Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Boris Hajdinjak je zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor in odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta
Geograf, zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva.
Boris Hajdinjak je dober poznavalec srednjega veka. Ob 500. obletnici kmečkega upora, ki je bil leta 1515, je javnosti o puntu povedal veliko zanimivosti in novih dejstev. Upor je bil sicer neuspešen, a Boris Hajdinjak pravi: "Kot sicer velja v življenju, je bolje poskusiti, čeprav ne uspeš, kot pa, da samo jamraš in se smiliš samemu sebi." Ta upor je po Hajdinjakovem mnenju preveč zapostavljen, saj je eden izmed pomembnih rojstnih trenutkov slovenskega naroda.
"Če želimo nekaj doseči, se je treba povezati, biti aktiven, a ne le za šankom in v spletnih forumih."
Sinagoga Maribor je edina javna ustanova pri nas, ki se ukvarja z judovsko preteklostjo v Sloveniji. Center ima prostore v srednjeveški sinagogi, v kateri je sredi 15. stoletja deloval zelo pomemben mož, rabin Israel Isserlein ben Petachia, v bližini sinagoge so našli judovski zaklad (sto zlatnikov), tam je tudi nekaj judovskih nagrobnikov ... Hajdinjak je še pojasnil, da ni tako zelo narobe, če rečemo Žid, čeprav naj bi uporabljali besedo Jud. Konec koncev je center judovske kulturne dediščine, ki ga vodi, na Židovski 4. ''Dobro bi bilo, če bi slovenistična stroka prisluhnila tudi drugim strokam,'' je polemiko o Židih in Judih, ki je potekala pred leti, komentiral Hajdinjak.
"Kar se je zgodilo v Auschwitzu in podobnih krajih, je bilo dno človečnosti, kaj takega se ne sme nikoli več zgoditi!"
Tako poudarja Boris Hajdinjak, ki je raziskovalec in izjemen poznavalec holokavsta. Še posebej poučna, tudi za današnji čas, je njegova misel: "Največje skupine ljudi ne predstavljajo nemočne žrtve, pa tudi ne poslušni morilci, največja skupina so bili nemi opazovalci." Hajdinjak želi žrtvam nacizma vrniti imena in obraze, saj je prepričan, da si to zaslužijo in da tako ohranjamo spomin nanje, pri čemer so zelo pomembne zgodbe posameznikov. Ali lahko čas izbriše ločnico med žrtvami in zločinci? "Ne, mislim, da nikoli. Zločin je vedno zločin," odgovarja Hajdinjak, ki težko razume, da lahko nekdo ob vseh dokazih in pričevanjih, ki jih imamo, zanika holokavst.
Judje, ki so se po vojni vrnili iz tovarn smrti, so preživljali težke čase. V njihovih hišah so živeli tujci, razlastninili so jih, nekatere so celo obsodili kot kolaborante. Zato raziskovalce in zgodovinarje čaka še veliko dela, še vedno je nerešeno tudi vprašanje vračanja judovskega premoženja. "Tem ljudem je treba vrniti dobro ime," pravi Hajdinjak, ko opisuje usode nekaterih Judov pri nas. Boris Hajdinjak, ki dobro ve, kaj je nacizem, pa svari pred uporabo (zlorabo) izrazov fašizem ali nacizem.
"Nekomu, s katerim se politično ne strinjaš, ne moreš reči fašist, to je žalitev za žrtve fašizma."
"V izraelsko-palestinskih odnosih je bolj malo prostora za optimizem," je povedal Boris Hajdinjak. "Zakaj se stvari ne rešujejo, je zelo zapleteno vprašanje," priznava. "Edina rešitev so pogajanja, sklepanje kompromisov. Če nečesa ne moreš doseči po ravni poti, moraš iti po zaviti, takšno je življenje," zaključuje svoj komentar Hajdinjak, ki je prepričan, da bodo enkrat tudi Izraelci in Palestinci morali najti pomiritev.
Hajdinjak je dolga leta dijakinje in dijake učil zgodovino in geografijo, najdlje je bil profesor na Prvi gimnaziji Maribor.
"Ker imam neskončno rad oba predmeta, zgodovino in geografijo, sem skušal na vse mogoče načine to dijakom tudi prikazati. Ko se po vseh teh letih srečujem s svojimi učenci, ki so zdaj odrasli ljudje, dobivam pozitivne informacije, zato verjamem, da sem bil na pravi poti."
Boris Hajdinjak je zelo dejaven, piše, predava, raziskuje, organizira dogodke, razstave … "Moj hobi je služba. In obratno. Ne vidim prave razlike med prostim časom in tem, kar delam v službi. To bi delal ves čas … Zato se zahvaljujem družini za veliko podporo, posebej ženi, ki marsikaj prevzame, kar bi morda lahko naredil jaz."
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Boris Hajdinjak je zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor in odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta
Geograf, zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva.
Boris Hajdinjak je dober poznavalec srednjega veka. Ob 500. obletnici kmečkega upora, ki je bil leta 1515, je javnosti o puntu povedal veliko zanimivosti in novih dejstev. Upor je bil sicer neuspešen, a Boris Hajdinjak pravi: "Kot sicer velja v življenju, je bolje poskusiti, čeprav ne uspeš, kot pa, da samo jamraš in se smiliš samemu sebi." Ta upor je po Hajdinjakovem mnenju preveč zapostavljen, saj je eden izmed pomembnih rojstnih trenutkov slovenskega naroda.
"Če želimo nekaj doseči, se je treba povezati, biti aktiven, a ne le za šankom in v spletnih forumih."
Sinagoga Maribor je edina javna ustanova pri nas, ki se ukvarja z judovsko preteklostjo v Sloveniji. Center ima prostore v srednjeveški sinagogi, v kateri je sredi 15. stoletja deloval zelo pomemben mož, rabin Israel Isserlein ben Petachia, v bližini sinagoge so našli judovski zaklad (sto zlatnikov), tam je tudi nekaj judovskih nagrobnikov ... Hajdinjak je še pojasnil, da ni tako zelo narobe, če rečemo Žid, čeprav naj bi uporabljali besedo Jud. Konec koncev je center judovske kulturne dediščine, ki ga vodi, na Židovski 4. ''Dobro bi bilo, če bi slovenistična stroka prisluhnila tudi drugim strokam,'' je polemiko o Židih in Judih, ki je potekala pred leti, komentiral Hajdinjak.
"Kar se je zgodilo v Auschwitzu in podobnih krajih, je bilo dno človečnosti, kaj takega se ne sme nikoli več zgoditi!"
Tako poudarja Boris Hajdinjak, ki je raziskovalec in izjemen poznavalec holokavsta. Še posebej poučna, tudi za današnji čas, je njegova misel: "Največje skupine ljudi ne predstavljajo nemočne žrtve, pa tudi ne poslušni morilci, največja skupina so bili nemi opazovalci." Hajdinjak želi žrtvam nacizma vrniti imena in obraze, saj je prepričan, da si to zaslužijo in da tako ohranjamo spomin nanje, pri čemer so zelo pomembne zgodbe posameznikov. Ali lahko čas izbriše ločnico med žrtvami in zločinci? "Ne, mislim, da nikoli. Zločin je vedno zločin," odgovarja Hajdinjak, ki težko razume, da lahko nekdo ob vseh dokazih in pričevanjih, ki jih imamo, zanika holokavst.
Judje, ki so se po vojni vrnili iz tovarn smrti, so preživljali težke čase. V njihovih hišah so živeli tujci, razlastninili so jih, nekatere so celo obsodili kot kolaborante. Zato raziskovalce in zgodovinarje čaka še veliko dela, še vedno je nerešeno tudi vprašanje vračanja judovskega premoženja. "Tem ljudem je treba vrniti dobro ime," pravi Hajdinjak, ko opisuje usode nekaterih Judov pri nas. Boris Hajdinjak, ki dobro ve, kaj je nacizem, pa svari pred uporabo (zlorabo) izrazov fašizem ali nacizem.
"Nekomu, s katerim se politično ne strinjaš, ne moreš reči fašist, to je žalitev za žrtve fašizma."
"V izraelsko-palestinskih odnosih je bolj malo prostora za optimizem," je povedal Boris Hajdinjak. "Zakaj se stvari ne rešujejo, je zelo zapleteno vprašanje," priznava. "Edina rešitev so pogajanja, sklepanje kompromisov. Če nečesa ne moreš doseči po ravni poti, moraš iti po zaviti, takšno je življenje," zaključuje svoj komentar Hajdinjak, ki je prepričan, da bodo enkrat tudi Izraelci in Palestinci morali najti pomiritev.
Hajdinjak je dolga leta dijakinje in dijake učil zgodovino in geografijo, najdlje je bil profesor na Prvi gimnaziji Maribor.
"Ker imam neskončno rad oba predmeta, zgodovino in geografijo, sem skušal na vse mogoče načine to dijakom tudi prikazati. Ko se po vseh teh letih srečujem s svojimi učenci, ki so zdaj odrasli ljudje, dobivam pozitivne informacije, zato verjamem, da sem bil na pravi poti."
Boris Hajdinjak je zelo dejaven, piše, predava, raziskuje, organizira dogodke, razstave … "Moj hobi je služba. In obratno. Ne vidim prave razlike med prostim časom in tem, kar delam v službi. To bi delal ves čas … Zato se zahvaljujem družini za veliko podporo, posebej ženi, ki marsikaj prevzame, kar bi morda lahko naredil jaz."
Dejan Fabčič je zdravnik in paraolimpijec. Po bronasti kolajni v Parizu se mu je življenje obrnilo na glavo, a njegovo poslanstvo ostaja enako. Pomagati drugim in biti vzor. Je specialist interne medicine in vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici. Športni fenomen. V Parizu je nastopil na svojih četrtih paraolimpijskih igrah in z Živo Lavrinc osvojil bronasto kolajno v paralokostrelstvu. Prej je tekmoval v plavanju in parakajaku. O parašportu, družini, zdravniškem poklicu pa tudi o zdravljenju sladkorne bolezni.
Nedeljska gostja je arhitektka Maruša Zorec, profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in vodja arhitekturnega biroja Arrea arhitektura. Maruša Zorec in njen biro Arrea arhitektura so znani po temeljito premišljenih in inovativnih prenovah historičnih objektov kot so Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani, Vetrinjski dvor v Mariboru, zunanji oltar na Brezjah ali grajska pristava v Ormožu. Njeno avtorsko delo je tudi mednarodno prepoznavno, za svoj ustvarjalni opus je letos maja, v Dortmundu, prejela medaljo Heinrich Tessenow, ki jo postavlja ob bok največjim evropskim arhitektom. "S prenovo objektov sem začela čisto po naključju", pravi Zorčeva, ki je med ostalimi projekti, trenutno vpeta tudi v prenovo mariborskega Lenta.
Nedeljski gost Denis Jašarević ni nikoli razmišljal, da bi postal piranski ribič, je pa pred mnogimi leti razmišljal o karieri arhitekta. A ker je del generacije, ki je odraščala ob razvoju interneta, poslušala in ustvarjala glasbo, so se stvari obrnile drugače. Internet je kriv, da je njegovo glasbo slišala prava oseba in pred petnajstimi leti je Denis prvič odšel na koncertno turnejo v ZDA. Na odre je stopil Gramatik.
Pred dvanajstimi leti je z atletskih stez odtekel v zobozdravniško ordinacijo, a Matic Osovnikar še vedno ostaja najhitrejši Slovenec. Vrhunski atlet, sprinter, tudi finalist svetovnega prvenstva v kraljevski disciplini – teku na 100 metrov – danes doktor dentalne medicine, obuja spomine na uspešno športno pot, razmišlja o pasteh vrhunskega športa, o prehodu iz ene v drugo kariero, o adrenalinu, ki ga je treba najti nekje drugje, pa tudi o belih zalivkah, katerih cena dviguje prah. Na dan Ljubljanskega maratona se je v nedeljskem terenskem studiu Vala 202 Maticem Osovnikarjem pogovarjal Aleš Smrekar.
O znoju in solzah. Tistih v fitnesu in na nogometu, pa hkrati o onih, ki jih je komaj zadržal, ko je v tresočih rokah držal prvo slovensko knjigo. Zakaj je bil Koseski v svojem času veliko bolj kul od poštirkanega Prešerna in ali bi si nekoč želel biti omenjen v istem stavku z Ramovšem in Toporišičem. Pa seveda Fran, Franček in prihajajoča Franja, kakšen učitelj latinščine je bil, zakaj se je učil umetnih jezikov in - nenazadnje - o jecljanju, ki je del njegove javne podobe. Doktor Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, če omenimo samo njegov trenutno najvišji čin, je tokratni nedeljski gost.
Nina Gunde Cimerman je mikrobiologinja, Jesenkova nagrajenka za življenjsko delo, raziskovalka na področju ekstremofilnih gliv. Te rastejo pri nas doma - na marmeladi, na pršutu, njo pa je zanimalo, ali uspevajo tudi v naravi. Je vodja Katedre za molekularno genetiko in biologijo mikroorganizmov na Biotehniški fakulteti, razlaga o vse bolj prijateljskem odnosu s študenti, spominja se svojih začetkov in tudi otroštva, del katerega je preživela v Libiji. Spregovori o seksizmu v znanosti, frustracijah pri raziskovanju, estetiki gliv, njihovi uporabnosti v kmetijstvu in pri boju z mikroplastiko.
Samo še en mesec bo aktualni prejemnik Ježkove nagrade 2023 eden najbolj prepoznavnih glasbenih ustvarjalcev pri nas. Tomaž Domicelj je že skoraj 60 let na odrih in približno pol stoletja v naših zvočnikih. Vprašanje je samo, ali je bolj popularen ali bolj razvpit?
Najbrž knjige "Primer Anhovo", ki jo je Boštjan Videmšek označil za "eno najboljših domačih stvarnih knjig v zadnjih desetletjih" ne bi bilo, če ne bi Jasmina Jerant doživela tragične izgube brata, ene številnih žrtev bolezni, nastalih zaradi uporabe azbesta.
Kaj pomeni biti Rom? To je eno od vprašanj, s katerimi se je v življenju, ko je pri 13. letih izvedel, da je Rom, moral soočiti radijski in televizijski novinar in voditelj, avtor več knjig in predsednik Romskega akademskega kluba Sandi Horvat. Kako ga je življenje najprej moralo sesuti, da se je pobral, visoko izobrazil in postal predstavnik prve linije visoko izobraženih Romov, pa tudi o matriarhatu v njegovi vasi, medijskem poročanju in romskih vražah.
Esejistka, kolumnistka in novinarka Mojca Pišek v svojih delih večkrat samokritično posega v teme, ki v slovenski kolektivni zavesti zbujajo najrazličnejša čustva. Od osamosvojitvenega mita do jugoslovanskega socializma. Zadnja leta je preživela v Latinski Ameriki, kjer je odkrivala neslutene podobnosti z Jugovzhodno Evropo. O vsem tem, pa tudi o morju in domnevni mistiki Dravskega polja.
Slavko Gaber je bil šolski minister z najdaljšim, skoraj 10-letnim stažem. V njegovem obdobju smo dobili devetletko, šolski tolar, sekularno šolo. Še vedno je aktiven kot profesor na pedagoški fakulteti, s konkretnimi predlogi sodeluje pri partnerstvu za pravičen in kakovosten vzgojno-izobraževalni sistem. Kakšna je današnja šola, zakaj vlada pomanjkanje učiteljev, katere spremembe so nujne? "Razmere so težje kot v zdravstvu, moramo se zavedati, da v šolah ni čakalnih vrst, otroci so v razredu vsak dan, potrebujejo učitelja," pravi Gaber. Za vstop v vlado ga je pred tremi desetletji prepričal Janez Drnovšek, prepričan je, da v politiko ne smeš zaradi selfijev ali ker se ti potuje. Kako vidi sedanjega premierja Goloba? Tudi o časovni banki, izmenjavi zelenjave, poletnih pohodih s sinom in Kosovelu v kabinetu.
Kolesarji so zadnja leta v Sloveniji največji asi, sodijo med najbolj znane in prepoznavne javne osebnosti. Andrej Velkavrh je zagrizen kolesar. Širša javnost pa ga pozna po predpogoju za uživanje na kolesu, torej vremenu. In kaj je lahko na svetu hujšega kot to, da se meteorolog zmoti? Vreme napoveduje že štiri desetletja.
Se zavedamo, kako zelo pomembna je državna statistika? Se tega zavedajo predvsem tisti, katerih odločitve bi morale temeljiti tudi na statističnih podatkih in rezultatih raziskovanj? Aprila letos je Apolonija Oblak Flander postala generalna direktorica Statističnega urada Republike Slovenije (Surs). Že 25 let je zaposlena na Sursu in ima za seboj lepo kariero. Zase pravi, da je vključujoča, zahtevna, večopravilna, empatična in hkrati zelo stroga. Osemdeseta obletnica statističnega urada je bila povod, razlogov za pogovor z Apolonijo Oblak Flander pa je še veliko več.
Rok, Jure, Luka in Martin Jezeršek so solastniki družinskega podjetja, navdušeni jadralci in kolesarji ter ljubitelji dobre hrane. Ponosni so, da so razvili posel, ki sta jim ga predala starša in še bolj, da kljub zahtevnemu delu najdejo čas za druženje in da so kot bratje zelo povezani. Redko se v medijih pojavljajo vsi skupaj, Anja Hlača Ferjančič pa jih je ujela v Parizu.
Tik pred prvo obletnico zgodovinske naravne katastrofe, ki je lani v začetku avgusta opustošila velik del Slovenije, je nedeljska gostja Romana Lesjak, županja občine Črna na Koroškem. Spregovori o tem, kako poteka sanacija in obnova? Zakaj so od tehnične pisarne na terenu pričakovali več? Kako razume politiko? Jo kdaj, potem ko je na čelu občine že četrti mandat, prevzame tudi moč? Kako gredo skupaj nogomet, karate in poezija? Se boji prihodnosti in podnebnih sprememb? Jo je strah naslednjih mesecev? In zakaj še ne misli odnehati?
Nedeljski gost je Robert Lešnik, vodja zunanjega oblikovanja vozil prestižne avtomobilske znamke Mercedes-Benz. Pri nemškem avtomobilskem gigantu je sodeloval pri oblikovanju mnogih pomembnih, tudi kultnih avtomobilov. Z oblikovanjem avtomobilov se je želel ukvarjati že v mladosti, zato se je odpravil na študij v Nemčijo. Kot oblikovalec avtomobilov vedno razmišlja o naslednji generaciji vozil. Zdaj vozi električne avtomobile, ki lahko zvenijo kot vesoljske ladje. Verjame, da imajo avtomobili lepo prihodnost, ki pa naj bi bila v veliki meri električna.
Mohamed Jodeh je v prvi vrsti podjetnik. Že vse življenje se ukvarja s prodajo, uvozom in izvozom. Na nekaterih področjih je bil pionir in tako med prvimi začel z uvozom konzol za igranje videoiger ter kasneje toplotnih črpalk. Sicer pa je Mohamed Jodeh uglajen gospod, ki mirno pripoveduje svojo zgodbo ter predvsem skuša razložiti dojemanje položaja Palestincev. Rodil se je v Gazi. Tam preživel otroštvo, kot mladenič je prišel v Jugoslavijo, kjer se je šolal, zaljubil in ostal. Živel na Hrvaškem, ustalil se v Sloveniji. Večji del njegove ožje družine pa je še vedno v Gazi. Kljub temu, da jim je Mohamed Jodeh vedno na vsak način pomagal, jim zdaj ne more več, saj je to praktično nemogoče. Nedeljski gost Mohamed Jodeh odkrito spregovori o razmerah v Gazi, zakaj se zgodovina ponavlja, zakaj je “nikoli več” samo farsa in zakaj na območju, kjer živijo Palestinci, miru še dolgo ne bo.
Čeprav že dolgo živi na Danskem, je Zlatko Burić - Kićo prvi hrvaški igralec, ki je pred dvema letoma prejel nagrado za najboljšega evropskega igralca za vlogo v filmu Rubena Östlunda Trikotnik žalosti. Odraščal je v Osijeku, v času, ko so vsi poslušali punk in v kinematografih gledali filme z Jean-Paulom Belmondojem.
Branko Šturbej, prvak ljubljanske Drame, je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Je eden najvidnejših in najbolj vsestranskih igralcev v slovenskem gledališču. Njegov umetniški opus obsega več kot sto različnih gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog. Največ, devetnajst, jih je ustvaril s poljskim režiserjem Januszem Kico, najbolj ustvarjalno obdobje pa je bilo sedemletno sodelovanje v mariborskem teatru z režiserjem Tomažem Pandurjem.
Na dan prve "slovenske" tekme evropskega prvenstva v Nemčiji bomo gostili nekdanjega televizijskega komentatorja in športnega novinarja, ki je bil dolgo časa sinonim za spremljanje nogometa. Pa ne samo nogometa, čeprav je bil v mladosti tudi sam dokaj uspešen nogometaš. V 46 letih dela na Televiziji Slovenija je naštel kar 2335 prenosov, v času olimpijskih iger v Sarajevu je bil urednik športnega programa, oglašal se je s 6 poletnih olimpijskih iger. Bil je tudi vodja televizijske programske enote, svetovalec direktorja in vodja službe za trženje TV-programov.
Neveljaven email naslov