arheologa, in zavrnil, da bi bila arheološka izkopavanja vzrok za dolgotrajne prenove mestne infrastrukture. "Ni res, da so ceste zaprte zaradi arheoloških raziskav. Zaprte so zaradi prenove, arheološka izkopavanja so zakonsko predpisan del, ki sodi k vsakemu takemu projektu. Če govorimo o dediščini, pisano z veliko, smo dolžni poskrbeti zanjo, saj brez nje tudi nas ne bi bilo."

"Ko vidiš, kaj ostane od človeka, poskušaš to ponotranjiti. A če se s tem preveč ukvarjaš, izgubiš tla pod nogami. Poznam kar nekaj arheologov, ki so zašli. Pogled v preteklost je lahko tudi nevaren."