Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marjan Pipenbaher, ustanovitelj inženirskega podjetja Ponting, je podpisan pod več kot 200 viaduktov in mostov, Črni Kal, Peračico, tisoč metrov dolg železniški most v Izraelu, viadukt v Alžiriji ... nastaja Pelješac.
Pred petnajstimi leti je bil zgrajen viadukt Črni Kal s številnimi inovativnimi rešitvami. Objekt še vedno poudarjajo kot primer dobre prakse in brezčasnosti."Še vedno sem zelo zadovoljen s tem objektom, arhitekturno in konstrukcijsko je inventiven in tisto, kar je najpomembnejše, je to, da viadukt nosi v sebi neko umirjenost, skladnost, proporce, ritem, kar je glavna agenda v dizajnu in arhitekturi."
Je tudi dobro zgrajen, gradila so ga slovenska podjetja, in kot pravi Pipenbaher, je škoda, da smo uničili slovensko gradbeno stroko in izgubili vse akumulirano znanje.
Marjan Pipenbaher je avtor in odgovorni projektant mostu Pelješac, ki bo sodil med pet največjih in izvedbeno zahtevnih evropskih mostov: "Vrhunskost v inženirstvu je daleč premalo za take objekte, tu je potrebno še vse drugo, od glasbe, arhitekture, treba je začutiti okolje, prostor in to, kaj boš vanj postavil." Proces nastajanja takih objektov je dolg, razmišljaš na poteh, opazuješ okolje, potem pa pride prava ideja in s tem velika energija, ki te pripelje do uresničitve.
"Tu ne gre za postavljanje spomenikov, gre za iskreni pristop, da je treba napraviti nekaj, kar znaš najbolje v tistem trenutku. Vsako obdobje ima svoje vrednote, izkušnje, vrednote se menjajo, z leti postajaš vse bolj skromen in razumeš, kaj je bistvo življenja, da si zdrav in da te ima nekdo rad."
Marjan Pipenbaher predava na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo v Mariboru, med mladimi, ki so vključeni v projektiranje novih mostov, je veliko njegovih diplomantov. "Ena ključnih nalog zrelega intelektualca, vseeno, zdravnika inženirja ali ekonomista, je, da ima okoli sebe ekipo in vse znanje, ki ga imaš, poskušaš prenašati na nadarjene mlade. In dejansko gre za sintezo mladostne zagnanosti in izkušenj."
In kako Marjan Pipenbaher ocenjuje današnjo družbo?
"Svet je vse bolj dekadenten, človek je popolnoma izgubil stik z naravo, družba se spreminja, postaja vse bolj potrošniška. Poglejte Woodstock ⎼ pred petdesetimi leti so mladi želeli nekaj spremeniti. Zdaj pa pred parlamentom zatikajo rdeče nageljne policistom, protesti zaradi protestov." Si bo potem, ko bo imel več časa, ogledal še enkrat vse objekte, ki jih je zasnoval? "Vsekakor vsak tak objekt pusti v tebi en pečat. Nekaj časa sem res ogromno potoval, celo toliko, da mi je zameril še moj pes, zdaj pa si nekih velikih potovanj ne želim več. Naj grem v Hongkong gledat ogromne stolpnice, v katerih ljudje živijo na dvesto metrih višine? Slovenija je prelepa."
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Marjan Pipenbaher, ustanovitelj inženirskega podjetja Ponting, je podpisan pod več kot 200 viaduktov in mostov, Črni Kal, Peračico, tisoč metrov dolg železniški most v Izraelu, viadukt v Alžiriji ... nastaja Pelješac.
Pred petnajstimi leti je bil zgrajen viadukt Črni Kal s številnimi inovativnimi rešitvami. Objekt še vedno poudarjajo kot primer dobre prakse in brezčasnosti."Še vedno sem zelo zadovoljen s tem objektom, arhitekturno in konstrukcijsko je inventiven in tisto, kar je najpomembnejše, je to, da viadukt nosi v sebi neko umirjenost, skladnost, proporce, ritem, kar je glavna agenda v dizajnu in arhitekturi."
Je tudi dobro zgrajen, gradila so ga slovenska podjetja, in kot pravi Pipenbaher, je škoda, da smo uničili slovensko gradbeno stroko in izgubili vse akumulirano znanje.
Marjan Pipenbaher je avtor in odgovorni projektant mostu Pelješac, ki bo sodil med pet največjih in izvedbeno zahtevnih evropskih mostov: "Vrhunskost v inženirstvu je daleč premalo za take objekte, tu je potrebno še vse drugo, od glasbe, arhitekture, treba je začutiti okolje, prostor in to, kaj boš vanj postavil." Proces nastajanja takih objektov je dolg, razmišljaš na poteh, opazuješ okolje, potem pa pride prava ideja in s tem velika energija, ki te pripelje do uresničitve.
"Tu ne gre za postavljanje spomenikov, gre za iskreni pristop, da je treba napraviti nekaj, kar znaš najbolje v tistem trenutku. Vsako obdobje ima svoje vrednote, izkušnje, vrednote se menjajo, z leti postajaš vse bolj skromen in razumeš, kaj je bistvo življenja, da si zdrav in da te ima nekdo rad."
Marjan Pipenbaher predava na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo v Mariboru, med mladimi, ki so vključeni v projektiranje novih mostov, je veliko njegovih diplomantov. "Ena ključnih nalog zrelega intelektualca, vseeno, zdravnika inženirja ali ekonomista, je, da ima okoli sebe ekipo in vse znanje, ki ga imaš, poskušaš prenašati na nadarjene mlade. In dejansko gre za sintezo mladostne zagnanosti in izkušenj."
In kako Marjan Pipenbaher ocenjuje današnjo družbo?
"Svet je vse bolj dekadenten, človek je popolnoma izgubil stik z naravo, družba se spreminja, postaja vse bolj potrošniška. Poglejte Woodstock ⎼ pred petdesetimi leti so mladi želeli nekaj spremeniti. Zdaj pa pred parlamentom zatikajo rdeče nageljne policistom, protesti zaradi protestov." Si bo potem, ko bo imel več časa, ogledal še enkrat vse objekte, ki jih je zasnoval? "Vsekakor vsak tak objekt pusti v tebi en pečat. Nekaj časa sem res ogromno potoval, celo toliko, da mi je zameril še moj pes, zdaj pa si nekih velikih potovanj ne želim več. Naj grem v Hongkong gledat ogromne stolpnice, v katerih ljudje živijo na dvesto metrih višine? Slovenija je prelepa."
Magnifico mu občasno rečejo celo žena, mama in sin, sicer pa je za prijatelje Manjo, za stare prijatelje celo Manifo ali Manifa. Preden si je nadel vzdevek, se je predstavljal s svojim imenom Robert, ki ga je dobil po Kennedyju, v tistem obdobju je treniral tudi smučarske skoke, slab mesec delal na banki, po Nemčiji igral v narodno-zabavnem bendu in se po osamosvojitvi Slovenije, ko je bil zadnjič dejaven udeleženec volitev, velikopotezno poimenoval Magnifico. Po tridesetih letih kariere zatrjuje, da ni ne prepotenten ne impotenten. Uživa v svojem studiu in kvartirju v parku Tivoli, ki mu je posvetil hit, ki zveni, kot da je iz zlate dobe Slovenske popevke. Srbi ne morejo verjeti, da je spisal hit Pukni zoro, ki ga prepeva 50 tisoč nogometnih navijačev. Razbijal je tabuje o čefurjih in pedrih, a se nima za družbeno dejavnega človeka, še več, družbeno angažirani umetniki mu gredo pošteno na živce. Prepričan je, da smo ljudje na svetu zato, da uživamo. Opredeljuje se za stabilno-depresivnega, srečo dojema kot hipni občutek, ki človeka morda kdaj zadene čez dan. Rad kuha in po kosilu počiva. Zanimata ga vesolje in kvantna fizika, status vodilnega slovenskega hitmejkerja regijskega in pogojno celo svetovnega dometa pa pripisuje tudi šarlatanstvu. V bistvu pa je general in velik frajer z originalnim slogom. Na kavču pri Magnificu. Od Freuda do Manife. Od Avsenika do Tivolija. Od sreče do … Intervju in poseben podkast dodatek: dialog bratov Magnifica in Schatzija v sproščenem vzdušju studia Tivoli. Pogovarja se Luka Hvalc.
Prejšnji teden se je na ledeniku Rettenbach nad Soeldnom začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Poleg poškodovanih smučarjev in smučark je na uvodnem prizorišču nove tekmovalne zime manjkal tudi tokratni nedeljski gost, ki je alpsko smučanje desetletja spremljal profesionalno. Za Vita Divca, dolgoletnega novinarja časopisne hiše Delo, sicer novopečenega upokojenca, so mnogi prvič slišali šele letos, ko je izšel biografski roman Jaz. Tina, katerega avtor je. A za Divcem so mnoga leta novinarskega spremljanja kolesarstva, atletike, jadranja in alpskega smučanja, med drugim je tudi oče naziva Vražje Slovenke. Tina Maze je bila samo ena od njegovih službenih muz, njun odnos pa je presegel običajen odnos novinar – športnik.
Dubravka Tomšič Srebotnjak, svetovno uveljavljena slovenska pianistka je nedeljska gostja vala 202, o njeni glasbeni virtuoznosti se je v svoji biografiji razpisal tudi učitelj in slavni pianist Arthur Rubinstein, potem, ko se je kot 17 letnica predstavila v znameniti njujorški dvorani Carnegie Hall.
Jožica Hafner hodi k maši, a ne podpira Cerkve, bere Mladino in podpira raznolikost človeškega uma.
Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na FDV, se je nostalgično spomnil časov izpred štirih desetletij, ko so za železno zaveso prvič zahrumeli Pankrti: sociološko, kulturološko in politično. "Sredina 70. let je bila zame velik dolgčas. V Ljubljani se ni dogajalo nič. Razbiti ta dolgčas, to me je edino zanimalo."
Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.
Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.
Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.
Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.
Nedeljski gost Vala 202 je bil umetnik, mojster fotografije, fotoreporter, ki je zabeležil tudi burna leta razpada prejšnje države, osamosvajanja in osamosvojitve, pesnik in pripovednik z mariborskega Lenta: Tone Stojko. Na radijski način ga je fotografirala Tatjana Pirc.
Profesor doktor Edvard Kolar je kljub dejstvu, da je v zadnjih petih letih kot generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije in pred tem direktor direktorata za šport opravljal najpomembnejši operativni športni funkciji v državi, javnosti dokaj neznan. Še najbolj se je Slovencem vtisnil v spomin kot dolgoletni trener telovadca Mitje Petkovška, v tej vlogi je preživel kar 23 let. In to je res dolgo obdobje, sploh zanj, saj v zadnjem obodbju na nobeni funkciji ni zdržal več kot dve leti. Verjetno bo od 1. Septembra naprej drugače, takrat bo namreč postal predsednik uprave Športne loterije.
Evropski parlament ga je konec minulega leta postavil na vrh generalnega direktorata za prevajanje.
“Vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj”, pravi Primož Lavrenčič, ki je raziskovalno delo na univerzi zamenjal za iskanje pravih poti na Posestvu Burja. Prisega na avtohtone sorte in na tradicionalen, okolju prijazen način predelave vina. Z navdušenjem govori o družinskem kmetovanju, o tem, da je narava tista, ki opredeli vino, mimogrede pa se dotakne tudi problemov: “država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti”. O Burji, avtohtonih sortah, priložnostih slovenskih vinarjev, pa tudi o izkušnjah v tujini, glasbi in preplezanih stenah, vinar Primož Lavrenčič.
Matjaž Kek se je po več kot zasluženem dopustu vrnil na kraj zločina, kjer je nekaj tednov prej osvojil hrvaško nogmoetno prvenstvo. Matjaž Kek je nedeljski gost Vala 202.
Neveljaven email naslov