Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pionir Metelkove Miha Zadnikar o sodobnem uporu, ekstremizmih, slovenski stvarnosti, mirovništvu. Sorodniku Edvardu Kocbeku, sabljanju in idealni godbi. Zakaj hrana in ne bombe
Miha Zadnikar je v uporniškem letu 1968 uzrl svoj prvi grafit v življenju. V središču Ljubljane je pisalo: “Zakaj nam režete pljuča.” Četrt stoletja pozneje je bil med pionirji Metelkove, ki so zasedli nekdanjo vojašnico v prestolnici. Nastal je avtomno-kulturni center, ki z vzponi in padci še naprej ostaja najboljša menza brez korita za lačne raznorodnih alternativ: “Ob zasedbi Metelkove je vladala velika evforija, bilo je precej hlastavosti in romantike. Kmalu po zasedbi nam je z buteljko prišel čestitat celo direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. Nekoč vrhovni miličnik Pavle Čelik je prek Radia Študent dajal nasvete, kako se obnašati do policije. S posebnim pismom je Metelkovo kasneje podprl celo predsednik Janez Drnovšek."
“Metelkova je v dokaj dobri kondiciji. Seveda so žalostne reči, kot je požig Jalle-Jalle. Občina se je vendarle zganila pri urejanju težav z odvisniki."
Pa današnji upor? “Ljudje so aktivisti z ugodno dejavnostjo na Facebooku. Rad imam nove tehnologije, ampak tukaj spuščajo meglo. Zadeve so razpršene, čeprav za upor obstaja tisoč in en razlog. Ljudje imajo težko občutek za skupnost, že v šolah so različnosti in statusni simboli tako močni, da ljudi zavedejo. Še dodatno otopijo zaradi prevelike aktivnosti na telefonih. Zatopljeni so v svoje namišljene svetove.”
"Avtonomnost gre težko skupaj z legalizacijo. Mladi bi radi skvotirali, ampak zakoni so napisani tako, da je to težko. Kondicijo iz devetdesetih je težko vzdrževati.”
Zadnikar je v sorodu s pesnikom in politikom Edvardom Kocbekom, bratom njegovega dedka. "Edvarda Kocbeka silno spoštujem. Imel sem privilegij, da sem se družil s tem izjemno duhovitim in neverjetnim človekom. Na družinskih srečanjih me je kot otroka zelo rad žgečkal. Rad je imel rusko kegljanje. Potem sta se z ženo Zdravko odpeljala v temno zeleni škodi z neverjetno registrsko tablico: LJ 100-00."
"Moja teza je, da so Kocbeka pravzaprav izdali njegovi. Tisti, ki naj bi bili njegovi, so ga bolj izdali kot ga je partija maltretirala. Skupina krščanskih socialistov bi lahko naredila več, a je pokleknila.”
Miha Zadnikar je izjemen poznavalec glasbe, vrhunski stilist, kulturni aktivist in publicist. Mislec, ki pojasni, zakaj je prav sabljanje šport, ki lahko potegne človeka iz krize: “Sabljanje je psihiater dr. Andrej Marušič priporočal, ker človeka usmeri v fokus. Fokusiranje je rešitev za depresijo.”
O sodobnem uporu, ekstremizmih, slovenski stvarnosti, mirovništvu. Tudi o tem, zakaj se je vredno boriti, verjeti v metelkove, se zavzemati za hrano in ne bombe. Zakaj ne dopustiti, da nam, prosto po starem grafitu, režejo pljuča. In krila. “Boriti se splača, da nekaj prispevamo družbi. Da greš lahko mirno spat, ker so stvari povedane.”
“Kdor napiše zgodovino, je zmagal”
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Pionir Metelkove Miha Zadnikar o sodobnem uporu, ekstremizmih, slovenski stvarnosti, mirovništvu. Sorodniku Edvardu Kocbeku, sabljanju in idealni godbi. Zakaj hrana in ne bombe
Miha Zadnikar je v uporniškem letu 1968 uzrl svoj prvi grafit v življenju. V središču Ljubljane je pisalo: “Zakaj nam režete pljuča.” Četrt stoletja pozneje je bil med pionirji Metelkove, ki so zasedli nekdanjo vojašnico v prestolnici. Nastal je avtomno-kulturni center, ki z vzponi in padci še naprej ostaja najboljša menza brez korita za lačne raznorodnih alternativ: “Ob zasedbi Metelkove je vladala velika evforija, bilo je precej hlastavosti in romantike. Kmalu po zasedbi nam je z buteljko prišel čestitat celo direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. Nekoč vrhovni miličnik Pavle Čelik je prek Radia Študent dajal nasvete, kako se obnašati do policije. S posebnim pismom je Metelkovo kasneje podprl celo predsednik Janez Drnovšek."
“Metelkova je v dokaj dobri kondiciji. Seveda so žalostne reči, kot je požig Jalle-Jalle. Občina se je vendarle zganila pri urejanju težav z odvisniki."
Pa današnji upor? “Ljudje so aktivisti z ugodno dejavnostjo na Facebooku. Rad imam nove tehnologije, ampak tukaj spuščajo meglo. Zadeve so razpršene, čeprav za upor obstaja tisoč in en razlog. Ljudje imajo težko občutek za skupnost, že v šolah so različnosti in statusni simboli tako močni, da ljudi zavedejo. Še dodatno otopijo zaradi prevelike aktivnosti na telefonih. Zatopljeni so v svoje namišljene svetove.”
"Avtonomnost gre težko skupaj z legalizacijo. Mladi bi radi skvotirali, ampak zakoni so napisani tako, da je to težko. Kondicijo iz devetdesetih je težko vzdrževati.”
Zadnikar je v sorodu s pesnikom in politikom Edvardom Kocbekom, bratom njegovega dedka. "Edvarda Kocbeka silno spoštujem. Imel sem privilegij, da sem se družil s tem izjemno duhovitim in neverjetnim človekom. Na družinskih srečanjih me je kot otroka zelo rad žgečkal. Rad je imel rusko kegljanje. Potem sta se z ženo Zdravko odpeljala v temno zeleni škodi z neverjetno registrsko tablico: LJ 100-00."
"Moja teza je, da so Kocbeka pravzaprav izdali njegovi. Tisti, ki naj bi bili njegovi, so ga bolj izdali kot ga je partija maltretirala. Skupina krščanskih socialistov bi lahko naredila več, a je pokleknila.”
Miha Zadnikar je izjemen poznavalec glasbe, vrhunski stilist, kulturni aktivist in publicist. Mislec, ki pojasni, zakaj je prav sabljanje šport, ki lahko potegne človeka iz krize: “Sabljanje je psihiater dr. Andrej Marušič priporočal, ker človeka usmeri v fokus. Fokusiranje je rešitev za depresijo.”
O sodobnem uporu, ekstremizmih, slovenski stvarnosti, mirovništvu. Tudi o tem, zakaj se je vredno boriti, verjeti v metelkove, se zavzemati za hrano in ne bombe. Zakaj ne dopustiti, da nam, prosto po starem grafitu, režejo pljuča. In krila. “Boriti se splača, da nekaj prispevamo družbi. Da greš lahko mirno spat, ker so stvari povedane.”
“Kdor napiše zgodovino, je zmagal”
Poslovil se je legendarni dramski in radijski igralec Jurij Souček.
Anže Rozman je skladatelj. Ta oznaka mu je najljubša. Kot majhen otrok je z družino obiskoval koncerte Slovenske filharmonije, simfonikov RTV Slovenija in ugotovil, da v glavi sliši glasbo. Ne glasbe, ki jo je poslušal na koncertih, ampak nekaj čisto svojega.
Z nedeljskim pogovorom bomo odpotovali v čase, ko smo imeli na tekmovanju za Zlato lisico kar štiri slovenske slalomistke v prvi jakostni skupini. V čase »vražjih Slovenk«, ki jih je kot šef ekipe vodil legendarni Jaro Kalan. Dolgoletnega trenerja, v zadnjem obdobju profesionalne kariere tudi direktorja Smučarske zveze gosti Aleš Smrekar.
Pravi, da je v Sloveniji težko biti igralka. Večkrat so jo tudi podcenjevali in poskušali uvrstiti v predalčke. Čeprav se z moškimi kolegi odlično razume, odkrito priznava, da je tako gledališki kot filmski svet v Sloveniji domena moških. Kritična je tudi do vedno glasnejših pozivov k tradicionalizaciji žensk v družbi. Poudarja, da se moramo za že izbojevane pravice, vedno znova boriti.
Novinar Aleksandar Stanković bo na hrvaški javni televiziji kmalu vodil že tisočo oddajo Nedeljom u 2. Gre za unikatni pogovorni format, ki je s pristopom in neposrednostjo že dobri dve desetletji med najbolj gledanimi v celotni regiji, voditelj Stanković pa si je ustvaril legendarni status. Včasih deluje kot tožilec in odvetnik, združen v isti osebi neizprosnega spraševalca. A tudi Stanković je krvav pod kožo. Pred kratkim je v osebno-izpovedni knjigi razkril, da se že več kot 10 let bojuje z depresijo. O svoji bolezni govori odkrito, razmišlja o smislu obstoja, razlogih za nastanek depresije, morebitnih rešitvah, družini, veri in življenju. Tudi o manjših razlogih za srečo, vetru v laseh na plešasti glavi, navdušenju nad Tomosovimi motorji, boksu, petju, poeziji. Praznikih.
Če bi ugodila želji svojega očeta, bi bila Vida Drame Orožim računovodkinja na ljubljanskih Žalah, če bi bili časi njene mladosti drugačni, bi bila najbrž sopranistka, a je zelo zadovoljna, da se je odločila za medicino in opravila kar dve specializaciji.
Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, slikar, popotnik in prevajalec Iztok Osojnik je nedeljski gost. Od branja in klesanja rim umetne inteligence pa do podrealizma in državne literature, pa tudi Indije in Japonske, se z njim pogovarja Gorazd Rečnik.
Ana Petrič vodi center starejših v Notranjih Goricah. Pred skoraj dvema desetletjema je začela kot strežnica, danes v vlogi direktorice uvaja sodobne pristope dela s starejšimi, ki s številnimi aktivnostmi izkoriščajo "zadnje" priložnosti za polno življenje. Od letošnje jeseni se z odprtjem vrtčevskega oddelka v domu razlegata še otroški smeh in jok: medgeneracijsko sobivanje v pravem pomni besede.
Število njegovih posedanj v močvirju je že za malenkost preseglo število noči, v katerih je Šeherezada pripovedovala napete zgodbe, a jasno je, da Markove zgodbe in razmisleki o deželi vsaj dveh hitrosti, tisočerih resničnosti in neštetih zanimivih ljudi in usod niti po naključju še niso presahnili.
Nedeljska gostja je direktorica podjetja Adria Dom in aktualna menedžerka leta Marta Kelvišar.
Nedeljski gost je Martin Gruzovin, sommelier, državni prvak 2018 in tržnik Guerile, biodinamične vinogradniške kmetije s Planine nad Ajdovščino v Vipavski dolini, za katero njen lastnik Zmago Petrič pravi, da je plod idej, sanj, hotenj in trme.
Stefan Komandarev je študiral medicino in specializiral psihiatrijo. Premamil ga je film, danes je najbolj prodoren bolgarski režiser. Njegov najnovejši film Blagine lekcije je slavil na festivalu v Karlovih Varih. Videli ga bomo lahko tudi na Liffu, Kinoatelje mu je v Gorici podelil nagrado Darka Bratine.
Nedeljska gostja je prva direktorica novega javnega zavoda Center Rog, kulturna menedžerka, nekdanja vodja Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, novinarka, filozofinja, jezikoslovka in prevajalka Renata Zamida. Konec novembra, ko bo Evropska unija častna gostja na največjem knjižnem sejmu Latinske Amerike v Guadalajari v Mehiki, bo koordinatorka predstavitve literarnega programa. Z njo se pogovarja Nina Zagoričnik.
Izredna profesorica doktorica Nada Rotovnik Kozjek je ustanoviteljica in vodja Oddelka za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Kot pedagoginja študentom medicine v Ljubljani predaja znanje iz klinične prehrane, predava pa tudi na Biotehniški fakulteti in Fakulteti za Vede o zdravju Primorske Univerze. Je ustanoviteljica Slovenskega združenja za klinično prehrano ter članica evropskega in ameriškega združenja za klinično prehrano, članica Medicinske komisije Olimpijskega komiteja Slovenije in tudi zdravnica mnogih slovenskih vrhunskih športnikov. V svojem prostem času se veliko posveča rekreaciji, je odlična maratonka in triatlonka, med drugim je večkrat uspešno zaključila tudi tekmovanje Ironman.
"Dobra in sodobna knjižnica mora odgovarjati potrebam uporabnika," pravi Viljem Leban, ki je od leta 2019 ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, pred tem je bil direktor Univerzitetne knjižnice Univerze na Primorskem in knjižnic v Kranju ter Tolminu. NUK ima pomembno poslanstvo in vsako leto daljši seznam nalog, ki so nacionalnega pomena, žal pa ima država precej mačehovski odnos do svoje osrednje, največje in najpomembnejše knjižnice, kar dokazuje tudi saga o gradnji NUK 2, ki se vleče že več kot štirideset let. Eno izmed vprašanj, ki jih je Viljemu Lebanu, Nedeljskemu gostu na Valu 202, zastavila Tatjana Pirc, je: "Kdaj bomo končno dočakali NUK 2?"
Paul Lendvai se je rodil leta 1929 na Madžarskem. Kot pripoveduje, je postal novinar in pozneje v madžarskem režimu končal v zaporu. Bil je brez službe in na koncu rehabilitiran. Ko se je zgodila madžarska revolucija leta 1956, se je odločil, da zapusti domovino. Prek Varšave je leta 1957 prispel na Dunaj, kjer se je ustalil. Dve leti pozneje je postal avstrijski državljan. Dvaindvajset let je bil dopisnik za londonski Financial Times. Nato pa je pisal za različne nemške in avstrijske časopise. Ustanovil je mednarodno revijo Europäische Rundschau, ki je objavljala tudi prispevke slovenskih avtorjev. Potem pa je postal urednik v zunanjepolitičnem uredništvu ORF, odgovoren za vzhodno Evropo. Pozneje je bil nekaj časa direktor, potem pa se je upokojil. Vsak teden napiše kolumno za liberalni avstrijski časnik Der Standard, večkrat na leto pa gostuje na televiziji v diskusijah o razmerah v Evropi. Napisal je skoraj 20 knjig. Ob tem je zelo vesel, da je ena izmed knjig, Orban – Novi evropski avtokrat, prevedena tudi v slovenščino.
Univerzitetni profesor, nevroznanstvenik in endokrinolog, pa tudi pisatelj, popotnik in navdušen gornik. Pred začetkom študijskega leta oceni kondicijo naše največje univerze, v kontekstu ljubezni pojasni vlogo genetike in spolov na delovanje možganov, v popotovanju po različnih koncih sveta pa se ustavi tudi v trenutku zgodovinskih navdihov literarnega ustvarjanja.
Dr. Matej Ogrin, izredni profesor na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete in vodja nevladne organizacije CIPRA, je zagovornik planetarne solidarnosti in trajnostnega razvoja. Čudi se mladim, ki zahtevajo avtocesto, izum prejšnjega stoletja, in dvomi v smiselnost širitve ljubljanske obvoznice ter glavnih vpadnic v prestolnico. Ob koncu tedna mobilnosti, ki ga je marsikdo praznoval čakajoč v dolgih kolonah, opozarja, da širitev cest generira le še več prometa. V luči katastrofalnih poplav v Sloveniji razmišlja tudi o nujnosti resetiranja sistema prostorskega načrtovanja.
D. Lumir Ondřej Hanuš je vodilna avtoriteta na področju znanstvenega raziskovanja konoplje. Leta 1992 je prvi izoliral anandamid, to je snov, ki jo imamo v sebi in se v možganih veže na iste receptorje kot THC v konoplji. To snov, ki je odgovorna za homeostazo v telesu in je med drugim tudi v materinem mleku, so poimenovali po sanskrtski besedi za blaženost. Blaženost in radost tako znanstvenikov ob njenem odkritju kot po pričakovanem učinku. Hanuševo odkritje je pojasnilo delovanje kanabinoidnega sistema v telesu in dalo znanstveno podlago uporabi kanabinoidov v medicini. S 75-letnim češkim kemikom, ki že več kot tri desetletja živi in dela v Jeruzalemu, o znanstvenem raziskovanju konoplje, kanabinoidih in njihovi rabi v medicini, pa tudi o plezanju, ljubezni ter otroštvu nekoč in danes.
Novinarka Barbara Šurk ima enega najobsežnejših novinarskih opusov v Sloveniji. Začela je na Mladini s prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji in nadaljevala z razpadom Jugoslavije na Dnevniku. Po študiju na Filozofski fakulteti je nadaljevala s študijem v Združenih državah Amerike, kjer je spoznala ameriško šolo novinarstva, ki jo še vedno zaznamuje. Od tam je poročala za Dnevnik in Delo ter občasno tudi za RTV Slovenija. Sledilo je 15-letno obdobje poročanja s kriznih žarišč Bližnjega vzhoda, večinoma kot dopisnica najstarejše tiskovne agencije na svetu Associated press. Življenje obkroženo z nenehno negotovostjo je prekinila, saj je trpela zaradi posttravmatskega sindroma.
Neveljaven email naslov